Azerbajdžan (, ), uradno Republika Azerbajdžan, je transkontinentalna država na meji med Vzhodno Evropo in zahodno Azijo.Čeprav je politično pogosto dodeljen Evropi, na splošno velja, da je geografsko vsaj večinoma v Jugozahodni Aziji, njegov severni del pa prečka Veliki Kavkaz, standardna ločnica med Azijo in Evropo. Združeni narodi classification of world regions uvrščajo Azerbajdžan v zahodno Azijo; Svetovni podatkovnik CIE ga uvršča pretežno v jugozahodno Azijo in Merriam-Webster's Collegiate Dictionary ga uvršča na obe celini; NationalGeographic.com in Encyclopædia Britannica uvrščata v Azijo tudi Gruzijo. Nasprotno nekateri viri, kot je Worldatlas.com, uvrščajo Azerbajdžan v Evropo. Azerbajdžan je del območja Južnega Kavkaza in meji na vzhodu na Kaspijsko jezero, na severu na Rusijo (Republika Dagestan), na severozahodu na Gruzijo ter na jugu na Armenijo, Turčijo in Iran. Glavno in največje mesto je Baku.
Azerbajdžanska demokratična republika je razglasila svojo neodvisno od Transkavkaške demokratične federativne republike leta 1918 in je postala prva sekularna demokratična država z muslimansko večino. Leta 1920 je bila država vključena v Sovjetsko zvezo kot Azerbajdžanska SSR. Sodobni Azerbajdžan je svojo neodvisno razglasil 30. avgusta 1991, tik pred razpadom Sovjetske zveze istega leta. Septembra 1991 je etnična armenska večina območja Gorskega Karabaha ustanovila samorazglašeno Republiko Arcah. To območje in sedem okoliških okrožij je mednarodno priznanih kot del Azerbajdžana in potekajo pogajanja za rešitev statusa Gorskega Karabaha s pogajanji ob podpori OSCE, čeprav je de facto postalo neodvisno v prvi vojni v Gorskem Karabahu leta 1994. Po drugi vojni v Gorskem Karabahu leta 2020 je bilo sedem okrožij in delov Gorskega Karabaha vrnjenih pod azerbajdžanski nadzor.
Azerbajdžan je unitarna polpredsedniška republika. Je ena od šestih neodvisnih turških držav ter aktivna članica Organizacije turških držav in skupnosti TÜRKSOY. Azerbajdžan ima diplomatske odnose s 182 državami in je član 38 mednarodnih organizacij, vključno z Združenimi narodi, Svetom Evrope, Gibanjem neuvrščenih, OVSE in Natovim programom Partnerstvo za mir. Je ena od ustanovnih članic organizacije GUAM, CIS, in OPCW. Azerbajdžan je tudi država opazovalka pri Svetovni trgovinski organizaciji.
Ogromna večina prebivalstva države (97 %) je nominalnoThomas De Waal (2013). Black Garden: Armenia And Azerbaijan Through Peace and War. New York: New York University Press, p. 286. . muslimanov, vendar ustava ne določa uradne religije in so vse pomembne politične sile v državi sekularne. Azerbajdžan je država v razvoju in je uvrščen na 91. mesto po indeksu človekovega razvoja. Je visoko uvrščen po gospodarskem razvoju, pismenosti in nizki stopnji nezaposlenosti. Vendar je bila vladajoča Nova Azerbajdžanska stranka, ki je na oblasti od leta 1993 in jo vodita Hejdar Alijev in njegov sin Ilham Alijev, večkrat obtožena avtoritarnosti, poslabšanja stanja na področju človekovih pravic, vključno z vse večjim omejevanjem državljanskih svoboščin, zlasti svobode tiska, in politične represije.
Zgodovina
Antika
Najstarejši dokazi o naseljevanju ljudi na območju Azerbajdžana segajo v pozno kameno dobo in so povezani z kulturo Guručaj v Azohških jamah. Kulture zgornjega paleolitika in pozne bronaste dobe so potrjene v jamah v kraju Tağılar, Damcılı, Zar, Yataq-yeri ter v nekropolahLejla Tepe in Saraj Tepe.
Zgodnji naseljenci so bili Skiti v 9. stoletju pred našim štetjem. Za njimi so na območje južno od Arasa prišli iranski Medijci. Medijci so med 900–700 pr. n. št. zgradili obsežno cesarstvo, ki je bilo okoli leta 550 pred našim štetjem integrirano v Ahemenidsko cesarstvo. V obdobju Ahemenidov je prišlo do širjenja zaratustrstva. Kasneje je območje zasedel Aleksander Veliki, za njim pa je bil del Selevkidskega cesarstva. V tem obdobju se je zaratustrstvo razširilo na Kavkaz in v Atropateno. Kavkaški Albanci, prvotni prebivalci severovzhodnega Azerbajdžana, so vladali tem območjem od približno 4. stoletja pred našim štetjem in ustanovili neodvisno kraljestvo.
Od Sasanidov do Safavidov Sasanidsko cesarstvo je Kavkaško Albanijo leta 252 spremenilo v vazalno državo, kralj Urnajr pa je v 4. stoletju uradno sprejel krščanstvo kot državno vero. Kljub vladavini Sasanidov je Albanija ostala entiteta v regiji do 9. stoletja in ohranila svojo monarhijo. Kljub temu, da je bil eden glavnih vazalov sasanidskega cesarja, je imel albanski kralj navidezno oblast, marzban (vojaški guverner) pa je imel večino civilne, verske in vojaške oblasti.
V prvi polovici 7. stoletja je Kavkaška Albanija kot vazal Sasanidov, po osvajanju Perzije, spadala pod nominalno muslimansko oblast. Omajadski kalifat je pregnal tako Sasanide kot Bizantince iz Zakavkazja in spremenil Kavkaško Albanijo v vazalno državo po krščanskem odporu, ki ga je vodil kralj Javanšir in je bil leta 667 zatrt. Močan vakuum, ki ga je zapustil propad Abasidskega kalifata, so zapolnile številne lokalne rodbine, kot Salaridi, Sadžidi in Šadadidi. V začetku 11. stoletja so ozemlje postopoma zavzeli Oguzi, Turki iz Srednje Azije. Prva od teh ustanovljenih turških rodbin je bilo Seldžuško cesarstvo, ki je na območje, ki je danes znano kot Azerbajdžan, vstopilo do leta 1067.
Predturško prebivalstvo, ki je živelo na ozemlju sodobnega Azerbajdžana, je govorilo več indoevropskih in kavkaških jezikov, med njimi armensko in iranske jezike, azarski jezik, ki ga je postopoma zamenjala turščina, zgodnji predhodnik današnje azerbajdžanščine. Nekateri jezikoslovci so tudi navedli, da so tatijska narečja iranskega Azerbajdžana in Azerbajdžanske republike, podobna tistim, ki jih govorijo Tati, izvirala iz azarskega jezika.
Pod Seldžuki so lokalni pesniki, kot sta Nizami Gandžavi in Khaqani, na ozemlju današnjega Azerbajdžana povzročili razcvet perzijske literature.
Lokalna rodbina Širvanšah je postala vazal Timurjevega cesarstva in mu pomagala v njegovi vojni z vladarjem Zlate horde Toktamišem. Po Timurjevi smrti sta nastali dve neodvisni in rivalski državi: Kara Kojunlu in Ak Kojunlu. Širvanšahi so se vrnili in ohranili visoko stopnjo avtonomije kot lokalni vladarji in vazali od leta 861 in to več stoletij naprej. Leta 1501 je iranska rodbina Safavidov pokorila Širvanšahe in pridobila njihove posesti. V naslednjem stoletju so Safavidi nekoč sunitsko prebivalstvo spremenili v šiitski islam, kot so to storili s prebivalstvom v današnjem Iranu. Safavidi so Širvanšahom dovolili, da ostanejo na oblasti pod safavidskim suzerenstvom do leta 1538, ko jih je Safavidski kralj Tahmasp I. (vladal 1524–1576) popolnoma odstavil in to območje določil kot provinco Širvan. Sunitski Osmani so uspeli zasesti dele današnjega Azerbajdžana kot posledico osmansko-safavidske vojne 1578–1590; do začetka 17. stoletja jih je izpodrinil iranski vladar Abas I. (vladal 1588–1629). Ob propadu Safavidskega cesarstva so Baku in njegovo okolico na kratko zasedli Rusi kot posledico rusko-perzijske vojne 1722–1723. Kljub kratkim posredovanjem sosednjih iranskih tekmecev je dežela današnjega Azerbajdžana ostala pod iransko oblastjo od prvega pojava Safavidov do 19. stoletja.
Sodobna zgodovina
Po Safavidih je območju vladala iranska dinastija Afšaridov. Po smrti Nader šaha (vladal 1736–1747) so mnogi njegovi nekdanji subjekti izkoristili nestabilnost. Na območju so se pojavili številni kanati z različnimi oblikami avtonomije. Vladarji teh kanatov so bili neposredno povezani z vladajočimi iranskimi rodbinami in so bili vazali in podložniki iranskega šaha. Kanati so nadzorovali svoje zadeve po mednarodnih trgovinskih poteh med Srednjo Azijo in Zahodom.
Nato je bilo območje pod zaporednimi oblastmi iranskih Zandijcev in Kadžarov. Od poznega 18. stoletja si je cesarska Rusija prizadevala pridobiti zakavkaško regijo, ki je bila večinoma v rokah Irana. Leta 1804 so Rusi napadli in osvojili iransko mesto Gandža, kar je sprožilo rusko-perzijsko vojno 1804–1813. Vojaško močnejši so Rusi vojno končali z zmago.
Po izgubi vojne je bil Iran prisiljen priznati nadvlado Ruskega cesarstva nad večino kanatov, skupaj z Gruzijo in Dagestanom, v skladu z Gulistansko pogodbo.
Območje severno od reke Aras, ozemlje sodobnega Azerbajdžana, je bilo iransko ozemlje, dokler ga v 19. stoletju ni zasedla Rusija. Približno desetletje pozneje so Rusi v nasprotju s pogodbo iz Gulistana vdrli v iranski Erevanski kanat. To je spodbudilo končni spopad in rusko-perzijsko vojno 1826–1828. Nastala Turkmenčajska pogodba je prisilila Kadžarski Iran, da odstopi suverenost nad Erevanskim kanatom, Nahičevanskim kanatom in preostankom Lankaranskega kanata, ki je vseboval zadnje dele sodobnega Azerbajdžana. Po vključitvi vseh kavkaških ozemelj v Rusijo je bila nova meja med obema postavljena ob reki Aras, ki je po razpadu Sovjetske zveze pozneje postala del meje med Iranom in Azerbajdžanom.
Tako je azerbajdžanska etnična skupina danes razdeljena med dve državi: Iran in Azerbajdžan. Število etničnih Azerbajdžancev v Iranu je daleč večje kot v sosednjem Azerbajdžanu.
Po razpadu Ruskega imperija med prvo svetovno vojno je bila razglašena kratkotrajna Zakavkaška demokratična federativna republika, ki predstavlja današnje republike Azerbajdžan, Gruzijo in Armenijo. Sledili so marčevski pokoli, ki so se zgodili med 30. marcem in 2. aprilom 1918 v mestu Baku in sosednjih območjih Bakujskega governorata Ruskega cesarstva. Ko se je republika maja 1918 razpustila, je vodilna stranka Musavat razglasila neodvisnost Azerbajdžanske demokratične republike in sprejela ime Azerbajdžan; ime, ki se je pred razglasitvijo uporabljalo izključno za sklicevanje na sosednjo severozahodno regijo sodobnega Irana. Bila je prva moderna parlamentarna republika v muslimanskem svetu. Med pomembnimi dosežki parlamenta je bila razširitev volilnih pravic na ženske, s čimer je Azerbajdžan postal prvi muslimanski narod, ki je ženskam podelil enake politične pravice kot moškim. Drug pomemben dosežek republike je bila ustanovitev Bakujske državne univerze, ki je bila prva moderna univerza, ustanovljena na muslimanskem vzhodu.
Do marca 1920 je bilo očitno, da bo sovjetska Rusija napadla Baku. Lenin je dejal, da je bila invazija upravičena, saj sovjetska Rusija ne bi mogla preživeti brez nafte iz Bakuja. Neodvisni Azerbajdžan je zdržal le 23 mesecev, dokler ga ni napadla boljševiška 11. sovjetska Rdeča armada in 28. aprila 1920 ustanovila Azerbajdžansko SSR. Kar 20.000 azerbajdžanskih vojakov je umrlo, upirajoč se ruskemu ponovnemu prevzemu.
13. oktobra 1921 so sovjetske republike Rusija, Armenija, Azerbajdžan in Gruzija podpisale sporazum s Turčijo, znan kot pogodba iz Karsa. Prej neodvisna republika Aras bi s to postala Nahičevanska avtonomna sovjetska socialistična republika znotraj Azerbajdžanske republike. Po drugi strani je Armenija dobila regijo Zangezur, Turčija pa se je strinjala, da bo vrnila Gjumri (takrat znan kot Aleksandropol).
Med drugo svetovno vojno je Azerbajdžan igral ključno vlogo v strateški energetski politiki Sovjetske zveze, saj je 80 % nafte Sovjetske zveze na vzhodni fronti dobavljal Baku. Z odlokom vrhovnega sovjeta ZSSR februarja 1942 je bila zaveza več kot 500 delavcev in zaposlenih v naftni industriji Azerbajdžana odlikovana z redovi in medaljami. Operacija Edelweiss, ki jo je izvedel nemški Wehrmacht, je bila usmerjena v Baku zaradi njegove pomembnosti kot energetske sile ZSSR. Petina vseh Azerbajdžancev, približno 681.000 ljudi z več kot 100.000 žensk, se je med drugo svetovno vojno borilo. Na fronti je bilo ubitih približno 250.000 ljudi iz Azerbajdžana. Več kot 130 Azerbajdžanov je bilo imenovanih za junake Sovjetske zveze. Azerbajdžanski generalmajor Azi Aslanov je bil dvakrat nagrajen za heroja Sovjetske zveze.
Osamosvojitev