Aleksander Sergejevič Puškin [aleksándər sergêjevič púškin], (rusko Алекса́ндр Серге́евич Пу́шкин ), ruski pesnik, pisatelj in dramatik, * 6. junij (26. maj, julijanski koledar) 1799, Moskva, Ruski imperij, † 10. februar (29. januar) 1837, Sankt Peterburg.
Ustvarjal je v času romantike in je po mnenju mnogih največji ruski pesnikShort biography from University of Virginia . Retrieved 24 November 2006.Allan Reid, "Russia's Greatest Poet/Scoundrel". Retrieved 2 September 2006."Pushkin fever sweeps Russia". BBC News, 5 June 1999. Retrieved 1 September 2006."Biographer wins rich book price". BBC News, 10 June 2003. Retrieved 1 September 2006. ter utemeljitelj sodobne ruske književnosti.Biography of Pushkin at the Russian Literary Institute "Pushkin House" . Retrieved 1 September 2006.Maxim Gorky, "Pushkin, An Appraisal". Retrieved 1 September 2006.
Rodil se je v ruskem plemstvu v Moskvi. Njegov oče, Sergej Lvovič Puškin, je pripadal stari plemiški družini. Eden izmed njegovih prapradedov po materini strani je bil generalmajor Abram Petrovič Hanibal, plemič afriških korenin, ki so ga iz rodne dežele ugrabili osmanski Turki, potem pa ga je osvobodil ruski car in vzgojen je bil na carjevem dvoru kot njegov krščenec.
Svojo prvo pesem je objavil pri petnajstih letih in do zaključka šolanja na liceju Carsko Selo je bil že široko prepoznan v literarnih krogih. Po diplomi je Puškin recitiral svojo kontroverzno pesem »Oda svobodi«, eno od pesmi, zaradi katerih ga je car Aleksander I. izgnal.
Pod strogim nadzorom carjeve politične policije ni mogel izdajati in je napisal svojo najbolj znano igro, Boris Godunov. Njegov roman v verzih, Jevgenij Onjegin, je izšel po delih med letoma 1825 in 1832.Eugene Onéguine Internet Archives Puškina je v dvoboju smrtno ranil domnevni ljubimec njegove žene in sestrin mož, Georges-Charles de Heeckeren d'Anthès, znan tudi kot Dantes-Gekkern, francoski častnik, ki je služil pri konjeniškem gardnem polku.
Predniki
Puškinov oče Sergej Lvovič Puškin (1767–1848) je izhajal iz ugledne družine ruskega plemstva, ki ima svoje prve znane prednike v 12. stoletju.Н.К. Телетова [N.K. Teletova] (2007). Puškinova mati, Nadežda (Nadja) Ossipovna Gannibal (1775–1836) izhaja prek svoje babice po očetu iz nemškega in skandinavskega plemstva. Bila je hči Ossipa Abramoviča Gannibala (1744–1807) in njegove žene Marije Aleksejevne Puškine (1745–1818).
Oče Ossipa Abramoviča Gannibala, Puškinov praded, je bil Abram Petrovič Gannibal (1696–1781), afriški paž, ki so ga ugrabili in odpeljali v Konstantinopel kot darilo otomanskemu sultanu in pozneje v Rusijo kot darilo Petru Velikemu.Леец Г. А. Абрам Петрович Ганнибал. — Изд. 2-е. — Таллин: Ээсти Рамат, 1984. — С. 7. Adam je v svojem pismu carici Elizaveti, hčeri Petra Velikega, pisal, da je bil Gannibal iz mesta »Lagon«, predvsem na podlagi mitične biografije Gannibalovega zeta Rotkircha.
Vladimir Nabokov je pri raziskovanju »Jevgenija Onjegina« na to teorijo izvora vrgel senco dvoma. Poznejše raziskave strokovnjakov Dieudonnéja Gnammankouja in Hugha Barnesa so naposled prepričljivo ugotovile, da je bil Gannibal rojen v osrednji Afriki, na območju, ki meji na jezero Čad v sodobnem Kamerunu. Po tem, ko se je v Franciji izšolal za vojaškega inženirja, je Gannibal postal guverner Revala in nato Général en Chief (tretji najvišji vojaški čin) kot odgovoren za grajenje pomorskih trdnjav in kanalov v Rusiji.
Zgodnje življenje Puškin se je rodil 26. maja 1799 v Nemški četrti v Moskvi, krščen pa je bil 8. junija. Njegov boter je bil grof Artemij Ivanovič Voroncov. Poleti je družina sina odpeljala na Mihajlovsko, nato pa so do pomladi 1801 živeli v Sankt Peterburgu.
Poletne mesece v letih 1805–1810 je običajno preživljal s svojo babico po materini strani, Marijo Aleksejevno, v vasi Zaharov v bližini Zvenigoroda pri Moskvi. Njegove otroške impresije so prisotne v prvih poskusih Puškinovih pesmi, napisanih nekoliko pozneje: »Duhovnik« (1813), »Bova« (1814), »Sporočilo Judinu« (1815) in »Sanje« (1816). Babica je napisala naslednje o svojem vnuku: »Ne vem, kaj bo z mojim najstarejšim vnukom. Fant je pameten in ima rad knjige, toda uči se slabo, redko se nauči lekcijo, včasih se ga ne da motivirati, noče se igrati z drugimi otroki, saj se takoj obrne in se tako navduši, da ga je težko umiriti. Hiti od ene skrajnosti do druge in nima obstanka.«
Bil je zaupan skrbnicam ter francoskim inštruktorjem in je do starosti desetih let govoril večinoma francosko.В Петербурге представят метрическую книгу с записью о времени рождении Пушкина // ТАСС, 4 июня 2016, 10:06 Ruski jezik je spoznal skozi komunikacijo z gospodinjskimi tlačani in njegovo varuško, Anno Rodionovo, ki jo je imel zelo rad in na katero je bil navezan bolj kot na lastno mater.
Svojo prvo pesem je napisal pri petnajstih letih. Šest let (1811–1817) je trajalo njegovo šolanje na prestižnem Imperialnem liceju v Carskem selu pri Sankt Peterburgu, ki je bil odprt 19. oktobra 1811. Spomini z liceja so ostali v pesnikovi duši za vedno. Ko je zaključil šolo kot del prvega diplomirajočega razreda na liceju, je bil njegov talent na ruski književni sceni že široko prepoznan. Na liceju je bil študent Davida Mara, ki je bil v Rusiji znan kot David de Boudry, mlajši brat francoskega revolucionarja Jeana-Paula Marata. Po šoli je Puškin zapadel v virantno in glasno intelektualno mlado kulturo Sankt Peterburga, ki je bil takrat prestolnica Ruskega imperija. Leta 1820 je objavil svojo prvo dolgo pesem, Ruslan in Ludmila, ki je bila po subjektu in slogu zelo kontroverzna.
Socialni aktivizem
V liceju je bil Puškin pod močnim vplivom kantovskih liberalnih individualističnih načel svojega profesorja moralnih in političnih znanosti Aleksandra Kunicina, ki ga je Puškin pozneje obeležil v svoji pesmi »19. oktober« in drugih pesmih. Prav tako se je Puškin poglobil v misel francoskega razsvetljenstva, ki mu je ostal neprestano hvaležen do konca svojega življenja, zlasti Voltaira, ki ga je opisal kot »prvega, ki sledi novi poti in prinaša luč filozofije v temne arhive zgodovine«. Njegova zgodnja besedila kombinirajo tradicije francoskega in ruskega klasicizma. Med Puškinovimi profesorji sta bila Batjuškov, prepoznani mojster lahke poezije in Žukovski, vodja ruske romantike. Puškinova besedila med letoma 1813 in 1815 so prežeta z motivi minljivosti življenja. Po letu 1816 se je sledeč Žukovskemu obrnil proti elegijam, v katerih je razvijal motive, značilne za ta žanr: neuslišana ljubezen, odhod mladosti in minljivost duše. Julija 1814 se je prvič pojavil v tisku v moskovski reviji Vestnik Evropi.«К другу стихотворцу» / Тынянов Ю. Н. Заметки о лицейских стихах Пушкина // Пушкин: Временник Пушкинской комиссии / АН СССР. Институт литературы. — М.; Л.: Издательство АН СССР, 1936. — [Вып.] 1. — С. 201—202. Še kot študent v liceju se je Puškin pridružil literarnemu društvu »Arzamas«, ki je nasprotovalo rutini in arhaizmom v literarnih delih.Олег Проскурин. Когда же Пушкин вступил в Арзамасское общество? (Из заметок к теме «Пушкин и Арзамас») // Toronto Slavic Annual, № 2, 2004—2005 / editors: Zahar Davydov, Kennet Lantz; Department of Slavic Languages and Literatures, University of Toronto, 2011. — P. 242—258. — ISSN 17083885. Puškin je bil pod močnim vplivom poezije Batjuškova, Žukovskega in Davidova.
9. junija 1817 je Puškin diplomiral. Postal je redni obiskovalec gledališča in se je udeleževal srečanj Arzamasa, kjer je dobil vzdevek »kriket«, leta 1819 pa se je pridružil literarnemu in gledališkemu društvu »Zelena svetilka«.
Puškin je postopoma postal zavezan družbeni reformi in se je uveljavil kot govornik za literarne radikale. To je razjezilo vlado in je vodilo v njegovo premestitev maja 1820. Spomladi 1820 so Puškina pozvali k vojaškemu generalnemu guvernerju Sankt Peterburga grofu M. A. Miloradoviču, da bi pojasnil vsebino svojih pesmi, ki so bile nezdružljive s statusom uradnika. Govora je bilo o izgnanstvu v Sibirijo ali zapor v Solovetskem samostanu. Samo po zaslugi svojih prijateljev, predvsem Karamzina, je bila dosežena omilitev kazni in Puškina so premestili na jug. Odšel je na Kavkaz in Krim ter nato v Kamjanko in Kišinjev v Besarabiji. Na poti tja je po plavanju v Dnjepru zbolel za pljučnico in Rajevski je bolnega pesnika odpeljal na Kavkaz in na Krim. Na poti tja so se ustavili v Taganrogu, kjer je bil pesnik prvič v Pjatigorsku in je živel na posestvu A. F. Rebrovega.
16. avgusta 1820 je Puškin prispel v Feodosijo, nato pa je odšel v Gurzuf, kjer je preživel več tednov poleti in jeseni 1820. Tam je prišel na idejo za svoj roman Jevgenij Onjegin. Na koncu svojega življenja se je Puškin spominjal Krima, rekoč: »To je zibelka mojega Onjegina.«
Šele 21. septembra je Puškin prispel v Kišinjev. Pridružil se je tajni organizaciji Filiki Eteria, katere namen je bil strmoglaviti otomansko vladavino v Grčiji in vzpostaviti neodvisno grško državo. (retrieved from University of California Library) Navdihnila ga je grška revolucija in ko je izbruhnila vojna proti otomanskemu cesarstvu, je vodil dnevnik, v katerem je beležil dogodke narodne vstaje.
Vzpon
V Kišinjevu je ostal do leta 1823 in je napisal dve romantični pesmi, ki sta mu prinesli priznanje: »Zapornik Kavkaza« in »Fontana Bahčisaraja«. Leta 1823 se je Puškin preselil v Odeso, kjer se je ponovno sprl z vlado, ki ga je poslala v izgnanstvo na podeželsko posestvo njegove matere Mihajlovskoje pri Pskovu med letoma 1824 in 1826.Images of Pushkin in the works of the black "pilgrims". Ahern, Kathleen M. The Mississippi Quarterly p. 75(11) Vol. 55 No. 1 . 22 December 2001. 30. julija 1824 je Puškin prejel 389 rubljev in 4 kopejke za potne stroške in se odpravil v Pskovsko gubernijo. Ob koncu poletja so vsi Puškinovi sorodniki zapustili Mihajlovskoje. Med svojim bivanjem v Mihajlovskem se je Puškin spustil v ljubezensko razmerje s kmetico Olgo Kalašnikovo, s katero naj bi imel nezakonskega sina Pavla.
V Mihajlovskem je Puškin napisal nostalgične ljubezenske pesmi, ki jih je posvetil Jelizaveti Voroncovi, ženi generalnega guvernerja Ukrajine. P.K. Guber. Don Juan List of A. S. Pushkin. Petrograd, 1923 (reprinted in Kharkiv, 1993). pp. 78, 90–99. Puškin je takrat delal na njegovem romanu v verzih Jevgenij Onjegin.
Leta 1825 je Puškin v Mihajlovskem napisal pesem »Za ***«. Na splošno velja, da je pesem posvetil Ani Kern, vendar so tudi drugačna mnenja. Pesnik Mihail Dudin je verjel, da je bila pesem posvečena tlačanki Olgi Kalašnikovi. Vadim Nikolayev. To whom «Magic Moment» has been dedicated? Puškinistka Kira Viktorova je verjela, da je bila pesem posvečena carici Jelizaveti Aleksejevni. In an interview with Kira Victorova Vadim Nikolajev je trdil, da je zamisel o carici marginalna in o njej ni hotel diskutirati ter je poskušal dokazati, da je bila pesem posvečena Tatjani Larinini, junakinji Jevgenija Onjegina.
Ko je bila Puškinova pesem Oda svobodi najdena med osebnimi stvarmi upornikov dekabristične vstaje (1825), so ga oblasti pozvale v Moskvo. Po njegovem izgnanstvu leta 1820 so Puškinovi prijatelji in družina nenehno prosili za njegovo izpustitev ter pošiljali pisma in se sestajali z Aleksandrom II. ter nato Nikolajem I. in tesno sledili dekabristični vstaji. Po srečanju z Nikolajem I. je Puškin dobil svoj izpust iz izgnanstva in začel delati kot carjev odvetnik za Narodne arhive. Toda ker so uporniki v dekabristični vstaji (1825) obdržali nekaj Puškinovih zgodnjih političnih pesmi, je car obdržal strog nadzor na vsem, kar je Puškin objavil, in prepovedali so mu potovanja.
Takrat je začel pisati novo pesem, »Poltava«, po objavi katere je odnos kritikov in dela bralskega občinstva do Puškina postal bolj hladen ali kritičen.Словаря Половцова. Т. 15, стр. 282—283.