Josip Broz - Tito

Josip Broz (srbsko Јосип Броз), (partizansko ime Tito ali Valter sh. Тито ), jugoslovanski državnik, maršal, politik in revolucionar hrvaško-slovenskega rodu, * 7. maj 1892, Kumrovec, Avstro-Ogrska (danes Hrvaška), † 4. maj 1980, Ljubljana, Jugoslavija (danes Slovenija).

Tito je bil jugoslovanski komunistični revolucionar in državnik, opravljal je različne službe in zasedal najvišje državno-politične položaje od leta 1943 do svoje smrti leta 1980. Med drugo svetovno vojno je bil vodja partizanov, odporniških vojaških enot, katerih pripadniki so se borili proti okupatorjem (1941–1945). Najbolj znana funkcija, ki je je opravljal od 14. januarja 1953 do svoje smrti 4. maja 1980, je bil položaj predsednika Socialistične federativne republike Jugoslavije (do 1963 še FLRJ).

Tito se je rodil hrvaškemu očetu in materi Slovenki v vasi Kumrovec v Avstro-Ogrski (danes na Hrvaškem). Velik del otroštva je preživel pri sorodnikih v Sloveniji, posebej pri babici in dedku, ki ju je imel zelo rad, z njima je menda govoril slovensko. V prvi razred je šel v Kumrovec in je imel prvo leto šolanja precej težav zaradi slabega znanja hrvaščine. V drugem razredu je že bil odličen. Izučil se je za kovinostrugarja. Vpoklican v vojaško službo, se je odlikoval in postal najmlajši vodnik avstro-ogrske vojske tistega časa. Potem ko so ga med prvo svetovno vojno cesarski Rusi hudo ranili in ujeli, so ga poslali v delovno taborišče na Uralu. Sodeloval je kot obrobni udeleženec pri nekaterih dogodkih ruske revolucije leta 1917 in poznejše državljanske vojne. Po vrnitvi na Balkan leta 1918 je Broz vstopil v novoustanovljeno Kraljevino Jugoslavijo, kjer se je pridružil Komunistični partiji Jugoslavije (KPJ). S strani Kominterne je bil konec 1930. let postavljen za generalnega sekretarja te, takrat ilegalne stranke, 1952 preimenovane v Zvezo komunistov Jugoslavije (od julija 1964 je bila njegova formalna funkcija imenovana predsednik CK ZKJ oz. od 1969 predsednik ZKJ, ki mu je bila 1974 dodeljena trajno, torej brez omejitve mandata ali dosmrtno).

V povojnem obdobju je bil Tito vrhovni voditelj Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ), bil je predsednik vlade (1943/4/5–1963), predsednik republike (1953–1980; od 1974 dosmrtni) in maršal Jugoslavije, hkrati pa vrhovni poveljnik oboroženih sil oz. Jugoslovanske ljudske armade (JLA). Kljub temu, da je bila Jugoslavija članica Informbiroja/Kominforma, se je leta 1948 kot prvi izmed državnih oz. partijskih voditeljev uprl sovjetski hegemoniji in že v času vladavine Josifa Stalina, po razkolu začel z lastnim socialističnim programom svoje države, ki je kasneje delno vseboval elemente tržnega gospodarstva. Ekonomisti, ki so delovali v nekdanji Jugoslaviji, med njimi sta bila Jaroslav Vanek, rojen na Češkem in Branko Horvat, sooblikovali model tržnega socializma. Podjetja so bila v družbeni (državni) lasti, s teoretičnim vodstvom v njih zaposlenih delavcev in so temeljila na delavskem samoupravljanju, hkrati pa so delovala na skupnem jugoslovanskem trgu, nekatera pa tudi na odprtih in prostih trgih drugih držav in na mednarodnem trgu. Titu je še uspevalo v veliki meri (včasih tudi s silo) zatreti vsa trenja znotraj političnih povezav različnih jugoslovanskih narodov in narodnih skupnosti, kultur ter verstev, posebej tista med Srbi in Hrvati ter Srbi in Albanci na Kosovu. Jugoslovanska ustava iz leta 1974 je SFR Jugoslavijo opredelila kot "zvezno republiko enakopravnih narodov in narodnosti, ki se svobodno združuje po načelu bratstva in enotnosti pri doseganju posebnih in skupnih interesov." Vsaka republika naj bi dobila tudi pravico do samoodločbe in odcepitve, če se to opravi po zakonitih poteh. Nazadnje naj bi Tito Kosovu in Vojvodini, avtonomnima pokrajinama Srbije, znatno povečal avtonomijo, vključno z dejanskim vetom v srbskem parlamentu. Tito je okoli sebe zgradil zelo močan kult osebnosti, ki ga je po njegovi smrti vzdrževalo vodstvo Zveze komunistov Jugoslavije. Dvanajst let po njegovi smrti, ko je v vzhodni Evropi padel komunizem, je Jugoslavija razpadla, večina novonastalih nacionalnih držav na njenem ozemlju pa se je po razpadu zapletla v medetnične spopade in v državljansko vojno.

Medtem, ko nekateri Tita kritizirajo kot krutega avtoritarnega diktatorja in ga zaradi njegovih zločinov iz tega obdobja primerjajo s Stalinovo brutalnostjo, pa nekateri Tita še danes vidijo zgolj kot dobrodušnega in karizmatičnega voditelja, ki je - naj bi skrbel predvsem za skupno dobro. Bil je priljubljena javna osebnost, tako v Jugoslaviji kot v tujini. Njegova notranja politika, ki je bila videti kot povezovalni simbol, je ohranjala mirno sožitje narodov jugoslovanske federacije.Martha L. Cottam, Beth Dietz-Uhler, Elena Mastors, Thomas Preston, Introduction to political psychology, Psychology Press, 2009 p. 243

"...Tito himself became a unifying symbol. He was charismatic and very popular among the citizens of Yugoslavia."Melissa Katherine Bokovoy, Jill A. Irvine, Carol S. Lilly, State-society Relations in Yugoslavia, 1945–1992; Palgrave Macmillan, 1997 p. 36

"...Of course, Tito was a popular figure, both in Yugoslavia and outside it." Mednarodno pozornost si je pridobil kot glavni vodja Gibanja neuvrščenih, skupaj z Jawaharlal Nehrujem iz Indije, Gamalom Abdelom Naserjem iz Egipta in Kwamejem Nkrumahom iz Gane.Peter Willetts, The Non-aligned Movement: The Origins of a Third World Alliance (1978) p. xiv Z zelo ugodnim ugledom v tujini je v obeh nasprotnih političnih blokih, v obdobju hladne vojne, prejel približno 98 tujih odlikovanj, med njimi častno legijo in red kopeli..

Zgodnje življenje levo|sličica|Titova rojstna hiša v Kumrovcu. Pred hišo je viden tudi njegov spomenik. Josip Broz, ki je v času vodenja partizanske enote začel uporabljati ime Tito, se je rodil 7. maja 1892 v Kumrovcu v takratni Avstro-Ogrski. V različnih dokumentih so navedeni različni datumi rojstva, zato je v enem dokumentu iz časa, ko je služil v avstrijski vojski, kot datum rojstva naveden 25. maj 1892. Ta datum so med vojno začeli praznovati kot Titov rojstni dan, zato je Adolf Hitler na ta dan leta 1944 odredil desant na partizansko vodstvo v Drvarju. Po vojni se je še naprej praznovalo Titov rojstni dan in t.i. Dan mladosti.

Njegov oče je bil Hrvat Franjo Broz, mama pa Slovenka Marija Broz, roj. Javeršek. Prednike družine Broz v Zagorju je mogoče izslediti v prvi polovici 16. stoletja. Josip Broz je bil sedmi od petnajstih otrok. Štiriletno osnovno šolo je končal v Kumrovcu (1901–05). Naslednji dve leti je delal kot kmečki delavec na stričevem posestvu v Podsredi.

V Sisek je prišel leta 1907 z namenom, da bi se izučil za natakarja, a se je kmalu odločil, da bo postal mehanik. V obdobju od leta 1907 do 1910 se je naučil ključavničarske obrti in obiskoval vajeniško šolo. Med letom 1910 so bili sindikati nezakonito ustanovljeni v Sisku, septembra pa je Josip Broz dokončal obrt in postal ključavničarski pomočnik. Odšel je v Zagreb, kjer je dva meseca delal v ključavničarski delavnici pri Haramini v Ilici. Vpisal se je v Zvezo kovinarjev in tako postal tudi član Socialdemokratske stranke Hrvaške in Slavonija. V iskanju službe se je odpravil v Ljubljano, Trst, nato pa spet v Zagreb, kjer je svojo obrt izpopolnjeval pri znamenitem mojstru Avgustu Knausu. Maja in junija 1911 se je udeležil stavke ključavničarskih delavcev, ki je trajala šest tednov. Nato se je zaposlil v tovarni kovinskih izdelkov v Kamniku, v Sloveniji. Tam je kot dober telovadec postal član družbe Sokol. Nato je delal v Čenkovu na Češkem, nato v Plzeňu v tovarni Škoda, kmalu pa je odpotoval v Nemčijo in občasno tam tudi delal.

Oktobra 1912 je prispel na Dunaj in nato odšel v Novo mesto, kjer je izvedel, da tam živi njegov starejši brat Martin (rojen leta 1884). Broz se je nato zaposlil v tovarni avtomobilov Daimler, kjer je delal tudi njegov brat Martin, in baje postal voznik testnega avtomobila.

Med prvo svetovno vojno Septembra 1913 se je Broz prostovoljno vpisal v vojsko, najprej na Dunaj, nato pa na lastno željo v 25. domobranski polk v Zagrebu. Konec leta 1913 so ga poslali v podoficirsko šolo in postal je najmlajši vodnik v polku. Maja 1914 je v Budimpešti osvojil srebrno medaljo na prvenstvu avstro-ogrske vojske v mečevanju. Bil je tudi dober smučar.

Po izbruhu prve svetovne vojne, po Avstro-Ogrski napovedi vojne Srbiji, se je Broz od avgusta do decembra 1914 boril na srbskem bojišču. Januarja 1915 je bil njegov polk premeščen v Karpate, na bojišče proti Rusom. Zaradi pogumnega dejanja so ga predlagali za naslednjo stopnjo, ki jo kasneje ni mogel izvesti, ker je bil v ujetništvu. Ko je Tito leta 1967 obiskal Dunaj, so mu hoteli podariti odlikovanje, a je to zavrnil. Na veliko noč, 25. marca 1915, so ga hudo poškodovali ruski vojaki. Ujet je bil in je naslednjih 13 mesecev preživel v bolnišnici v Svijažsku, majhnem mestecu blizu Kazana. Zbolel je tudi za pljučnico in je komaj preživel. Študiral je ruščino in prebral številna dela ruskih klasikov, zlasti romane Tolstoja, Turgenjeva, Kuprina in drugih. Ko si je opomogel, so ga poslali na delo mehanika. Nato so ga poslali na prisilno delo v uralsko mesto Kungur, kjer so ga zaporniki izbrali za poveljnika taborišča.

Februarja 1917 so delavci vdrli v ječo in izpustili zapornike. Broz se je nato pridružil boljševiški skupini. Kmalu so ga spet aretirali, zato je pobegnil. V Sankt Peterburgu, 16. in 17. julija, je sodeloval v velikih demonstracijah proti začasni vladi, ki so jih organizirali boljševiki. Poskušal je pobegniti na Poljsko, a so ga ujeli in zaprli v trdnjavo Petra in Pavla. Spet so ga izgnali v Kungur, a je mu je uspelo pobegniti v Sibirijo. Kmalu se je pridružil Mednarodni rdeči gardi v Omsku, kjer je bil več mesecev, vendar brez boja. Julija 1918 je Omsk osvojila češka legija. Mednarodna brigada je bila razpuščena, Broz pa je pobegnil v stepo in se zaposlil kot mehanik v vasi pri Omsku, kjer je ostal več kot eno leto. Tam je 27-letni Broz spoznal 14-letno Pelagijo Belusovo, s katero se je poročil. Jeseni 1919 so komunisti ponovno osvojili Omsk in okolico. V začetku januarja 1920 se je Broz z mladoletno nosečo ženo odpravil na težko pot domov, kamor sta prispela septembra istega leta.

Aktivnost v medvojnem obdobju Po vojni se je Broz zaposlil v Zagrebu kot mehanik in se takoj vpisal v KPJ. Že 31. decembra 1920 je bila v Zagrebu organizirano splošno sodelovanje s komunisti, pri katerem je sodeloval tudi Broz. Vendar se je njihov odpor hitro zlomil. V začetku leta 1921 se je Broz preselil v Veliko Trojstvo pri Bjelovarju, kjer je delal kot usnjar. Marca 1923 je Broz s skupino prijateljev iz Velike Trojice vzpostavil stik s komunistično organizacijo v Bjelovarju. V začetku leta 1924 je bil izvoljen za člana Okrajnega odbora v Križevcih.

Sredi leta 1925 se je Broz preselil v Kraljevico, kjer je bil zaposlen v ladjedelnici. Izvoljen je bil za sindikalnega komisarja. Poleti 1926 je Broz vodil stavko v ladjedelnici, a je bil zato 2. oktobra odpuščen. Odšel je v Beograd in se zaposlil v tovarni vagonov v Smederevski Palanki. Izvoljen je bil za delavskega komisarja, marca 1927 pa so ga odpustili. Kmalu zatem se je vrnil v Zagreb in z odlokom Mestnega odbora KPJ postal sekretar Območnega odbora Zveze kovinarjev za Hrvaško. To je bila tudi njegova prva strankarska funkcija. V Ogulinu je zaradi komunistične agitacije preživel zaprt mesec in pol. Broz se je kmalu vrnil v Zagreb in prevzel svojo sindikalno dolžnost ter dolžnost sekretarja Združenja delavcev usnja in predelave. Privržencev v znotraj strankarskih bojih je bilo vse več, predvsem med delavci. Na konferenci Krajevnega odbora KPJ v Zagrebu 25. februarja 1928 je novo stranko vodil Broz kot generalni sekretar. sličica|Tito po aretaciji leta 1928 zaradi komunistične dejavnosti