Mjanmár, uradno Zvezna republika Mjanmár ali Zveza Mjanmar (burmansko Pyidaungzu Thammada Myanma Naingngandaw), je obmorska država v jugovzhodni Aziji, pred letom 1989 znana pod imenom Burma. Mjanmar na zahodu meji na Bangladeš in Indijo, na severovzhodu na Kitajsko, na vzhodu na Laos in Tajsko, na jugu na Andamansko morje ter na zahodu na Bengalski zaliv. Tretjina skupne mjanmarske kopenske meje je neprekinjena obala (1930 km). Območje tromeje z Laosom in Tajsko sestavlja t. i. Zlati trikotnik.
Prestolnica Mjanmarja je Nepjido (Naypyidaw), največje mesto in včasih prestolnica pa Jangon (prej Rangun).
Etimologija Leta 1989 je vojaška vlada uradno spremenila angleške prevode mnogih imen, ki segajo v kolonialno obdobje Burme ali prej, tudi ime države same: "Burma" je postala "Mjanmar". Preimenovanje je še vedno sporna tema. Mnoge politične in etnične opozicijske skupine in države še naprej uporabljajo ime "Burma", ker ne priznavajo legitimnosti vladajoče vojaške vlade ali njenega organa za preimenovanje države.
Uradno polno ime države je "Zvezna republika Mjanmar" (burmansko: Pyidaunzu Thanmăda Myăma Nainngandaw). Nekatere države, ki niso priznale tega imena, uporabljajo kratko obliko "Union of Burma" (Burmanska zveza).
"Burma" ali "Mjanmar" je ime, ki izhaja iz imena burmanske večine, narodne skupine Bamar. Mjanmar je literarna oblika imena skupine, medtem ko Burma izvira iz "Bamar", pogovorne oblike imena skupine. Ime Burma je bilo v uporabi v angleškem jeziku od 18. stoletja.
Burma se še naprej uporablja v angleščini v številnih državah, vključno z Združenim kraljestvom in Kanado. Uradne ZDA ohranjajo ime Burma kot ime države, čeprav na spletni strani State Departmenta navajajo državo kot "Burma (Mjanmar)" in Barack Obama se sklicuje na državo Mjanmar. Združeni narodi uporabljajo Mjanmar in tudi Združenje držav jugovzhodne Azije, Rusija, Nemčija, Kitajska, Indija, Norveška in Japonska.
Večina angleško govorečih mednarodnih medijskih hiš uradno navaja ime Mjanmar, vključno z BBC, CNN, Al Džaziro, Reutersom in Russio Today.
Burma je v španščini, italijanščini in romunščini znana kot "Birmania", kot "Birmânia" v portugalščini in kot "Birmanie" v francoščini. Vlada Brazilije uporablja "Mianmar".
Zgodovina
Prazgodovina
Arheološki dokazi kažejo, da je homo erectus živel na območju današnje Burme že pred 400.000 leti. Prvi dokaz o homo sapiensu je iz okoli 11.000 pred našim štetjem, v kamenodobni kulturi, imenovani anyathian, z odkritji kamnitega orodja v osrednji Burmi. Dokaze o neolitski udomačitvi živali in rastlin ter uporabi poliranega kamnitega orodja, ki segajo med 10.000 in 6000 pred našim štetjem, so odkrili v obliki jamskih poslikav v bližini mesta Taundži.
Bronasta doba je bila okoli leta 1500 pred našim štetjem, ko so ljudje v regiji namesto bakra začeli uporabljati bron; bili so med prvimi ljudmi na svetu, ki so gojili riž, perutnino in prašiče. Železna doba se je začela okoli 500 pred našim štetjem, ko se je v naseljih na območju, južno od današnjega Mandalaja, pojavilo železo. Dokazano je, da so imeli na rižu temelječa naselja, velike vasi in manjša mesta ter so trgovali s svojo okolico, pa tudi s Kitajsko v obdobju od 500 pred našim štetjem in 200 našega štetja. V železni dobi so na burmansko kulturo vplivali tudi zunanji viri, kot sta Indija in Tajska, kar je razvidno iz načina pogrebov otrok in njihovih pokopov. To kaže na neko obliko stikov med skupinami v Burmi in drugod, verjetno prek trgovine.Coupey, A. S. (2008). Infant and child burials in the Samon valley, Myanmar. In Archaeology in Southeast Asia, from Homo Erectus to the living traditions: choice of papers from the 11th International Conference of the European Association of Southeast Asian Archaeologists, 25–29 September 2006, Bougon, France
Okoli 2. stoletja pred našim štetjem so se v osrednji Burmi pojavile prve znane mestne države. Ob selitvah proti jugu so jih ustanavljali tibetansko-burmansko govoreči Pju, najzgodnejši prebivalci Burme, o katerih so ohranjeni podatki iz današnjega Junana. Kultura Pjujev je močno vplivala na trgovino z Indijo, uvoz budizma in tudi druge kulturne, arhitekturne in politične koncepte, ki so trajno vplivali na poznejšo burmansko kulturo in politično organiziranost.
V 9. stoletju je nastalo več mestnih držav: Pju v osrednjem suhem območju, Mon ob južni obali in Arakan vzdolž zahodnega primorja. Ravnotežje je bilo porušeno, ko so državo Pju začeli ponavljajoče napadati iz kraljevine Nančao med letoma 750 in 830. V sredini poznega 9. stoletja je ljudstvo Mranma (Burmanci/Bamar) iz Nančaa ustanovilo majhno naselje Pagan (danes Bagan). To je bila ena od konkurenčnih mestnih državic do poznega 10. stoletja, v kateri sta se krepili oblast in pomembnost.
Cesarska Burma
Pagan je postopoma rasel, povezal okoliške države, dokler ni v 1050-1060-tih Anavrata ustanovil Paganski imperij, prvo poenotenje doline reke Iravadi in njenega obrobja. V 12. in 13. stoletju sta bila Paganski in Kmerski imperij dve glavni sili na celinski jugovzhodni Aziji. Burmanski jezik in kultura sta postopoma prevladala v zgornji dolini Iravadija, v poznem 12. stoletju pa so zamrli jeziki pju, monščina in pali.
Teravadski budizem se je počasi začel širiti po vaseh, čeprav so tantrizem, mahajanski budizem, brahmanizem in animizem ostali močno zakoreninjeni. Vladarji Pagana in bogataši so zgradili več kot 10.000 budističnih templjev samo v osrednjem Paganu. Ponavljajoči mongolski vdori (1277-1301) so zrušili štiri stoletja staro kraljestvo leta 1287.
Po koncu Paganskega kraljestva sta sledila upad in 250 let politične razdrobljenosti, ki je trajala do 16. stoletja. Priseljenci Šani, ki so prispeli z vdori Mongolov, so kot Burmanci štiri stoletja prej ostali v ozadju. Več konkurenčnih šanskih državic je obvladovalo celotni severozahod do vzhodnega loka okrog doline Iravadi. Za dolino je bilo preveč spopadov med majhnimi državami do poznega 14. stoletja, ko sta se pojavili dve močni sili, kraljestvo Ava in kraljestvo Hantavadi. Na zahodu je bil politično razdrobljen Arakan pod konkurenčnimi vplivi svojih močnejših sosedov, dokler prvič leta 1437 Kraljevina Mrauk U ni poenotila arakanske obale.
Že zgodaj so se pripadniki kraljestva Ava borili za poenotenje (1385-1424), vendar niso nikoli povsem sestavili izgubljene kraljevine. Potem ko je Hantavadi zadržal kraljestvo Ava, se je začela zlata doba. Arakan je ostal močan na svojem ozemlju naslednjih 350 let. V nasprotju s tem je stalno bojevanje kraljestvo Ava močno oslabilo in je od 1481 dalje počasi razpadalo. Leta 1527 je Konfederacija držav Šan osvojila kraljestvo Ava in zavladala zgornji Burmi do leta 1555.
Kot Pagansko kraljestvo so bile države Ava, Hantavadi in Šan večnarodne. Kljub vojnam se je kulturno usklajevanje nadaljevalo. To obdobje velja za zlato dobo burmanske kulture. Burmanska literatura je "zrasla v bolj samozavestno, priljubljeno in slogovno raznoliko", pojavila se je druga generacija burmanskega prava, pa tudi zgodnje panburmanske kronike. Hantavadski vladarji so predstavili verske reforme, ki so se nato razširile v druge dele države. V tem obdobju so bili zgrajeni čudoviti templji Mrauk U.
Politična združitev se je vrnila v sredini 16. stoletja zaradi prizadevanj dinastije Taungu (Toungu), nekdanje vazalne države Ava. Taungujev mlad, ambiciozen kralj Tabinšveti je premagal močnejše Hantavadije leta 1541. Njegov naslednik Bajinaung je šel osvojit ogromno območje celinske jugovzhodne Azije, vključno z državami Šan, Lan Na, Manipur, kitajski Šan, Siam, Lan Čang in južni Arakan. Vendar pa je največji imperij v zgodovini jugovzhodne Azije razpadel kmalu po Bajinaungovi smrti leta 1581, popolnoma propadel pa 1599. Siam je zasedel Tenaserim, Lan Na in portugalski plačanci so ustanovili portugalsko posest Siriam (danes Tanljin).
Dinastija se je reorganizirala in premagala Portugalce leta 1613 in Siam leta 1614. Obnovljeno je bilo manjše, bolj obvladljivo kraljestvo, ki je zajemalo Spodnjo in Zgornjo Burmo, državo Šan, Lan Na in zgornji Tenaserim. Obnovljeni kralji dinastije Taungu so ustvarili pravni in politični okvir, katerega osnovne lastnosti so se nadaljevale do 19. stoletja. Krona se je v celoti nadomestila z dednimi poglavarji, pooblaščenimi guvernerji (upravniki) v celotni dolini Iravadija in močno so se zmanjšale dedne pravice šanskih poglavarjev. Trgovina in posvetne upravne reforme so zgradile uspešno gospodarstvo za več kot 80 let. Od leta 1720 dalje se je kraljestvo spopadalo s ponavljajočimi se napadi Manipurijcev v Zgornji Burmi in upori v Lan Naju. Leta 1740 je bilo v Spodnji Burmi ustanovljeno obnovljeno kraljestvo Hantavadi.
Po padcu kraljestva Ava je uporna skupina Alaungpaja iz dinastije Konbaung premagala obnovljeni Hantavadi in leta 1759 so združili vso Burmo (in Manipur), izrinili Francoze in Britance, ki so ponudili roko Hantavadiju. Leta 1770 so dediči Alaungpaje obvladali velik del Laosa (1765), premagali Siam (1767) in porazili štiri vdore iz Kitajske (1765-1769).
Od Burme, zaskrbljene zaradi kitajske grožnje, je Siam 1770 izterjal svoja ozemlja in leta 1776 osvojil Lan Na. Burma in Siam sta bila v vojni do leta 1855, toda nastal je zastoj, izmenjava Tenaserima (v Burmo) in Lan Naja (v Siam). Kralj Bodopaja se je zaradi močne Kitajske in oživljenega Siama na vzhodu obrnil na zahod in osvojil Arakan (1785), Manipur (1814) in Asam (1817. To je bilo drugo največje kraljestvo v burmanski zgodovini, pa tudi z dolgo nejasno mejo z Britansko Indijo.
Obsežnost tega kraljestva je bila kratkotrajna. Burma je izgubila Arakan, Manipur, Asam in Tenaserim z Britanci v prvi angleško-burmanski vojni (1824-1826). Leta 1852 je Britanija enostavno zasegla Spodnjo Burmo v drugi angleško-burmanski vojni. Kralj Mindon je poskušal posodobiti kraljestvo in se leta 1875 komaj izognil priključitvi z državo Karenov. Britanci, vznemirjeni zaradi učvrstitve francoske Indokitajske, so priključili preostali del države v tretji angleško-burmanski vojni leta 1885.
Kralji Konbaung so obnovili taungujske upravne reforme in dosegli najvišjo raven notranjega nadzora in zunanje širitve. Prvič v zgodovini sta burmanski jezik in kultura prevladovala v celotni dolini Iravadija. Razvoj in rast burmanske literature in gledališča sta se nadaljevala z zelo visoko stopnjo pismenosti odraslih (polovica vseh moških in 5 % žensk). Kljub temu sta bila obseg in uresničevanje reform neenakomerna in na koncu sta se pokazala kot nezadostna za zajezitev britanskega kolonializma.
Britanska Burma (1824–1948)
Državo so kolonizirali Britanci po treh angleško-burmanskih vojnah (1824-1885). Britanska oblast je prinesla družbene, gospodarske, kulturne in druge spremembe.
1. januarja 1886 in s padcem Mandalaja je celotna Burma prišla pod britansko oblast. V času kolonializma so prišli mnogi Indijci kot vojaki, javni uslužbenci, gradbeni delavci in trgovci ter skupaj z angleško-burmansko skupnostjo obvladovali gospodarsko in civilno življenje v Burmi. Rangun (danes Jangon) je postal prestolnica britanske Burme in pomembno pristanišče med Kalkuto in Singapurjem.
Burmanska zamera je bila močna in se je kazala v nasilnih izgredih, ki so ohromili Jangon (Rangun) vse tja do leta 1930. Nekaj nezadovoljstva je zaradi nespoštovanja burmanske kulture in tradicije povzročila britanska zavrnitev sezuvanja čevljev, ko so vstopili v pagodo. Budistični menihi so postali vodilni v gibanju za neodvisnost. U Visara, menih aktivist, je umrl v zaporu po 166-dnevni gladovni stavki v protest pravilom, ki so mu prepovedovala, da bi v zaporu nosil budistična oblačila.