Sveti Pavel ((, Paulos), prvotno Savel iz Tarza (, Saulos; hebrejsko , Šaul)), apostol, krščanski misijonar in avtor pisem, ki predstavljajo velik del Nove zaveze, mučenec in svetnik. *med 5 in 10, Tarz, Kilikija; †67, Rim, Rimsko cesarstvo.
V Evropo je prinesel krščanstvo, Cerkvi zapustil neprecenljivo dediščino in do konca ohranil svojo vero.
Smatrajo ga kot najpomembnejšo osebnost apostolske dobe. V 30. in 50. letih 1. stoletja je ustanovil več cerkvenih skupnosti v Mali Aziji in Evropi. Svoj status Juda in rimskega državljana je uporabljal v prid služenju tako judovskim kot rimskim občestvom.
Rodil se je v Tarzu, prestolnici rimske province Kilikije. O sebi je napisal, da je Hebrejec izmed Hebrejcev, farizej in eden od tistih, ki je v judovstvu napredoval mnogo pred svojimi vrstniki. Vneto je preganjal zgodnje privržence Jezusa Kristusa in nasilno poskušal uničiti nastajajočo krščansko cerkev. Spreobrnjenje na poti v Damask je radikalno spremenilo njegovo življenjsko pot.
Po svojem spreobrnjenju je Pavel začel pričevati, da je Jezus Kristus Božji Sin. Njegovo vodstvo, vpliv in zapuščina so vodili v ustanavljanje skupnosti, ki so jih vodile poganske skupine, ki so častile Jezusa in so pripadale judovskemu moralnemu zakonu, ampak so opustile ali razrahljale obredna in prehranska učenja Mojzesove postave.
Učil je, da so ti zakoni in obredi izpolnjeni z življenjem v Kristusu ali pa so bili simbolni predhodniki Kristusa. Kakšen je bil dejanski odnos med Pavlom in judovstvom, še ni popolnoma jasno. Pavel je učil o življenju in delu Jezusa Kristusa in o njegovem oznanjevanju nove zaveze, ki se je vzpostavila s Kristusovo smrtjo in njegovim vstajenjem.
Avtorstvo štirinajstih od sedemindvajsetih novozaveznih knjig je pripisanih Pavlu. Približno polovica Apostolskih del govori o Pavlovem življenju in delu. Nesporno je avtorstvo sedmih pisem. Najbolj sporno je avtorstvo Pisma Hebrejcem. Avtorstvo drugih šestih pisem pripisujejo njegovim sledilcem, ki so pisali v njegovem imenu in so uporabljali snov iz njegovih pisem.
Danes so njegova pisma globoko zakoreninjena v teologiji, slavljenju in pastorali rimskokatoliške in evangeličanskih Cerkva na Zahodu, prav tako pa v pravoslavni Cerkvi na Vzhodu. Med mnogimi drugimi apostoli in misijonarji, vključenimi v širjenje krščanske vere, je bil Pavlov vpliv na krščansko misel in praktično življenje označen kot »tako globok, kot je bil prodoren«. Sveti Avguštin je razvil Pavlovo idejo, da je odrešenje utemeljeno na veri in ne na izpolnjevanju postave.Oxford Dictionary of the Christian Church ed. F.L. Lucas (Oxford) entry on Paul Luthrova interpretacija Pavlovih pisem je močno vplivala na njegovo doktrino sola fide.
Sveto pismo Pavlove smrti ne omenja. Umrl je leta 67, v času Neronovega preganjanja.
Življenje Okolje in otroštvo Pavel se je rodil med letoma 5 in 10 v Tarzu, prestolnici rimske province Kilikije. Njegovi starši so bili Judje in rimski državljani.
Rodil se je v tri različne miselne svetove – v judovstvo 1. stoletja, starogrško kulturo Sredozemlja in administrativno oblast rimskega cesarstva. Domačnost z vsakim izmed njih ga je opremila za misijonska potovanja v odraslosti.
Ob rojstvu oziroma obrezovanju so starši Pavlu poleg rimskega imena pridali tudi hebrejsko ime. Izbrali so ime prvega izraelskega kralja Savla, najslavnejšega člana Benjaminovega rodu. Savel v hebrejščini pomeni izprošen od Boga. Latinsko ime Pavel pomeni majhen.
Pisma je pisal v grščini in jih podpisoval s Pavel. To obliko je uporabljal od svojega obiska na Cipru.
Šolanje in vzgoja Savla je vzgajal rabin Gamaliél v Jeruzalemu. Savel je postal pravoveren farizej in zvest Mojzesovi postavi. Znan je bil po svojih ortodoksnih prepričanjih in sovraštvu do kristjanov. Gamaliél je judovskemu velikemu zboru svetoval, naj se ne dotika teh ljudi in naj jih pusti, saj če je ta načrt ali to delo človeško, bo razpadlo: če pa je od Boga, jih ne bodo mogli uničiti – da se ne bi kdaj izkazalo, da se borijo proti Bogu ().
V odrasli dobi je Pavel za razliko od ostalih apostolov živel neporočen.Klaus Einspieler, Michael Kapeller, Waltraud Kraus Gallob, S Pavlom verovati, prevedel Lojze Pušenjak, Slomškova družba, Maribor 2008, stran 103. O njegovem izgledu pravi apokrif iz 2. stoletja, da je bil mož majhne postave, plešaste glave in krivih nog, v dobrem telesnem stanju, z obrvmi zraščenimi skupaj in nekoliko ukrivljenega nosu, nadvse prijazen, zdaj je bil videti kot človek, zdaj je imel obraz angela« (Dela Pavla in Tekle)..
Savel je mislil, da je Bogu služil tudi takrat, ko je še preganjal Jezusove učence in je s pismi velikega duhovnika odšel v Damask, da bi zajel sledilce tega nauka in jih zvezane pripeljal v Jeruzalem. Tam bi jih naj pobili kakor so diakona Štefana, pri čigar smrti s kamenjanjem je bil navzoč in jo je odobraval. Kljub temu je zelo verjetno, da Pavel zemeljskega Jezusa osebno ni poznal.S Pavlom verovati, stran 36.
Spreobrnjenje na poti v Damask thumb|200px|Caravaggio, Spreobrnitev na poti v Damask, slika v rimski baziliki Santa Maria del Popolo Savel se je s pooblastili velikega duhovnika odpravil v Damask. Ko je odhajal iz Jeruzalema, je še bil prepričan, da so kristjani bogokletniki. Na poti v Damask je videl slepečo svetlobo in slišal Jezusa, ki mu je rekel: »Zakaj me preganjaš?« Zaradi svetlobe je oslepel. Odpeljali so ga v Damask.
Damask, Jeruzalem, Tarz Damaščanski kristjan Hananija ga je obiskal in mu povrnil vid. Pavel se je po videnju vstalega Kristusa spreobrnil in se je dal krstiti. Nato je v Damasku začel govoriti o Jezusu. Judje so ga obsodili in sovražili kot odpadnika od vere. Kristjani so se ga še vedno bali, saj jih je v preteklosti preganjal, niso mu zaupali in ga sprejeli medse. Odšel je v arabsko puščavo, kjer je hotel s postom in molitvijo dopolniti svoje duhovno rojstvo in v hoji po puščavskih stopinjah Janeza Krstnika in Jezusa dozoreti za apostola. V Damask se je vrnil čez tri leta in krščanska skupnost ga je sprejela. Judje pa so sklenili, da bodo odpadnika ubili. Da je lahko pobegnil, so ga v košari spustili z damaščanskega obzidja. Zbežal je v Jeruzalem, kjer so se ga kristjani bali. Zato ga je apostolom predstavil Bárnaba. Ker so tudi v Jeruzalemu sklenili, da ga bodo ubili, je zbežal v Tarz.
Apostolska potovanja Barnaba je čez nekaj let poiskal Pavla, da bi pomagal skupnosti v Antiohiji v Siriji. Kasneje so ju poslali na Ciper in nato v Malo Azijo, da bi oznanjala evangelij. Pavel se je vrnil v Antiohijo in krščanski skupnosti poročal o svojem delu. Z njegovo pomočjo so judovski kristjani v Jeruzalemu doumeli, da je Jezus Kristus odrešenik vseh narodov in ne le judovskega.
Za pomočnika na svojem drugem potovanju je izbral Sila in skupaj sta obiskala Galatijo. V Listri se jima je pridružil Timotej. Iz Troade so odpluli v Grčijo, kjer se jim je pridružil Luka. V Filipih so ustanovili cerkveno skupnost. Kmalu so Pavla in Sila pretepli in ju vrgli v ječo. Po izpustitvi sta potovala po Grčiji. Pavel je bil v Atenah in nato osemnajst mesecev v Korintu. V Jeruzalem se je vrnil skupaj z darovi za uboge, ki so jih darovali kristjani v Grčiji in Mali Aziji.
Nato se je za kratek čas ustavil v Siriji. Naslednja pot ga je vodila v Efez, kjer je ostal skoraj 3 leta in oznanjal Grkom in Judom. Po obisku Korinta se je preko Grčije in Male Azije vrnil v Jeruzalem.
Znova v ječi thumb|right|300px|Enrique Simonet, Obglavljanje svetega Pavla (1887) V Jeruzalemu so ga aretirali in poslali v Cezarejo. Tam naj bi mu sodil Feliks. V zaporu je dve leti čakal na zaslišanje. Ob času, ko bi moralo potekati sojenje, se je zgodila zamenjava rimskih upraviteljev. Feliksa je zamenjal Fest. Ker se je Pavel skliceval na cesarja, so ga za razsodbo poslali v Rim. Ladja je pred Malto doživela brodolom, vendar nihče ni utonil. Nato je bil v Rimu več kot dve leti v hišnem priporu. Po sodnem procesu so ga verjetno osvobodili in morda je oznanjal evangelij po Španiji.
Usmrtitev in grob Nato so ga znova zaprli. Apostolska dela govorijo o Pavlovem ujetništvu v Rimu, vendar ne omenjajo njegove usmrtitve v tem mestu. Pismi Klemena Rimskega in Ignacija Antiohijskega omenjata Pavlovo smrt v Rimu skupaj s Petrovo. Pavel je bil rimski državljan. Za Rimljane je bila običajna oblika smrtne kazni obglavljanje in Tertulijan je jasno povedal, da so Pavla usmrtili na tak način.
O datumu usmrtitve sta dve predvidevanji, obe pa ga umeščata v čas Neronovega preganjanja. Zgodnje pričevanje govori, da so Pavla usmrtili pri Treh vodnjakih (), ki ležijo približno 3 milje južno od Rima. Pričevanje se sklicuje na legendo, ki pravi, da je Pavlova odsekana glava trikrat poskočila in povzročila, da so se odprli trije studenci.
Pričevanja postavljajo Pavlov grob v kripto bazilike svetega Pavla zunaj obzidja. Kraj so potrdila sodobna izkopavanja.
Delo Apostolska potovanja
Pavel je po dogodku v Damasku postal glavna osebnost, ki je širila krščanstvo proti zahodu. V svojih pismih raznim krščanskim skupnostim Pavel govori o svojih potovanjih in nevarnostih, na katere je naletel. Luka, njegov sopotnik, v Apostolskih delih v celoti opiše 3 misijonska potovanja. Četrto je bilo, ko so Pavla kot ujetnika poslali na sojenje v Rim. Pavel je skupno prepotoval vsaj 25.000 kilometrov, od tega 14.000 po kopnem.S Pavlom verovati, stran 32.
Prvo potovanje Dogajalo se je okrog leta 45 ali 46. Pavel in Barnaba sta iz sirske Antiohije odplula na Ciper, od tam na ozemlje današnje Turčije, v Atalejo, Perge, Pizidijsko Antiohijo, Ikonij, Derbo in Listro. Vračala sta se po isti poti in odplula v Antiohijo. Na začetku poti ju je spremljal Janez Marko, ki se je domov vrnil iz Perg.
Drugo potovanje Leto ali dve zatem (od 48 do 51) se je za 18 mesecev zadržal v Korintu. Za sopotnika si je izbral Sila, saj se je z Barnabo sprl glede Janeza Marka. Po kopnem sta odšla iz Antiohije. Spotoma sta obiskala skupnosti, ki so nastale na prvem potovanju. V Listri je postal njun sopotnik Timotej. Iz Listre sta odšla v obmorsko Troado in čez morje v severno Grčijo. Iz Filipov sta odšla v Solun, Berojo, Atene in Korint. Po 18 mesecih sta se z ladjo preko Efeza in Cezareje vrnila v Antiohijo.
Tretje potovanje Začelo se je leta 53. Pavel in sopotniki so po kopnem obiskali turški Galatijo in Frigijo in spodbujali vse vernike. V Efezu so ostali več kot dve leti. Tam je bil odziv na evangelij tako velik, da so obrtniki, ki so izdelovali iz srebra kipce boginje Diane, ostali brez dela. Zato so med ljudstvom zanetili upor. Pavel je odšel v Filipe in Korint in do Troade. Nato je z ladjo obiskal Asos, Mitileno, Milet, Rodos, Pataro, Tir, Ptolemajdo in Cezarejo. Pot je končal v Jeruzalemu.
Četrto potovanje Pavla so v Jeruzalemu prijeli. Naslednji dve leti (od 58 do 60) je preživel v ječi. Nato se je po pravici, ki mu je pripadala kot rimskemu državljanu, pritožil na cesarja. Poslali so ga na sojenje v Rim. Tako se je začelo njegovo četrto potovanje. Bil je zastražen. Z njim je potoval Luka. Kapitanova nespametna odločitev izpluti s Krete je povzročila, da je ladjo blizu Malte zajel silen vihar. Zgodil se je brodolom, potniki so se komaj rešili. Zimo so preživeli na Malti. Spomladi so nadaljevali plovbo proti Rimu.
Pavla so kristjani pričakali že pri vhodu v mesto. čeprav je bil v hišnem priporu in je čakal na razsodbo, je lahko še dve leti oznanjal evangelij.
Pisma thumb|Verjetno Valentin de Boulogne - Sveti Pavel piše svoja pisma (olje na platnu, ok. 1618–1620) Pavlu pripisujejo trinajst od enaindvajsetih novozaveznih pisem. Napisal jih je v letih od 50 do 66. Razvrščajo jih glede na čas nastanka ali glede na obseg.