Časovni pregled razvoja tehnike merjenja časa
742 pr. n. št. – Prvič je bila zapisana omemba sončne ure. 300 pr. n. št. – Arhimed je uporabljal zobnike za prenos moči. 270 pr. n. št. – Ktezibij iz Aleksandrije je izdelal izboljšano in priljubljeno vodno uro, klepsidro. ~50 pr. n. št. – Andronik Kirški je zgradil sončno uro na grškem otoku Tinos. 46 pr. n. št. – Julij Cezar in Sosigen Aleksandrijski sta razvila Sončev koledar s prestopnimi leti (julijanski koledar). 87 pr. n. št. – Izdelan je bil mehanizem z Antikitere, verjetno najzgodnejši mehanski računski mehanizem. 885 – Alfred Veliki je uporabljal za merjenje časa sveče. 1335 – V Milanu je bila izdelana najstarejša znana mehanska ura. 1370 – Francoski kralj Karl V. je ukazal, da pariški zvonovi zvonijo ob istem času kot v kraljevi palači. 1490 – Peter Henlein v Nürnbergu je izumil glavno pero v uri. 1502 – Peter Henlein je izdelala prvo žepno uro. 1541 – Galileo Galilei je odkril lastnosti nihala. 1567 – Španski kralj Filip II. je ponudil nagrado za postopek določanja zemljepisne dolžine na morju. 1582 – Papež Gregor XIII., Luigi Ghiraldi Lilio (Alojzij Lilij) in Christopher Clavius so vpeljali gregorijanski koledar z izboljšanim sistemom prestopnih let. 1655 – Giovanni Domenico Cassini je izdelal heliometer iz San Petronia v Bologni za standardizacijo Sončevega poldneva. 1656 – Christiaan Huygens je izdelal prvo točno uro na nihalo. 1666 – Robert Hooke je izumil povratno kotvo. 1671 – William Clement je uvedel nihala z utežno vzmetjo. Izdela prvo uro s povratno kotvo. 1675 – Edward Booth je za Kraljevi observatorij Greenwich izdelal urni mehanizem z nazobčano letvijo. 1676 – Daniel Quare je izdelal sodobni gibalni mehanizem ure in uvede istosredni minutni urni kazalec. 1680 – Vpeljali so drugi urni kazalec. 1737 – John Harrison je predstavil prvi čvrst pomorski kronometer, kar je omogočilo točno določitev zemljepisne dolžine na morju. 1753 – Tobias Mayer je izdal Lunine tabele za določevanje zemljepisne dolžine na morju. 1839 – Iznašli so telegraf, kar je omogočilo stalen prenos časovnih signalov. 1850 – Aaron Lufkin Dennison v Roxburyju (Massachusetts, ZDA) je ustanovil podjetje Waltham Watch Company in razvil ameriški sistem proizvodnje ur. 1884 – 25 držav je na Mednarodni poldnevniški konferenci sprejelo greenwiški poldnevnik Kraljevega observatorija Greenwich kot osnovo za merjenja časa na Zemlji. Zaradi združljivosti z Maskelyneovimi merjenji oddaljenosti Lune v 18. stoletju so privzeli greenwiški srednji čas. 1893 – Webb C. Ball iz Urada za splošne železniške časomerne standarde Severne Amerike je uvedel železniške kronometre. 1905 – Iz Washingtona so začeli oddajati radijski časovni signal za pomoč ladjam pri navigaciji. 1924 – BBC je začel na Dysonovo pobudo oddajati šestkratni časovni zvočni signal greenwiškega srednjega časa (GMT). 1928 – Joseph Horton in Warren A. Morrison sta zgradila prvo kvarčno uro. 1945 – Isaac Isador Rabi je predlagal izdelavo ure na osnovi postopka magnetne resonance atomskega žarka. 1946 – Felix Bloch in Edward Mills Purcell sta razvila jedrsko magnetno resonanco. 1949 – Harold Lyons je razvil atomsko uro na podlagi Rabijevega postopka, ki temelji na kvantnomehanskih nihanjih molekule amonijaka. 1967 – Z nihanjem valovanja cezijevega atoma 133 so opredelili sekundo. 1983 – V Evropi so začeli uporabljati radijsko vodene ure. 1993 – Na ameriškem Državnem inštitutu za standardizacijo in tehnologijo (NIST) so izdelali atomsko uro NIST-7 s točnostjo 5, ki je bila 10-krat točnejša od svoje predhodnice NBS-6. 1994 – Radijsko vodene ure so začeli uporabljati v ZDA. 2008 – Predvideni datum izstrelitve PARCS - odprave »Osnovne atomske referenčne ure v vesolju« na MVP; pozneje so jo odpovedali.
Glej tudi Časovni pregled izumov Časovni pregled glasbenotehničnih izumov
Zunanje povezave Sašo Dolenc (april 2000). O meri in merjenju časa. Kvarkadabra 4: https://kvarkadabra.net/2000/04/merjenje-casa/
Kategorija:Merjenje časa merjenje časa