Vilna ali litovsko Vilnius [ˈvʲɪlʲnʲʊs] je glavno mesto Litve in obenem njeno največje mesto s 580.000 prebivalci (2020). Širše funkcijsko mestno območje Vilne pa šteje preko 700.000 ljudi ali četrtino prebivalstva Litve. Vilna, ki leži na jugovzhodu Litve, je drugo največje mesto v baltskih državah (za Rigo). Je sedež litovske vlade in drugih vrhovnih organov oblasti Litve, Univerze ter okrožja Vilna.
Znana je po arhitekturi v svojem Starem mestu, ki je bila leta 1994 vpisana na seznam Unescove svetovne dediščine. Pred drugo svetovno vojno je bila Vilna eno največjih judovskih središč v Evropi. Judovski vpliv je povzročil, da so mesto leta 1812 opisovali kot 'Litovski Jeruzalem', Napoleon pa ga je imenoval 'Severni Jeruzalem'. Leta 2009 je bila Vilna evropska prestolnica kulture, skupaj z avstrijskim mestom Linz.
Etimologija in druga imena
Ime mesta po eni od različic izvira od imena reke Vilnia. Mesto je bilo skozi zgodovino znano tudi po številnih izpeljanih črkovanjih v različnih jezikih. Najpomembnejša ne-litovska imena mesta so: poljsko Wilno, belorusko Vilâna (Vilnya), nemško Wilna, latvijsko Viļņa, rusko Вільна (Vilna), ukrajinsko': Вільно (Vilno), jidiš: ווילנע (Vilne). Imena Wilno, Wilna in Vilna so bila uporabljena tudi v starejših angleških, nemških, francoskih in italijanskih jezikovnih publikacijah, ko je bilo mesto ena izmed prestolnic poljsko-litovske zveze in kasneje pomembno mesto v Drugi poljski republiki. V finščini, portugalščini, španščini in hebrejščini se še vedno uporablja ime Vilna, ki izhaja iz poljščine.
Okolica Vilne ima imena tudi v drugih jezikih, ki predstavljajo jezike, ki jih govorijo različne etnične skupine na tem območju.
Po legendi je veliki knez Gedimin nekoč lovil v bližini reke Vilnije; utrujen po uspešnem lovu, se je namestil za prenočevanje in sanjal o velikanskem železnem volku, ki stoji na hribu in zavija tako močno in glasno kot sto volkov. Krivis (poganski duhovnik) Lizdeika je razlagal sanje, da Železni volk (litovsko Geležinis Vilkas - mitski lik iz srednjeveške legende o ustanovitvi Vilne) predstavlja vilnske gradove. Gedimin je ob upoštevanju božje volje grad zgradil in mu dal ime Vilnius - po reki Vilni.
Zgodovina
Zgodnja zgodovina in Velika litovska kneževina
Zgodovinar Romas Batūra mesto identificira z Voruto, enim od Mindaugasovih gradov, ki je bil leta 1253 okronan za litovskega kralja. V času vladavine velikih knezov Butvydas in Vytenis je iz trgovskega naselja začelo nastajati mesto, zgrajena je bila tudi prva frančiškanska katoliška cerkev.
Vilna je zgodovinska in današnja prestolnica Litve. Arheološke najdbe kažejo, da je bilo to mesto prestolnica litovskega kraljestva in je kasneje neprekinjeno ostala glavno mesto litovskih velikih vojvod. Tudi kasneje, ko je Litva oblikovala dvojno konfederacijo s Poljsko, je Vilna ostala glavno mesto Litve.
Mesto je bilo v pisnih virih prvič omenjeno leta 1323 kot Vilna, ko so bila v nemška mesta poslana pisma velikega vojvode Gedimina, ki vabijo Nemce (tudi nemške Jude), da se naselijo v glavnem mestu, pa tudi papežu Janezu XXII. Ta pisma vsebujejo prvo nedvoumno omembo Vilne kot prestolnice; Stari Trakajski grad je bil prej sedež dvora Velike litovske kneževine.
Lokacija Vilne je nudila praktične prednosti: ležala je v litovskem središču ob sotočju dveh plovnih rek, obkroženih z gozdovi in močvirji, do katerih je bilo težko prodreti. Kneževina je bila podvržena vdorom s strani Tevtonskih vitezov. Bodoči angleški kralj Henrik IV. (tedaj Henrik Bolingbroke) je preživel polno leto 1390, podpirajoč neuspešno obleganje Vilne s strani Tevtonskih vitezov s svojimi 300 vitezi. Med to akcijo je kupil zajete litovske ženske in otroke in jih odpeljal v Königsberg, da bi jih spreobrnili. Druga odprava kralja Henrika v Litvo leta 1392 ponazarja finančne koristi reda teh gostujočih križarjev. Njegova majhna vojska je sestavljala več kot 100 mož, vključno z lokostrelci in šestimi potujočimi pevci. Kljub prizadevanjem Bolingbroka in njegovih angleških križarjev so se dveletni napadi na Vilno izkazali za brezplodne.
Vilna je bila cvetoča prestolnica Velike litovske kneževine, rezidenca velikega kneza. Gedimin je razširil kneževino z vojskovanjem, skupaj s strateškimi zavezništvi in porokami. Na vrhuncu je pokrival ozemlje novodobne Litve, Belorusije, Ukrajine, Pridnestrja ter dele novodobne Poljske in Rusije. Njegova vnuka Vitold Veliki in Jagielo pa sta se borila z državljanskimi vojnami. Med litovsko državljansko vojno 1389–1392 je Vitold oblegal in porušil mesto, da bi poskušal pregnati nadzor z Jagiela. Pozneje sta se poravnala; po nizu pogodb, ki so kulminirale z Lublinsko unijo leta 1569, je bila ustanovljena Poljsko-litovska skupnost. Vladarji te federacije so imeli enega ali oba dva naslova: veliki knez Litve ali kralj Poljske. Leta 1387 je Jagielo kot veliki knez Litve in poljski kralj Vladislav II. Jagielo podelil mestu Magdeburške pravice (niz mestnih privilegijev, ki jih je prvi razvil Oton I., sveti rimski cesar (936–973) in na podlagi flamskega zakona, ki je urejal stopnjo notranje avtonomije v mestih in vaseh, ki jih je podelil lokalni vladar. Poimenovane po nemškem mestu Magdeburg, so bile te mestne listine morda najpomembnejši sklop srednjeveških zakonov.).
Republika obeh narodov
Mesto je doživelo obdobje širitve. Vilinsko mestno obzidje je bilo zgrajeno za zaščito med letoma 1503 in 1522, obsegalo pa je devet mestnih vrat in tri stolpe in Sigismund II. Avgust je leta 1544 tja preselil svoj dvor.
Širitev mesta je bila delno posledica ustanovitve Alme Academia et Universitas Vilnensis Societatis Iesu s strani poljskega kralja in velikega vojvode Litve Štefana Báthorija leta 1579. Univerza se je kmalu razvila v eno najpomembnejših znanstvenih in kulturnih središč v regiji najpomembnejše znanstveno središče Skupnosti.
V času svojega hitrega razvoja je bilo mesto odprto za migrante z ozemlja Kraljevine Poljske, Velike litovske kneževine in dalje. Govorili so različne jezike: poljsko, nemško, jidiš, rusinsko, litovsko, rusko, starocerkvenoslovansko, latinsko, hebrejsko in turško; mesto so primerjali z Babilonom. Vsaka skupina (razen litvanske) je dala svoj edinstven prispevek k življenju mesta ter obrti, trgovine in znanosti.
17. stoletje je prineslo številne ovire. Skupnost je bila vpletena v vrsto vojn, skupno poznanih kot Potop. Med rusko-poljsko vojno (1654–1667) so Vilno zasedle ruske sile, mesto porušile in požgale, prebivalstvo pa je bilo poklano. Med veliko severno vojno jo je opustošila švedska vojska. Izbruh bubonske kuge leta 1710 je pobil okoli 35.000 prebivalcev; uničujoči požari so se zgodili v letih 1715, 1737, 1741, 1748 in 1749. Rast mesta je več let izgubljala zagon, vendar kljub vsemu Vilna s 56.000 prebivalci konec 18. stoletja in pred Napoleonskimi vojnami vstopila v Ruski imperij kot 3. največje mesto.
V Ruskem imperiju
V 18. stoletju so se sreča skupne države zmanjšala. Potekale so tri delitve Poljske, ki so razdelile ozemlje med Ruski imperij, Habsburško cesarstvo in Prusko kraljestvo. Sile pod vodstvom Jakuba Jasińskega so med vstajo leta 1794 izgnale Ruse iz Vilne. Vilno je po tretji razdelitvi aprila 1795 aneksirala Rusija in je postala glavno mesto Vilna governorata. Med rusko vladavino so bila mestna obzidja porušena, do leta 1805 so ostala le Vrata zore. Leta 1812 je mesto zavzel Napoleon na poti proti Moskvi in spet med katastrofalnim umikom. V Vilni so sprejeli Grande Armée. Na tisoče vojakov je umrlo v mestu med umikom; množični grobovi so bili odkriti leta 2002.Laimonas Briedis (2008). Vilnius: City of Strangers. Baltos lankos. ISBN 978-9955-23-160-8. Prebivalci so pričakovali, da jim bo car Aleksander I. Ruski podelil avtonomijo kot odgovor na Napoleonove obljube o obnovitvi Skupnosti, vendar Vilna ni postala samostojna niti sama po sebi niti kot del Poljskega kraljestva.
Po novembrski vstaji leta 1831 je bila univerza v Vilni zaprta in ruska represija je ustavila nadaljnji razvoj mesta. Civilne nemire leta 1861 je cesarska ruska vojska zatrla.Piotr S. Wandycz, The lands of partitioned Poland, 1795–1918, University of Washington Press, 1974, p. 166.
Med januarsko vstajo leta 1863 so se v mestu bili hudi boji, vendar jih je Mihail Muravjov, ki ga je prebivalstvo zaradi številnih usmrtitev poimenovalo Obešalnik, brutalno zatrl. Po vstaji so bile ukinjene vse državljanske svoboščine, uporaba poljskega jezika pa je bila prepovedana. V Vilni je živelo tudi židovsko prebivalstvo: po ruskem popisu leta 1897 je bilo od 154.500 prebivalcev 64.000 Judov (približno 40 %). V začetku 20. stoletja je litovsko govoreče prebivalstvo Vilne predstavljalo le majhno manjšino, pri čemer so večino prebivalcev mesta predstavljali poljski, jidiš in ruski govorci.
4. - 5. decembra 1905 je bil v sedanji stavbi Litovske nacionalne filharmonije v Vilni Veliki Seimas z več kot 2000 udeleženci. Bil je prvi moderni državni kongres v Litvi. Skupščina je sprejela odločitev, da bo v Ruskem imperiju zahtevala široko politično avtonomijo in to dosegla z mirnimi sredstvi. Šteje se za pomemben korak k Aktu o neodvisnosti Litve, ki ga je 16. februarja 1918 sprejel Litovski svet, saj je Seimas postavil temelje za ustanovitev neodvisne litovske države.
V Poljski
Med prvo svetovno vojno je od leta 1915 do 1918 Vilno in ostalo Litvo zasedla nemška vojska. Akt o neodvisnosti Litve, ki je razglasil litovsko neodvisnost od kakršne koli pripadnosti kateremu koli drugemu narodu, je bil v mestu izdan 16. februarja 1918 z Vilno kot prestolnico. Konec leta 1918 je Sovjetska Rusija z velikimi silami napadla Litvo, litovska vojska pa se je iz Vilne umaknila v središče države, da bi oblikovala obrambno črto. Nemška vojska se je umaknila skupaj z litovsko vlado. Tako so mesto na kratko nadzirale lokalne poljske enote samoobrambe, da bi zaščitile mesto pred napadalci, ki so jih pregnale napredovalne sovjetske sile. Vilna je med poljsko-sovjetsko vojno in litovsko vojno za neodvisnost spet zamenjala gospodarje: prevzela jo je poljska vojska, da bi spet napadla sovjetske sile. Kmalu po porazu v bitki pri Varšavi leta 1920 se je umikajoča Rdeča armada, da bi odlašala s poljskim napredovanjem, mesto "prepustila" Litvi po podpisu sovjetsko-litovske mirovne pogodbe 12. julija 1920.
Društvo narodov se je vključilo v kasnejšo litovsko samoobrambo od Poljske, potem ko je ta napadla položaje litovske vojske v okupiranem severovzhodnem delu Poljske. Društvo je 7. oktobra 1920 pretrgalo premirje, imenovano Suwałki sporazum. Litovci so verjeli, da bo to ustavilo poljski protiutok. Čeprav v sporazumu nista bili izrecno obravnavani niti Vilna niti okoliška regija, številni zgodovinarji sporazum opisujejo kot dodelitev Vilne Litvi. Dne 9. oktobra 1920 je poljska vojska pod vodstvom generala Lucjana Želigowskega v operaciji, znani kot Želigovskio maištas (operacija pod lažno zastavo), zasegla Vilno. Mesto in okolica sta bili določena kot ločeni državi, imenovana Republika centralna Litva. 20. februarja 1922 je bila po močno izpodbijanih volitvah v Centralni Litvi celotno območje priključeno Poljski, mesto pa je postalo glavno mesto Wilno kneževine (Wilno je poljsko ime Vilne). Kaunas je nato postal začasna prestolnica Litve. Litva je močno nasprotovala poljski aneksiji Vilne in zavrnila diplomatske odnose s Poljsko. Prevladujoči jeziki mesta so bili še vedno poljski in v manjši meri jidiš. Litovsko govoreče prebivalstvo mesta je bilo v tistem času majhna manjšina, približno 6 % prebivalstva mesta in vilenskega območja celo po sodobnih litovskih virih. Svet veleposlanikov in mednarodna skupnost (z izjemo Litve) je leta 1923 priznala poljsko suverenost nad regijo Vilna.
Univerza v Vilni je bila ponovno odprta leta 1919 pod imenom Univerza Stefan Batory. Do leta 1931 je imelo mesto 195.000 prebivalcev, s čimer je postalo peto največje mesto na Poljskem s pestro industrijo, na primer tovarno Elektrit, ki je proizvajala radijske sprejemnike.