thumb|Začetek II. brižinskega spomenika, ki je najdaljši in tudi najbolj znan:"[Etjè bi det naš ne səgréšil, tè u weki jèmu bè žíti,...]"
Brižinski spomeniki so najstarejši znani ohranjeni zapisi v slovenščini in najstarejši latinični zapis v katerem koli slovanskem jeziku.
Zgodovina Po rezultatih paleografske analize sodeč so nastali v obdobju med letoma 972 in 1039, verjame pa se, da že pred letom 998, izvirno besedilo pa naj bi nastalo že v 9. stoletju n. št. Odkrili so jih leta 1807 v Bavarski državni knjižnici v Münchnu vezane v pergamentnem zborniku, ki je leta 1803 prišel tja iz samostana svetega Korbinijana v Brižinju (Freising). Ime so dobili po tem bavarskem mestu; leta 1854 je slavist in slovničar Anton Janežič na novo skoval slovensko krajevno ime Brizno, Brižnik,Janežič, Anton. Slovenska slovnica s kratkim pregledom slovenskega slovstva ter z malim cirilskim in glagoliškim berilom za Slovence. V Celovcu 1854, str. 120, 160–168. kasneje pa so privzeli imena Brizin,Sket, J. (1893). Slovenska slovstvena čitanka za učiteljišča, str. 27 Brižinje, Brižine ali Brižinj.
Zapisani so v zvrsti latinice, ki se je uporabljala v stoletjih po Karlu Velikem in se imenuje karolinška minuskula. Skupno gre za tri spomenike, ki so bili del popotnega pastoralnega priročnika brižinskega škofa Abrahama, ki je v Brižinju škofoval med letoma 957 in 993/994, in ki je leta 973 od cesarja Otona I. Velikega dobil v dar veliko posesti, med temi tudi Škofjo Loko. Prvi in tretji spomenik sta obrazca splošne spovedi. Drugi spomenik je pridiga o grehu in povabilo k spovedi; ni le najstarejša slovenska pridiga, marveč je srednjeveška retorična mojstrovina. Celoten latinski kodeks obsega 169 pergamentnih folijev različne kakovosti. Največ besedil je govorov oz. homilij, sedem je liturgičnih, osem cerkvenopravnih, devet drugačnih zapisov in trije slovenski, največ govorov je namenjenih praznikom cerkvenega leta: advent in božič, svečnica, post, veliki četrtek, velika noč ipd. Nekatera liturgična opravila iz kodeksa lahko opravlja samo škof, več obredov pa tudi navadni mašniki.Smolik: 2004
Brižinske spomenike še danes hrani münchenska Bavarska državna knjižnica. Knjižnico so zapisi zapustili dvakrat. Leta 1970 so jih razstavili v Vatikanu, maja in junija 2004 pa so bili na ogled v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani.
Nastanek thumb|right|200px|Sveta brata Ciril in Metod, ki držita cirilico, mural bolgarskega ikono-grafa Z. Zografa, 1848, trojanski samostan
sličica|Na sedežu slovenskega kneza Koclja v Blatenskem Kostelu (Mosapurcu) na Ogrskem so vidni ostanki cerkve Blažene device Marije iz leta 850. Tu sta učila in maševala v slověnskem jeziku tudi blagovestnika Konstantin in Metod kot priča slovaški spomenik v tem parku Različni drugi viri nas silijo k temeljitejšem razmisleku tudi o panonski zgodbi solunskih bratov sv. Cirila (Konstantina) in Metoda ter njuni dejavnosti v Spodnji Panoniji. Konstantin je bil profesor filozofije, Metod pa ugleden vojaški poveljnik na mejnem območju med današnjima Bolgarijo in Srbijo, kjer je dobro spoznal Slověne. Pomembna priložnost se je ponudila poleti 862, ko je v Carigrad prispelo zastopstvo moravskega kneza Rastislava, ki prosi cesarja Mihaela za škofa in učitelje, da bi jih v njihovem jeziku učili prave vere. Cesar je knezovi želji ugodilF. Grivec, Slovenski knez Kocelj, Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana, 1938, str. 32 in poslal na Moravsko brata Konstantina in Metoda. Visoko izobražena solunska brata iz dvojezičnega mesta sta imela že veliko izkušenj s prevodi nabožnih vsebin v slověnski jezik, ki so ga govorili tudi Moravani. Metodov življenjepis Vita Methodii navaja poleg prevodov Nove in Stare zaveze ter Psalmov tudi Evangelium Slovenicum. Po dobrih treh letih širjenja krščanske vere v slověnskem jeziku na Moravskem sta se Konstantin in Metod z učenci odpravila k papežu v Rim na zagovor proti nemški duhovščini. Salzburški kleriki so namreč vztrajali, da se sme Boga slaviti samo v treh jezikih: hebrejskem, grškem in latinskem, predvsem, da bi tako obdržali svoj vpliv na Moravskem.
Na tej poti sta brata na povabilo kneza Koclja obiskala še eno slovensko deželo – Blatensko kneževino ob Blatnem jezeru, kjer so takrat zaradi frankovskega vpliva pisali v latinici. V Kocljevi prestolnici Blatnogradu (današnjem Zalavárju) sta izučila okrog petdeset učencev in jim verjetno najprej priredila nekaj enostavnih cerkvenih obrazcev v takrat tam udomačeni karolinški minuskuli. Tako ostane samo še sklep, da so bili Brižinski spomeniki prevedeni in prepisani prav v Blatenskem Kostelu, kjer so takratni učenci obvladovali slověnski jezik in karolinško minuskulo, v katero bratoma ni bilo težko prenesti nekaj liturgičnih obrazcev v slověnskem jeziku. Konstantin je v Rimu hudo zbolel in zaprosil, da bi umrl kot menih. Sprejel je meniško ime Ciril in februarja 869 preminil. Pokopan je v cerkvi sv. Klementa v Rimu.F. Grivec, Slovenski knez Kocelj, Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana, 1938, str. 75 Metod pa se je vrnil v Panonijo kot škof. Papež Hadrijan II. je še istega leta ponovno ustanovil starorimsko sirmijsko nadškofijo (danes Sremska Mitrovica), katere sedež je bil v Kocljevi državi, Metod pa je postal njen nadškof. Škof Metod je uvajal slověnsko bogoslužje in sprva deloval predvsem v Slavoniji, njen upravni okoliš pa je vključeval Spodnjo Panonijo in Moravsko.
Franki so že naslednje leto zasedli Spodnjo Panonijo in pregnali Metoda, ki se je zatekel na Moravsko, ter hkrati pohiteli preganjati in uničevati kakršnekoli sledove njegovega delovanja. Tako tudi morebitne Brižinske spomenike. Pergamentne liste, na katere so bili napisani, pa je bilo po frankovski zasedbi najbrž škoda zavreči – odnesli so jih v Brižinje, kjer so jih knjigovezi pozneje s pridom uporabili pri vezavi svojih knjig.
Okoliščine V času Brižinskih spomenikov so bili krščanski bogoslužni obredi drugačni kot danes, za to dobo je značilna raznolikost v besedilih in posameznih sestavinah obredov. Rimski obred se je razlikoval od obredov v frankovskih deželah, 754. leta pa je frankovski vladar Pipin Mali določil, da je treba sprejeti rimske obredne navade. Karel Veliki je poudarjal, da je latinščina edini jezik kulture in bogoslužja, a je škofom naročal, da je vernikom treba razlagati resnice in molitve, zlasti izpoved vere in očenaš v jeziku, ki ga razumejo.Smolik: 1996 Tudi pri krščevanju in spokornih obredih so duhovniki uporabljali domači jezik, predvsem ko je obred zahteval sodelovanje vernika.
V tem času so se uveljavljale tudi različne spokorne prakse: starokrščansko oz. antično kanonično javno pokoro v postnem času, ki jo je spremljala molitev vernikov, opravljali pa so jo od pepelnice do velikega četrtka, in pa osebno oz. zasebno spoved, ki so jo na celinsko Evropo prinesli irski misijonarji: po priznanju grehov je spokornik takoj prejel odvezo (za manjše in smrtne grehe), ko je obljubil, da bo opravil naloženo pokoro. V bavarskih deželah je iz teh dveh praks (skupnega spravnega obreda in novega načina odveze) nastal poseben obred, ko so škofje in pozneje duhovniki nekajkrat letno vernikom, ki so se skupno izpovedali, podelili odvezo od grehov ‒ obred javne (očitne) ali splošne spovedi, ki je moral biti v domačem jeziku. Ta obred je postajal samostojno spokorno opravilo in tako del nedeljskega mašnega bogoslužja. Že pred letom 1000 so na tem področju pri maši izpovedali tudi vero, zato so skupno kesanje začeli s kratko izpovedjo vere in omenjanjem različnih svetnikov kot priprošnjikov.
Vsebina Slovenska besedila so glede na zaporedje v kodeksu označena kot I., II. in III. brižinski spomenik. Vsebina BS II. je poziv vernikom k spovedi in pokori, BS I. in III. pa dva različna obrazca splošne spovedi, ki pozivu sledita.
II. brižinski spomenik Besedilo pravi, da če človek ne bi storil izvirnega greha, bi večno živel, ne bi ostarel in ne bi trpel, ne bi imel solznega telesa (tj. trpljenje kot posledica izvirnega greha). Zaradi hudiča pa je bil izgnan oz. kaznovan za izvirni greh in zato so človeški rod zadale bolečina, skrbi, bolezen in smrt. Pripovedovalec nagovarja brate oz. prisotne, da so vendarle imenovani božji sinovi, zato naj opustijo zla dela, kot so žrtvovanje (kar pomeni darovanje žrtev, kar je greh vračanja v poganstvo), klevetanje, naslada, nespoštovanje prisege in sovraštvo. Ta dela so za Boga najbolj nemoralna. Nadalje prepričuje, da so bili tudi v preteklosti njim podobni ljudje, ki pa so se od hudiča obrnili in vzljubili Boga, in zato zdaj nazdravljajo v slavo teh prednikov, jih molijo in jim nosijo darove v zahvalo za odrešitev teles in duš. Lahko pa tudi sami postanejo takšni, če se začno po njih zgledovati: hraniti lačne, pojiti žejne, obiskovati onemogle in našteva druga dobra dela, ki so jih opravljali predniki. Tako so se predniki približali Bogu in tudi sedaj je treba k njemu moliti, dokler jih ne povabi v nebesa. Potem opozori, da so poklicani in pozvani pred poslednjo sodbo, pred Bogom se ne morejo skriti in še manj ubežati, ampak se mu mora vsak izpovedati, pa naj je storil dobro ali zlo, saj se bo zagotovo vsak srečal z Bogom pri sodbi. Zato je Gospod ponudil poslednje zdravilo in pokazal, kako se lahko obvarujejo pred hudičem. Predniki oz. prvi kristjani so bili mučeni, našteva njihovo trpljenje, zdaj pa lahko s pravo vero in spovedjo dosežejo isto kot mučeni predhodniki. Na koncu sledi poziv »sinovom«, naj pokličejo duhovnike, jim povedo svoje grehe in s tem bodo spovedani.
I. brižinski spomenik Začetek BS I je formula, ko mašnik poziva vernike (Govorite za nami teh malo besed), naj ponavljajo za njim t. i. splošno oz. javno (očitno) spoved, ki jo bo on molil pred njimi. Nato se besedilo nadaljuje v 1. osebi. Vernik se Bogu, Mariji, svetnikom izpoveduje greha, in sicer celotnega človekovega grešnega razmerja do Boga. Duhovniku se hoče izpovedati vseh grehov in izpove vero v posmrtno življenje po tem, ko mu bodo grehi odpuščeni. Boga nagovarja, naj to izpoved grehov sprejme in jih našteje: kriva prisega, laž, tatvina, zavist, nezmernost, nečistost, grešne želje, grešno govorjenje, onečaščevanje nedelje in svetega večera ter kršenje posta. Potem prosi za milost za naštete grehe in tudi druge, večje ali manjše. Želi sprejeti kazen, kakršno mu bo v tem življenju dal Bog po svoji milosti. Boga, ki se je žrtvoval za človeštvo, da bi ga rešil pred hudičem, prosi, naj ga varuje vsega zla. Bogu izroči telo, dušo, vero in življenje, da bi na sodni dan prejel milost kot drugi poklicani, da bodo prejeli večno veselje in večno življenje. Govoru sledi formula odveze v latinščini: duhovnik poziva Boga, naj vsem, ki se mu izpovedujejo, odpusti.
III. brižinski spomenik Formula se začne z obnovo krstne obljube, kjer se odpove hudiču, njegovim delom in njegovim lepotijam. Nadaljuje z izpovedjo vere: veruje v Boga, sina in Sv. Duha, da so te osebe en Bog, ki je ustvaril nebo in zemljo. Sledi prošnja Bogu in svetnikom za usmiljenje in odpuščanje. Izpove svoje grehe, našteje iste kot v BS I (ne omenja le zavisti in grehov kršenja svetih časov, dodana je lakomnost), se jih kesa, spet prosi za milost za tiste dni, ko bo Bog prišel vsem sodit za njihova dejanja. Bogu izroča svoje telo, dušo, življenje, srce. Prosi Jezusa Kristusa, ki je prišel na zemljo, da bi rešil grešnike pred hudičem, naj ga obvaruje zla in z dobroto reši.
Liturgična funkcija