Tridentinski koncil je z dolgimi vmesnimi premori potekal osemnajst let (od leta 1545 do leta 1563) in je bil odgovor na reformacijo, ki je v tistem času preplavila pol Evrope. Namen je bil reformirati katoliško Cerkev od znotraj, zaradi dolgotrajnih zahtev po obnovi in capite et in membris. S tem je izpolnil tudi nekatere zahteve reformacije; vendar sprava ni uspela, ker so bile razlike v nauku že prevelike, kar je pripeljalo do razkola, ki traja do danes.

Ta veliki cerkveni zbor je potekal v Tridentu (danes Trento, Italija) in v Bologni. Na koncilu so vpeljali Katekizem rimskokatoliške Cerkve, opredelili obred maše in zakramente, predpisali opravljanje drugih obredov v katoliški Cerkvi, potrdili svetopisemski kánon in prenovili celotno versko življenje.

Zgodovina

Še preden je izbruhnila nemška reformacija, so od vsepovsod, zlasti pa iz Italije, prihajali resni pozivi k temeljiti cerkveni prenovi. Peti lateranski koncil je sprožil marsikakšno odlično pobudo za prenovo in capite et in membris; vendar Leon X. ni bil človek, ki bil sposoben izvesti potrebne reforme; bil je preveč renesančen človek, vdan umetnosti in zabavi. Po koncilu, ko je vse ostalo po starem, je menil, da ni vzrokov za zaskrbljenost, vendar je bilo vzrokov za vznemirjenost cela kopica. Ni šlo toliko za popravke verskega nauka, kot za ureditev in spremembo lahkoživega življenja klerikov in vernikov, k čemur so že dalj časa pozivali tudi najuglednejši krščanski učenjaki tistega časa, kot sta bila Erazem Rotterdamski in Tomaž More. Spovednik cesarja Karla V., frančiškan Glapion (†1522) je bil eden najglasnejših klicarjev, ki je menil, da lahko ozdravijo cerkvene rane le na ekumenskem koncilu in da je »Luter Božji bič, ki ga je Bog poslal nad grešne ljudi«. PapežuHadrijanu VI. (1522-23) je zgodnja smrt preprečila sklic načrtovanega koncila. Tudi njegovega naslednika Klemna VII. (1523-34) je zmedeni mednarodni položaj oviral pri izpeljavi obljubljenega načrta za sklic koncila. Pavel III. (1534-49) je takoj po izvolitvi poklical na posvet nemškega apostolskega nuncija Pavla Vergeriusa; zaradi morebitne naklonjenosti reformatorjem je le-ta nasprotoval sklicu. Kljub temu papež ni odnehal in je po posvetovanju z učenimi teologi sklical najprej za 1536 koncil v Mantovi, na katerega pa nihče ni prišel; za 1538 enako brezuspešno v Vicenzo. Končno je sklical vesoljni cerkveni zbor v Tridentu za 1542, in končno za 1545. Luterani pa s tem niso bili zadovoljni; hoteli so namreč koncil, ki bo »svoboden« - tj. »brez papeža« sklicani koncil, saj so menili, da je »rimsko papeštvo utemeljil hudič«; poleg tega so hoteli »krščanski« koncil, kjer bi imeli glasovi laikov enako veljavo kot klerikov, četudi bi bili to škofje; nazadnje pa naj bi potekal "v nemškem cesarstvu" - da bi se nemški nacionalisti zavarovali pred vplivom Italijanov in drugih narodov. Ker je Trident (danes Trento) bil mestece v bližini Svetorimskega cesarstva, je na neki način lokacija ustrezala tako Nemcem kot Italijanom, ki bi se ob nevarnosti lahko hitro umaknili domov. Špancem, ki so bili »cesarska stranka«, je Trident tudi ustrezal; užaljeni pa so bili Francozi, in se sej skorajda niso udeleževali. Angležem je pa udeležbo onemogočil kralj Henrik VIII., ki je že 1534 odtrgal Anglijo od katoliške Cerkve. Kljub tem velikim oviram in protestantskemu vojaškemu napredovanju se je ob mali udeležbi koncil le začel 13. decembra 1545, zaključil pa z lepim številom 255 koncilskih očetov 18 let pozneje. Cesar Karel V. je želel, da bi takoj začeli s potrebnimi reformami, papež pa, da bi najprej razjasnili verska in nravna vprašanja. Tako je prišlo do kompromisa in začelo se je temeljito delo na obeh področjih obenem.

Navzočnost Papež ni bil osebno navzoč pri zasedanjih in sejah in pravzaprav ni bil del koncila; vendar so njegovi odposlanci in predsedniki zagotavljali, da je njegovo mnenje bilo vedno upoštevano: tako ni bilo nevarnosti, da bi ponovno oživel konciliarizem, ki je učil, da je koncil nad papežem. Na koncilu je sodelovalo 700 škofov; vendar je koncil začel delo s komaj 31 škofi in 50 teologi. Nadalje je bilo na vsaki seji navzočih vsaj po 40 škofov; glasovalno pravico so imeli tudi vrhovni redovni predstojniki. Na koncu, leta 1563, je zasedalo 270 škofov in velika večina so bili Italijani, ki so navadno delili papeževa stališča. Koncilski očetje so sklenili, da bodo glasovali posamično in ne kot na Konstanškem koncilu, ko je imela vsaka narodnost po en glas in tako je končno glasovalo 187 italijanskih, 32 španskih, 28 francoskih in 2 nemška škofa. Italijani so torej imeli absolutno večino in zato je papež brez težave potrdil sklepe koncila, ki so s tem začeli veljati.

Potek Šele po mirovnem sporazumu med svetorimskim cesarjem Karlom V. in francoskim kraljem Francem I. so nastale ugodnejše razmere za sklic koncila. Z bulo Laetare Jerusalem z dne 19. novembra 1544 je papež Pavel III. napovedal odprtje koncila v Tridentu za 15. marca 1545, kar pa je bilo zaradi male udeležbe prestavljeno na 13. decembra. Tridentinski koncil, »na in med zasedanji skozi osemnajst let od 1545 do 1563, je bil eden od najpomembnejših vesoljnih cerkvenih zborov v zgodovini katoliške Cerkve.

Od vseh koncilov je imel Tridentinski vsekakor najbolj zapleten in najdaljši tok in je bilo njegovo nadaljevanje večkrat ogroženo in odloženo. V svoji buli se papež ozira na obupne evropske razmere: mednarodne, državljanske in verske vojne so pustošile skoraj vse dežele; koncil naj bi prispeval k medsebojni spravi: Ta vesoljni cerkveni zbor priporočamo z dobrimi željami naklonjenosti krščanskih vladarjev, saj upamo, da bo mogoče obojen mir (civilni in verski) obnoviti med krščanskimi narodi. Ko smo iskali za to najprimernejši čas, smo končno ugotovili, da je za krščansko pobožnost vsak čas primeren. Z grenko dušno bolečino smo priče, da krščanske zadeve vsak dan hitijo do najhujšega stanja: Ogrsko so premagali Turki; Nemčiji grozijo; vse druge dežele stiskata nasilje in beda. Ker so Madžari po smrti svojega kralja povabili v deželo Turke, jim je kralj Ferdinand napovedal vojno; del Belgije so hujskači spodbudili k uporu zoper najbolj miroljubnega vladarja. Zato smo sklenili, da ne bomo nič več čakali soglasja vladarjev, ampak gledali le na Božjo voljo in dobro krščanskega ljudstva.

Tri zasedanja - 27 sej Med prvim zasedanjem, od 13. decembra 1545 do 11. marca 1547, je koncil razpravljal o odnosu med Svetim pismom in ustnim izročilom; potrdil uradni seznam priznanih svetopisemskih knjig (kánon) in govoril o izvirnem grehu in opravičenju. Koncil je predlagal prenovo cerkvene uprave. 1547 se je koncil umaknil iz Tridenta v Bologno, da bi se izognil epidemiji pegastega tifusa, ki so ga tja verjetno prinesli nemški vojaki. Drugi menijo, da je bolezen bila le pretveza, da bi se koncilski očetje rešili premočnega vpliva cesarja, ki je za vsako ceno hotel doseči verski mir v deželi. V Bologni so razpravljali o zakramentih; vendar so z odločitvami čakali do vnovične vrnitve v Trident. Upali so namreč proti upanju, da bodo tukaj protestanti bolj pripravljeni za sodelovanje kot pa v mestu na področju Papeške države. Naslednik Pavla III. je bil Julij III. (1550-55), Giovanni del Monte, prvi koncilski kardinal-poslanec. On je začel s cesarjem pogovore za nadaljevanje koncila. 14. novembra 1550 je izdal bulo Quum ad tollenda, v kateri je določil vrnitev v Trident. Kardinal-legat je prispel v Trident 29. aprila 1551. Tja je prišlo poleg domačega škofa 14 škofov iz Cesarstva, nekaj škofov je prišlo iz Rima, kjer so se mudili, in na 1. maja 1551 se je začela 11. seja. Drugo zasedanje je torej trajalo od 1. maja 1551 do 28. aprila 1552 v Tridentu (danes: Trentu); tukaj je zbor dokončno oblikoval odloke, o katerih so razpravljali zunaj mesta v prejšnjih štirih letih. Nato je bilo zasedanje odloženo do nadaljnjega zaradi vojne; tretje zasedanje se je začelo 18. januarja 1562 in je trajalo do 4. decembra 1563. Med tem časom so obdelali nauk o maši, duhovništvu in duhovniški vzgoji, o zakonu, vicah in o raznih disciplinskih predpisih.

Koncil je imel pravzaprav 25 stvarnih sej. 17 jih je bilo sklepčnih, druge so bile bolj ceremonialnega značaja.

Seje

thumb|210px|Sedem svetih zakramentov, Slika na steklu iz 19. stoletja, Slovenija thumb|210px|Zasedanje tridentinskega koncila. Bartolomeo Bossi, cerkev v Krkavčah

Bula o sklicanju koncila seja: Odprtje koncila. Odlok, ki se tiče odprtja koncila. seja: Odlok o načinu življenja in vedenja, ki bo v veljavi v času koncila. seja: Odlok glede veroizpovedi. seja: Odlok glede svetopisemskega kanona. Odlok o izdajanju in uporabi svetih knjig. seja: Odlok, ki zadeva izvirni greh. Odlok o prenovi. Pridigarji Božje besede in zbiralci miloščine. seja: Odlok o opravičenju (16 poglavij).Opravičenje (33 kanonov).Odlok o prenovi (5 poglavij). seja: Odlok o zakramentih (15 poglavij). Bula o možnosti premestitve koncila. seja: Odlok o premestitvi koncila (iz Tridenta v Bologno) seja: Odlok o prednostni seji. seja: Odlok o nadaljevanju koncila.Bula o nadaljevanju tridentinskega koncila pod predsedovanjem papeža Julija III. seja: Odlok o nadaljevanju koncila. seja: (1. september 1551). seja: : Odlok, ki zadeva najsvetejši zakrament svete evharistije. Najsvetejši zakrament svete evharistije. Odlok o prenovi. Odlok o odlaganju opredelitve štirih členov, ki zadevajo presveto evharistijo in o jamstvu za varen prihod protestantov. Protestantom je zajamčeno varno gibanje. seja: Zakrament svete pokore (9 poglavij) in poslednjega maziljenja (3 poglavja). Zakrament svete pokore. Zakrament svetega maziljenja. Odlok o obnovi (14 poglavij). seja (25. januar 1552): Odlok o odlaganju seje. Protestantom je zajamčeno varno gibanje. seja: Odlok o prekinitvi koncila. Bula o obhajanju tridentinskega koncila pod oblastjo papeža Pija IV. seja: Odlok o obhajanju koncila. Napoved naslednje seje. seja: Odlok o izbiri knjig ter vabilo vsem javnim vernikom, da se pridružijo koncilu. Jamstvo za varno gibanje nemški narodnosti. Jamstvo za varno gibanje drugim narodom. seja: Odlok o odlaganju seje. seja: Odlok o odlaganju seje. seja: (Odlok o obhajanju pod obema podobama in o obhajilu otrok).Obhajanje pod obema podobama in obhajilo otrok.Odlok o prenovi (9 poglavij). seja: Nauk o daritvi svete maše (9 poglavij).Daritev svete maše (9 kanonov). Odlok, ki določa, katerih reči in načinov se je treba držati pri maševanju. Odlok o prenovi (11 poglavij). Odlok, ki se tiče dovoljenja za obhajanje s kelihom. seja: Pravi in katoliški nauk glede zakramenta mašniškega posvečenja, ki ga je določil tridentinski vesoljni cerkveni zbor na sedmi seji, ko je obsodil zmote sedanjega časa. Zakrament mašniškega posvečenja. Prenovitveni odlok (18 poglavij). seja: Nauk o zakramentu svetega zakona. Zakrament svetega zakona. Odlok o prenovi poroke (10 poglavij). Prenovitveni odlok (21 poglavij). seja: Odlok, ki zadeva vice. Češčenje svetnikov, svetniških relikvij in svetih podob. Redovniki in redovnice (22 poglavij). Prenovitveni odlok (21 poglavij). Odlok, da se seja nadaljuje naslednjega dne. seja: Odlok o odpustkih. Katero hrano je dovoljeno uživati v postu in ob praznikih. Seznam prepovedanih knjig (=Indeks). Katekizem, brevir in misal. Prostor za poslance. Sprejemanje in izpolnjevanje koncilskih odlokov. Branje koncilskih odlokov pod Pavlom III. in Julijem II.. Sklep koncila ter prošnja, da bi ga potrdil sveti oče. Glasno pritrjevanje koncilskih očetov k sklepom koncila. Potrditev koncila. Bula svetega očeta Pija IV. glede potrditve tridentinskega vesoljnega in splošnega cerkvenega zbora. Odloke je podpisalo 215 koncilskih očetov: štirje kardinali-legati, dva kardinala, trije patriarhi, 25 nadškofov, 167 škofov, sedem opatov, sedem vrhovnih redovnih predstojnikov, kakor tudi 19 predstavnikov odsotnih prelatov. Koncilske odloke je potrdil Pij IV. 26. januarja 1564 z bulo Benedictus Deus; sprejeli so jih po vseh katoliških deželah, ponekod s pridržkom.

Seznam odlokov