Tenerife je največji in najbolj gosto poseljen izmed sedmih Kanarskih otokov. Je tudi najbolj gosto poseljen španski otok, s površino 2034,38 km² in 948.815 prebivalci, kar predstavlja 43 % celotnega prebivalstva Kanarskih otokov.
Glavna gospodarska dejavnost na otoku je turizem - letno obišče otok okoli pet milijonov turistov, največ med vsemi Kanarskimi otoki. Otok Tenerife je turistični in gospodarski center otočja. Tenerife gosti tudi enega največjih svetovnih karnevalov; karneval v mestu Santa Cruz de Tenerife poskuša postati eden izmed krajev svetovne dediščine.http://www.santacruzmas.com/SantaCruzMas09.asp?IdMenu=10&IdSeccion=41&IdSubseccion=238 Na otoku sta dve letališči, severno Tenerife North Airport in južno Tenerife South Airport.
Santa Cruz de Tenerife je glavno mesto otoka in sedež otoškega sveta (cabildo insular). Mesto je tudi prestolnica Avtonomne skupnosti Kanarskih otokov; naziv si deli z mestom Las Palmas de Gran Canaria, s katerim si delita tudi uradne inštitucije, kot so predsedstvo in ministrstva. Med letoma 1833 in 1927 je bil Santa Cruz de Tenerife samostojna prestolnica otočja, z odlokom iz leta 1927 pa je bila vzpostavljena deljena oblast, kar velja še danesReal Decreto de 30 de noviembre de 1833 en wikisourceReal Decreto de 30 de noviembre de 1833 en el sitio web oficial del Gobierno de Canarias. V mestu je arhitekturni simbol Kanarskih otokov, prireditvena zgradba Auditorio de Tenerife v obliki jadrnice.Auditorio Tenerife, información
Otok je tudi dom Univerze La Laguna, ustanovljene 1927; Univerza je najstarejša univerza otočja. San Cristóbal de La Laguna (uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine) je drugo mesto otoka in tretje otočja. Samo mesto je bilo prestolnica Kanarskih otokov, dokler ga ni v tej vlogi leta 1833 nadomestilo mesto Santa Cruz de Tenerife.
Narodni park Teide, ki je v središču otoka, je tudi Unescova svetovna dediščina. Vključuje goro-ognjenik Teide, ki ima najvišjo nadmorsko višino v Španiji in najvišjo nadmorsko višino med vsemi otoki v Atlantskem oceanu. Je tudi tretji največji vulkan na svetu, če ga merimo od vznožja. Druga geografska značilnost otoka, Macizo de Anaga (masiv), je od leta 2015 razglašen za Unescov biosferni rezervat. Tenerifi imajo tudi največje število endemičnih vrst v Evropi.
Toponomija Prvotni prebivalci otoka, Gvanči, so otok imenovali ali (literatura navaja različne izgovorjave). Po Pliniju starejšem je berberski kralj Juba II. na Kanarske otoke in Madeiro poslal odpravo ter poimenoval Kanarske otoke, ker je na njih našel še posebej divjo vrsto psov ().O'Brien, Sally and Sarah Andrews. (2004) Lonely Planet Canary Islands "Lonely Planet". p. 59. ISBN 1-74059-374-X. Juba II. in antični Rimljani so Tenerife poimenovali ; ime izhaja iz latinskih besed nix, nivis ali nives, kar pomeni sneg. Poimenovanje je v očitni povezavi s snegom pokritim vrhom ognjenika Teide.Charles Knight, The English Cyclopaedia, 1866, Bradbury, Evans Po drugi strani zemljevidi avtorjev kot sta Bontier in La Verrier iz 14. in 15. stoletja otok zaznamujejo z imenom Isla del Inferno, kar dobesedno pomeni 'Otok pekla', kar se nanaša na ognjeniško aktivnost in izbruhe ognjenika El Teide.
Ognjenik je odgovoren tudi za danes splošno uveljavljeno ime, ki so ga uporabljali staroselci z otoka La Palma; ime izhaja iz besed tene (gora) in ife (bel). Kasneje, po kolonizaciji, je pošpanjenje imena dodalo črko r, ki povezuje obe besedi, tako da nastane končni rezultat ime Tenerife.
Zgodovina
Po nekaterih legendah naj bi bili otoki verige, tudi Tenerife, zgornji vrhovi Atlantide, ki je po katastrofi izginila pod oceansko površino, tako da so nad površjem ostale samo najvišje gore. Najstarejšo poznano človeško naselbino na otoku, ki datira približno v leto 200 pr. n. št., so poseljevali ljudstvo Gvanči. Tudi po standardih kamene dobe so Gvanči poznali le malo tehnologije. Oblačili so se v živalske kože in živeli v votlinah na otoku.
Poselitev otoka pred španskim zavzetjem Sprva enovito otoško kraljestvo je približno 900 let pred prihodom Špancem razpadlo na najprej dva dela, nato pa na devet enot, katerih ozemlje se približno pokriva z upravnimi enotami, kot jih poznamo danes.El Portal de las Islas Canarias
Špansko zavzetje
Decembra 1493 je Alonso Fernández de Lugo od kralja prejel dovoljenje za zavzetje otoka Tenerife. Aprila 1494 je odplul z otoka Gran Canaria in z 2.000 možmi in 200 konji pristal na obali današnjega mesta Santa Cruz de Tenerife. Po zgraditvi utrdbe se je vojska podala v notranjost otoka, kjer so zavzeli obstoječe kralje posameznih območij in jih nato odpeljali v Španijo.
Omembe vredno je dejstvo, da so tenerifski lokalni vladarji glede zavzetja imeli različen odnos. Med seboj so se delili na stran miru in stran vojne. Nasprotniki miru so se ognjevito borili proti zavzetju precej časa. Čeprav so španske sile pod vojaškim guvernerjem de Lugo leta 1494 doživele hud poraz, so bili Gvanči na koncu tudi s pomočjo zmogljivejše tehnologije le poraženi in so se kastiljski kroni predali 25. decembra 1494.
Sužnjelastništvo in plantažništvo Tako kot na ostalih otokih so večino domačinov zasužnjili, zlasti tiste, ki so pripadali strani vojne. Velik del prvotnih prebivalcev je podlegel uvoženim boleznim, kot so gripa in črne koze - nalezljivim boleznim, proti katerim skupnost zaradi osamitve ni razvila odpornosti. Po zavzetju, zlasti pa v naslednjem stoletju, smo priča obsežni kolonizaciji in obnavljanju prebivalstva s prihodom priseljencev z različnih koncev rastočega Španskega imperija (Portugalska, Flandrija, Italija, Nemčija). Tenerifski gozdovi so se z rastjo prebivalstva in potrebo po zemlji za poljedelstvo za lastne potrebe in izvoz počasi skrčili. Sprva je bilo to rezultat vzgajanja sladkornega trsa (na začetku 16. stoletja), kasneje pa kot posledica osredotočanja otoškega kmetijstva na vinogradništvo in plantane (sorodnico banane).
Izseljevanje v obe Ameriki Tenerife je kot tudi drugi otoki vzdrževal tesne odnose z Latinsko Ameriko. Od začetka kolonizacije Novega sveta se je na poti tja na otoku ustavilo veliko odprav, ki so se pomnožile z lokalnimi prebivalci - ti so otok zapustili začasno kot del odprav ali kot trajni izseljenci. Omembe vredna je tudi izmenjava rastlin in živalskih vrst, ki so uspeli prepotovati te razdalje. Canary government article on the emigration to the Americas throughout history
Po stoletju in pol relativne rasti, ki je bila osnovana na vinogradništvu, je prišlo do obsežnega izseljevanja družin, še posebej v Venezuelo in na Kubo. V tem času je bil posebej izkazana tudi želja kastiljskih vladarjev po poseljevanju teh praznih ozemelj na obeh Amerikah, kar bi preprečilo zavzetje s strani tujih sil, kot se je npr. zgodilo z Anglijo, Jamajko, Francijo, Francosko Gvajano in Hispaniolo. Vzgajanje novih rastlin v novem svetu, kot npr. kakava v Venezueli in tobaka na Kubi je bil eden glavnih razlogov za množično izseljevanje iz krajev kot so Buenavista del Norte, Vilaflor in El Sauzal konec 17. stoletja. Kolonisti z otoka so pomagali pri ustanovitvi nekaterih naselij na Floridi, v Teksasu in Louisiani.
Izseljevanje v obe Ameriki (še vedno zlasti na Kubo in v Venezuelo) se je zaradi gospodarskih težav in izolacije nadaljevalo v 19. in v začetku 20. stoletja.
Britanska invazija
Skozi zgodovino so Tenerife napadli tudi pirati različnih narodnosti (francoski, britanski, nizozemski in berberski).
Še posebej je izstopajoča britanska invazija leta 1797. Instituto de Historia y Cultura Militar de Canarias
25. julija 1797 je admiral Horatio Nelson sprožil napad na območju sedanje prestolnice otoka Santa Cruz de Tenerife. Po srditi borbi, katere rezultat so bile številne žrtve na obeh straneh, je obrambo prevzel general Antonio Gutiérrez de Otero y Santayana in poskusil odbiti napadalce. V topovskem ognju je Nelson izgubil svojo desno roko, po izročilu naj bi usodni strel pri poskusu izkrcanja na obalo Paso Alto sprožil top z imenom Tiger.
5. septembra 1797 je prišlo do ponovnega poskusa na območju mesta Puerto Santiago na zahodni strani otoka. Tudi ta napad je bil odbit, med drugim tudi tako, da so prebivalci mesta Santiago del Teide s skal Los Gigantes na napadajoče valili velike skale.
Sodobna zgodovina Med letoma 1833 in 1927 je bil Santa Cruz de Tenerife samostojna prestolnica Kanarskih otokov. Leta 1927 so z odlokom določili, da se prestolnica Kanarskih otokov deli z mestom Las Palmas, kar je v veljavi še danes.
Turisti so v večjem številu začeli obiskovati Tenerife v 1890-ih, še zlasti severni mesti Puerto de la Cruz in Stanta Cruz de Tenerife.Página web Ayuntamiento Puerto de la Cruz Naravoslovec Alexander von Humboldt se je povzpel na goro Teide in zabeležil lepoto otoka.
Pred svojim vzponom je bil s strani republikanskih oblasti na Tenerife 1936 prestavljen tudi Francisco Franco. Republikanci so se očitno zelo zgodaj zavedali njegovega vpliva in političnih ambicij. Kakorkoli, Franco je zbral informacije in somišljenike in na otoku Gran Canaria sodeloval v vojaškem prevratu, ki se je končal s špansko državljansko vojno. Kanarski otoki so v roke nacionalistov padli julija 1936 in med nasprotniki režima so takoj pričeli z usmrtitvami. V 1950-ih je bila otoška povojna revščina razlog za izselitev tisočev prebivalcev, zlasti na Kubo in v druge dele Latinske Amerike.
V zadnjih nekaj desetljetjih pa so se na osnovi zaščitnih gospodarskih ukrepov (znižane davčne stopnje in drugo) in z vzponom turizma selitveni tokovi spremenili. Tako danes število prebivalstva narašča, tudi zaradi vračanja daljnih potomcev nekoč izseljenih otočanov, od katerih so se nekateri izselili tudi že pred petimi stoletji.
Tenerife nosijo tudi žalostni naslov kraja z najhujšo civilno letalsko nesrečo v zgodovini, poznano pod imenom "Tenerifska letalska nesreča". 27. marca 1977 sta v spremenljivem vremenu in megli osrednjega masiva na severnem letališču Los Rodeos (takrat še brez zemeljskega radarja) trčili dve letali Boeing 747. Življenje je izgubilo 583 potnikov in članov posadke, nesreča pa je vzpodbudila oblasti, da so zgradile letališče Tenerife South.
Geografija
Najstarejši gorski masivi so se z dna Atlantskega oceana dvignili s pomočjo ognjeniških izbruhov, ki so prispevali k rojstvu otoka pred približno 12 milijoni let. Otok, kot ga poznamo sedaj, je nastal pred približno 3 milijoni let z združevanjem treh različnih otokov, ki so zrasli na mestu masivov Anaga, Teno in Valle de San Lorenzo, zopet kot posledica aktivnosti ognjenika Teide. Osrednji vrh na otoku je viden iz večine delov otoka; dviga se nad kaldero nekdanjih izbruhov, ki je na nekaterih mestih 17 km dolga.
Otok je med 28° in 29° severne širine ter med 16° in 17° poldnevnikom. Leži severno od tropskega Rakovega povratnika in zavzema osrednje mesto med ostalimi večjimi Kanarskimi otoki: Gran Canaria, La Gomera in La Palma. Otok je od afriške obale oddaljen 300 km in približno 1000 km od Iberskega polotoka. Je tudi največji otok Kanarskega otočja, s površino 2034,38 km²Estadísticas de la Comunidad Autónoma de Canarias in tudi otok z najdaljšo obalo v skupni dolžini 342 km.Instituto Nacional de Estadística.
Najvišja točka otoka je gora-ognjenik Teide, z nadmorsko višino 3718 m najvišja točka Španije.
Voda Vulkanska tla na Tenerifu, ki so porozna in prepustna, so na splošno razlog, zakaj lahko tla čim bolj povečajo absorpcijo vode na otoku z malo padavin, s kondenzacijo v gozdnatih območjih in odlaganjem zmrzali na vrhu otok prispeva tudi k vzrokom.
Glede na neenakomerne padavine in geološke razmere na otoku so se izognili gradnji jezov, tako da večina vode (90 odstotkov) prihaja iz vodnjakov in vodnih galerij (horizontalnih rovov, izvrtanih v vulkan), ki jih je na otoku na tisoče, pomembne sisteme, ki služijo črpanju njegovih hidroloških virov. Ti predori so zelo nevarni, z žepi vulkanskega plina ali ogljikovega dioksida, ki povzročajo hitro smrt.
Onesnaženost in kakovost zraka