Za predhodne vladarje, glej Rimski vladarji.

thumb|200px|right|Gaj Avgust Oktavijan, prvi rimski cesar v obdobju principata.

Rimski cesar je dokaj sodoben pojem, ki uspešno opisuje položaj posameznikov, ki so imeli vrhovno oblast v Rimskem cesarstvu.

Rimsko cesarstvo se je razvilo iz Rimske republike, ko je prerasla v vladajočo vojaško in politično silo v Evropi. Za cesarstvo je bila značilna združitev moči v posamezniku in ne v »senatu in prebivalcih Rima«. Avgust, ki je na oblast prišel leta 27 pr. n. št. in se na splošno obravnava kot prvi rimski cesar, je skrbel samo za vzdrževanje videza republikanske oblasti in ni imel nobenega posebnega naslova, ki bi označeval njegovo vlogo.Rubicon. Holland, T. Abacus, ISBN 978-0349115634. Avgust je v svoji osebi preprosto združil že obstoječo moč rimskega magistrata in privzel naslov Princeps Senatus, se pravi prvi mož senata. Takšen način vladanja, ki je trajal skoraj tristo let, se zato imenuje principat. Sodoben naslov cesar izhaja iz naslova imperator. Tega je rimska armada podeljevala svojim zaslužnim generalom in so ga kot takega v začetnem obdobju Rimskega cesarstva podeljevali tudi princepsom. Za vladarje Rimskega cesarstva se uporablja naziv cesar zato, ker poudarja močne vezi med vladarjem in armado, saj je bila moč cesarjev odvisna prav od njene podpore, in ne dela razlik med načinom vladanja v različnih obdobjih cesarstva.

V poznem tretjem stoletju je cesar Dioklecijan po krizi tretjega stoletja formaliziral in olepšal prejšnji način cesarskega vladanja in začel tako imenovano dominatsko obdobje Rimskega cesarstva. Za to obdobje je bila značilna nedvoumna koncentracija moči v cesarjevi osebi in uporaba naziva dominus noster – naš gospod. Od Dioklecijana dalje je pogosto istočasno vladalo več cesarjev, ki so si med seboj razdelili oblast na obsežnem ozemlju cesarstva. Po letu 395 in smrti Teodozija I. se je cesarstvo bolj očitno razdelilo na zahodno in vzhodno polovico.Chester G. Starr, A History of the Ancient World, Second Edition, Oxford University Press, 1974. str. 670–678. Delitev še ni bila uzakonjena, zato so cesarji bolj stabilne vzhodne polovice cesarstva pogosto izvajali svojo oblast tudi v zahodni polovici. Zahodno cesarstvo je po letu 395 zašlo v resne težave. Po letu 455 se je popolnoma sesulo. Po odstopu zadnjega zahodnega cesarja leta 476 je Vzhodno cesarstvo stalno zahtevalo ozemlja na zahodu. Neprekinjen niz cesarjev je imelo vse do leta 1453, ko so Konstantinopel osvojili osmanski Turki in je ugasnilo.

Vzhodni cesarji, bolj znani kot bizantinski cesarji, so nadaljevali tudi neprekinjen niz rimskih cesarjev. Seznam zgodnjih bizantinskih cesarjev se v članku konča z Justinom II., zadnjim iz Justinijanove dinastije.

V Seznamu rimskih cesarjev so cesarji, ki na splošno veljajo za »zakonite«. To pomeni, da oblast niso prišli z uzurpacijo. Pogosto je precej težko opredeliti in ugotoviti, ali je bil cesar zakonit ali ne, saj so mnogi zakoniti cesarji prišli na oblast z uzurpacijo, mnogi nezakoniti zahtevniki pa so imeli samo zakonsko pravico do tega položaja. Pri sestavljanju seznama so se upoštevala naslednja merila:

Vsak posameznik, ki je nesporno vladal celemu cesarstvu, je bil v nekem trenutku dejansko zakonit cesar (1). Vsak posameznik, katerega je za socesarja ali naslednika imenoval zakonit cesar (1) in tisti, ki je imel zakonsko pravico do prestola, je bil zakonit cesar (2). Kadar se je za prestol potegovalo več zahtevnikov, med katerimi ni bilo nobenega zakonitega, je bil, vsaj v obdobju principata, zakonit cesar tisti, ki ga je sprejel rimski senat (3).

Cesar Avrelijan je prišel na prestol z uzurpacijo. Ker je bil v letih 274–275 edini in nesporni vladar, je bil zato zakonit cesar. Galien je bil kljub temu, da ni obvladoval celotnega cesarstva in so njegov prestol zahtevali številni protikandidati, zakonit naslednik zakonitega cesarja Valerijana. Klavdij II. Got je kljub temu, da je prišel na oblast na nezakonit način in ni obvladoval celotnega cesarstva, zakonit cesar, ker ga je kot edinega kandidata potrdil rimski senat. V letu štirih cesarjev so bili vsi zahtevniki, čeprav sporni, za rimski senat v nekem trenutku sprejemljivi. V letu petih cesarjev nista bila sprejeta niti Pescenij Niger niti Klodij Albin, zato ju ni na seznamu. Poleg njih je še nekaj takih, pogosto otrok cesarjev, ki so bili socesarji, vendar niso imeli dovolj moči, da bi uveljavili svoj položaj. Ti kandidati so uvrščeni na seznam poleg svojih »starejših« oziroma »višjih« cesarjev.

Omenjena merila veljajo do leta 395, ko je cesarstvo razpadlo na zahodno in vzhodno polovico. Po tem letu velja merilo, da je bil zakonit cesar tisti, ki je nesporno vladal celi polovici cesarstva. Proti koncu Zahodnega cesarstva, ki je prenehalo obstajati leta 455, cesarji niso bili več pomembne osebnosti, zato se je včasih zgodilo, da za cesarja ni bilo nobenega kandidata. Zaradi zgodovinske popolnosti so zato po tem datumu na seznam vključeni vsi zahodni cesarji, tudi zadnji rimski cesar Romul Avgust, ki je bil v tehničnem smislu uzurpator.

Principat Julijsko-klavdijska dinastija

PortretImeRojenVladalNasledstvoUmrlAvgust 23. september 63 pr. n. št., Rim, Italija16. januar 27 pr. n. št. - 19. avgust 14 Postal de facto cesar s »pogodbo« med njim in Rimskim senatom. 19. avgust 14,naravne smrti. Tiberij I. 16. november 42 pr. n. št., Rim, Italija18. september 14 – 16. marec 37Sin Avgustove žene Livije iz njenega prejšnjega zakona, Avgustov posvojenec.16. marec 37, verjetno naravne smrti, morda tudi umorjen.Kaligula 31. avgust 12 pr. n. št., Antium, Italija18. marec 37 – 24. januar 41Tiberijev nečak in Avgustov vnuk24. januar 41,umorjen v zaroti senatorjev in pretorijanske garde.Klavdij 1. avgust 10 pr. n. št., Lugdunum, Lugdunska Galija25./26. januar 41 – 13. oktober 54Tiberijev nečak, Germanikov brat in Kaligulov stric. Za cesarja ga je razglasila pretorijanska garda.13. oktober 54,verjetno zastrupljen od Agripine Mlajše v korist njenega sina Nerona. Neron 15. december 37, Antium, Italija13. oktober 54 – 11. junij 68Germanikov vnuk, Klavdijev nečak, pastorek in posvojenec, Avgustov pra-pravnuk.11. junij 68,naredil samomor, ko ga je senat razglasil za državnega sovražnika.

Leto štirih cesarjev in Flavijska dinastija

PortretImeRojenVladalNasledstvoUmrlGalba 24. december 3. pr. n. št., blizu Terracina, Italija8. junij. 68 – 15. januar 69Oblast si je prisvojil po Neronovem samomoru s podporo hispanskih legij. 15. januar 69,umorjen v uporu pretorijanske garde pod Otonovim vodstvom.Oton 25. april 32, Ferentinum, Etrurija, Italija 15. januar 69 – 16. april 69Na oblast prišel na zahtevo pretorijanske garde. 16. april 69, naredil samomor po izgubljeni bitki z Vitelijem pri Bedriaku.Vitelij 24. september 15, Rim17. april 69 – 20. december 69Na oblast prišel s podporo germanskih legij. 20. december 69, ubit.Vespazijan 17. november 9, Falacrine, Italija1. julij 69 – 24. junij 79Na oblast prišel s podporo vzhodnih legij.24. junij 79, naravne smrti.Tit 30. december 39, Rim24. junij 79 – 13. september 81Vespazijanov sin.13. september 81, naravne smrti ali morda zaradi kuge. Domicijan 24. oktober 51, Rim14. september 81 – 18. september 96Vespazijanov sin.18. september 96, umorjen.

Nervansko-antoninska dinastija

PortretImeRojenVladalNasledstvoUmrlNerva 8. november 30, Narni, Italija18. september 96 – 27. januar 98Imenovan v Rimskem senatu.27. januar 98, naravne smrti. Trajan 18. 53 AD, Italika, Betika8. januar 98 – 7. avgust 117Nervov posvojenec in naslednik.7. avgust 117, naravne smrti.Hadrijan 24. januar 76, Italika, Betika (ali Rim)11. avgust 117 – 10. julij 138Trajanov sin in naslednik. 10. julij 138, naravne smrti. Antonin Pij 19. september 86, pri Lanuviumu, Italija10. julij 138 – 7. marec 161Hadrijanov posvojenec. 7. marec 161, naravne smrti.Lucij Ver 15. december 130, Rim7. marec 161 – ? marec 169Posvojenec Antonina Pija, do smrti socesar Marka Avrelijamarec 169, naravne smrti ali morda zaradi kuge. Mark Avrelij 26. april 121, Rim7. marec 161 – 17. marec 180Posvojenec in naslednik Antonina Pija, do leta 169 socesar Lucija Vera. 17. marec 180, naravne smrti. Komod 31. avgust 161, Lanuvium, Italija177 – 31. december 192Sin Marka Avrelija, pridruženi cesar od leta 177. 31. december 192, zadavljen v svoji palači.

Leto petih cesarjev in Severska dinastija

PortretImeRojenVladalNasledstvoUmrlPertinaks 1. avugust 126, Alba, Italija1. januar 193 – 28. marec 193Razglašen za cesarja na zahtevo pretorijanske garde. 28. marec 193, ubit.Didij Julijan 133 ali 137, Milano, Italija28. marec 193 – 1. junij 193Zmagal na dražbi pretorijanske garde za položaj cesarja. 1. junij 193, usmrčen na ukaz senata.Septimij Sever 11. april 145, Leptis Magna, Afrika9. april 193 – 4. februar 211Na oblast prišel s podporo panonskih legij.[a]4. februar 211, naravne smrti.100pxKarakala 4. april 188, Lugdunum, Lugdunska Galija198 – 8. april 217Sin Septimija Severja, od leta 198 Severjev socesar, od leta 209 do februarja 211 socesar s Severjem in Geto in nato do decembra 211 socesar z Geto8. april 217, ubit v Makrinovi zaroti. Geta 7. marec 189, Rim209 – 26. december 211Sin Septimija Severja, od leta 209 do februarja 211 socesar s Severjem in Karakalo, nato do decembra 211 socesar s Karakalo. 26. december 211, ubit na Karakalov ukaz.Makrin skupaj z Diadumenijanom okoli 165, Iol Caesarea, Tingitanska Mavretanija11. april 217 –8 junij 218Karakalov pretorijanski prefekt, verjetno zarotnik v Karakalovem umoru, ki se je po Karakalovi smrti razglasil za cesarja. Maja 217 je za mlajšega cesarja imenoval svojega sina Diadumenijana.8. junij 218, oba ubita v korist njunega naslednika Elagabala. Elagabal okoli 203, Emesa, Sirija8. junij 218 – 11. marec 222 Vnuk Severjeve svakinje, baje Karakalov nezakonski sin, ki je prišel na prestol s podporo sirijskih legij. 11. marec 222, umorjen od pretorijanske garde. Aleksander Sever 1. oktober 208, Arca Caesarea, Judeja13. marec 222 –18. marec 235Vnuk Severjeve svakinje, bratranec in posvojeni Elagabalov naslednik.18. marec 235, ubit. Opomba[a] V letu petih cesarjev sta bila kandidata za rimski prestol tudi Pescenij Niger in Klodij Albin, katera so podpirale sirijske oziroma britanske legije. Čeprav kandidata nista bila popolnoma poražena vse do konca leta 197, v senatu nista bila uradno potrjena in zato tehnično nista bila vladajoča cesarja.

Cesarji med krizo tretjega stoletja ali vojaški cesarji