Frígija () je bila starodavno kraljestvo v zahodnem delu osrednjega anatolskega višavja v današnji Turčiji. V Frigiji je doma veliko mitoloških virov in osebnosti. Ena od najbolj znanih je velika mati, frigijska boginja Kibela, ki so jo Grki istovetili z Reo. Frigija je pomembno vplivala na zgodovino.
Zgodbe o junaški dobi grške mitologije pripovedujejo o več legendarnih frigijskih kraljih: Gordij, katerega gordijski vozel bo kasneje presekal Aleksander Veliki Midas, ki je vse, česar se je dotaknil, spremenil v zlato Migdon, ki se je vojskoval z Amazonkami
Po Homerjevi Iliadi so Frigijci sodelovali v trojanski vojni kot tesni zavezniki Trojancev in se borili proti Ahajcem. Frigijska moč je dosegla vrhunec v poznem 8. stoletju pr. n. št. pod drugim zgodovinskim kraljem Midasom, ki je prevladoval nad večino zahodne in osrednje Anatolije ter tekmoval z Asirijo in Urartujem za oblast v vzhodni Anatoliji. Ta poznejši Midas pa je bil tudi zadnji neodvisni kralj Frigije, preden so Kimerijci okoli leta 695 pr. n. št. oplenili frigijsko prestolnico Gordij. Kasneje jo je zasedla sosednja Lidija. Med vladanjem Kira II. Velikega je postala del Ahemenidskega cesarstva, kasneje del imperija Aleksandra Velikega in njegovih naslednikov. Zasedli so jo kralji atalidske dinastije iz Pergamona, leta 133 pr. n. št. pa je postala del Rimskega cesarstva. V tem času so Frigijci postali krščanski in grško govoreči ter se asimilirali v bizantinsko državo; po turški osvojitvi bizantinske Anatolije v poznem srednjem veku je ime Frigija izginilo iz uporabe kot teritorialna oznaka.
Geografija
Frigija je zavzemala območje na zahodnem koncu visoke anatolske planote, suho regijo, ki se precej razlikuje od gozdnatih dežel severno in zahodno od nje. Frigija se je začela na severozahodu, kjer je območje suhe stepe razredčeno z rečnim sistemom Sakarja in Porsuk in je dom naselbinam Dorilaeum blizu sodobnega Eskişehirja in frigijske prestolnice Gordion. Podnebje je ostro z vročimi poletji in mrzlimi zimami. Zato oljke tukaj ne bodo zlahka rasle, zemljišče se večinoma uporablja za pašo živine in pridelavo ječmena.
Južno od Dorylaeuma je na območju hribov in stebrov vulkanskega tufa pomembna frigijska naselbina, Midas (Yazılıkaya, Eskişehir). Na jugu spet osrednja Frigija vključuje mesti Afyonkarahisar (starodavni Akroinon) s svojimi kamnolomi marmorja v bližnjem Docimiumu (İscehisar) in mesto Sinada. Na zahodnem koncu Frigije sta stali mesti Aizanoi (sodobni Çavdarhisar) in Acmonia. Od tod proti jugozahodu leži hribovito območje Frigije, ki je v nasprotju z golimi ravninami središča regije.
Območje jugozahodne Frigije namaka Maeander, znan tudi kot reka Büyük Menderes, skupaj z njenim pritokom Likus. Znotraj njegovih meja ležita mesti Laodicea na Likusu in Hierapolis.Peter Thonemann (ed), 2013, Roman Phrygia: culture and society, Cambridge University Press
Izvori
Legendarne starodavne selitve Po starodavnem izročilu grških zgodovinarjev so se Frigijci preselili v Anatolijo z Balkana. Herodot pravi, da so se Frigijci imenovali Brigi, ko so živeli v Evropi.Herodotus VII.73. On in drugi grški pisci so zapisali tudi legende o kralju Midasu, ki so ga povezovale z Makedonijo ali navedle, da izvira iz Makedonije; Herodot na primer pravi, da je vrt divjih vrtnic v Makedoniji dobil ime po Midasu.Herodotus VII.73, VIII.138.
Nekateri klasični pisci so Frigijce povezovali tudi z Migdoni, imenoma dveh skupin ljudi, od katerih je ena živela v severni Makedoniji, druga pa v Miziji. Podobno je Frigijce identificiral z Bebrijci, ljudstvom, ki naj bi se vojskovalo z Mizijo pred trojansko vojno in ki je imelo kralja po imenu Migdon v približno istem času, ko naj bi Frigijci imeli kralja z imenom Migdon.
Klasični zgodovinar Strabon združuje Frigijce, Migdone, Mizijce, Bebrike in Bitince kot ljudstva, ki so se preselila v Anatolijo z Balkana.Strabo 7.3.3. Ta podoba Frigijcev kot dela sorodne skupine severozahodnih anatolskih kultur se zdi najverjetnejša razlaga za zmedo o tem, ali so bili Frigijci, Bebrijci in anatolski Migdoni isti ljudje ali ne.
Frigijščina Frigijsko so še naprej govorili do 6. stoletja našega štetja, čeprav je bila njena značilna abeceda izgubljena prej kot večina anatolskih kultur. Ena od Homerjevih himn opisuje frigijski jezik kot nerazumljiv s trojanskim Homeric Hymns number 5, To Aphrodite. in napisi, najdeni v Gordiumu, jasno kažejo, da so Frigijci govorili indoevropski jezik z vsaj nekaj besedišča, podobnega grškemu. Frigijščina očitno ni pripadala družini anatolskih jezikov, ki se govorijo v večini sosednjih držav, kot je hetitščina.Claude Brixhe, Phrygian, in Roger D. Woodard (editor), The ancient Languages of Asia Minor, Cambridge University Press, 2008, p. 72 Navidezna podobnost frigijskega jezika z grščino in njegova razlika z anatolskimi jeziki, ki jih govori večina njihovih sosedov, se prav tako jemlje kot podpora evropskemu izvoru Frigijcev.
Iz tega, kar je na voljo, je razvidno, da ima frigijščina pomembne značilnosti z grščino in armenščino. Frigijščina je del centumske skupine indoevropskih jezikov. Vendar pa je med 19. in prvo polovico 20. stoletja frigijščina večinoma veljala za jezik satəm in tako bližje armenščini in tračanščini, medtem ko se danes običajno šteje za jezik centuma in tako bližje grščini.
Sodobno soglasje grščino obravnava kot najbližjo sorodnico frigijščine, stališče, ki ga podpirajo Brixhe, Neumann, Matzinger, Woodhouse, Ligorio, Lubotsky in Obrador-Cursach. Zadnjih 50 let frigijske znanosti je razvilo hipotezo, ki predlaga proto-grško-frigijsko stopnjo, iz katere izvirata grščina in frigijščina, in če bi bila slednja bolj potrjena, bi to stopnjo morda lahko rekonstruirali.
Nedavne migracijske hipoteze
Nekateri učenjaki zavračajo trditev o selitvi Frigijcev kot zgolj legendo, ki verjetno izhaja iz naključne podobnosti njihovega imena z Brigi, in trdijo, da bi se selitev v Frigijo lahko zgodila pozneje, kot kažejo klasični viri. Prihod Frigijcev so skušali umestiti v pripoved, ki pojasnjuje propad Hetitskega cesarstva in konec visoke bronaste dobe v Anatoliji.See for example Encyclopædia Britannica.
Po teoriji o »nedavnem preseljevanju« so Frigijci vdrli tik pred ali po propadu Hetitskega cesarstva na začetku 12. stoletja pr. n. št., s čimer so zapolnili politični vakuum v osrednji in zahodni Anatoliji in so bili morda prišteti med Ljudstva z morja, ki si Egipčani pripisujejo zasluge za propad Hetitov. Tako imenovano ročno izdelano blago z gumbi, najdeno v zahodni Anatoliji v tem obdobju, je bilo pogojno opredeljeno kot uvoz, povezan s to invazijo.
Odnos do njihovih predhodnikov Hetitov
Nekateri učenjaki verjamejo, da so bili Frigijci na reki Sakarja že v pozni bronasti dobi. Ti učenjaki namesto tega poskušajo izslediti izvor Frigijcev med številnimi narodi zahodne Anatolije, ki so bili podrejeni Hetitom.Phillip Clapham, "Hittites and Phrygians", C&AH IV:2, pp.71–121. Ta razlaga najde nekaj motivacije v grških legendah o udeležbi Frigijcev v trojanski vojni, pa tudi v ustanovitvenem mitu o Gordiju.
Nihče ni dokončno ugotovil, kateri od mnogih subjektov Hetitov bi lahko predstavljal zgodnje Frigijce. Po klasičnem izročilu, ki ga je populariziral Jožef Flavij, lahko Frigijo enačimo z deželo, ki so jo stari Hebrejci imenovali Togarmah, ki je bila identificirana kot Tegarama v hetitskih besedilih in Til-Garimmu v asirskih zapisih. Jožef Flavij je Togarmo imenoval Trugrammejci, ki so se po odločitvi Grkov imenovali Frigijci. Vendar pa grški vir, ki ga navaja Jožef Flavij, ni znan in ni jasno, ali je obstajala kakršna koli podlaga za identifikacijo, razen podobnosti imena.
Poznavalci Hetitov menijo, da je bila Tegarama v vzhodni Anatoliji – nekateri jo umeščajo v Gurun – daleč vzhodno od Frigije. Nekateri učenjaki so Frigijo identificirali z zvezo Asuva in opazili, da Iliada omenja Frigijca (brata kraljice Hekube) po imenu Asios.CAH, Vol 2, Part 2, p. 418. Drugo možno zgodnje ime Frigije bi lahko bilo Hapalla, ime najvzhodnejše province, ki je nastala z razpadom bronastodobnega zahodnega anatolskega imperija Arzava. Vendar učenjaki niso prepričani, ali Hapalla ustreza Frigiji ali Pizidiji, južneje.
Odnos do Armencev Starogrški zgodovinar Herodot (ki je pisal okoli leta 440 pr. n. št.) je domneval, da so se Armenci selili iz Frigije, ki je takrat obsegala velik del zahodne in osrednje Anatolije: »Armenci so bili opremljeni kot Frigijci, saj so bili frigijski kolonisti« (7,73) (Ἀρμένιοι δὲ κατά περ Φρύγες ἐσεσάχατο, ἐόντες Φρυγῶν ἄποικοι.) Po Herotodu so Frigijci izvirali z Balkana, z območja, ki meji na Makedonijo, od koder so se med propadom bronaste dobe izselili v Anatolijo. To je pripeljalo poznejše učenjake, kot je Igor Diakonoff, do teorije, da tudi Armenci izvirajo z Balkana in so se skupaj s Frigijci preselili na vzhod.I. M. Diakonoff, The Pre-History of the Armenian People (revised, trans. Lori Jennings), Caravan Books, New York (1984), ISBN 0-88206-039-2. Vendar pa se je armensko poreklo na Balkanu, čeprav je bilo nekoč splošno sprejeto, v zadnjih letih soočilo s povečanim nadzorom zaradi neskladij v časovnici ter pomanjkanja genetskih in arheoloških dokazov.Hamp, Eric P. (August 2013). "The Expansion of the Indo-European Languages: An Indo-Europeanist's Evolving View" (PDF). Sino-Platonic Papers. 239: 8, 10, 13. Archived (PDF) from the original on 2 August 2019. Pravzaprav so nekateri učenjaki predlagali, da so bili Frigijci in/ali očitno sorodno ljudstvo Muški prvotno iz Armenije in so se preselili proti zahodu.
Številni jezikoslovci so zavračali tesno sorodstvo med armenščino in frigijščino, čeprav trdijo, da imata jezika nekaj skupnih značilnosti. Frigijščina je zdaj razvrščena kot jezik centuma, ki je bolj povezan z grščino kot armenščino, medtem ko je armenščina večinoma satem."On the place of Phrygian among the Indo-European languages." Journal of Language Relationship. 2019. https://www.academia.edu/42660767/On_the_place_of_Phrygian_among_the_Indo_European_languages
Zgodovina Vrhunec in uničenje Frigijskega kraljestva
V 8. stoletju pr. n. št. se je frigijsko kraljestvo s prestolnico v Gordiumu v zgornji dolini reke Sakarja razširilo v cesarstvo, ki je prevladovalo nad večino srednje in zahodne Anatolije ter poseglo v večje Novoasirsko cesarstvo na jugovzhodu in kraljestvo Urartu na severovzhodu.
Po mnenju klasičnih zgodovinarjev Strabona,Strabo, I.3.21. Evzebija in Julija Afriškega je bil kralj Frigije v tem času še en Midas. Ta zgodovinski Midas naj bi bil ista oseba, imenovana kot Mita v asirskih besedilih iz tistega obdobja in označena kot kralj Muški. Učenjaki domnevajo, da so Asirci imenovali Frigijce Muški, ker so Frigijci in Muški, vzhodnoanatolsko ljudstvo, takrat nastopili v skupni vojski.Encyclopædia Britannica. Ta Midas naj bi vladal Frigiji na vrhuncu moči od okoli 720 pr. n. št. do okoli 695 pr. n. št. (po Evzebiju) ali 676 pr. n. št. (po Juliju Afriškem). Asirski napis, ki omenja Mito, datira v leto 709 pr. n. št., med vladavino Sargona II. Asirskega, nakazuje, da sta Frigija in Asirija do takrat sklenili premirje. Zdi se, da je imel ta Midas dobre odnose in tesne trgovske vezi z Grki in se domnevno poročil z eolsko grško princeso.
V tem obdobju se je v Gordiumu razvil in razcvetel sistem pisave v frigijskem jeziku, ki je uporabljal feničansko abecedo, podobno grški. V tem obdobju se pojavi značilna frigijska keramika, imenovana polirana posoda.
Vendar pa so Frigijsko kraljestvo nato preplavili kimerijski napadalci, Gordij pa je bil oplenjen in uničen. Po Strabonu in drugih je Midas naredil samomor s pitjem bikove krvi.