thumb|right|250px|Cerkev sv. Mihaela, Brdo, kjer je bil Ivan Grafenauer krščen

Ivan Grafenauer, slovenski narodnjak koroškega rodu, gimnazijski profesor, jezikoslovec, zlasti literarni zgodovinar , etnolog, * 7. marec 1880, Velika vas (Micheldorf)Ziljsko Bliča vas, nemško ime vasi Micheldorf je po cerkvi svetega Mihaela, sedežu brške župnije na Brdu, le za dober lučaj daleč. pri Šmohorju, † 29. december 1964, Ljubljana.

Rod in otroška leta

Krščen je bil, in v krstno knjigo vpisan kot Johann Grafenauer, v , župne cerkve nekoč precej bolj obsežne brške fare na Register of births, Egg/Brdo, 1858-1880, p. 322. v Ziljski dolini.

Grafenauerji so večinoma bili že od 16. stoletja kajžarski rod (le redke družine so imele grunt, poleg Hoffmannove kmetije še nekaj časa ena na Brdu). Večina kajž je imela obrtniška imena. ZotlerjeviHišno ime Zotler ali Zotlar (iz nem. Sattler, dobesedno sedlar, narečno ziljsko splošno za izdelovalca izdelkov iz usnja, tudi ali morda celo posebej za čevljarja). Oba vira na zaporednih straneh navajata obe obliki: Zotlarjeva in Zotlerjeva kajža. so tako bili v začetku čevljarji, Mihov oče Janez pa že tudi brški mežnar in organist.

Kot njegov oče, sta bila tudi njegova sorodnika - znana koroška organista in graditelja orgel - zavedna Slovenca in narodna buditelja - in njegov sin, kot zastopnik koroških Slovencev poslanec najprej v koroškem deželnem, kasneje pa tudi v državnem zboru, , iz Most pri Veliki vasi pri Šmohorju. Čeprav je bil v sorodstvu z Ivanom šele v sedmem kolenu (mali bratranec Ivanovega očeta), so ga tudi Ivanovi otroci vedno klicali za "Plicovega strica".po hišnem imenu Plicova kajža, po nemškem Blitz-keusche, v bližnjih Mostah

Med drugim je Jožef Grafenauer (med 1865 in 1868) izdelal tudi orgle v cerkvi sv. Križa (na Peravi) in jih 1876 še razširil.Villach, Heiligenkreuz (Perauer Kirche) Orgel von Josef Grafenauer (Egg), 1868. Oba (Jožef in Franc) skupaj pa sta (l. 1882, ko je bil mali Ivan star 2 leti in je bil njegov oče še tam mežnar in organist) naredila tudi orgle v cerkvi na Brdu, torej tisti, ki stoji nedaleč od Otartove domačije, v kateri je tedaj Ivan kot otrok živel pri dedu, v tisti cerkvi, v kateri je bil tudi krščen, in od koder je le nekaj korakov proč kasneje hodil v prve razrede ljudske šole. Ne le glasba in ljubezen do - še posebej slovenskega - jezika sta bili torej res že rodove nazaj na veliko načinov doma v tej družini, tudi to kako nastaja glasbilo, kakršno so orgle, je mogel videti že kot otrok.

Peravška mežnarija je bila stisnjena med cesto in pokopališče in tam je fantiča, vajenega prosto tekati po bližnjih vaseh okrog Brda - pretežko imeti pred očmi, tako da se je že pred veliko nočjo 1886 vrnil na materin dom pri Zilji in - razen šolskega leta 1886/87 - do septembra 1889 tam na Brdu tudi končal ljudsko šolo do srede četrtega razreda, čeprav so ga nato v Beljaku postavili vnovič na začetek tretjega razreda. Tega do konca življenja ni mogel odpustiti tamkajšnjemu šolskemu upravitelju.

Oče in mati, ki je romarjem tudi prodajala spominke in druge zanje zanimive reči, sta sčasoma prihranila dovolj, da sta v tedanji vasi Waltersdorf postavila svojo hišo in tudi nakupila nekaj zemlje, kar jima je omogočilo zaslužiti tudi s prodajo mleka in drugega v mestu. 1906 je orgle v tej cerkvi, ki jih je nekaj desetletij prej naredil njegov oče, še enkrat razširil Franc Grafenauer in postavil tudi nov prosto stoječ igralnik.

V začetku marca 1916 med prvo svetovno vojno sta bila Miha Grafenauer in tedanji Peravski župnik osumljena veleizdaje (s cerkvenega stolpa naj bi dajala signale Italijanom). Skoraj hkrati - 4. marca - je bil zaradi izjav naklonjenosti do sovražnikov (Rusov) zaprt tudi Franc Grafenauer (16. maja obsojen na 5 let ječe, odsedel dobro leto in bil po amnestiji junija 1917 izpuščen. Tudi Miha je bil nekaj časa zaprt in je poleg tega po vojni izgubil zaposlitev na Peravi, tako da sta prav ta s privarčevanim denarjem kupljena zemlja in zgrajena domačija omogočila družini preživetje..

Šolanje in dosežki Leta 1900 je dokončal beljaško klasično gimnazijo. V letih 1900–1904 je na Dunaju študiral slavistiko in germanistiko. Najprej je učil na gimnaziji v Kranju, od leta 1908 pa v Ljubljani. Leta 1917 je doktoriral na Dunaju, 1919. pa se je habilitiral v Zagrebu, kjer so se pripravljali učitelji za novo ljubljansko univerzo, vendar s kandidaturo v Ljubljani 1919 ni uspel in je predaval kot privatni docent samo en semester (1920/21). Leta 1940 je postal dopisni, 1946 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter tajnik njegovega razreda za filološke in literarne vede. Leta 1947 je ustanovil komisijo, nato (1951) Inštitut za slovensko narodopisje pri SAZU (zdaj ISN ZRC SAZU) in bil njegov upravnik do smrti. Bil je tudi pobudnik za ustanovitev mednarodne zveze narodopiscev vzhodnoalpskih dežel – Alpes Orientales. Postal je častni član Slovenskega slavističnega društva in slovenskega etnološkega društva, leta 1964 pa je bil izvoljen tudi za častnega člana Mednarodnega društva za raziskovanje ljudskega pripovedništva. (International Society for Folk Narrative research).

Raziskoval je predvsem srednjeveško pismenstvo in starejšo slovensko književnost ter s primerjalno in kulturnozgodovinsko metodo motive in verzne oblike ljudskega slovstva.

Družina Z Ljudmilo, rojeno Dolžan iz Zabreznice je ustvaril veliko družino. Več izmed potomcev je znanih, nekateri med njimi otroci Bogo Grafenauer, Stanko Grafenauer, Marija Grafenauer (por. Vogelnik), Radogost Grafenauer, Gorazd Grafenauer, Bogomila, Milica , Vida (por. Hribar), Slavka (por. Hronek), Blagica, Vlasta, Svetoslava Ana (por. Zorč), Irena; vnuk Andrej Grafenauer in njegovi potomci (npr. Erazem) ter vnukinje Martina Zupan, Darja Mihelič, Irena Grafenauer, Eka Vogelnik (mati Brine) itn.

Pokopan je v družinskem grobu na Ljubljanskih Žalah.

Delo

Kot publicist je največ sodeloval pri Domu in svetu. Pripravljal je gimnazijske čitanke in pisal članke o novejših slovenskih pisateljih za enciklopedična dela. Podrobno je raziskoval srednji vek in zagovarjal tezo o nepretrgani slovstveni tradiciji v tej dobi. Vanjo se je najbolj poglobil z monografijo o karolinški katehezi in izvoru Brižinskih spomenikov. Njegova Kratka zgodovina slovenskega slovstva I–II je bila med vojnama najbolj razširjen gimnazijski priročnik.

Po upokojitvi leta 1940 se je skoraj popolnoma usmeril v narodopisje. Spojitev etnološke kulturnozgodovinske metode s primerjalno književnozgodovinsko mu je prinesla pomembne dosežke z dognanji o starosti naših ljudskih pesmi, njihovi motiviki in oblikovnih značilnostih. Monografija o Lepi Vidi (1943) velja za vrh Grafenauerjevega narodopisnega snovanja. Svoja etnološka in kulturnozgodovinska dognanja je strnil z obravnavo književnosti v zadnji, nedokončani verziji Kratke zgodovine starejšega slovenskega slovstva.

Izbrana bibliografija

Zgodovina slovenskega slovstva I–II, 1909–1911 Iz Kastelčeve zapuščine (komentirane objave), 1911 Kratka zgodovina slovenskega slovstva I–II, 1917–1919 , 2. izdaja, 1920 Valentin Vodnik - pesnik, 1918 Karolinška kateheza ter izvor Brižinskih spomenikov, 1936 Lepa Vida: študija o izvoru, razvoju in razkroju narodne balade o Lepi Vidi, 1943 Slovenske pripovedke o kralju Matjažu, 1951 Narodno pesništvo, 1945 Narodopisje Slovencev, 1952 Spokorjeni grešnik: študija o izvoru, razvoju in razkroju slovensko-hrvaško-vzhodnoalpske ljudske pesmi, 1965 Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva, 1973 Literarno-zgodovinski spisi, 1980 Brezen in brezova voda (1962, v Slovenskem etnografu v dLib.si o izviru slovenskih imen za mesece, lahko tudi vir za njegova otroška leta)

Uredniško delo

Josip Jurčič, Spisi, I–X, 1917–1923 Valentin Vodnik, Izbrano delo, 1935

Viri in sklici Opombe

Sklici

Dela o Ivanu Grafenauerju in drugi viri Bogo Grafenauer, Ivan Grafenauer, (v: I. Grafenauer, Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva, 1973) Bogo Grafenauer, Življenjepis in Bibliografija (v: I. Grafenauer, Literarnozgodovinski spisi, 1980) Jože Pogačnik, Ivan Grafenauer in literarna zgodovina (v: I. Grafenauer, Literarnozgodovinski spisi, 1980) Jože Koruza, Ivan Grafenauer kot literarni zgodovinar, Jezik in slovstvo, 1980–1981 Katja Sturm-Schnabl, Bojan-Ilija Schnabl, Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška: Von den Anfängen bis 1942. 2016 Marija Stanonik, Nesojena pot Ivana Grafenauerja na prvo slovensko univerzo, (v: Ramovšev zbornik, 2023) , str. 203 in dalje, . Seznam biografskih člankov, ki jih napisal na Slovenska biografija

Milko Matičetov v Slovenski etnograf: Ivan Grafenauer: Ob osemdesetletnici

Glej tudi

seznam slovenskih literarnih zgodovinarjev seznam članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Kategorija:Slovenski literarni zgodovinarji Kategorija:Diplomiranci Univerze na Dunaju Kategorija:Doktorirali na Univerzi na Dunaju Kategorija:Redni člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti Kategorija:Pokopani na Žalah, Ljubljana