Zambija uradno Republika Zambija, je celinska država v južni Afriki. Na severu meji na Vzhodni Kongo, na severovzhodu na Tanzanijo, na vzhodu na Malavi, na jugovzhodu na Mozambik, na jugu na Zimbabve in Bocvano, na jugozahodu na Namibijo, ter na zahodu na Angolo. Država, od leta 1911 do leta 1964 imenovana Severna Rodezija, je imenovana po reki Zambezi ("velika reka").
Glavno mesto Zambije je Lusaka, ki se nahaja v južno-osrednjem delu Zambije. Prebivalstvo je skoncentrirano predvsem okoli Lusake na jugu in province Copperbelt na severu, osrednjih gospodarskih središč Zambije.
Regijo so prvotno naseljevali kojsanski narodi, nato pa je v 13.stoletju prizadela širitev Bantujcev. Po evropskih odpravah v 18. stoletju je Britanski imperij začel utrjevati nadzor nad območjem po britanskem ultimatumu leta 1890 proti Portugalcem, ki so na Rožnatem zemljevidu iz leta 1885 zahtevali območje med Angolo in Mozambikom. Britanija je proti koncu 19. stoletja ustanovila britanska protektorata Barotziland – Severozahodno Rodezijo in Severovzhodno Rodezijo. Ta dva sta se združila leta 1911 v Severna Rodezija|Severno Rodezijo. Večino kolonialnega obdobja je Zambijo upravljala administracija, imenovana iz Londona po nasvetu Britanske južnoafriške družbe. 24. oktobra 1964 je Zambija postala neodvisna od Združenega kraljestva kot republika v Commonwealthu, premier Kenneth Kaunda pa je postal prvi predsednik. Kaundova socialistična Združena narodna neodvisnostna stranka (UNIP) je ostala na oblasti od leta 1964 do leta 1991, Kaunda pa je imel vlogo v regionalni diplomaciji in sodeloval z Združenimi državami pri iskanju rešitev za konflikte v Južni Rodeziji (Zimbabveju), Angoli in Namibiji.Andy DeRoche, Kenneth Kaunda, the United States, and Southern Africa (London: Bloomsbury, 2016). Od leta 1972 do 1991 je bila Zambija enopartijska država z UNIP kot edino legalno politično stranko pod geslom »Ena Zambija, en narod«, ki ga je skoval Kaunda. Po uvedbi večstrankarskega sistema v začetku 1990-ih je bila Kaunda na zambijskih splošnih volitvah leta 1991 poražen. Zambija je od takrat nadaljevala z mirnimi prenosi oblasti.
Naravni viri v Zambiji vključujejo minerale, prostoživeče živali, gozdove, sladko vodo in obdelovalna zemljišča. Po ocenah iz leta 2018 je 47,9 % prebivalstva prizadetih zaradi večdimenzionalne revščine. V Lusaki ima sedež skupni trg za vzhodno in južno Afriko (COMESA).
Geografija
Zambija je celinska država v južni Afriki s tropskim podnebjem, ki jo sestavljajo večinoma visoke planote z nekaj hribi in gorami, ki jih prečkajo rečne doline. S 752.614 kvadratnimi kilometri je 39. največja država na svetu. Država leži večinoma med 8° in 18° južne zemljepisne širine ter 22° in 34° vzhodne zemljepisne dolžine.
Zambijo odmakata dve glavni porečji: porečje Zambezi/Kafue v središču, na zahodu in jugu, ki pokriva približno tri četrtine države; in porečje reke Kongo na severu, ki pokriva približno četrtino države. Območje na severovzhodu je del notranjega drenažnega bazena jezera Rukva v Tanzaniji.
V porečju Zambezija tečejo reke, ki v celoti ali delno tečejo skozi Zambijo: Kabompo, Lungvebungu, Kafue, Luangva in Zambezi, ki teče skozi državo na zahodu in nato tvori njeno južno mejo z Namibijo, Bocvano in Zimbabvejem. Izvira v Zambiji in se izliva v Angolo, številni njeni pritoki pa izvirajo v osrednjem višavju Angole. Rob poplavne ravnice reke Cuando (ne njen glavni kanal) tvori jugozahodno mejo Zambije in poteka preko reke Chobe.Beilfuss, Richard and dos Santos, David (2001) "Patterns of Hydrological Change in the Zambezi Delta, Mozambique". Working Paper No 2 Program for the Sustainable Management of Cahora Bassa Dam and The Lower Zambezi Valley.
Dva najdaljša in največja pritoka Zambezija, Kafue in Luangva, tečeta predvsem v Zambiji. Njihovo sotočje z reko Zambezi je na meji z Zimbabvejem pri mestu Chirundu oziroma Luangva. Pred sotočjem reka Luangva tvori del meje Zambije z Mozambikom. Iz mesta Luangva Zambezi zapusti Zambijo in se izliva v Mozambik ter sčasoma v Mozambiški preliv.
V vzhodni Zambiji se planota, ki se razteza med dolinama Zambezi in Tanganjika, nagiba navzgor proti severu in se tako neopazno dviga od približno 900 metrov na jugu do 1200 metrov v središču, na severu pa blizu Mbale doseže 1800 metrov. Svetovni sklad za naravo je ta območja planot v severni Zambiji uvrstil v velik del ekoregije osrednjezambezijskih gozdov miombo.
Dolina Luangva planoto v krivulji deli od severovzhoda proti jugozahodu, proti zahodu pa jo v osrčje planote razteza globoka dolina reke Lunsemfva. Ob nekaterih delih doline so hribi in gore, vključno s planoto Njika (2200 metrov) na severovzhodu na meji z Malavijem, ki se razteza v Zambijo kot hribovje Mafinga, kjer je najvišja točka države, Mafinga Central (2339 metrov).
Podnebje
Zambija leži na planoti Srednje Afrike, med 1000 in 1600 metri nadmorske višine. Povprečna nadmorska višina 1200 metrov daje deželi na splošno zmerno podnebje. Podnebje Zambije je tropsko, ki se spreminja glede na nadmorsko višino. V Köppnovi podnebni klasifikaciji je večina države razvrščena kot vlažno subtropsko (Cfa) ali tropsko vlažno in suho (Aw), z območji polsušnega stepskega podnebja (BSh) na jugozahodu in vzdolž doline Zambezi.
Dve glavni sezoni sta deževna sezona (od novembra do aprila), ki ustreza poletju, in sušna sezona (od maja/junija do oktobra/novembra), ki ustreza zimi. Sušna sezona se deli na hladno sušno sezono (od maja/junija do avgusta) in vročo sušno sezono (od septembra do oktobra/novembra). Spreminjanje vpliva nadmorske višine daje državi subtropsko vreme in ne tropskih razmer v hladni sezoni od maja do avgusta.Spectrum Guide to Zambia. Camerapix International Publishing, Nairobi, 1996. .
Biotska raznovrstnost
Leta 2015 je bilo v Zambiji zabeleženih približno 12.505 vrst: 63 % živalskih vrst, 33 % rastlinskih vrst in 4 % bakterijskih vrst ter drugih mikroorganizmov.
Ocenjuje se, da je v Zambiji 3543 vrst divjih cvetočih rastlin, vključno z šaši, zelnimi in lesnatimi rastlinami. Severne in severozahodne province države imajo največjo raznolikost cvetočih rastlin. Približno 53 % cvetočih rastlin je redkih in se pojavljajo po vsej državi.
V državi najdemo skupno 242 vrst sesalcev, večina pa jih naseljuje gozdne in travnate ekosisteme. Rodezijska žirafa (Giraffa camelopardalis thornicrofti) in kafuejska lečva (Kobus leche kafuensis) sta nekateri podvrsti, ki sta endemični za Zambijo.
V Zambiji je bilo zabeleženih približno 490 znanih vrst rib, ki pripadajo 24 družinam rib, pri čemer ima jezero Tanganjika največ endemičnih vrst.
Zgodovina Prazgodovina Fosilni ostanki lobanje človeka z Broken Hilla (znanega tudi kot človek iz Kabveja), datirani med 300.000 in 125.000 let pred našim štetjem, dodatno kažejo, da so na tem območju živeli zgodnji ljudje. Človeka z Broken Hilla so odkrili v Zambiji v okrožju Kabve.
Kojsani in Batva
Zambijo so do približno leta 300 n. št. naseljevali ljudstva Kojsani in Batva, ko so se območja začela naseljevati migracijska ljudstva Bantu. Domneva se, da ljudstvo Kojsani izvira iz vzhodne Afrike in se je pred približno 150.000 leti razširilo proti jugu. Ljudstvo Tva je bilo razdeljeno v dve skupini: Kafve Tva so živeli okoli ravnine Kafue in Lukanga Tva, ki so živeli okoli močvirja Lukanga. Številni primeri starodavne skalne umetnosti v Zambiji, kot so skalne poslikave Mvela, jame Mumbva in jama Nachikufu, se pripisujejo tem zgodnjim lovcem in nabiralcem.
Bantuji (Abantuji) Zgodnja zgodovina ljudstev Zambije je razvidna iz ustnih zapisov, arheologije in pisnih zapisov, večinoma od neafričanov.
Izvori Bantujcev
Ljudstvo Bantu je prvotno živelo v zahodni in osrednji Afriki okoli današnjega Kameruna in Nigerije. Pred približno 5000 leti so začeli tisočletno širitev na večji del celine. Ta dogodek se imenuje širitev Bantujev; bila je ena največjih človeških migracij v zgodovini. Menijo, da so Bantujci prvi prinesli tehnologijo obdelave železa v velike dele Afrike. Širitev Bantujcev se je zgodila predvsem po dveh poteh: zahodni prek porečja Konga in vzhodni prek afriških Velikih jezer.
Prva naselitev Bantujcev Prvi Bantujci so živeli v vaseh. Niso imeli organizirane enote pod poglavarjem ali starešino, delali so kot skupnost in si medsebojno pomagali pri pripravi polj za pridelke. Vasi so se selile, ko so se tla zaradi tehnike sečnje in požiganja izčrpavala. Ljudje so imeli črede goveda.
Prve skupnosti Bantujcev v Zambiji so bile zelo samozadostne. Zgodnji evropski misijonarji, ki so se naselili v južni Zambiji, so opazili neodvisnost teh bantujskih družb. Eden od teh misijonarjev je zapisal: »[Če] je potrebno orožje za vojno, lov in domače namene, se [Tonga] mož odpravi v hribe in koplje, dokler ne najde železove rude. Pretali jo je in iz tako pridobljenega železa izdela sekire, motike in drugo uporabno orodje. Za svojo kovačnico kuri drva in izdeluje oglje. Njegovi mehovi so narejeni iz živalskih kož, cevi so iz glinenih ploščic, nakovalo in kladiva pa so prav tako kosi železa, ki ga je pridobil. Oblikuje, vari, izdeluje in opravlja vsa dela navadnega kovača.«
Blago, s katerim se je trgovalo v glavnem trgovskem središču Ingombe Ilede, je vključevalo tkanine, kroglice, zlato in zapestnice. Samo najdišče se nahaja ob sotočju rek Zambezi in Lusitu, zaradi česar je idealno za trgovino na dolge razdalje. Prebivalci so uvažali predmete iz današnje južne Demokratične republike Kongo in Kilve Kisivanija, drugi pa so prihajali celo iz Indije, Kitajske in arabskega sveta. Afriškim trgovcem so se kasneje v 16. stoletju pridružili Portugalci.
Druga naselitev Bantujcev Druga množična naselitev Bantujcev v Zambiji je bila skupina ljudi, za katere se domneva, da so se podali po zahodni poti migracije Bantujcev skozi porečje Konga. Ti Bantujci so večino svojega obstoja preživeli na območju, ki je kasneje postalo Vzhodni Kongo.
Državi Luba-Lunda
Bembi so skupaj z drugimi sorodnimi skupinami, kot so Lamba, Bisa, Senga, Kaonde, Svaka, Nkoja in Soli, tvorili sestavni del kraljestva Luba v delu Upemba v Vzhodnem Kongu in so močno povezani z ljudstvom Luba. Območje, ki ga je zasedalo kraljestvo Luba, so od 300. let našega štetja naseljevali zgodnji kmetje in železarji.
Sčasoma so se te skupnosti naučile uporabljati mreže in harpune, izdelovati kanuje, čistiti kanale skozi močvirja in graditi jezove, visoke do 2,5 metra. Posledično so razvile raznoliko gospodarstvo, v katerem so trgovale z ribami, bakrenimi in železnimi izdelki ter soljo za blago iz drugih delov Afrike, kot je svahilijska obala in kasneje od Portugalcev. Iz teh skupnosti je v 14. stoletju nastalo kraljestvo Luba.
Kraljestvo Luba je bilo veliko kraljestvo s centralizirano vlado in manjšimi neodvisnimi poglavarstvi. Imelo je obsežne trgovske mreže, ki so povezovale gozdove v porečju Konga in z minerali bogate planote današnje province Copperbelt ter se raztezale od atlantske obale do obale Indijskega oceana. Umetnost je bila v kraljestvu prav tako zelo cenjena, prav tako obrtniki.
Literatura je bila v kraljestvu Luba dobro razvita. Ena znana zgodba o nastanku ljudstva Luba, ki je opredelila razliko med dvema tipoma cesarjev Luba, se glasi takole:
V isti regiji južnega Konga so bili Lunda ljudje spremenjeni v satelit cesarstva Luba in so sprejeli oblike kulture in upravljanja Luba, s čimer so postali cesarstvo Luda na jugu. Po mitih o nastanku Lunda je lovec Luba po imenu Chibinda Ilunga, sin Ilunge Mbidija Kiluveja, okoli leta 1600 uvedel lubski model državništva med Lude, ko se je poročil z lokalno lundsko princeso Lueji in dobil nadzor nad njenim kraljestvom. Večina vladarjev, ki so trdili, da izvirajo iz prednikov Luba, je bila vključena v cesarstvo Luba. Kralji Lunda pa so ostali ločeni in aktivno širili svojo politično in gospodarsko prevlado nad regijo.