Skopje , ali Shkupi) je glavno mesto republike Severne Makedonije. Je politično, ekonomsko in kulturno središče Severne Makedonije s 526.500 prebivalci (mestna občina, 2021; regija Skopje z okoliškimi običnami šteje 607.000 ljudi) in glavno središče kovinsko-predelovalne, kemijske, lesne, tekstilne ter usnjarske industrije.
Ime sličica|levo|Srbske enote, ki izvajajo preimenovanje mesta iz »Üsküb« v »Skoplje« po srbski aneksiji Vardarske Makedonije leta 1912 Ime mesta izhaja iz Scupi, kar je bilo ime zgodnje peonske naselbine (kasneje prestolnice Dardanije in pozneje rimske kolonije) v bližini. Pomen tega imena ni znan,John Everett-Heath, The Concise Dictionary of World Place Names, Edition 3, Oxford University Press, 2017, , Skopje. vendar obstaja hipoteza, da izhaja iz grškega (episkopos – »opazovalec«), ki se nanaša njegov na položaj na visokem mestu, s katerega je bilo mogoče opazovati celo mesto.
Po koncu antike so Scupi naselila različna ljudstva, zato je bilo njegovo ime večkrat prevedeno v več jezikov. V slovansko obliko je bilo sprejeto po protoalbanskih fonetičnih pravilih.Matzinger, Joachim (2006). Der altabanische Text [E] Mbsuame e Kreshtere (Dottrina cristiana) des Leke Matrenga von 1592. Eine Einfuhrung in die albanische Sprachwissenschaft. Dettelbach: Roll. p. 23. Tako je Scupi za Turke postal Skopje, kasneje pa Üsküb (osmansko turško ). To ime se je v zahodnih jezikih prilagodilo v Uskub ali Uskup in ti dve oznaki sta se v zahodnem svetu uporabljali do leta 1912. Nekateri zahodni viri navajajo tudi Scopia in Skopia. Scopia je pravzaprav ime mesta v aromunščini. Danes lokalno albansko prebivalstvo imenuje mesto Shkup (nedoločna oblika imena) oziroma Shkupi (določna oblika).
Ko je bila Vardarska Makedonija leta 1912 priključena Kraljevini Srbiji, je mesto uradno postalo Skoplje (srbska cirilica Скопље) in to ime so prevzeli številni jeziki. Po drugi svetovni vojni, ko je standardna makedonščina postala uradni jezik nove Socialistične republike Makedonije, se je ime v skladu z lokalno izgovorjavo začelo črkovati kot Skopje (Скопје).
Geografija sličica|levo|Mesto Skopje; njegove upravne meje so označene rdeče črtkano Skopje leži na severu države, v središču Balkanskega polotoka in na polovici poti med Beogradom in Atenami. Mesto je bilo zgrajeno v Skopski dolini, ki poteka v smeri zahod–vzhod ob toku reke Vardar, ki se v Grčiji izliva v Egejsko morje. Dolina je široka približno 20 kilometrov in jo na severu in jugu omejuje več gorskih verig. Te omejujejo urbano širitev Skopja, ki se razteza vzdolž Vardarja in Serave, majhne reke, ki prihaja s severa. V svojih administrativnih mejah se mesto Skopje razteza na več kot 33 kilometrih, vendar je široko le 10 kilometrov.
Skopje leži na nadmorski višini približno 245 m in obsega 571,46 km². Urbanizirano območje obsega le 337 km². V svojih administrativnih mejah mesto Skopje obsega številne vasi in druga naselja, med njimi so Dračevo, Gorni Nerezi in Bardovci. Po podatkih popisa 2022 je samo Skopje imelo 422.540 prebivalcev, v administrativnih mejah pa 526.502.
Mesto Skopje na severovzhodu doseže državno mejo s Kosovom. V smeri urinega kazalca meji še na občine Čučer-Sandevo, Lipkovo, Aračinovo, Ilinden, Studeničani, Sopište, Želino in Jegunovce. Hidrografija sličica|Vardar in Kamniti most, simbol mesta Reka Vardar, ki teče skozi Skopje, je oddaljena približno 60 kilometrov od izvira blizu Gostivarja. V Skopju je njen povprečni pretok 51 m³/s, z velikimi nihanji glede na letni čas, med 99,6 m³/s v maju in 18,7 m³/s v juliju. Temperatura vode se giblje med 4,6 °C januarja in 18,1 °C julija.
V mejah mesta se v Vardar izliva več rek. Največja je Treska, ki je dolga 130 kilometrov in prečka sotesko Matka, preden doseže Vardar v zahodnem predmestju Skopje. Lepenec, ki priteka s Kosova, se izliva v Vardar na severozahodnem koncu mestnega območja. Serava, ki prav tako prihaja s severa, je tekla skozi stari bazar do 60-ih let prejšnjega stoletja, ko so jo preusmerili proti zahodu, ker so bile njene vode zelo onesnažene. Prvotno se je spajala z Vardarjem blizu sedeža Makedonske akademije znanosti in umetnosti, danes pa se v Vardar izliva pri razvalinah Scupija. Markova reka, katere izvir je na gori Vodno, se steka z Vardarjem na vzhodnem koncu mesta. Te tri reke so dolge manj kot 70 kilometrov. sličica|Kanjon Matka in Treska zahodno od mesta
V mejah mesta Skopje obstajata dve umetni jezeri. Jezero Matka je nastalo z zajezitvijo reke Treske v 30-ih letih prejšnjega stoletja, jezero Treska pa so leta 1978 izkopali za rekreacijo. V bližini Smiljkovcev, na severovzhodnem robu urbanega območja, so tri manjša naravna jezera.
Reka Vardar je v preteklosti povzročila številne poplave, na primer leta 1962, ko je njen odtok dosegel 1110 m³/s. Od bizantinskih časov je bilo izvedenih več del za omejitev tveganja poplav, od izgradnje jezu Kozjak na Treski leta 1994 pa naj bi bila poplavna ogroženost blizu nič.
Pod mestom je veliko podtalnice, ki jo napaja reka Vardar in deluje kot podzemna reka. Pod podtalnico leži vodonosnik iz laporja. Podzemna voda je od 4–12 m pod zemljo in je globoka 4–144 m. Črpajo jo z več vrtinami, vendar večina pitne vode Skopje dobi iz kraškega izvira v Raščah, zahodno od mesta.
Geologija
Skopsko dolino na zahodu meji na Šar planino, na jugu na pogorje Jakupice, na vzhodu na hribovje, ki pripada Osogovskemu pogorju, na severu pa na Skopsko Črno goro. Hrib Vodno, najvišja točka znotraj meja mesta, je visoka 1066 m in je del pogorja Jakupica.
Čeprav je Skopje zgrajeno ob vznožju hriba Vodno, je mestno območje večinoma ravninsko. Obsega več manjših vzpetin, večinoma poraslih z gozdovi in parki, kot so Gazi Baba (325 m), Zajčev Rid (327 m), vznožje hrba Vodno (najmanjši so visoki med 350 in 400 m) in rt na ki je zgrajena Skopska trdnjava.
Skopska dolina je blizu potresne prelomnice med afriško in evrazijsko tektonsko ploščo in doživlja redno seizmično aktivnost. To aktivnost krepi porozna struktura podtalja. Veliki potresi so se zgodili v Skopju leta 518, 1505 in 1963.
Skopska dolina spada v vardarsko geotektonsko regijo, katere podzemlje tvorijo neogene in kvartarne usedline. Substrat je sestavljen iz pliocenskih usedlin, vključno s peščenjakom, laporjem in različnimi konglomerati. Prekriva ga prva plast kvartarnih peskov in mulja, ki je globoka med 70 in 90 m. Plast prekriva veliko manjša plast gline, peska, mulja in proda, ki jih nosi reka Vardar. Globoko je med 1,5 in 5,2 m.
Ponekod je podtalje zakraselo. Pripeljalo je do nastanka kanjonov, kot je kanjon Matka, ki ga obdaja deset jam. Globoki so med 20 in 176 m.
Podnebje Skopje ima mejno vlažno subtropsko podnebje (Cfa po Köppnovi podnebni klasifikaciji) in hladno polsušno podnebje (BSk), s povprečno letno temperaturo 13,5 °C.Klement Bergant: "Climate Change Scenario for Macedonia: Summary ". University of Nova Gorca, Centre for Atmospheric Research. September 2006. Padavin je zaradi izrazite padavinske sence Prokletij na severozahodu razmeroma malo, in jih je precej manj kot na obali Jadranskega morja na isti zemljepisni širini. Poletja so dolga, vroča in relativno suha z nizko vlažnostjo. Povprečna julijska temperatura v Skopju je bila 31 °C. Povprečno je bilo v Skopju vsako leto 88 dni nad 30 °C in 10,2 dni nad 35,0 °C vsako leto. Zime so kratke, razmeroma hladne in mokre. V zimskem obdobju so snežne padavine pogoste, vendar je močno sneženje redko in se snežna odeja obdrži le nekaj ur ali nekaj dni, če je velika. Spomladi in jeseni se temperature gibljejo od 15 do 24 °C. Pozimi se dnevne temperature gibljejo približno med 5–10 °C, ponoči pa pogosto padejo pod 0 °C in včasih pod –10 °C. Pojav padavin je enakomerno razporejen skozi vse leto, največ jih je od oktobra do decembra ter od aprila do junija.
Okolje Mesto Skopje obsega različna naravna okolja, njegovo živalstvo in rastlinstvo pa sta bogata. Vendar pa ga ogrožata intenzifikacija kmetijstva in širjenje mesta. Največje zavarovano območje v mejah mesta je hrib Vodno, ki je priljubljena destinacija za prosti čas. Vrh povezuje s središčem mesta žičnica, skozi gozdove pa so speljane številne pešpoti. Druga velika naravna enota je kanjon Matka.
Samo mesto ima več parkov in vrtov, ki obsegajo 4361 hektarjev. Med njimi so Mestni park (Gradski park), ki so ga zgradili Osmanski Turki v začetku 20. stoletja; Park Žena borka pred parlamentom; univerzitetni arboretum in gozd Gazi Baba. Številne ulice in bulvarji so zasajeni z drevesi.
Skopje se sooča s številnimi okoljskimi težavami, ki jih pogosto zasenči gospodarska revščina države. Vendar pa je uskladitev zakonodaje Severne Makedonije z evropsko zakonodajo prinesla napredek na nekaterih področjih, kot so obdelava vode in odpadkov ter industrijske emisije. Skopje ostaja eno najbolj onesnaženih mest na svetu, decembra 2017 je bilo na vrhu.
Predelava jekla, ki je ključna dejavnost za lokalno gospodarstvo, je odgovorna za onesnaženje tal s težkimi kovinami, kot so svinec, cink in kadmij, ter za onesnaženje zraka z dušikovim oksidom in ogljikovim monoksidom. Za onesnaženost zraka so odgovorni tudi promet vozil in toplarne. Najvišje ravni onesnaženja so običajno jeseni in pozimi.
Gradijo se čistilne naprave, vendar se veliko onesnažene vode še vedno izpušča neprečiščene v Vardar. Odpadki se odlagajo na odprtem komunalnem odlagališču, 15 kilometrov severno od mesta. Dnevno sprejme 1500 m³ gospodinjskih odpadkov in 400 m³ industrijskih odpadkov. Ravni zdravja so v Skopju boljše kot v preostalem delu Severne Makedonije in ni bila najdena povezava med nizko kakovostjo okolja in zdravjem prebivalcev.
Urbanizem Urbana morfologija
Urbano morfologijo Skopja sta močno prizadela potres 26. julija 1963, ki je uničil 80 % mesta, in obnova, ki je sledila. Soseske so bile obnovljene tako, da je demografska gostota ostala nizka, da bi omejili vpliv morebitnih prihodnjih potresov.
Obnovo po potresu leta 1963 je v glavnem vodil poljski arhitekt Adolf Ciborowski, ki je načrtoval obnovo Varšave že po drugi svetovni vojni. Ciborowski je mesto razdelil na enote, namenjene določenim dejavnostim. Bregovi reke Vardar so postali naravna območja in parki, območja med glavnimi bulvarji so bila zgrajena z visokimi stanovanjskimi in nakupovalnimi središči, predmestja pa so bila prepuščena individualnim stanovanjem in industriji. Obnova je morala biti hitra, da bi preselili družine in znova zagnali lokalno gospodarstvo. Da bi spodbudili gospodarski razvoj, so povečali število prometnic in predvideli prihodnjo širitev mest.
Južni breg reke Vardar na splošno obsega visoke stolpnice, vključno z veliko sosesko Karpoš, ki je bila zgrajena v 1970-ih zahodno od centra. Proti vzhodu je bila v 1980-ih načrtovana nova občina Aerodrom, ki bi na mestu starega letališča naselila 80.000 prebivalcev. Med Karpošem in Aerodromom se razprostira mestno jedro, prezidano po načrtih japonskega arhitekta Kenza Tanga. Središče je obdano z vrsto dolgih stavb, ki nakazujejo obzidje (Gradski zid).
Na severnem bregu, kjer ležijo najstarejši deli mesta, so obnovili Staro čaršijo in njeno okolico prezidali z nizkimi stavbami, da ne bi kazili pogleda na Skopsko trdnjavo. Več institucij, vključno z univerzo in makedonsko akademijo, je bilo preseljenih na severni breg, da bi zmanjšali meje med etničnimi skupnostmi. Severni breg je namreč večinoma naseljen z muslimanskimi Albanci, Turki in Romi, medtem ko na južnem bregu pretežno prebivajo krščanski etnični Makedonci.