France Bučar, slovenski pravnik in politik, * 2. februar 1923, Bohinjska Bistrica, † 20. oktober 2015.
Bučar, pogosto označen za »starosto slovenske politike«, velja za enega od očetov samostojne Slovenije. 25. junija 1991 je kot takratni predsednik Skupščine Republike Slovenije skladno z rezultati plebiscita formalno razglasil samostojnost države. Skupaj s Petrom Jambrekom je bil tudi glavni avtor prve slovenske ustave.
Življenjepis
Kot študent se je med drugo svetovno vojno najprej kot aktivist OF nato pa kot partizan pridružil NOB (1. september 1941 – 15. maj 1945), zaradi česar ga je aretirala italijanska okupacijska oblast in poslala v taborišče Gonars. Po več selitvah so ga poslali v Tretji rajh, vendar je med prevozom pobegnil, se vrnil v Slovenijo in vstopil v Kokrški odred OF.
Takoj po vojni je deloval v KNOJ in Ozni, nato je petnajst let služboval v državnih uradih in po tistem kot akademik na ljubljanski Pravni fakulteti.
16. maj 1945 – 10. oktober 1946: ministrstvo za notranje zadeve LRS, 30. oktober 1946 – 10. avgust 1947: ministrstvo za finance LRS, 1. april 1949 – 30. april 1952: nižji pravni referent v oddelku za zakonodaje LRS, 1. maj 1952 – 10. januar 1953: višji pravni referent sekretariata za personalne službe LRS, 11. januar 1953 – 31. januar 1953: svet za izgradnjo ljudske oblasti, 1. februar 1953 – 2. julij 1956: svetnik Izvršnega sveta Ljudske skupščine LRS, 3. julij 1956 – 31. maj 1957: državni sekretariat za blagovni promet FLRJ, 1. junij 1957: poslanec Ljudske skupščine LRS. V 60. letih je začel predavati na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in se tam 1967 tudi redno zaposlil in postal predstojnik Katedre za javno upravo.
V 1970-ih je razburil oblast s kritičnimi idejami, zlasti s knjigo Podjetje in družba, ki je bila proglašena za protisocialistično, zato je bil po letu 1976 odstranjen z univerze in imel naslednje desetletje sloves oporečnika.
Prvič se je v slovenski politični prostor močneje vpisal ob ustanavljanju Nove revije in njeni 57. številki 1987. Januarja 1988 je nastopil pred Skupino za vzhodno in osrednjo Evropo Evropskega parlamenta v Strasbourgu, kjer je kritiziral nomajno podporo jugoslovanski vladajoči politiki. Ob procesu proti četverici je postal tudi član Kolegija Odbora za varstvo človekovih pravic.
Leta 1989 je soustanovil Slovensko demokratično zvezo in z njo kot del koalicije DEMOS zmagal na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji. Bil je predsednik Skupščine Republike Slovenije v mandatu 1990–92 in tako ena vodilnih osebnosti procesa osamosvojitve Slovenije. Leta 1992 je bil kot kandidat Demokratske stranke (katere član je bil že od razkola v SDZ 1991) izvoljen v 1. državni zbor Republike Slovenije. V tem mandatu (trajal je do 1996, ko so Demokrati izpadli iz parlamenta), je bil član naslednjih delovnih teles:
Komisija za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb (predsednik), Odbor za mednarodne odnose in Odbor za obrambo.
Leta 1994 je neuspešno kandidiral na lokalnih volitvah za župana Ljubljane, po koncu poslanskega mandata pa se je njegovo aktivno politično delovanje končalo. V politiko se je poskušal vrniti leta 2002 kot kandidat na volitvah za predsednika republike, a prejel zanemarljiv delež glasov.
Namesto tega se je posvetil publicistiki in izdal več knjig. Bil je tudi predsednik Slovenskega panevropskega gibanja.
Dobil je najvišje odlikovanje Republike Slovenije, red za izredne zasluge. Bil je tudi prejemnik priznanja Orden zaslug za narod III. stopnje.Prezidij LS FLRJ, ukaz št. 209 z dne 26.4.1946
Umrl je zvečer 20. oktobra 2015. Pokopan je bil 23. oktobra 2015 na pokopališču v Bohinjski Bistrici z vojaškimi častmi.
V aleji ob slovenskem parlamentu mu je bil odkrit kip.
Ali Žerdin je po njegovi smrti izdal knjigo France Bučar (2015), Rosvita Pesek je napisala monografijo Bučar (2016, 657 strani), Miha Velkavrh je napisal knjigo Moja leta z dr. Francetom Bučarjem v Slovenskem panevropskem gibanju (2019), izšel pa je tudi zbornik - znanstvena monografija France Bučar med politiko in pravom (ur. Jure Gašparič, Slovenska matica, 2024), Igor Omerza pa v seriji Velikani in Udba tudi France Bučar - Tikveš.
Dela Od leta 1960 do svoje smrti je napisal več knjig s politično in ekonomsko-pravno vsebino, kot so:
Naš bodoči razvoj, Ljubljana, 1961 Pot napredka, Ljubljana, 1961 Kakšen gospodarski razvoj?, Ljubljana, 1963 Podjetje in družba, Ljubljana, 1972 Upravljanje, Ljubljana, 1981 Resničnost in utvara, Maribor, 1986 Usodne odločitve, Ljubljana, 1988 Prehod čez rdeče morje (izbor člankov), Ljubljana, 1993 Ujetniki preteklosti, Ljubljana, 1993 Slovenija in evropski izzivi, Ljubljana, 1996 Demokracija in kriza naših ustavnih inštitucij, Ljubljana, 1998 Porušena harmonija sveta, Dob, 2003 Na novih razpotjih, Celje, 2006 Rojstvo države: izpred praga narodove smrti v lastno državnost, Radovljica, 2007 Slovenci in prihodnost, Radovljica, 2008 Čas velikih sprememb, Radovljica, 2011 Temelji naše državnosti, Ljubljana, 2012 Prelom, do katerega ni prišlo, Ljubljana, 2015
Nekaj teh del je tudi prevedenih, največ v angleščino.
Viri
Opombe
Glej tudi Seznam slovenskih pravnikov Seznam slovenskih politikov Seznam poslancev Državnega zbora Republike Slovenije (1992-1996)
Zunanje povezave
Intervju s Francetom Bučarjem na RTV Slovenija »France Bučar je v varovanje dostojanstva parlamenta zares verjel«. Glasovi svetov (18. december 2024). ARS (RTV Slovenija).
Kategorija:Slovenski pravniki Kategorija:Slovenski partizani Kategorija:Slovenski politiki Kategorija:Slovenski univerzitetni učitelji Kategorija:Diplomiranci Pravne fakultete v Ljubljani Kategorija:Magistrirali na Pravni fakulteti v Ljubljani Kategorija:Doktorirali na Pravni fakulteti v Ljubljani Kategorija:Predavatelji na Pravni fakulteti v Ljubljani Kategorija:Člani Demokratske stranke Slovenije Kategorija:Poslanci Skupščine Republike Slovenije (1990–1992) Kategorija:Predsedniki Skupščine Socialistične republike Slovenije Kategorija:Poslanci 1. državnega zbora Republike Slovenije Kategorija:Nosilci častnega znaka svobode Republike Slovenije Kategorija:Nosilci reda za izredne zasluge Republike Slovenije Kategorija:Častni meščani Ljubljane