Druga svetovna vojna je bila najobsežnejši in najdražji oborožen spopad v zgodovini človeštva. Potekal je v letih od 1939 do 1945, v njem pa je sodelovala večina svetovnih držav z več kot 100 milijonov pripadnikov oboroženih sil. Boj je potekal večinoma med Združenim Kraljestvom, Francijo, Sovjetsko zvezo, Kitajsko in Združenimi državami Amerike proti Nemčiji, Italiji in Japonski, oziroma med zavezniki in silami osi. Odvijal se je hkrati po celem svetu, zahteval pa je približno 60 milijonov človeških življenj. Zaradi slednjega ter zaradi visokega deleža mrtvih civilistov, pri čemer izstopata holokavst ter jedrsko bombardiranje Hirošime in Nagasakija, se drugo svetovno vojno označuje kot najbolj krvav spopad v človeški zgodovini.Gilbert, M. (2000). Second World War. London: Phoenix Press, str. 745-746. Tem žrtvam je treba dodati še približno 271 tisoč pobitih v povojnih pobojih, ki so prav tako posledica fašizma kot vzroka 2. svetovne vojne. V povprečju je bilo po vojni usmrčenih 10 % na število žrtev med vojno.
V splošnem je sprejeto, da se je vojna začela 1. septembra 1939 z nemško invazijo na Poljsko in posledično z napovedjo vojne Nemčiji s strani Združenega Kraljestva, Francije in večino držav Britanskega imperija ter Commonwealtha. Kitajska in Japonski imperij sta bila ob začetku že v vojni,Barrett, D.P. & Shyu, L.N. (2001). "China in the anti-Japanese War, 1937–1945: politics, culture and society". V: Studies in modern Chinese history, 1. knjiga (str. 6); uredniki Barrett D.P., Shyu L.N. in Lang, P. ISBN 0-8204-4556-8, 9780820445564 medtem ko so se druge države, ki sprva niso bile vključene v vojno, pridružile kasneje zaradi določenih dogodkov, kot sta nemška invazija na Sovjetsko zvezo ter japonski napad na ameriško pomorsko oporišče Pearl Harbor, kar je sprožilo vojno napoved Japonski s strani ZDA, Commonwealtha ter Nizozemske.
Vojna se je končala z zmago zaveznikov nad Nemčijo in Japonsko leta 1945. Kot posledica vojne sta se politično prepričanje ter družbena struktura močno spremenila. Medtem ko je bila ustanovljena Organizacija združenih narodov (OZN) za krepitev mednarodnega sodelovanja ter preprečevanje nadaljnjih spopadov, se je zaradi ideoloških razlik med takratnima supersilama, tj. med ZDA in Sovjetsko zvezo, začelo obdobje hladne vojne. V tem času je OZN-ovo zagovarjanje pravice narodov do samoodločbe pospešilo dekolonizacijska gibanja v Aziji in Afriki, v Zahodni Evropi pa sta se gospodarstvo ter proces Evropska integracije okrepila.
Ozadje vojne Evropa sličica|levo|Zasedanje Lige narodov v Ženevi, Švica, 1930
S porazom centralnih sil (Avstro-Ogrsko, Nemškim cesarstvom, Bolgarijo, Otomanskim imperijem) v prvi svetovni vojni ter vzponom boljševikov v Ruskem imperiju leta 1917 se je korenito spremenil politični zemljevid Evrope. Iz razpadlih imperijev so nastale nove nacionalne države zmagovalke velike vojne (Velika Britanija, Francija, Belgija, Romunija, Italija in Grčija) pa so dobila nova ozemlja.
Da bi preprečili prihodnje vojne je bila na pariški mirovni konferenci, leta 1919, ustanovljena Liga narodov. Glavni cilj organizacije je bil preprečevanje oboroženih spopadov preko kolektivne varnosti, vojaška in pomorska razorožitev ter reševanje mednarodnih sporov z mirovnimi pogajanji in arbitražo.
Kljub močnim pacifističnim čustvom, ki so jih spodbudile grozote velike vojne so se v več evropskih državah širil nevarni iredentistični in revanšistični nacionalizem. Ta čustva so bila še posebej izrazita v Nemčiji zaradi velikih teritorialnih, kolonialnih in finančnih izgub, ki so nastale zaradi versajske pogodbe. V skladu s pogodbo je Nemčija izgubila 13 odstotkov svojega domačega ozemlja, vse kolonije, plačati je morala visoko vojno odškodnino in postavljene so bile omejitve glede velikosti in zmogljivosti nemških oboroženih sil.
sličica|levo|Adolf Hitler na zborovanju Nacionalsocialistične stranke v Nürenbergu, avgust 1933 Nemško cesarstvo je bilo razpuščeno v nemški revoluciji v letih 1918 do 1919, iz njega je nastala Weimarska republika. V obdobju med obema vojnama je prišlo do resnega in globokega spora med privrženci nove republike ter nasprotniki iz desnega in levega tabora. Italija je kot del antante po prvi svetovni vojni dobila nekaj ozemlja vendar z izkupičkom ni bila zadovoljena saj ni dobila tistega kar sta ji obljubili Velika Britanija in Francija. Zaradi vse splošnega nezadovoljstva so v letih 1922 in 1925 oblast v državi prevzeli fašisti pod vodstvom Benita Mussolinija. Ti so vladali z nacionalistično, totalitarno in razredno kolaboracijsko agendo, ki je odpravila demokracijo zatrla socialistične, levičarske in liberalne sile ter nadaljevala agresivno ekspanzionistično zunanjo politiko usmerjeno v to, da bi Italija postala svetovna sila po zgledu starega rimskega imperija.
Adolf Hitler je po neuspešnem poskusu strmoglavljenja nemške vlade leta 1923 pristal v zaporu in s časoma po demokratični poti, leta 1933, postal nemški kancler. Po vzponu na oblast je ukinil demokracijo in se zavzel za korenito rasno motivirano revizijo svetovnega reda in začel obsežno kampanjo za oboroževanje. Medtem je Francija, da bi si zagotovila zavezništvo, Italiji dala proste roke v Etiopiji, ki jo je Italija želele kot kolonialno posest. Stanje se je poslabšalo v letu 1935 ko je bilo Posarje vrnjeno Nemčiji, za tem je Hitler zavrnil versajsko pogodbo pospešil program obnove vojske in uvedel vpoklic.
Da bi omejili Nemčijo so Velika Britanija, Francija in Italija aprila 1935 ustanovile fronto Strasa (sporazum iz italijanskega kraja Strasa ob jezeru Maggiore), ki je bila ključni korak pri vojaški globalizaciji. Kljub dogovorjenim omejitvam je Velika Britanija popustila in junija z Nemčijo sklenila neodvisen pomorski sporazum, ki je omilil predhodne omejitve. Ker se je Sovjetska zveza bala nemških načrtov po osvajanju vzhodne Evrope je začela pripravljati pogodbo s Francijo o medsebojni pomoči. Francosko-Sovjetska zveza se ni odnesla saj je izgubila svoj pomen v birokratskem stroju Društva narodov, ki bi moral sporazum potrditi. Združene države so bile nad dogodki v Aziji in Evropi zaskrbljene zato so avgusta istega leta sprejele zakon o nevtralnosti.
Hitler se je dokončno uprl versajski in lucernovi pogodbi marca 1936 ko je militariziral Porenje. Zaradi strahu zahodnih zaveznikov pred zaostrovanjem je naletel na malo odpora. Oktobra 1936 sta Nemčija in Italija ustanovili os Rim-Berlin. Mesec dni kasneje sta Nemčija in Japonska podpisali pakt za boj proti Kominterni, ki se mu je Italija pridružila naslednje leto.
Azija Na kitajskem je stranka Kuomintang (KMT) sredi dvajsetih let sprožila kampanjo združevanja regij, ki so jim poveljevali lokalni vojaški poveljniki s čimer je želel poenotiti Kitajsko. S tem je prišla v spor z nekdanjim zaveznikom, Komunistično partijo Kitajske, kar je privedlo do državljanske vojne.
Bliskovit razvoj japonskega gospodarstva in prebivalstva, pomanjkanje surovin na otokih in militaristična vlada so sprožili ekspanzionistične težnje Japonskega cesarstva. Vse bolj pa se je uveljavilo prepričanje, da Azija pripada Japonski. Leta 1931 so Japonci izkoristili incident v Mukdenu in zasedli Mandžurijo ter ustanovili marionetno državo Mandžurijo. Kitajska je Ligo narodov pozvala naj ustavi japonsko invazijo. Potem ko je ta obsodila vdor v Mandžurijo je Japonska izstopila iz Lige narodov. Vojna se je nadaljevala dokler leta 1933 v Tanggu ni bilo podpisano premirje. Kljub temu se je kitajski odpor proti japonski okupaciji nadaljeval. Po incidentu Xi'an leta 1936 sta se Kuomintang in Komunistična partija Kitajske odločili, da združita sile v boju proti japonskemu okupatorju.
Dogodki pred vojno Italijanski napad na Etiopijo
Druga italijansko-etiopska vojna je bila kratkotrajen kolonialen spopad, ki se je začel oktobra 1935 in končal maja 1936. Vojna se je začela z italijanskim napadom na Etiopsko cesarstvo ( Abesinija) iz sosednje italijanske Somalije in Eritreje. Spopad se je končal z italijansko zmago in priključitvijo Etiopije novoustanovljeni italijanski koloniji Italijanska vzhodna Afrika (Africa Orientale Iataliana ali AOI). Iz svetovnega stališča je bil spopad lokalnega značaja in popolnoma nepomemben, po drug stran pa je razkril slabosti in nemoč društva narodov, ki bi moral zagotavljati mir. Člana Društva narodov sta bila tako Etiopija kot Kraljevina Italija. Velika Britanija in Francija sta podpirali sankcije proti Italiji vendar te nikoli niso bile popolnoma uveljavljene tako, da na Italijo praktično niso imele nobenega resnega učinka. Italija se je na sankcije odzvala tako da ni nasprotovala nemškim nameram po priključitvi Avstrije.
Španska državljanska vojna
Ko je v Španiji izbruhnila državljanska vojna sta Mussolini in Hitler španskim nacionalistom pod vodstvom Francisca Franca zagotavljala vojaško podporo. Največjo podpore so zagotovili Italijani, ki so v Španijo poslali več kot 70.000 vojakov, 6.000 članov letalskega osebja in 720 letal. Na drugi strani je Sovjetska zveza je podpirala uradno vlado španske republike. Proti nacionalistom se je borilo tudi preko 30.000 tujih prostovoljcev zbranih v Mednarodne brigade. Španska državljanska vojna je bila proksi vojna kjer sta Nemčija in Sovjetska zveza preizkušala svoja orožja in vojaško taktiko. Vojna se je končala aprila 1939 z zmago nacionalistov. Po vojni je general Franco ostal v dobrih odnosih z nacisti in fašisti vendar se v drugo svetovno vojno ni vpletal saj je Španija ostala nevtralna. Njegov največji prispevek drugi svetovni vojni so bili prostovoljci, ki jih je v pomoč Nemcev pošiljal na vzhodno fronto.
Druga kitajsko-japonska vojna
Po incidentu na mostu Marca Pola je Japonska napadla Kitajsko in julija 1937 zasedla Peking nekdanjo prestolnico kitajskega cesarstva. Sovjetska zveza je s Kitajski podpisala pakt o nenapadanju in s tem Kitajski zagotovila nujno treba materialno in vojaško pomoč posledično pa se je s tem končalo sodelovanje kitajske z Nemčijo, ki ji je prav tako zagotavljala materialno in vojaško pomoč. Od septembra do novembra so potekali hudi boji ta Taiyuan, Xinkou in Pingxingguan..Yang Kuisong, "On the reconstruction of the facts of the Battle of Pingxingguan" Konec novembra je kljub zagrizeni obrambi padel Shanghai, decembra pa še prestolnica Nanking. Po padcu mesta je japonska vojsko nad nemočnim prebivalstvom mesta izvedla enega najhujših pobojev v katerem je bilo ubitih več deset tisoč ljudi.Levene, Mark and Roberts, Penny. The Massacre in History. 1999, pp. 223–24Totten, Samuel. Dictionary of Genocide. 2008, 298–99.
Marca 1938 so Kitajci v bitki pri Taierzhuangu doseglo pomembnejšo zmago vendar so že maja izgubili Xuzhou. Napredovanje Japoncev so začasno ustavili s porušitvijo jezov na Rumeni reki in poplavami. S tem so pridobili čas, da so pripravili obrambo mesta Vuhan. Sledila je obsežna bitka, ki se je končala s taktično japonsko zmago, vendar sta imeli obe strani strahovite izgube tako, da se je japonsko napredovanje ustavilo. Za Kitajce kljub porazu v bitki vojna ni bila izgubljena; svojo vlado so preselili v Chongqing in nadaljevali z odporom, ki je trajal vse do konca druge svetovne vojne.
Sovjetsko-japonski obmejni konflikt Tekom tridesetih let dvajsetega stoletja je na mandžursko sovjetski in mongolski meji občasno prihajalo do večjih mejnih spopadov saj je imela Japonska Mandžurijo in Sibirijo za svoje interesno območje. Japonska je bila širitvi na sever zaradi surovin zelo naklonjena, vendar je to strategijo po izgubljeni bitki pri Khalkin Gol popolnoma opustila. Aprila 1941 sta Sovjetska zveza in Japonska podpisali pakt o nevtralnosti, Japonska pa je vse svoje sile usmerila v širitev proti jugu s čimer je prišla v spor z ZDA in zahodnimi zavezniki.
Okupacije in sporazumi v Evropi