thumb|330px|Vzorec marmorja cipollino iz stebra Maksencijeve bazilike, Rimski forum, Rim. Karistijski marmor ali marmor cipollino je dobil ime v dobi renesanse po čebuli (italijansko: cipolla), današnje ime pa ustreza latinskemu imenu marmor carystium ali marmor iz Karystosa in tudi marmor styrum.
Geološki opis Ta vrsta marmorja ima belo-zeleno osnovo, prepreden pa je z vijugasto zeleno žilnatostjo, ki se nagiba k modrikastemu odtenku. S petrografskega vidika je to metamorfna kamnina in sicer kristalni marmor (kristali so velikosti med 0,2 in 0,6 mm) z ožiljem obarvanim z epidotom in klorom.
Nahajališča Že od nekdaj je znano, da je območje Styre na Evboji bogato s kamninami in minerali. Marmor cipollino pridobivajo iz številnih jam, ki so ob morskem pasu na jugozahodu Evboje v Grčiji med mestoma Karystos in Styra. Jame različnih vrst temu podobnega marmorja pa so tudi na Iberskem polotoku (votlina Anasol), V Apeninih in v severovzhodni Grčiji ter Srbiji.
Obdobje uporabe Uporabljali so ga že Antični Grki, v Rim pa je bil uvožen v 1. stoletju n. št., kjer naj bi bil domnevno tudi prvi barvni marmor. Plinij starejši v svojem delu Naturalis HistoriaPlin., Nat.Hist., XXXVI, 48 pripoveduje, da so bili stebri v hiši Claudia Mamurre, inženirja v Cezarjevi vojski v Galiji, okrašeni s tem marmorjem. Ko so nahajališča postala last cesarstva, se je marmor razširil po celem cesarstvu. Marmor je bil najbolj cenjen v času Hadrijana, uporabljal pa se je še tudi v bizantinskem obdobju v 5. stoletju.
Kamnolomi Na Evboji gre za dve kamnoseški območji: I. območje Styre II. območje gore Pyrgari.
Obe skupini kamnolomov sta si v marsičem tako podobni kot tudi različni. Kamnolomi na gori Pyrgari ležijo nižje od 400 m, kamnolomi na Krio Neru pa preko te višine, le ti pa so tudi najbolje ohranjeni. Kamnolomi v obeh skupinah imajo obliko konjske podkve s tem, da ima skupina na Pyrgariju zunanjo obliko pahljačasto. Za obe skupini je tipična prisotnost višjih in nižjih skalnih sten, kar je rezultat stratigrafije kamnolomov. Izhodi iz jam so vedno ogromni, za lažjo pridobitev marmorja na plano. Razlika je v tem, da imajo kamnolomi na Pyrgariju pogosteje skupne stene kot kamnolomi iz Styre. V obeh skupinah so bili na skalnih stenah najdene sledovi cepinov. Na obeh območjih, še posebej pa na Pyrgariju je bilo najdenih tudi veliko opuščenih monolitov in stebrov med odpadnim materialom v jamah, predvsem v okolici izhoda ali ob cestah, nekateri nedotaknjeni drugi razbiti ali v fragmentih. Najtežji blok je na Pyrgariju in sicer tehta 6 ton, najdaljši med njimi meri 7,80 m, največji premer znaša 2,15m. Povsod so uporabljali več različnih tipov škripčevja za dvigovanje marmorja, ki so se razlikovali po dimenzijah in zmožnostih glede na težo materiala, ki so ga morali dvigovati in je tehtal od 100 kg do 25 ton.
V obeh skupinah so bili najdeni sledovi svetišč, gotovo povsod posvečeni Herkulu.
I. območje Styre Znotraj tega območja sta znani 2 kamnoseški skupini in sicer Haghios Nikolas in gorska veriga Krio Nero, ki povezuje Haghios Nikolaos z Myteri.
Prva skupina kamnolomov leži na bočni strani Haghios Nikolaosa in se imenuje Klavdijanova skupina, ki ga je dobila po zelo velikem kamnolomu imenovanem Latomeia Claudiana (to ime je bilo vklesano na enem od stebrov ležečem tam). Skalne stene kamnoloma segajo do 16 m visoko nad današnjimi tlemi, ki je prekrito z debelo plastjo razbitkov in ruševin. Zato lahko domnevamo, da so bila originalno nižja in tako sama višina kamnoloma še večja.
V drugi skupini gre za več kamnolomov na vzhodnem pobočju Krio Nero (približno 467 m nmv). To skupino lahko razdelimo na Krio Nero spodnjo vzhodno skupino (kamnolomi od številke 2- 6), na približno 440/450 m nmv, in na Krio Nero zgornjo vzhodno skupino (kamnolomi od številke 7 naprej) na približno 465/475 m nmv. Obe skupini vsebujeta manjše in večje kamnolome v večini katerih, so še danes vidne sledi orodja, ki so jih pustili antični lomilci kamna. Kar je zanimivo na območju Styre je med drugim tudi to, da ni bilo odkritih nobenih naselbinskih sledi glede na to, da je delovna sila (delavci, sužnji, kamnoseki, nadzorniki) morala nekje stanovati. Poleg tega ni bilo razen malenkosti v Latomeiji Claudiani najdenih nobenih napisov. Malo verjetno je, da bi obratovalnice v 19. stol. ali pa zob časa uničila popolnoma vse.
II. območje gore Pyrgari Gre za območje na gori, ki je posejano s kamnolomi in je veliko približno 43.750 m² (ca. 4,4 ha). Kompleks zavzema 9 velikih delovnih področij (A, B, C, D, E, F, G, H, I) okoli glavne ceste. Kamnolomi ležijo na nadmorski višini od 314 do 394 m, nad zalivom Animborio in tesno skupaj. Čeprav je večina jam nepravilnih oblik, imajo v glavnem deloma obliko podkve. Nekatere kamnite stene iz katerih je bil marmor klesan so zelo visoke. Nekateri še vsebujejo sledi orodja - cepina in koničastega dleta. Veliki kupi odpadnega kamenja kažejo na to, da je tukaj proizvodnja kamnoseštva trajala dolgo časa, zato so dobili naziv stalni kamnolomi- tip kamnolomov, ki je imel posebno infrastrukturo, temelječo na racionalni bazi.
Tudi v večini teh kamnolomov so tla prekrita s plastjo ruševin in razbitki. Kamniti bloki in monoliti, ki ležijo na mestu, kjer so bili izklesani, na vhodu v kamnolom ali ob cesti, pričajo o opustitvi kamnolomov v določeni fazi. Ena največjih posebnosti pokrajine so kupi kamenja. Ti so morali biti premaknjeni daleč stran od delovnega območja, da niso ovirali delavcev in cest. Na nekaterih mestih sežejo ti kupi v višino tudi 20 m na drugih mestih pa so bili uporabljani z namenom kot neke vrste utrdbeni zid.
Na vrhu kamnolomov in ob cestah je bilo najdenih veliko lukenj za škripčevje dvigal. Najdeni so tudi ostanki manjših svetišč, kovačnic oziroma topilnic, hladilnih ali vodnih bazenov. Vse to kaže na to, da je bilo tu kamnoseštvo sistematično organizirano in je trajalo dalj časa. Na večini mest se metode in tehnike kamnoseštva lahko razbere iz sledi, ki so ostale na kamnu. Točen vpogled v posamezne faze kamnoseštva pa je viden iz posameznih monolitov, ki še ležijo in situ. Na prvi pogled izgleda kot da so kamnolome izkoriščali v različnih obdobjih. Pri nekaterih vse kaže na to, da ko so prenehali z njegovim izkoriščanjem, so ga uporabljali kot odlagališče, čemur v prid govori tudi planiranje cestišča.
Kamnolom A Ta kamnolom je lociran na desni takoj nad glavno cesto (M6) na točki, kjer se cesta vključi v območje kamnolomov. Ta kamnolom je največji od devetih. V njem so še vedno dobro vidne meje delovnega območja. Vhod je orientiran proti JZ. Desno od njega je viden bazen za napajanje živine za tovorjenje. V bližini vhoda so bili najdeni tudi velik steber in 15 grobo oblikovanih pravokotnih marmornih plošč. Ti bloki se precej razlikujejo po velikosti; največji meri 2,26 m³, najmanjši pa 0,544 m³. Štirje od njih imajo prostornino večjo od 1 m³, 10 pa jih je manjših od 1 m³. Monolita ni mogoče videti v celoti, ker sta oba konca zakopana v zemljo, del ki je viden, pa meri 7,80 m po dolžini in približno 1 m v premeru. Ves ta material je bil pripravljen za transport. Na sredini jame oziroma kamnoloma leži ogromen kup odpadnega materiala v stožčasti obliki. Le ta gotovo spada k drugemu kamnolomu, ki je bil v rabi še tudi v sedanjem času. Na večini marmornih blokov so vidni ostanki lukenj od svedrov za razstrelni smodnik, česar ni nikjer drugje. V tem kamnolomu so tudi ostanki majhnega svetišča izklesanega iz kamna z reliefom, ki predstavlja boga, kateremu je bilo svetišče posvečeno - Herkulu.
Kamnolom B Območje tega kamnoloma je polno razbitkov in ruševin. Plast je tako visoka, da je nemogoče določiti nivo tal antičnega kamnoloma. Je dosti manjši od kamnoloma A. Nobena stena kamnoloma ni ohranjena tako dobro, da bi lahko prepoznali metode lomljenja kamna. Vidnih je le nekaj sledi orodja na višini treh metrov. Niti ni sledu o nobenem monolitu ali bloku. Kamnoloma B in C loči le ena vmesna stena.
Kamnolom C Ta majhen kamnolom pravokotne oblike je nadvse zanimiv. Je odlično ohranjen; dobro so vidne sledi uporabljanega orodja in opreme, namestitve škripca in vhod v kamnoseško območje kamnoloma. Ker je kamnolom tako dobro ohranjen in ker so njegove meje tako dobro razvidne so lahko izračunali približen volumen odpeljanega materiala (upoštevali so, da nivo antičnih tal ni točno znan), kar znaša približno 3500 m³. Jasno pa je, da tla niso bila dosti nižja kot pri drugih kamnolomih.
Vhod v kamnolom leži proti zahodu, izhod pa je lociran 35 m od ceste M. Na tem delu leži eden od blokov, ki meri 2,20 x 0,90 m, in nakazuje smer v katero je bil material odpeljan.
Kamnolom D Ta kamnolom ima pravilno pravokotno obliko, s površino 1000 m². V tem kamnolomu je težko določiti točne višine sten, ker so antična tla prekrita z debelo plastjo razbitkov in ruševin, s katerim je pokrit tudi vrh kamnoloma. Material pridobljen iz kamnoloma je bil lociran SV proti kamnolomu C in JZ od kamnoloma D. Dva zapuščena stebra po vsej verjetnosti nakazujeta smer proti kateri je bil material transportiran.
Kamnolom E Izkoristek tega kamnoloma je bil daljši a bolj nereden kot pri kamnolomu D. Del kamnoloma kjer je stena visoka 14 m je popolnoma zasut. Material pridobljen v tem kamnolomu je bil po vsej verjetnosti prav tako prenesen na južno stran preko kamnoloma D. Dva stebra ležita s spodnjim delom še spojena s podlago, zgornja dela pa sta že izoblikovana.
Kamnolom F Leži med kamnolomoma E in G. V jami leži velik marmorni blok, ki je očitno nedokončan dvojni steber. Na spodnji strani se že lepo vidi oblika dveh stebrov, zgornja stran bloka pa je še ploska. Skalne stene v kamnolomu so visoke od 4 do 5 m in tudi tu nivoja antičnih tal ni mogoče določiti. Skalne stene kažejo ostanke preperevanja in obdelave. Ta kamnolom je vezan na glavno cesto M.
Kamnolom G Kamnolom leži čisto blizu kamnoloma F, loči ju le ena vmesna stena. Jama je majhna, dolga in ravna, širine komaj 13 m, celotna njena površina pa meri približno 312 m². Trije stebri so bili delno izklesani iz skale. Na zgornjem delu so zaokroženi, spodnji del pa je ostal spojen s skalno osnovo. Prvi steber je dolg 4,60 m, kamniti breg iz katerega naj bi bil odrezan pa je visok 1,20 m. Drugi meri 3,40 m oziroma njegov del, ki je viden na površini, saj del njega leži skrit pod kamenjem. Tretji steber pa je najmanjši. Neizkoriščeni deli stebrov in blokov so zbrani na eni strani jame iz česar se predvideva, da je material zapustil kamnolom na južni strani v smeri glavne ceste M. Razbitki in ruševine ležijo povečini na zahodu in jugu in so do danes zdrsnile proti kamnolomu H.
Kamnolom H Ta kamnolom leži najzahodneje od te celotne skupine kamnolomov. Jama ima obliko konjskega kopita. Antična tla prekriva rastlinje, drobci kamenja in zemlja. Na sredini jame ležijo 4 stebri, orientirani proti izhodu. Material iz tega kamnoloma je bil transportiran na jug, vendar ne po glavni poti ampak po eni od stranskih. Velike količine odpadnega materiala so deponirali na JZ del jame.
Kamnolom I Lociran je čisto blizu glavne ceste M. Vidnih je le 17 m zahodne skalne stene in 42 m vzhodne.
Cestna povezava Vsi ti kamnolomi so med seboj povezani s skrbno narejenimi cestnimi povezavami. Celotni cestni sistem je možno rekonstruirati na podlagi orientacije kamnolomov, jam za lesene stebre in na podlagi samih ostalin cest. Na obeh območjih je bil zgrajen sistem cest, v katerem so se vse stranske ceste združile v glavno, ki pelje do končne točke - morja, po katerem je tovor potoval naprej. Sledi ceste so lahko zelo slabe; le kot skromna sled kolovoza ali pa se vidi cesta skoraj še v vsej svoji popolnosti. Skupna lastnost vseh cest je, da so vse sledile zahtevnosti terena in se mu prilagajale, s tem da so morale biti ravno prav strme. Situacija na Pyrgariju je bila malo bolj zapletena, saj se je naklon ceste bolj strmo spuščal proti morju, ker je bila tudi razdalja krajša.