Medno je obcestno naselje v Mestni občini Ljubljana, ki leži 10 km severozahodno od centra Ljubljane ob cesti in železnici Ljubljana–Kranj. Skozenj poteka dvopasovna regionalna cesta Medvode - Ljubljana, ki je ena izmed najbolj prometno obremenjenih cest v Sloveniji. Naselje je odlično povezano z železnico in medkrajevnimi avtobusnimi linijami s Kranjem, Škofjo Loko in prestolnico. S slednjo ga povezuje še redna mestna avtobusna linija št. 25. Naselje je poznano tudi po viseči leseni brvi preko reke Save do Vikrč, nekdaj pa po priljubljeni gostilni Cirman.
Ozemlje, ki spada pod naselje Medno, meri 141 hektarjev. Vas meji v smeri proti Ljubljani na Stanežiče in delno na Brod (že del Ljubljane), v zahodni in severni smeri pa na Seničico. Reka Sava ločuje Medno od Vikrč. Najvišja točka v kraju je vrh Medanskega hriba (427 m), najnižja pa ob Savi (301 m).
Po zemljiški razmejitvi spada Medno v katastrsko občino Stanežiče, upravno pa v četrtno skupnost Šentvid v mestni občini Ljubljana, pod upravno enoto Ljubljana. Upravno je Medno vedno spadalo pod Ljubljano, z izjemo druge svetovne vojne, ko je bila meja med Kraljevino Italijo in Nemčijo v Šentvidu, je Medno upravno spadalo pod Kranj. Medno je vključeno v Župnijo Šentvid (ustanovljena leta 1085). V preteklosti je spadalo pod občino Šentvid.
Izvor krajevnega imena
Od kod izvira ime vasi Medno (ki ga domačini izgovarjajo kot Med:n) ni znano. Domačini so Medanci in ne Medenčani ali Medenci, doma pa so iz Medna in ne iz Mednega, hodijo v Meden in ne v Medno, živijo v Mednu in ne v Mednem. To kaže samo na to, da je kartograf, ki je ime vasi leta 1784 zapisal kot Medno, naredil napako in da so jo za njim vsi ponavljali. Vas bi se morala imenovati Meden ali Medan, tako kot se je v srednjem veku.
Etimolog France Bezlaj domneva, da bi bilo ime vasi lahko izvedeno iz osnove "med", jezikoslovec Kelemina pa ime izvaja iz predslovanskega "meduno". Po mnenju dr. Marka Snoja se je ime sodeč po srednjeveških zapisih prvotno glasilo Medovno (selo) s kratkim naglasom na zadnjem samoglasniku, kar je po gorenjskih glasoslovnih zakonih dalo današnji Meden (prvi e je naglašen in širok, drugi je polglasnik). S tem soglaša pridevnik medánski, ki je po gorenjskih zakonih nastal iz medvánski, pa tudi sklanjatev. Okoliški prebivalci rečejo "v Mednem" in ne "v Mednu", to pa kaže na izvor v pridevniku in ne samostalniku, kar potrjuje domnevo o prvotnem Medovno (selo). Po mnenju dr. Snoja sta dve možnosti izvora imena. Prva, bolj verjetna, je, da je izvorno Medovno selo tvorjeno neposredno iz "med" in da torej prvotno pomeni "vas, v kateri pridobivajo med, kjer živijo čebelarji". Druga možnost je tista, h kateri se nagiba Bezlaj, da bi namreč bilo treba izhajati iz vzdevka, osebnega imena Medo ali podobno (tvorjenega iz Medved, kar se ohranja kot priimek). Po tej razlagi naj bi ime prvotno pomenilo nekako "Medova vas".
Predlog Kelemine, po katerem naj bi Medno izviralo iz predslovanskega imena Meduno (prvotni pomen tega imena še ni ugotovljen), meni dr. Snoj, ne vzdrži, ker se v tem primeru pridevnik ne bi glasil medánski, temveč najverjetneje medinski.
Zgodovina
Prazgodovina Na območju današnjega Medna se dokumentirano naselje prvič pojavi v starejši železni dobi (9. ali 8.stoletje pred našim štetjem). Na Strmini nad hotelom, vrh Medanskega hriba, od koder je dober razgled nad vso južno Gorenjsko, je bilo postavljeno gradišče, ki je še danes zelo dobro vidno. Oblikovano je ovalno, prilagojeno terenu vrh hriba in v dolžino meri več kot 160 m, v širino pa več kot 100 m. Obseg nasipov okrog gradišča je pribl. 500 m, površina gradišča pa 1,2 ha. Območje gradišča je leta 2001 mestni svet Mestne občine Ljubljana razglasil za kulturni spomenik. Območje nekdanjega gradišča je notranje razgibano. Ohranjen je nekdanji vhod, kjer se vidi ostanek nekdanjega obzidja iz večjega kamenja na obodu in manjših kamnov v sredici. Gradišče je naravno dobro zavarovano na jugozahodni strani s prepadnim pobočjem, na južni in vzhodni strani pa z mogočnim obzidjem. Na severni strani so tri terase, sledov obzidja pa ni več zaznati. Gradišče je, kot poroča Ribič, prekopaval Zadnikar v območju Štirnce, ki je sicer na južni strani izven obzidja, vendar ni znana nobena njegova najdba. Leta 2003 je bilo pod izruvanim drevesom na spodnji od treh teras na severni strani gradišča v globini pribl. 20 centimetrov najdenih več koščkov keramike, kamnite žrmlje, koščke lepa (glina za zamazovanje špranj v lesenih kolibah) in koščke oglja. Najdbe so bile predane ZRC SAZU. Najdena je bila tudi bronasta igla s stožčasto glavico in bronasta dvozankasta ločna fibula v grobu na robu Ježe, nad vrtom današnje hiše Medno 32 oz. Medno 32A.
Tudi okolica Medna je bila poseljena že zelo zgodaj. V Šentvidu so našli sulično ost iz obdobja kulture žarnih grobišč, halštatski brusni kamen in keltski srebrnik. Na pobočju Velike Trate nad Pržanjem je bila v keltskih časih lesena utrdba. Gradišče so kasneje utrdili in uporabljali tudi Rimljani, ki so na tem mestu zgradili tempelj boginji Cereri. Prazgodovinsko gradišče je bilo tudi na Šmarni gori.
Antika V času Rimljanov o Mednu ni znan noben zapis. Prazgodovinska tovorna pot, ki je povezovala ljubljansko kotlino s Koroško in bila kasneje cesta Emona (Ljubljana) – Forum Lubelinum (Podljubelj) - Virunum (Gospa Sveta), je potekala delno po robu zgornje savske terase oziroma Ježe, kjer danes teče le poljska pot, in delno po trasi sedanje kolesarske ceste ter verjetno le pri gostilni Cirman tudi po trasi sedanje ceste Ljubljana–Kranj. Ob rimski cesti so našli v globini 45 cm dvojni, skeletni in žgani grob iz časa Rimljanov z ostanki različnega posodja in železnega tulca sulice. Našli so tudi rimski sarkofag s kostmi skeleta, ki je pripadal zelo stari Rimljanki. V sarkofagu so našli še verižico, steklen balzamarij in stekleničko.
Srednji vek Na območju Gradišča nad motelom v Mednu je bil najden odlomek obročastega, vlitega, bronastega okova v podobi kače z dvema glavama. Povsem skladni okovi so bili najdeni na Madžarskem v grobovih iz druge polovice 7. stoletja. Šlo naj bi za bizantinske izdelke. Najdba še ne pomeni, da je bilo prav to mesto tedaj poseljeno, vsekakor pa dokazuje življenje ljudi v bližnji okolici. Predmet hrani Narodni muzej Slovenije.
V srednjem veku se Medno (Medown) prvič pojavi 23. junija 1327. Oblika zapisa je potem različna praktično v vsakem zapisu: Medow 1337, Medawn 1339, 1352, 1400 in 1431, Medawen 1340 in 1430, Medaun 1453 in Medenn 1490.
Poročil o kugi v Mednem ni, prebivalstvo je vztrajno raslo. Že leta 1327 je bilo v vasi najmanj osem kmetij v lasti Jetrbenških.
Novi vek Ribolov v Savi in njenih pritokih je bil vse od Hraš pa do Črnuč vsaj od leta 1596 dalje last graščine v Smledniku.
Najbližja cerkev v Stanežičah je prvič v pisnih virih omenjena leta 1526 ob popisu cerkvenih dragocenosti. Takrat je oblast cerkvi vzela srebrn kelih z bakrenim stojalom in tri ogrske goldinarje v zlatu ter šest funtnih vinarjev za financiranje bojev proti Turkom.
V času turških vpadov je nanje opozarjal kres na šmarnogorski Grmadi, ki so jo kot kresišče določili 30. aprila 1613. Poleg nje so bila kresišča še v Ljubljani, na Šmarjetni gori nad Kranjem, pri Sv. Petru nad Begunjami, tudi na Starem gradu nad Kamnikom. Turki so do Ljubljane prvič prišli leta 1415. Leta 1472 so se utrdili na Jami v Zgornji Šiški in plenili po ljubljanski okolici. Leta 1492 so požgali Šentvid, leta 1527 pa Koseze, Dravlje in Šentvid. Zadnjič so bili v Šentvidu leta 1584.
V času prvega popisa prebivalstva v zgodovini (leta 1754) je v Mednu živelo 50 moških in 57 žensk v družinah 13 hišnih gospodarjev in treh kajžarjev. Tlačani grofa Leopolda Lamberga so bili hišni gospodarji Jožef Žlebnik, Jakob Maček, Jožef Lampič, Lovrenc Komatar in Tomaž Hvastja ter kajžar Frančišek Baloh. Pod nemško viteško komendo v Ljubljani so spadali hišni gospodarji Jurij Pečnik, Jernej Babnik, Pavel Hvastja in kajžar Nikolaj Košir. Meščanskemu špitalu v Ljubljani so pripadali hišni gospodarji Gregor Padovšek in Uršula Robida. H gospostvu Fužine so spadali hišni gospodarji Jakob Bergant, Jurij Kopač in Jožef Robida. H gospostvu Smlednik je spadal kajžar Aleš Knapič. Leta 1784 je bilo v vasi 23 hiš, od katerih sta bili vsaj dve le kajži.
Leta 1775 je nastal t. i. “načrt ljubeljske ceste”. Cesto med Ljubljano in Celovcem (preko Ljubelja) je bila prenovljena in v ta namen je bil narisan gradbeni načrt, ki je vključeval traso obstoječe ceste s hišami v neposredni bližini, z navedbo kamnolomov in peskokopov v bližini ter z vrisanimi predvidenimi popravki trase ter drugimi predvidenimi gradbenimi deli. Iz tega načrta lahko razberemo, da so bile ob glavni cesti že nove hiše. Nova je bila cesta od kapelice v vas, ki danes poteka mimo gasilskega doma, takrat pa je še ob robu potoka (ki je od leta 1977 dalje ves speljan pod zemljo), ki teče iz gozda mimo Medna 22, pod njo proti kapelici in naprej proti Savi.
Gorenjska železnica je bila zgrajena kot južni del t. i. Rudolfove železnice, ki je tekla od Štajerske prek Celovca in Beljaka proti Furlaniji in jadranski obali. Poseben krak od Šiške prek Jesenic do Trbiža je 12.000 delavcev gradilo od poletja 1869 do oktobra 1870. Sprva v Mednu ni bilo železniške postaje. To so vaščani zgradili s prostovoljnim delom, vlaki pa so se na njej začeli ustavljati 2. avgusta 1925. Lepo poslopje postaje so kasneje minirali partizani med drugo svetovno vojno in ni bilo več obnovljeno.
Pred 1. svetovno vojno Kozolec (toplar) na vrtu Mačkove domačije (Medno 22) je v tem okolju nenavaden, saj so za to območje značilni kozolci s plajšem (nadstreškom) v dolžini ene ali dveh lat. Tu ga je leta 1902 postavil Franc Brodnik, ki je od prejšnjih lastnikov, Žagarjev, kupil Mačkovino in se tja preselil iz Žalne na Dolenjskem, od koder je pripeljal tudi razstavljeni toplar, s stebri iz slavonskega hrasta, ki jih je pripeljal iz Slavonije, kjer je kot najet sezonski gozdni delavec sekal hrastove gozdove. Micka Žagar je bila nečakinja Jakoba Aljaža in ta je z njeno doto iz Mačkovine plačal izdelavo Aljaževega stolpa na Triglavu.
Prva svetovna vojna se Medna ni dotaknila.
Med vojnama Leta 1920 je bilo ustanovljeno gasilsko društvo, člani društva pa so zgradili prvi gasilski dom. Na prvotni zgradbi, podrti leta 1975, je bil sicer napis "Dom gasilcev" in letnica 1914. Pred tem je na tem mestu že sredi 19. stoletja stal križ, ki je imel v spodnjem koncu pritrjen kip Žalostne Matere božje. Ob gradnji doma so kip vstavili v posebno vdolbino na pročelju stavbe, a so ga ob prenovitvi po drugi svetovni vojni odstranili. V zapisniku gasilskega društva je v letu 1935 omenjen govor Josipa Vestra kot predsednika prosvetnega društva Medno – Tacen.
Leta 1929 in 1930 so v vas prvič napeljali elektriko, za kar so štirje domačini zastavili premoženje. Elektriko je dobavljala nova elektrarna v Marinovševem mlinu na Brodu. Ta elektrarna deluje še danes, njeno zajetje pa je del kajakaške proge, kjer potekajo tudi tekme za svetovni pokal. Prva elektrika je zadoščala le za nekaj žarnic v nekaj hišah. Preostali del vasi je bil elektrificiran v času nemške okupacije med drugo svetovno vojno.
Leksikon Dravske banovine iz leta 1937 omenja stalno avtobusno povezavo kraja z Ljubljano in Kranjem, občasno taksi službo pa je priložnostno izvajal gostilničar Cirman.
Leta 1934 so postavili še danes ohranjeno visečo pokrito brv čez Savo, s čimer je Medno postalo izhodišče za izletnike na Šmarno goro, ki so se do Medna pripeljali z vlakom. Do takrat je potnike čez Savo prevažal mlinar s svojim čolnom. Približno v tem času so ob Savi pri zaselku Roje uredili tudi kopališče za ljubljanske izletnike. Na mostu so pobirali mostnino vse do začetka druge svetovne vojne leta 1941. Mitnica je bila v majhni hišici pred vhodom na most na medanski strani. Most je bil temeljito obnovljen leta 1980. Začasno so ga zaprli leta 2002, ker je bil poškodovan v viharju.