Avstro-Ogrska (), imenovana tudi Avstro-Ogrska monarhija ali Dvojna monarhija, je bila dualistična država, ki je nastala po ustavni reformi Avstrijskega cesarstva leta 1867 in je obstajala do razpada leta 1918.
Notranja ureditev Državna tvorba je imela edinstveno notranjo ureditev. Sestavljali sta jo dve enakopravni polovici: Ogrska (tudi dežele krone sv. Štefana) in Avstrija, ki se je uradno imenovala Kraljestva in dežele, zastopane v državnem zboru (). Po mejni reki Leithi sta se neformalno uporabljala tudi izraza Translajtanija in Cislajtanija. Avstrijski cesar je bil hkrati ogrski kralj. Obe državni polovici sta imeli svoja parlamenta in vladi, le skupne zadeve so urejala skupna ministrstva za finance, vojsko in zunanje zadeve. Med skupne institucije sta sodili skupna vojska in vojna mornarica, obe državni polovici sta imeli tudi svoji domobranstvi. Proračune skupnih ministrstev in ustanov sta določali delegaciji obeh parlamentov, ki sta ločeno zasedali eno leto na Dunaju in eno leto v Budimpešti. Zakone, ki so urejali skupne zadeve, sta morala v usklajenem besedilu sprejeti oba parlamenta.
Od aneksije Bosne in Hercegovine (1908) sta bili sestavni del države tudi ti dve deželi (zasedeni 1878), ki sta imeli poseben položaj izven dualistične ureditve. Dobili sta svoj deželni zbor in vlado, upravljalo pa ju je skupno finančno ministrstvo.
Pred I. svetovno vojno, po kateri je propadla, je Avstro-Ogrska obsegala celotno ozemlje današnje Avstrije, Madžarske, Češke, Slovaške, Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, ter dele ozemelj današnje Italije (Južna Tirolska, Trst, del Furlanije, del Koroške in Kranjske), Romunije (Transilvanija), Srbije (Vojvodina), Črne gore (Boka Kotorska), Poljske in Ukrajine (Galicija, Bukovina).
Upravna delitev 280px|thumb|left|Zemljevid avstro-ogrskih dežel
Cislajtanija 1. Češka 2. Bukovina 3. Koroška 4. Kranjska 5. Dalmacija 6. Galicija 7. Primorje 8. Spodnja Avstrija 9. Moravska 10. Solnograška 11. Šlezija 12. Štajerska 13. Tirolska 14. Gornja Avstrija 15. Predarlska
Translajtanija 16. Ogrska 17. Hrvaška in Slavonija
18. Bosna in Hercegovina
Avstrijski del monarhije (Cislajtanija)
Avstro-Ogrska je bila ustanovljena z nagodbo o preoblikovanju avstrijskega cesarstva v dvojno monarhijo, ki so jo cesar in madžarski politiki sklenili v začetku leta 1867. V skladu z njo je Ogrska že februarju 1867 dobila nov državni zbor (namesto prejšnjega deželnega); junija 1867 je bil Franc Jožef kronan za ogrskega kralja. Manj gladko je šlo v avstrijskem delu monarhije, katerega državni zbor je nagodbo (poravnavo) potrdil šele decembra 1867, ko so bili oblikovani tudi temeljni zakoni, ki so določali narodnostne in družbene odnose v zahodnem delu monarhije (decembrska ustava). Ti so vsem narodom obljubljali "enakopravnost in nedotakljivo pravico do varovanja in skrbi za svojo nacionalnost in jezik". Ob iskanju načinov, kako te pravice zagotoviti, pa se je v avstrijskem delu monarhije zapletalo od vsega začetka.
Liberalno obdobje (1867–79) V prvem obdobju obstoja dvojne monarhije so imele v državnem zboru večino liberalne stranke. V tem časi so liberalne ideje, hitra gospodarska rast in nevtralnost v francosko-pruski vojni (1870–71) vsaj deloma še lahko prekrivale narodnostna nasprotja med narodi monarhije.
Liberalna "meščanska" vlada grofa Karla von Auersperga (1868–70) je s t. i. "majskimi zakoni" posegla v odnose med državo in cerkvijo (zakonsko zvezo so spet urejali državni zakoni, čeprav civilna poroka za katoličane ni bila obvezna, uveljavljeni so bili laični pogledi na šolstvo, urejeni so bili medkonfesionalni odnosi). Zakon o šolstvu je leta 1869 vpeljal osemletno obvezno šolanje, zadržal pa je obvezno versko vzgojo. Majski zakoni so po pričakovanju sprožili ostro kritiko cerkvenih krogov in tudi cesarju niso bili všeč; ta ni imel veliko simpatij do liberalnih idej, a je bil vedno lojalen do politike vlade.
Manj uspeha je imela meščanska vlada pri poskusu reševanja narodnostnega vprašanja, kjer so bili zelo glasni Poljaki, ki so zahtevali poseben status Galicije, zlasti pa Čehi, ki so zahtevali celo pravico, da izvolijo nehabsburškega kralja. Zaradi nesoglasij v vladi, koliko smejo zahtevam popustiti, je Auersperg septembra 1868 kot predsednik odstopil. Vendar so se tudi drugi člani vlade, ki so se s poravnavo spoprijeli za njim, uspeli dogovoriti le s popustljivejšimi Poljaki, Slovaki in Romuni, s Čehi pa ne. Vlada Józefa Potockega, ki je vladala od aprila 1870 do februarja 1871, je ob razglasitvi dogme prvega vatikanskega koncila o papeški nezmotljivosti menila, da zaradi "bistvenih sprememb narave pogodbenih partnerjev" konkordat ni več aktualen, s čimer se je strinjal tudi cesar, kar je na obziren način sporočil v Vatikan in kasneje, leta 1874, na pomirljiv način uredil odnose s papežem, tako da so bili sprejemljivi tudi za cerkev.
Zmaga Prusije v francosko-pruski vojni je okrepila levo krilo liberalcev, ki se je navduševalo za priključitev k Prusiji. Večji del prebivalstva pa je to prestrašilo, tako da so na vplivu pridobili konservativci in slovanske stranke. Februarja 1871 je tako dobil priložnost za sestavo vlade sovražnik centralističnih idej Karl Sigmund von Hohenwart. Njegova fevdalno-konzervativna vlada (februar–oktober 1871), ki predstavlja devetmesečni presledek v obdobju liberalnih vlad, si je kot glavno nalogo zadala poravnavo s Čehi. Odložila je sklic državnega zbora, kjer so imeli Nemci večino, in skušala soglasje doseči najprej v deželnih zborih. Češki deželni zbor pa je 10. oktobra odgovoril z deklaracijo (fundamentalni členi), v kateri je za Češko zahteval enak položaj v monarhiji, kot ga je imela Ogrska, in popolno federalizacijo avstrijskega dela monarhije, kar je povzročilo nasprotovanje Nemcev in Madžarov, kmalu pa so enake zahteve postavili tudi zastopniki drugih zgodovinski enot in narodnosti v monarhiji (Tirolci, Ukrajinci, Slovenci). Hohenwartova vlada je odstopila, dogodki pa so zelo zaostrili nemško-slovanske odnose.
Tako je moral cesar novembra 1871 ponovno sprejeti liberalno vlado, to pot je bil njen predsednik knez Adolf von Auersperg, Karlov brat. Nadaljeval je z reformo sodstva (procesno kazensko pravo, upravno sodišče). Narodnostna nasprotja je skušal obvladati z novim volilnim zakonom (1873), po katerem državnega zbora niso volili več federalistično usmerjeni deželni zbori, temveč direktno štiri stanovske kurije (veleposestniki, mesta, trgovske komore in deželne skupnosti). Visok premoženjski volilni cenzus je dajal volilno pravico le približno 6 % prebivalstva in je tako zagotavljal v državnem zboru nemško liberalno večino.
Zaupanje v liberalno stranko pa se je začelo zmanjševati z zlomom dunajske borze, 9. maja 1873, pri katerem so imeli prste vmes mnogi vplivni liberalci in ki je močno omajala zaupanje v podjetniško (obrtno in trgovsko) svobodo. Tudi sama liberalna stranka se je začela drobiti v manjša nemška nacionalna gibanja (prvotno imenovana avtonomistična), v katerih so prevladovali proticerkveni, protisemitski in protiparlamentarni poudarki; da bi ohranila svoj vpliv v alpsko-sudetskih deželah, se je zavzemala za izločitev nenemških pokrajin (Galicije, Bukovine, Dalmacije) iz avstrijske polovice monarhije. Liberalci so zato leta 1878 zavrnili odobritev sredstev, potrebnih za okupacijo Bosne in Hercegovine (po sklepih berlinskega kongresa, 1878). Ker pa si je cesar obetal, da bo na Balkanu nadomestil leta 1859 izgubljena ozemlja v Italiji, je morala Auerspergova vlada februarja 1879 odstopiti. To je bil konec liberalnega obdobja.
Konservativno obdobje (1879–93)
Cesar je avgusta 1879 zaupal sestavo nove vlade svojemu zaupniku grofu Eduardu Taaffeju, konservativnemu katoliku, patriotu irskega porekla, ki se ni čutil niti Nemca niti Čeha. Oprl se je na t. i. "železni obroč" protiliberalne večine v državnem zboru, ki so ga sestavljali parlamentarni člani fevdalno-konservativnega Hohenwatovega kluba potem ko von Hohenwat ni uspel uveljaviti svojih idej kot predsednik državnega zbora, je leta 1873 ustanovil svoj klub, ki je združeval češke veleposestnike, nemške klerikalce in tudi zastopnike Slovencev, Hrvatov, Romunov in Ukrajincev, in je bil dolgo časa zelo vpliven v državnem zboru. ter poljski in češki poslanci. S taktiko malih, previdnih korakov je nameraval Taaffe postopoma spreminjati najvažnejše stvari. Leta 1880 je na Češkem vpeljal po dva uradna jezika v uradih in sodstvu (poleg nemškega še češkega, tudi v čisto nemških območjih Sudetov) in tako omogočil (praviloma dvojezičnim) Čehom napredovanje v uradniških službah. Z delitvijo praške univerze na dva dela so Čehi dobili svojo visoko šolo. Na polovico je znižal volilni cenzus (od 10 na 5 goldinarjev plačanega davka). Dolgoročno pa njegova politika popuščanja narodnostnim zahtevam ni bila uspešna. Nacionalni boj na Češkem je zavzemal vse večje razsežnosti, v politiki so se pojavili t. i. mladočehi, ki so zahtevali hitrejše spremembe. Ko se je Taaffe v pogajanjih o poravnavi s staročehi že uskladil, je na Češkem prevladala stranka mladočehov in januarja 1890 postavila zahteve, ki jih Taaffe ni mogel izpolniti.
Še največ uspeha je imela Taaffejeva vlada v socialni politiki, kjer je (v mnogih ozirih po Bismarckovem zgledu) vpeljala (sicer zelo omejene) ukrepe varstva delavcev (inšpekcijski nadzor obratov, časovne omejitve dela, prepoved zaposlovanja mladostnikov in nočnega dela žensk, nezgodno in bolezensko zavarovanje). Ti ukrepi pa niso zadovoljili delavskih pričakovanj in sredi osemdesetih let je prihajalo do vedno novih delavskih nemirov, ki jih je Taaffe skušal obvladovati s policijo in ostrejšo zakonodajo.
Vodji socialnih demokratov Viktorju Adlerju se je leta 1888 posrečilo zmerne in radikalne socialdemokrate poenotiti in jim dati na ta način večjo politično težo. Julija 1893 so na množičnem zborovanju zahtevali volilno pravico. Taaffe se je odzval tako, da je državnemu zboru predložil nov volilni zakon, ki sicer ni pomenil splošne volilne pravice, bi pa, če bi bil sprejet, zelo razširil krog volilnih upravičencev. Vendar so se Taaffejevi koalicijski partnerji iz kroga Hohenwarta in Poljaki ter opozicijski liberalci predlogu uprli. S tem je Taaffejeva vlada novembra 1893 padla. Sledili sta dve desetletji avstrijske političnih kriz, ki sta se končali s svetovno vojno.
Politične krize in narodnostni boj (1893–1914)
Taaffejevi vladi je sledila vlada kneza Alfreda III. von Windischgrätza (1893–95), ki se je oprl na tiste stranke, ki Taaffejeve reforme niso podprle (liberalna združena levica, pristaši Hohenwarta in Poljaki). Tako z volilno reformo ni mogel nadaljevati, pa tudi v manj pomembnih vprašanjih ni imel njihove enotne podpore. Windischgrätzova vlada je padla leta 1895 ob vprašanju vpeljave paralelnih slovenskih razredov na gimnaziji v Celju. Kar je bilo malo prej izpeljano v Mariboru, za celjske Nemce ni bilo sprejemljivo, ker so se bali pritoka učencev iz podeželske okolice. Združena nemška levica Windischgrätza, ki je želel Slovencem izpolniti že davno dano obljubo, pri glasovanju v državnem zboru ni podprla.
Po kratki prehodni vladi je prevzel vodenje "vlade trde roke", kakršno si je želel cesar, poljski plemič Kazimir Feliks Badeni (1895–97). Uspel je izpeljati volilno reformo, po kateri so tudi množične stranke dobile del sedežev v državnem zboru (dodal je peto kurijo, v katero so brez premoženjske omejitve volili moški državljani nad 24 let). Zataknilo pa se mu je ob širitvi Taaffejevih jezikovnih zakonov: zahteva, da bi se morali vsi civilni uradniki na Češkem in Moravskem v treh letih priučiti še drugega (češkega) uradnega jezika, je sprožila po mestih ulične demonstracije nemškega prebivalstva. Opozicija je v državnem zboru preprečevala delo z neprekinjenim govorjenjem; potem ko je Badeni dal nekaj poslancev odstraniti s policijo, je prišlo do fizičnega obračunavanja; cesar je 28. novembra 1897 odredil zaprtje parlamenta in odstop Badenija.