Republika Armenija je celinska država v južnem Zakavkazju, ozemeljskem pasu med Črnim morjem in Kaspijskim jezerom. Na severu meji na Gruzijo, na vzhodu na Azerbajdžan, na jugu na Iran in na azerbajdžansko eksklavo Nahičevan ter na zahodu na Turčijo. Pred razpadom Sovjetske zveze je Armeniji po Stalinovem odloku (iz leta 1923, ko je bil minister za narodnosti) pripadala še eksklava Baškend znotraj ozemlja Azerbajdžana, slednjemu pa so pripadale štiri eksklave znotraj province Tavuš in še ena znotraj province Ararat v Armeniji. Po razpadu Sovjetske zveze in ob izbruhu napetosti zaradi Gorskega Karabaha sta obe državi zasedli te eksklavice znotraj svojih ozemelj. Trenutno sta odprti le meji z Gruzijo in Iranom, meji s Turčijo in Azerbajdžanom pa sta hermetično zaprti.
Izvor imena Armenija se v armenščini imenuje Hajastan, kar pomeni Haikova dežela. V Svetem pismu je Haik bil Noev pra-pravnuk (sin Togarmaha, ki je bil sin Gomerja, ta pa je bil sin Noevega sina Jafeta). Haik naj bi pri 130 letih odšel v Šinar (Babilon) gradit Babilonski stolp. Zaradi »božanskega« zunanjega videza mu je asirski vladar Bel (znan tudi kot Nimrud) ukazal naj ostane, da bi ga po božje častili, vendar se je uprl tej zahtevi in se vrnil v svojo domovino pod Araratom. Zato je Nimrod šel s svojo vojsko za njim, v bitki pri jezeru Van (danes v Turčiji) pa je Haik s puščico s tremi peresi prestrelil Nimrudov oklep in ga ubil, po čemer se je asirska vojska umaknila, Haik pa je živel še do svojega 400. leta. Od te bitke dalje šteje tudi tradicionalni armenski koledar.
Ime Armenija, po katerem je dežela znana v večini jezikov, so pred približno 3 tisočletji (torej okoli leta 1000 pr. n. št.) začeli uporabljati grški zgodovinarji po armenskem voditelju Aramu, ki je po legendi bil šesti v nasledstveni liniji za Haikom, torej pravnuk Haikovega pravnuka.
Zgodovina
Armenija je bila pred letom 1454 mogočna država z bogato kulturo ter je v določenem času nadzorovala vse ozemlje med Črnim morjem in Kaspijskim jezerom. Že leta 301 je postala prva država, ki je formalno prevzela krščanstvo kot uradno državno vero — 12 let pred Rimom. Na oblasti so bile različne rodbine. Vendar je potem, ko so jo zasedli Parti, Rimljani, Mongoli, Arabci, Egipčani in Perzijci, Armenija oslabela, tako da sta si jo leta 1454 Osmansko cesarstvo in Safavidska Perzija razdelila, Armence pa zasužnjila. Turške imperialne, vojaške in republikanske oblasti so med letoma 1895 in 1923 zaradi strahu, da bi krščanski Armenci, še posebej v prvi svetovni vojni, pomagali imperialni Rusiji, izvajale pokole, znane kot Armenski genocid, v katerem je življenje izgubilo več kot milijon Armencev.
Perzijski del Armenije je bil leta 1828 vključen v Rusko cesarstvo, leta 1920 pa po krajši neodvisnosti v Sovjetsko zvezo, kjer je dobila status socialistične republike. Spor s sosednjim Azerbajdžanom zaradi armenske enklave Gorski Karabah poteka že za časa ZSSR od leta 1988, ko je bil lahko izražen zaradi nove politike glasnosti, še okrepil pa se je po osamosvojitvi od SZ v letu 1991. Do maja 1994, ko je bilo podpisano premirje, so armenske vojaške sile nadzorovale ne samo Gorski Karabah, pač pa tudi dobršen del ostalega Azerbajdžana.
Zaradi nezmožnosti doseči mirno rešitev in zaradi turške blokade Armenije sta bili oslabljeni gospodarstvi obeh držav. Armenija tudi po razpadu SZ ostaja članica SND.
Geografija
Armenija je celinska država brez izhoda na morje s površino 29.743 km². Leži v geopolitični regiji Zakavkazje (Južni Kavkaz), v gorah južnega Kavkaza in njihovih nižinah med Črnim morjem in Kaspijskim jezerom ter severovzhodno od Armenskega višavja. Armenija na severu meji z Gruzijo, na vzhodu z Azerbajdžanom na jugu z Iranom, na jugozahodu in zahodu pa s Turčijo. Armenija leži med zemljepisnima širinama 38 ° in 42 ° S in zemljepisno dolžino 43 ° in 47 ° J.
Povprečna nadmorska višina je 1370 m in le 10 % ozemlja leži nižje od 1000 m. Najvišji vrh je 4090 m visok Aragac (ok. 70 km severno od Erevana), najnižja nadmorska višina (400 m) pa je v soteski reke Debed. Večino ozemlja (85,9 %) tvori višavje, v katerega so zarezane soteske rek kot so Hrazdan, Arpa, Debed, Azat. Gorata sta predvsem severni in severovzhodni del države, kjer se razteza gorska veriga Mali Kavkaz. Sevansko jezero na vzhodu države sodi med največja visokogorska jezera in je največje v Zakavkazju. Na zahodu države (ob meji s Turčijo) je rodovitna dolina reke Aras.
Gora Ararat, ki je bila zgodovinsko del Armenije, je najvišja gora v regiji. Zdaj leži v Turčiji, vendar je dobro vidna iz Armenije, Armenci pa jo obravnavajo kot simbol svoje dežele. Zaradi tega je gora danes prisotna na armenskem državnem grbu.
Podnebje Zaradi gora ni izrazitih vplivov Črnega morja in Kaspijskega jezera. Podnebje je tako celinsko z vročimi poletji in hladnimi zimami, temperatura in količina padavin pa sta odvisna tudi od zemljepisne širine in nadmorske višine. Najhladneje je in največ padavin (do 800 mm) pade v goratih predelih na severu in severovzhodu države, najtopleje pa je ob meji z Iranom. Na osrednji planoti pade do 250 mm padavin na leto, srednja zimska temperatura je okoli 0 °C, srednja poletna temperatura pa okoli 25 °C. Poleti lahko dnevna temperatura v Erevanu doseže tudi 44 °C, v zimski noči pa pade na -15 °C. Zima hitro preide v poletje in obratno, tako da sta pomlad in jesen neizraziti in kratki.
Varstvo okolja Armenija se je leta 2018 po indeksu okoljske uspešnosti (EPI) uvrstila na 63. mesto od 180 držav. Njegova uvrstitev na podindeks okoljsko zdravje (ki je v EPI tehtana na 40 %) je 109, Armenija pa na podindeksu ekosistemske vitalnosti (tehtana na 60 % v EPI) je 27. najboljši na svetu. To kaže, da so glavna vprašanja v Armeniji v zvezi z zdravjem prebivalstva, medtem ko vitalnost okolja povzroča manj skrbi. Še posebej nezadovoljivo je stanje okolja glede kakovosti zraka, ki mu je prebivalstvo izpostavljeno.
Ravnanje z odpadki v Armeniji je premalo razvito, saj na 60-tih armenskih odlagališčih ne poteka sortiranje ali recikliranje odpadkov. V bližini mesta Hrazdan je predvidena gradnja obrata za predelavo odpadkov, kar bo omogočilo zaprtje 10 odlagališč odpadkov.
Kljub razpoložljivosti obnovljivih virov energije v Armeniji (zlasti hidroelektrarn in vetrnih elektrarn) in poziva uradnike EU, naj zaustavijo jedrsko elektrarno v Mecamorju, armenska vlada raziskuje možnosti namestitve novih majhnih modularnih jedrskih reaktorjev. V letu 2018 je bila predvidena posodobitev obstoječe jedrske elektrarne, da se poveča njena varnost in poveča proizvodnja električne energije za približno 10 %.
Armensko ministrstvo za varstvo narave je uvedlo takse za onesnaževanje zraka in vode ter odstranjevanje trdnih odpadkov, katerih prihodki se uporabljajo za dejavnosti varovanja okolja.
Upravna delitev Država je upravno razdeljena na 11 provinc (ed. marz, mn. marzer) z mestom (kaghak) Erevanom (Երևան), ki ima poseben upravni status kot glavno mesto države. Znotraj vsake province so skupnosti (hamajnk). Vsaka skupnost je samoupravna in je sestavljena iz enega ali več naselij (bnakavajr). Naselja so razvrščena bodisi v mesta (kaghak) bodisi vasi (gjugh). Od leta 2007 Armenija vključuje 915 skupnosti, od katerih 49 velja za mestne, 866 pa za podeželske. Glavno mesto Erevan ima tudi status skupnosti. Poleg tega je Erevan razdeljen na dvanajst polavtonomnih okrožij.
250px|Armenske province ProvincaSedež Površina (km²) Št. prebivalcev †Aragacotn Aštarak 2.756132.925Ararat Artašat 2.090260.367Armavir Armavir 1.242265.770Gegharkunik Gavar 5.349235.075Kotajk Hrazdan 2.086254.397Lori Vanadzor 3.799235.537Širak Gjumri 2.680251.941Sjunik Kapan 4.506141.771Tavuš Idževan2.704128.609Vajoc Dzor Jeghegnadzor 2.30852.324Erevan – –2231.060.138 † popis 2011Viri: Površina in prebivalstvo po provincah.
Gospodarstvo Gospodarstvo se v veliki meri opira na naložbe in podporo Armencev v tujini. Pred osamosvojitvijo je armensko gospodarstvo v veliki meri temeljilo na industriji - kemikalije, elektronika, stroji, predelana hrana, sintetični kavčuk in tekstil - in je bilo zelo odvisno od zunanjih virov. Republika je razvila sodoben industrijski sektor, ki je v zameno za surovine in energijo dobavljal obdelovalne stroje, tekstil in drugo proizvedeno blago. Pred kratkim se je korporacija Intel dogovorila, da bo v Armeniji odprla raziskovalni center poleg drugih tehnoloških podjetij, kar je znak za rast tehnološke industrije v Armeniji.
Pred razpadom Sovjetske zveze leta 1991 je kmetijstvo predstavljalo manj kot 20 % čistega materialnega proizvoda in celotne zaposlenosti. Po osamosvojitvi se je pomen kmetijstva v gospodarstvu izrazito povečal, njegov delež se je konec 1990-ih povečal na več kot 30 % BDP in več kot 40 % celotne zaposlenostiZ. Lerman and A. Mirzakhanian, Private Agriculture in Armenia, Lexington Books, Lanham, MD, 2001.. Povečanje pomena kmetijstva je bilo mogoče pripisati potrebam prebivalstva po preskrbi s hrano zaradi negotovosti v prvih fazah prehoda in propada nekmetijskih sektorjev gospodarstva v začetku 1990-ih. Ko so se gospodarske razmere stabilizirale in se je rast ponovno nadaljevala, se je delež kmetijstva v BDP znižal na nekaj več kot 20 % (podatki iz leta 2006), čeprav je delež kmetijstva v zaposlenosti ostal več kot 40 %.Statistical Yearbook 2007 , Armenia National Statistical Service, Yerevan
Armenski rudniki proizvajajo baker, cink, zlato in svinec. Velika večina energije se proizvaja z gorivom, uvoženim iz Rusije, vključno s plinom in jedrskim gorivom (za eno jedrsko elektrarno); glavni domači vir energije so hidroelektrarne. Majhna nahajališča premoga, plina in nafte obstajajo, vendar še niso bila razvita.
Kot druge na novo neodvisne države nekdanje Sovjetske zveze, armensko gospodarstvo trpi zaradi zloma nekdanjih sovjetskih trgovinskih vzorcev. Sovjetske naložbe in podpora armenske industrije so praktično izginile, tako da je malo večjih podjetij še vedno sposobnih delovati. Poleg tega se še vedno čutijo posledice potresa iz leta 1988 v Spitaku, v katerem je umrlo več kot 25.000 ljudi, 500.000 je bilo brezdomcev. Spopad z Azerbajdžanom zaradi Gorskega Karabaha ni bil rešen. Zaprtje azerbajdžanske in turške meje je opustošilo gospodarstvo, ker je Armenija odvisna od zunanjih zalog energije in večine surovin. Kopenske poti skozi Gruzijo in Iran so neprimerne ali nezanesljive. BDP se je med letoma 1989 in 1993 zmanjšal za skoraj 60 %, nato pa se je nadaljevala močna rast. Nacionalna valuta, dram, je prva leta po uvedbi leta 1993 doživela hiperinflacijo.
Kljub temu je vladi uspelo izvesti obsežne gospodarske reforme, ki so se izplačale v dramatično nižji inflaciji in stalni rasti. Premirje iz leta 1994 v konfliktu za Gorski Karabah je pomagalo tudi gospodarstvu. Armenija ima od leta 1995 močno gospodarsko rast, ki temelji na preobratu, ki se je začel leto prej, inflacija pa je bila v zadnjih nekaj letih zanemarljiva. Novi sektorji, kot so predelava dragih kamnov in izdelava nakita, informacijske in komunikacijske tehnologije ter celo turizem, začenjajo dopolnjevati bolj tradicionalne sektorje gospodarstva, kot je kmetijstvo.