right|thumb|250px|Križanje sv. Petra, Caravaggio thumb|250px|right|Križanje, Velázquez Krížanje je oblika smrtne kazni, pri kateri so žrtev pribili (ali privezali) na leseno ogrodje v obliki križa in ga običajno pustijo viseti do smrti, ki lahko traja od nekaj minut do nekaj dni.Wars Čeprav ta postopek običajno traja več dni in je povezan s stradanjem, lahko rabelj med pribijanjem na križ namerno ali nenamerno prereže arterijo križanega in ga zaradi hitre in obsežne izgube krvi ubije v nekaj minutah. Táko vrsto usmrtitve so izvajali zlasti v Rimskem cesarstvu in Perziji.Roger Bourke, Prisoners of the Japanese: Literary imagination and the prisoner-of-war experience (St Lucia: University of Queensland Press, 2006), Chapter 2 "A Town Like Alice and the prisoner of war as Christ-figure", pp. 30–65. V 21. stoletju ostaja zakonsko dovoljena kazen v nekaterih državah z muslimansko večino in je pogosto zabeležena tudi v drugih delih sveta v povezavi s primeri umorov, vojnih zločinov in genocida.

Rimska praksa je najvidnejši zgodovinski primer zaradi križanja Jezusa Kristusa, ki je postalo osrednjega pomena za krščanstvo in je globalno predstavljeno s krščanskim križem in razpelom.

Terminologija Starogrščina ima dva glagola za križati: anastauroo (), iz besede stauros (ki v sodobni grščini pomeni le 'križ', v antiki pa se je uporabljala za katero koli leseno palico, koničasto ali topo, golo ali z dodatki) in apotumpanizo () 'križati na deski',LSJ apotumpanizo ἀποτυμπα^ν-ίζω (later ἀποτύμπα^ν-τυπ- UPZ119 (2nd century BCE), POxy.1798.1.7), A. crucify on a plank, D.8.61,9.61:Pass., Lys.13.56, D.19.137, Arist. Rh. 1383a5, Beros. ap. J.Ap.1.20. 2. generally, destroy, Plu.2.1049d. skupaj z anaskolopizo ( "nabiti na kol"). V zgodnejših predrimskih grških besedilih anastauro običajno pomeni 'nabiti na kol'.LSJ anastauro ἀνασταυρ-όω, = foreg., Hdt.3.125, 6.30, al.; identical with ἀνασκολοπίζω, 9.78:Pass., Th. 1.110, Pl.Grg.473c. II. in Rom. times, affix to a cross, crucify, Plb. 1.11.5, al., Plu.Fab.6, al. 2. crucify afresh, Ep.Hebr.6.6.Plutarch Fabius Maximus 6.3 "Hannibal now perceived the mistake in his position, and its peril, and crucified the native guides who were responsible for it."Polybius 1.11.5 Historiae. Polybius. Theodorus Büttner-Wobst after L. Dindorf. Leipzig. Teubner. 1893.

Grščina, ki se uporablja v krščanski Novi zavezi, uporablja štiri glagole, od katerih trije temeljijo na besedi stauros (), ki se običajno prevaja kot 'križ'. Najpogostejši izraz je stauroo (), 'križati', ki se pojavi 46-krat; izraz sustauroo (), 'križati z' ali 'ob strani', se pojavi petkrat, medtem ko se izraz anastauroo (), 'ponovno križati', pojavi le enkrat v Pismu Hebrejcem 6:6. Izraz prospegnumi (), 'pritrditi ali privezati na', 'nabiti na kol', križati' se pojavi le enkrat, v Apostolskih delih .

Soroden izraz križ izhaja iz latinske besede ali , preteklega deležnika pasiva besede ali , kar pomeni 'križati' ali 'pritrditi na križ'.

Opis Glavni namen križanja je bilo dolgotrajno in boleče umiranje, zato je bilo križanje namenjeno zlasti kot kazen za hujše zločine. Križanje so običajno izvajali javno, s čimer so dosegli tudi velik zastraševalni učinek. Križanje je bilo lahko povezano tudi z drugimi oblikami kaznovanja (bičanje, ipd). Nekateri antični pisci navajajo križanje kot relativno pogosto kazen. Jožef Flavij piše o tisočih križanih po padcu Jeruzalema. Križanje je bilo tudi pogosta kazen za uporne sužnje - po Spartakovem uporu so križali več kot 6000 uporniških sužnjev. Leseno ogrodje, na katero so žrtev pribili, je imelo po navadi obliko križa †, lahko pa tudi obliko črke T ali črke X (Andrejev križ).

Obsojeni je moral po navadi sam nositi križ (ali vsaj vodoravni tram) do kraja križanja. Tam so ga slekli, položili na tla in mu pribili roke na križ (oziroma na vodoravni tram). Potem so križ (vodoravni tram) dvignili in ga fiksirali. Nato so obsojencu pribili še noge.

Podrobnosti glede izvedbe križanja niso dobro znane, saj je križanje veljalo za izrazito sramotno kazen, zato so natančni opisi v zgodovinskih virih zelo redki oziroma jih sploh ni. Tudi arheološke najdbe v zvezi s križanjem so izredno redke. Tako na primer ni čisto točno znano, kako so na križ pritrdili roke. Na likovnih upodobitvah, ki so nastale več stoletij pozneje, so roke po navadi pribite skozi dlani. Danes velja to za zmotno, saj je meso dlani prešibko, da bi nosilo težo celega telesa. Nekateri znanstveniki zagovarjajo idejo, da so obsojence tudi dodatno privezali, večina znanstvenikov pa se nagiba k mnenju, da so jih pribili skozi zapestja, kjer je splet kit in mišic močnejši.

Žrtve križanja so umrle praviloma zaradi zadušitve. Zadušitev je lahko nastopila po nekaj urah ali pa celo šele po več dneh, odvisno od točnega načina križanja in od splošnega zdravstvenega stanja žrtve. Nenaravni položaj križanega je močno otežkočal normalno dihanje, zato se je oskrba organov s kisikom hitro manjšala. Križanemu so običajno pribili na križ tudi noge, kar mu je dalo možnost, da vsaj nekoliko podpira težo svojega telesa. V praksi je to podaljšalo čas umiranja. Pogosto so križanim po preteku nekaj ur polomili noge, da se niso mogli več podpirati. Po tem so običajno umrli že v nekaj minutah.

Manj znano dejstvo je, da so nekateri ljudje križanje tudi preživeli. Jožef Flavij poroča, da je med križanimi po judovskem uporu videl tudi dva prijatelja. Od rimskih oblasti je izprosil, da ju sme sneti s križa: eden od njiju je umrl, drugi pa si je opomogel. Žal avtor ne piše o podrobnostih (npr.: koliko časa sta bila križana in na kakšen način).

Zgodovina Po tem, ko je leta 313 krščanstvo postalo uradna vera v Rimskem cesarstvu, križanje ni bilo več pogosto. V krščanskih deželah so križanje popolnoma opustili, saj so imeli na zalogi še širok repertoar drugih oblik mučenja, križanje pa bi žrtev v očeh ljudstva preveč približalo Kristusu in tako kazen ne bi imela želenega psihološkega učinka.

V nekaterih drugih deželah so križanje uporabljali tudi še pozneje: na Japonskem so leta 1597 križali 26 kristjanov s Pavlom Mikijem na čelu (Rimskokatoliška cerkev se jih spominja 6. februarja), kot (t. i. nagasaške mučence).

Leta 1920 so boljševiki križali Joahima, nadškofa mesta Nižni Novgorod, tako da so ga z glavo navzdol pribili na vrata stolnice v Sevastopolu. Po nekaterih virih so nekaj ljudi križali tudi med vojno v Bosni in Hercegovini, po razpadu Jugoslavije.

V kulturi in umetnosti

Kot pobožna praksa

Julija 1805 se je moški po imenu Mattio Lovat poskušal križati na javni ulici v Benetkah v Italiji. Poskus ni bil uspešen in poslali so ga v umobolnico, kjer je leto kasneje umrl.

V nekaterih primerih se križanje simulira v pasijonski igri, kot na primer v slovesni uprizoritvi, ki jo vsako leto od leta 1833 izvajajo v mestu Iztapalapa na obrobju Ciudad de Mexico in v slavni pasijonski igri Oberammergau. Prav tako vsaj od sredine 19. stoletja skupina flagelantov v Novi Mehiki, imenovana Hermanos de Luz ('Bratje luči'), vsako leto med Velikim tednom izvaja uprizoritve Kristusovega križanja, pri katerih spokornika privežejo – a ne pribijejo – na križ. Ta tradicija se včasih izvaja tudi v drugih regijah Združenih držav Amerike, kot so Apalači, kjer člani protestantskih cerkva uprizarjajo lažna križanja, pri katerih verniki med uprizoritvami velikega petka visijo na pasovih križev.

Katoliška cerkev se ne strinja s samokrižanjem kot obliko pobožnosti: »Spokornih praks, ki vodijo do samokrižanja z žeblji, se ne sme spodbujati.« Kljub temu se praksa na Filipinih še vedno pojavlja, kjer nekatere katoličane na Veliki petek prostovoljno, nesmrtonosno križajo za omejen čas, da bi posnemali Kristusovo trpljenje. Predhodno sterilizirani žeblji se zabijejo skozi dlan med kostmi, medtem ko je na voljo naslon za noge, na katerega so pribite noge. Rolando del Campo, tesar v Pampangi, se je zaobljubil, da bo vsak Veliki petek 15 let križan, če bo Bog nosil njegovo ženo skozi težek porod, (dead link 6 April 2023) medtem ko je bil Ruben Enaje v San Pedru Cutudu križan 37-krat. Filipinska katoliška cerkev je večkrat izrazila neodobravanje križanja in samobičanja, vlada pa je poudarila, da ne more odvrniti vernikov. Ministrstvo za zdravje priporoča, da udeleženci obredov prejmejo injekcije proti tetanusu in da se uporabljeni žeblji sterilizirajo.

Leta 2009 je avstralski radijski voditelj/satirik/dokumentarist John Safran sodeloval v pobožnem križanju na Filipinih, kar je prikazano v 8. epizodi njegove dokumentarne serije John Safran's Race Relations (2009). Safrana so križali v Barangay Kapitangan, Paombong, Bulacan, tik pred Manilo, skupaj s tremi drugimi moškimi in eno žensko. V roke in noge so mu zabili žeblje in ga pet minut obesili na križu, preden so ga sneli in mu v bližnjem šotoru, postavljenem v ta namen, nudili zdravniško oskrbo.

Leta 2011 je južnokorejski taksist Kim Jun-bong storil samomor s križanjem, s čimer je posnemal Jezusovo smrt. Preiskava Nacionalne forenzične službe (NFS) je ugotovila, da je deloval sam in tudi, da je bil način, s katerim se je križal, tehnično mogoč, vendar zelo težaven in boleč.

Pomembna križanja Ta seznam vključuje zgodbe iz verskih spisov in druge zgodbe, ki jih različne kulture ali religije pripovedujejo različno.

Uporni sužnji v tretji suženjski vojni: med letoma 73 in 71 pr. n. št. se je skupina sužnjev, ki je sčasoma štela približno 120.000 ljudi, pod (vsaj delnim) vodstvom Spartaka odkrito uprla Rimski republiki. Upor je bil sčasoma zatrt in čeprav je Spartak najverjetneje umrl med zadnjo bitko upora, je bilo približno 6000 njegovih privržencev križanih vzdolž 200 km dolge Apijeve ceste med Kapuo in RimomAppian, Civil Wars, 1:120. kot opozorilo drugim morebitnim upornikom. Johanan: Jud, ki je bil križan približno v času Jezusovega križanja; splošno prepričanje je, da so mu gležnje pribili na stran križa. Jezus: Njegova smrt na križanju pod Poncijem Pilatom (ok. 30 ali 33 n. št.), opisana v štirih kanoničnih evangelijih iz 1. stoletja, je večkrat omenjena kot dogodek, ki je dobro znan v zgodnejših pismih sv. Pavla, na primer petkrat v njegovem 1. pismu Korinčanom, napisanem leta 57 n. št. (, , , , ). Pilat, takratni rimski guverner province Judeja, je izrecno povezan z Jezusovo obsodbo v evangelijih in nato še s Tacitom.Annals, 15.44. Po evangelijih je Jezusa oprostil, ker se je trdil, da je judovski kralj, vendar je, da bi preprečil izgrede, po obsodbi sanhedrina zaradi bogokletstva odobril njegovo usmrtitev. Sveti Peter: krščanski apostol, ki je bil po izročilu križan na lastno željo z glavo navzdol (od tod križ sv. Petra), ker se ni čutil dovolj vrednega, da bi umrl tako, kot je umrl Jezus. Sveti Andrej: krščanski apostol in brat sv. Petra, za katerega tradicionalno verjamejo, da je bil križan na križu v obliki črke X (od tod Andrejev križ). Simeon Jeruzalemski: drugi jeruzalemski škof, križan leta 106 ali 107 n. št. Mani: ustanovitelj manihejstva; privrženci so ga upodabljali, kot da je umrl na križanju leta 274 n. št.Sundermann, Werner (2009-07-20). "MANI". Encyclopædia Iranica. Encyclopædia Iranica Foundation. Retrieved 2023-05-07. Evlalija Barcelonska je bila častita kot svetnica. Po njeni hagiografiji so jo slekli do golega, mučili in na koncu križali na križu v obliki črke X. Wilgefortis je bila častita kot svetnica in je bila upodobljena kot križana ženska; vendar je njena legenda izhajala iz napačne razlage križa v celoti oblečenega v oblačila, ki je znan kot Volto Santo iz Lucce. 26 japonskih mučencev je bilo križanih in nabodenih na sulice. Kim Jun-bong, predmet primera križanja v Mungjeongu leta 2011 v Južni Koreji. Leta 1974 se je performativni umetnik Chris Burden v svojem performansu Trans-Fixed nesmrtonosno križal na Volkswagnovem hrošču.

Sklici

Viri

Glej tudi Jezusovo trpljenje Pravi križ

Zunanje povezave

Kategorija:Smrtna kazen Kategorija:Mučenje Kategorija:Človeški položaji