Palača Hampton Court je kraljeva palača, uvrščena na I. stopnjo zaščite v londonskem okrožju Richmond ob Temzi, 19 kilometrov jugozahodno in gorvodno od središča Londona ob reki Temzi. Palačo, odprto za javnost, upravlja Historic Royal Palaces, dobrodelna ustanova, ustanovljena za ohranitev več nezasedenih kraljevih posesti.
Gradnja palače se je začela leta 1514 za kardinala Thomasa Wolseyja, glavnega ministra Henrika VIII. Leta 1529, ko je Wolsey padel v nemilost, je kardinal dal palačo kralju, da preveri njegovo sramoto. Palača je kasneje postala ena Henrikovih najbolj priljubljenih rezidenc; kmalu po pridobitvi posesti je poskrbel, da so jo povečali, da bi lahko sprejela njegovo precejšnje spremstvo dvorjanov.
V zgodnjih 1690-ih je obsežna obnova in razširitev Viljema III., ki naj bi tekmovala z Versajsko palačo, uničila velik del Tudorske palače.Dynes, p. 90. Njegovo delo je prenehalo leta 1694, tako da je palača ostala v dveh različnih nasprotujočih si arhitekturnih slogih, tudorskem in baročnem. Medtem ko so slogi palače naključje, enotnost obstaja zaradi uporabe rožnatih opek in simetričnega, čeprav nejasnega, uravnoteženja zaporednih nizkih kril.Dynes, p. 86. Kralj Jurij II. Britanski je bil zadnji monarh, ki je prebival v palači.
Palača je odprta za javnost in je velika turistična atrakcija. Za strukturo in zemljišče skrbi neodvisna dobrodelna ustanova, Historic Royal Palaces, ki ne prejema nobenih sredstev od vlade ali krone. Palača prikazuje številna umetniška dela iz kraljeve zbirke.
Poleg same palače in njenih vrtov so druge zanimivosti za obiskovalce slavni labirint, zgodovinsko kraljevo teniško igrišče in ogromna vinska trta, največja na svetu od leta 2005. Domači park palače je mesto letnega festivala Hampton Court Palace in Hampton Court Garden Festivala.
Zgodovina Tudorsko obdobje
Thomas Wolsey, yorški nadškof, glavni minister in ljubljenec Henrika VIII., je leta 1514 prevzel mesto palače Hampton Court.Summerson, p. 12. Pred tem je bila last reda svetega Janeza Jeruzalemskega. V naslednjih sedmih letih je Wolsey izdatno porabil (200.000 kron) za gradnjo najlepše palače v Angliji v Hampton Courtu. Danes le malo Wolseyjevih gradbenih del ostaja nespremenjenih. Prvo dvorišče, Base Court"Base" v tem primeru preprosto pomeni "nižje" v hierarhiji dvorišč; topografsko ni nižje. (B na tlorisu), je bila njegova stvaritev, tako kot drugo, notranje vhodno poslopje (C), ki vodi do dvorišča z urnim stolpom (Clock Court (D)) (Wolseyjev pečat je še vedno viden nad vhodnim lokom stolpa z uro), v katerem so bile njegove zasebne sobe (O na tlorisu). Prvo dvorišče je vsebovalo štiriinštirideset prenočišč, rezerviranih za goste, medtem ko je drugo dvorišče (danes Clock Court) vsebovalo najboljše sobe – državne apartmaje – rezervirane za kralja in njegovo družino.Thurley, p. 6. Henrik VIII. je ostal v državnih stanovanjih kot Wolseyjev gost takoj po njihovem dokončanju leta 1525.
Pri gradnji svoje palače je Wolsey poskušal ustvariti renesančno kardinalsko palačo premočrtnega simetričnega tlorisa z velikimi apartmaji na dvignjenem piano nobile, vse upodobljeno s klasičnimi detajli. Zgodovinar Jonathan Foyle je predlagal, da je Wolseyja verjetno navdihnil De Cardinalatu Paola Corteseja, priročnik za kardinale, ki je vključeval nasvete o arhitekturi palač, objavljen leta 1510. Arhitekturni zgodovinar sir John Summerson trdi, da palača prikazuje »bistvo Wolseyja – navadnega angleškega cerkovnika, ki je svojega vladarja vseeno postavil za razsodnika Evrope in ki je zgradil in opremil Hampton Court, da bi tujim ambasadam pokazal, da je glavni minister Henrika VIII. znal živeti tako milostno kot kateri koli kardinal v Rimu«.Summerson, p. 14. Ne glede na koncepte je arhitektura odličen in redek primer tridesetletne dobe, ko je bila angleška arhitektura v harmoničnem prehodu iz domačega tudorskega, pod močnim vplivom perpendicular gotike, v italijansko renesančno klasiko.Copplestone, p. 254. Perpendicular gotika v zgodovini ni nič dolgovala renesančnemu slogu, a se je z njim dobro ujemala. To mešanje slogov je uresničila majhna skupina italijanskih obrtnikov, ki so delali na angleškem dvoru v drugem in tretjem desetletju 16. stoletja. Specializirali so se za dodajanje renesančnega okrasja sicer enostavnim tudorskim stavbam. Eden od teh, Giovanni da Maiano, je bil odgovoren za komplet osmih reliefnih doprsnih kipov rimskih cesarjev, ki so bili vgrajeni v opečni zid Tudorjevih zidov.Copplestone, p. 257.
Wolsey naj bi v svoji palači užival le nekaj let. Leta 1529 je vedel, da njegovi sovražniki in kralj pripravljajo njegov propad, zato je palačo predal kralju kot darilo. Wolsey je umrl leta 1530.
V šestih mesecih po tem, ko je prevzel lastništvo, je kralj začel lastno obnovo in širitev. Dvor Henrika VIII. je sestavljalo več kot tisoč ljudi, kralj pa je imel v lasti več kot šestdeset hiš in palač. Nekaj jih je bilo dovolj velikih, da so lahko zadržali zbran dvor, zato je bila ena izmed prvih kraljevih gradbenih del (da bi Hampton Court spremenil v glavno rezidenco) izgradnja ogromnih kuhinj. Leta 1529 so jih štirikrat povečali, kar je kralju omogočilo, da zagotovi bouche of court (brezplačno hrano in pijačo) za celoten dvor.Thurley, p. 8. Arhitektura nove palače kralja Henrika je sledila oblikovalskemu precedensu, ki ga je postavil Wolsey: tudorski, ki ga je navdihnila perpendicular gotika, z zadržanim renesančnim ornamentom. Ta hibridna arhitektura naj bi ostala nespremenjena skoraj stoletje, dokler Inigo Jones ni vnesel močnih klasičnih vplivov iz Italije v londonske palače prvih kraljev Stuartov.
Med letoma 1532 in 1535 je Henrik dodal Veliko dvorano (zadnjo srednjeveško veliko dvorano, zgrajeno za angleško monarhijo) in Kraljevo teniško igrišče.To igrišče se še vedno uporablja za igro pravi tenis, starejšo različico, ki se razlikuje od trenutne igre. Zdaj je najstarejše obstoječe pravo teniško igrišče. Velika dvorana ima konzolno kleščasto ostrešje. V času Tudorjev je bil to najpomembnejši prostor v palači; tukaj bi kralj obedoval sedeč za mizo na dvignjenem odru. Dvorano so gradili pet let; kralj je bil tako nestrpen glede dokončanja, da so bili zidarji prisiljeni vso noč delati ob soju sveč.
Vhodno poslopje drugega, notranjega dvorišča je bilo leta 1540 okrašeno z astronomsko uro Hampton Court, zgodnjim primerom predkopernikanske astronomske ure. Še vedno delujoča ura kaže čas dneva, lunine faze, mesec, četrtletje v letu, datum, sonce in zvezdno znamenje ter visoko vodo na Londonskem mostu.Thurley, p. 18. Slednja informacija je bila zelo pomembna za tiste, ki so to palačo ob Temzi obiskali iz Londona, saj je bil takrat najprimernejši način prevoza z barko, Londonski most pa je ob nizki vodi ustvarjal nevarne brzice. Ta vratarnica je danes znana tudi kot vrata Anne Boleyn, po Henrikovi drugi ženi. Na stanovanjih Anne Boleyn nad vrati so še vedno potekala dela, ko so Boleynovo obglavili.
V obdobju Tudorjev je bila palača prizorišče številnih zgodovinskih dogodkov. Leta 1537 se je v palači rodil tako želeni kraljev moški dedič, bodoči Edvard VI., dva tedna kasneje pa je tam umrla otrokova mati Jane Seymour. Štiri leta zatem je bil kralj ob obisku maše v kapeli palače obveščen o prešuštvu svoje pete žene Catherine Howard. Nato je bila nekaj dni zaprta v svoji sobi, preden so jo poslali v Syon House in nato naprej v Londonski Tower. Legenda trdi, da je za kratek čas ušla stražarjem in tekla skozi Galerijo strašil, da bi prosila Henrika za svoje življenje, vendar so jo ponovno ujeli.Thurley, p. 23.
Kralj Henrik je umrl januarja 1547 in nasledil ga je njegov sin Edvard VI., nato pa obe hčerki po vrsti. V Hampton Court se je kraljica Marija I. Angleška (Henrikova starejša hči) umaknila s kraljem Filipom, da bi preživela svoje medene tedne po njuni poroki v Winchestru. Marija je za kraj rojstva svojega prvega otroka izbrala Hampton Court, ki se je izkazala za prvo od dveh fantomskih nosečnosti. Marija je sprva želela roditi na gradu Windsor, saj je bila to bolj varna lokacija, in še vedno se je bala upora. Toda Hampton Court je bil precej večji in je lahko sprejel celoten dvor in še več. Marija je ostala v palači in čakala na rojstvo 'otroka' več kot pet mesecev in jo je zapustila le zaradi neprimernega stanja palače. Njen dvor se je odpravil v veliko manjšo palačo Oatlands. Marijo je nasledila njena polsestra Elizabeta I. Angleška in prav Elizabeta je dala zgraditi vzhodno kuhinjo; danes je to javna čajna soba v palači.
Stuarti in zgodnji Hanoverani
Ob smrti Elizabete I. leta 1603 se je obdobje Tudorjev končalo. Kraljico je nasledil njen prvi bratranec, ki je bil dvakrat odstavljen, Jakob VI. in I. iz družine Stuart.
Januarja 1604 sta bili v veliki dvorani uprizorjeni dve zabavi za dvor Stuartov, Maske indijskih in kitajskih vitezov in Vizija dvanajstih boginj.Martin Butler, The Stuart Court Masque and Political Culture (Cambridge, 2008), p. 63. 6. januarja so škotski dvorjani izvedli ples z meči za Ano Dansko. Njihov ples so primerjali s španskim matachinom. Kasneje leta 1604 je bila palača kraj srečanja kralja Jakoba s predstavniki angleških puritancev, znanega kot Hampton Court Conference; medtem ko dogovor s puritanci ni bil dosežen, je srečanje vodilo do tega, da je Jakob naročil prevod Biblije kralja Jakoba.Thurley, p. 10.
Kralja Jakoba je leta 1625 nasledil njegov sin, nesrečni Karel I. Angleški. Hampton Court naj bi postal njegova palača in njegov zapor. To je bilo tudi prizorišče njegovega poročnega potovanja s petnajstletno nevesto Henrietto Mario leta 1625. Po usmrtitvi kralja Karla I. leta 1649 je palača postala last Commonwealtha, ki mu je predsedoval Oliver Cromwell. Za razliko od nekaterih drugih nekdanjih kraljevih posesti je palača ostala razmeroma nepoškodovana. Medtem ko je vlada večino vsebine prodala na dražbi, stavba ni bila upoštevana.
Po obnovi sta kralj Karel II. Angleški in njegov naslednik Jakob II. ANgleški obiskala Hampton Court, vendar sta večinoma raje prebivala drugje. Po sedanjih standardih francoskega dvora se je Hampton Court zdaj zdel staromoden. Leta 1689, kmalu po tem, ko se je dvor Ludvika XIV. za stalno preselil v Versailles, so začeli obravnavati zastarelo stanje palače. Anglija je imela skupna monarha, Viljema III. in Marijo II. V nekaj mesecih po pristopu so se lotili obsežnega projekta obnove Hampton Courta. Namen je bil porušiti Tudorsko palačo del za delom in jo nadomestiti z ogromno sodobno palačo v baročnem slogu, ki bi ohranila samo Veliko dvorano Henrika VIII.Summerson, p. 16.
Najuglednejši arhitekt v državi, sir Christopher Wren, je bil poklican, da nariše načrte, medtem ko naj bi bil mojster del William Talman. Načrt je bil za veliko palačo, zgrajeno okoli dveh dvorišč, ki sta pravokotni drug na drugega. Wrenov načrt za kupolasto palačo je bil podoben delu Julesa Hardouina Mansarta in Louisa Le Vaua, oba arhitekta, zaposlena pri Ludviku XIV. v Versaillesu. Predlagano pa je bilo, da so bili načrti opuščeni, ker je bila podobnost z Versaillesom preveč subtilna in premalo močna; v tem času je bilo nemogoče, da bi si kateri koli vladar predstavljal palačo, ki ne bi posnemala ponavljajoče se baročne oblike Versaillesa. Vendar pa so podobnosti tam: čeprav fasade niso tako dolge kot tiste v Versaillesu, imajo podobne, na videz neustavljive ponavljajoče se ritme pod dolgim ravnim obzorjem. Monotonija se celo ponovi, ko fasada zavije za vogal od vzhodne proti južni fasadi. Vendar pa Hampton Court, za razliko od Versaillesa, dobi dodatno dimenzijo zaradi kontrasta med rožnato opeko in bledimi vložki iz portlandskega kamna, okvirji in pasovi.Dynes, p. 95. Nadaljnjo preusmeritev dodajajo okrogla in okrašena okna medetaže v drugem nadstropju. Ta tema se ponovi v notranjem dvorišču z vodnjakom, vendar je ritem hitrejši in okna na zunanjih fasadah, dobijo koničaste zatrepe na dvorišču; zaradi tega so dvorišče opisali kot »osupljivo, saj je istočasno izpostavljeno velikemu številu oči z dvignjenimi obrvmi«.Summerson, p. 19.