Fran Levstik (tudi Franciscus Leustek, France Levstik, Franc Levstik ali Franz Levstik) [frán léu̯stik], slovenski pesnik, pisatelj, dramatik, kritik in jezikoslovec, * 28. september 1831, Dolnje Retje pri Velikih Laščah, † 16. november 1887, Ljubljana.
Življenje sličica|Rojstna hiša Frana Levstika Fran Levstik se je rodil v kmečki družini v Dolnjih Retjah pri Velikih Laščah 28. septembra 1831 očetu Matevžu Levstiku in materi Mariji Gruden. Krščen je bil istega dne v domači župniji. Obiskoval je ljubljansko normalko in gimnazijo, a mature zaradi sporov s šolskimi oblastmi in katehetom Antonom Globočnikom ni opravil. Leta 1854 je bil kot štipendist nemškega viteškega reda sprejet v semenišče v Olomucu na Moravskem. Študij bogoslovja je moral naslednje leto pustiti zaradi ovadbe o nemoralnosti pesniške zbirke, ki je izšla leta 1854 v Ljubljani. Prek Dunaja, kjer je poslušal predavanja Frana Miklošiča in se seznanil z Vukom Karadžićem, se je vrnil v domovino. Preživljal se je kot domači učitelj, najprej pri grofu Paceju na gradu Turnu pri Moravčah, nato pri pesniku Miroslavu Vilharju na Kalcu pri Zagorju na Pivškem. Pozneje je služboval kot tajnik in urednik. Od leta 1861 je bil tajnik Slavjanske čitalnice v Trstu, leta 1863 je postal urednik Vilharjevega političnega časnika Naprej. Po letu dni je bilo izhajanje časnika zaradi Levstikove kritike političnih razmer ustavljeno, Vilhar pa je bil obsojen na krajšo zaporno kazen. Leta 1864 je postal tajnik Slovenske matice v Ljubljani, zatem urednik Wolfovega slovensko-nemškega slovarja. V letih 1868–69 je občasno sodeloval pri Slovenskem narodu. Leta 1869 je na Dunaju začel izdajati »zabavljivo-šaljiv list« Pavliha. Okoli 1870 je bil Levstik obtožen narodnega izdajstva, češ da za satirični časopis Pavliha prejema državno podporo. S sedmo številko je moral ustaviti izhajanje časopisa, saj so se mu izneverili skoraj vsi naročniki. Zatem je pomagal Stritarju pri urejanju Ljubljanskega zvona, preživljal pa se je s službo kontrolnega urednika pri slovenskem prevodu državnega zakonika. Leta 1872 je s pomočjo vodje licejske knjižnice Gottfrieda Muysa in Frana Miklošiča dobil mesto skriptorja v ljubljanski licejski knjižnici. Tu je služboval do smrti. Po vrnitvi v Ljubljano se je v celoti umaknil iz javnega in političnega življenja. Zaradi telesnih in psihičnih naporov je zbolel za duševno boleznijo. Umrl je 16. novembra 1887 v Ljubljani, kjer je bil čez dva dni pokopan.
Delo Levstik je kazal nadarjenost za različna področja literarnega delovanja. Ukvarjal se je s pesništvom, pripovedništvom, dramatiko, esejistiko, literarno kritiko in zgodovino.
Bil je začetnik literarne smeri, ki se je pojavila leta 1858 in živela kot vzporedni pojav slovenskega realizma. Nadaljevala je izročilo Kopitarjevih literarnih zasnov za Slovence. Njeno bistvo je razsvetljensko, v estetiki pa izpoveduje klasicistične in predromantične prvine. Levstikova literarna usmerjenost je torej določena z razsvetljenstvom in predromantiko. Po zgledu razsvetljenstva zahteva, naj literatura socialno in moralno vzgaja. Njegov literarni nazor se je izoblikoval ob klasicizmu ter nekaterih nemških romantičnih avtorjih, Jeanu Paulu, Lessingu in drugih.
Pesništvo sličica|Pesniška zbirka Pesmi (1854) sličica|levo|Hiša Zidarjeve Tone, nesojene žene Frana Levstika, kjer si je krajšal dolge večere (Moravče pri Gabrovki) V mladostnih pesmih se je zgledoval po Goetheju, Schillerju in Prešernu. Osrednja motivika njegove poezije je ljubezenska (Franjine pesmi, Tonine pesmi), razmišlja pa tudi o umetnosti (Elegija), svoji lastni usodi (Obup), pogosta je tudi kritika, satira, polemika (Puščice) in napad ali obramba pred sovražniki (Sovražnikom). Za Levstikovo ljubezensko poezijo je značilno predvsem depresivno občutje, ki ga izraža s potrtostjo in melanholijo.
Pesniti je začel že v gimnaziji. Prvo pesem (Želje) je izdal leta 1849 v Sloveniji. Objavljal je v Vedežu, Ljubljanskem časniku, Slovenski bčeli, Novicah in Bleiweisovem Koledarčku slovenskem. Mladostne pesmi je izdal v svoji edini samostojni pesniški zbirki Pesmi leta 1854. Zbirka je vzbudila veliko zanimanja med mlajšimi bralci, učitelj slovenščine na ljubljanski gimnaziji, duhovnik Janez Jelenc pa jo je uvedel kot pomožno šolsko berilo v višje razrede. Založnik jo je moral po nekaj mesecih za skoraj 12 let umakniti iz prodaje, saj je katehet Anton Globočnik izsilil zaplembo vseh dijaških izvodov Pesmi. Sporni sta bili predvsem pesmi Na vseh svetnikov dan in Študentovska zdravica. Levstik zbirke ni hotel preklicati, zato je moral izstopiti iz semenišča v Olomoucu.
V Pesmih prevladuje stvaren odnos do življenjskega okolja ter mladostno ljubezenski motivi, življenjski optimizem in satira. Zbirko sestavljajo čustvujoča, premišljujoča, epsko-lirska in satirična besedila. Jezik je preprost in stvaren. Pesmi prikazujejo želje in dogodke veselega mladeniča sredi idiličnega kmečkega sveta (Študentovska zdravica, Pomladnji sprehod). Na redkih mestih se pojavijo motivi popotništva (Popotnik), ljubezenskega nemira (Plesalki, Vzdihljaji) ter boja med sebičnostjo in ljubeznijo do sočloveka (Razni glasovi). V drugem delu zbirke v satiričnih verzih napada takratno slovensko pesništvo, predvsem Koseskega. Ta del knjige je sestavil iz epigramskega ciklusa Puščice in iz groteske v dramatični obliki Ježa na Parnas. To je oblikoval po Goethejevih zgledih, v njej pa je združil tudi idejne prvine Aristofanove komedije in tehnični zgled nemških pustnih igerJanko Kos: Primerjalna zgodovina slovenske literature, 2001. 131..
V času Levstikovega učiteljevanja je nastal prvi od dveh ciklov njegove ljubezenske poezije. Tonine pesmi so posvečene Toni Zidarjevi, gostilničarjevi hčeri iz Moravč. Pesmi opevajo posamezne trenutke srečne in na koncu nesrečne ljubezenske zveze. Ljubezensko doživetje je pogosto povezano z opisom narave (V gozdu, Dve otvi). Gre za izjemno osebne, izpovedno neposredne pesmi, v katerih je ves pretanjen in fin, toda iz maščevanja že naslednji trenutek tudi grob in neusmiljen. Pesmi so bile deloma objavljene leta 1859.
Drugi cikel ljubezenskih pesmi so Franjine pesmi. Posvečene so Franji Koširjevi, ki jo je spoznal leta 1868 na taboru pod Šmarno goro. Dogodki so opisani v dnevniški obliki. Pesmi govorijo o ljubezenskih razočaranjih, ljubosumju in notranjih nasprotjih ljubezenskega doživljanja (Prošnja, Slovo). Objavljene so bile 1870 v literarni reviji Zvon, ki jo je urejal Josip Stritar.
Levstik je pisal tudi balade, romance in pripovedne pesmi. Najpomembnejši sta balada Ubežni kralj in romanca Živopisec in Marija. Pisal je tudi prigodnice (Slovenskim svatom z dopisom poslane zdravice), satirične pesmi (Ropotec, Breznova pesem) in elegije (Reka).
V sedemdesetih in osemdesetih letih je pisal predvsem otroško poezijo. V Vrtcu, »časopisu s podobami za slovensko mladino«, je leta 1880 objavil cikel petnajstih pesmi Otročje igre v pesencah. Pesmi iz otroškega sveta in narave so nastale po zgledu ljudske pesmi in z njenimi oblikovnimi značilnostmi (Gosli, Otrok sedi očetu na kolenu, Kadar otrok lovi luno in zvezde). Še danes veljajo za prvo moderno, izrecno mladinsko poezijo na Slovenskem.
Pripovedništvo Čeprav Levstik ni ustvaril nobenega večjega pripovednega besedila, velja za enega prvih klasikov slovenske pripovedne proze. Pisal je krajše pripovedne oblike kot so umetna pripovedka (Martin Krpan z Vrha), literarni potopis (Popotovanje iz Litije do Čateža), satirična groteska (Sveti doktor Bežanec v Tožbanji vasi) in povest (Deseti brat).
Literarni potopis Popotovanje iz Litije do Čateža je objavil leta 1858 v Slovenskem glasniku. V prvem delu popisuje kratko pot, ki jo je s prijateljem prehodil od Litije prek dolenjskih gozdov in vinogradov do Čateža. Govori o ljudeh, ki sta jih srečala na poti, in razmišlja o gospodarskih, družbenih in kulturnih razmerah. V nadaljevanju govori o ostankih ljudskega slovstva, o piscih samoukih, na koncu pa preide v esejistično razpravo o nalogah, zvrsteh in motivih sodobne slovenske literature. O tem delu običajno govorimo kot o Levstikovem literarnem programu. Glavne Levstikove zahteve soJanko Kos: Pregled slovenskega slovstva, 2002. 140.: slovstvo naj služi ljudstvu, njegovi zabavi, pouku in osveščanju; pisatelj naj v preprostem, ljudstvu razumljivem jeziku prikazuje življenje ljudstva, da bo v knjigi videlo svojo podobo kot v ogledalu; v prozi naj ima osrednjo vlogo kak slovenski veljak, na primer trden kmet, pridružili naj bi mu snovi iz življenja tihotapcev, rokovnjačev, desetih bratov, vojaških begunov, šaljivih Ribničanov, v novelah iz turških bojev; pisatelj naj popisuje človeške značaje in dejanja. Levstikov literarni program je mešanica aktualnih in predhodnih razsvetljenskih in predromantičnih teženj. Za zgled daje nemškega pisatelja Gotthelfa in angleškega Goldsmitha. Po tem programu se ni dosledno ravnal niti Levstik sam niti njegovi sodobniki (Jenko, Mencinger, Erjavec, Stritar). Za izpolnjevalca Levstikovih literarnih načel velja le Jurčič, vendar tudi on bolj po motivni kot po idejni strani.
Levstik je leta 1858 v Slovenskem glasniku objavil folklorno-realistično povest Martin Krpan z Vrha, ki predstavlja vrh folklorizirajočega pripovednega načina, ki je, če odmislimo parodičnost, ustrezal zahtevam, kakršne je postavil v Popotovanju iz Litije do Čateža. V njej je ljudske prvine združil s svojo idejo ter jih s pomirljivim humorjem spremenil v pripoved o nehvaležnosti vladarjev do požrtvovalnega in velikodušnega ljudstvaAnton Slodnjak: Slovensko slovstvo, 1968. 173..
Deseti brat je krajša, deloma avtobiografska povest v prvi osebi, ki prikazuje srečanje s propadlim, sicer izredno nadarjenim sošolcem Jurijem Zlatorepcem. Govori o posebnežu, ki zaradi življenjske naveličanosti ter neprilagodljivosti okolju ostaja osamljen in nerazumljen. Nastal je po ljudskem liku desetega brata, v izrazu in vsebini pa se je Levstik približal novelistiki vajevcevAnton Slodnjak: Slovensko slovstvo, 1968. 176.. Objavljen je bil leta 1863 v listu Naprej.
V Slovenskem narodu je leta 1868 objavil feljtonistično pripoved Ponočne misli slovenskega prvaka, ki jo je označil kot pobožno pripovedko. Levstik je pisal tudi prozne satire in groteske, deloma s politično ali moralno polemično vsebino. Znan je Sveti doktor Bežanec v Tožbanji vasi, ki je bil objavljen v Zvonu leta 1870. Levstik je avtor znane slovenske pravljice Kdo je napravil Vidku srajčico. Zapisal je veliko slovenskih pravljic in pripovedk (Lisica in petelin, Kozje oko, Zlato jabolko, Ribničan in Gorenjec) ter nekatere srbske, hrvaške in ruske narodne pravljice.
Dramatika Levstik si je prizadeval za ljudsko gledališče v Velikih Laščah in sodeloval pri nastajanju gledališča v Ljubljani, pri Slovenskem dramatičnem društvu, ustanovljenem 1867. leta. Že v gimnaziji je pripravil krajšo igro Vodja in sluga in odigral glavno vlogo. Igra, ki je bila kritika šolskih oblasti, ni ohranjena. Sredi petdesetih let je za velikolaško amatersko gledališče napisal kmečko igro Juntez. Njegov edini večji dramski tekst je tragedija Tugomer, kjer je predelal Jurčičevo prozno predlogo.
Juntez je kratka kmečka burka, uprizorjena 1855 v Velikih Laščah. Levstik je sam odigral glavno vlogo. V igri je upodobil upor odrasle hčere, ki se hoče omožiti po lastni volji. Njen oče se je med splošnim prerekanjem raznih snubcev v krčmi tako napil, da je zaspal in sklepamo lahko, da si je hči izbrala uradnika in ne mlinarja, ki ji ga je hotel vsiliti oče.