thumb|250px|Rokopis Prešernove Zdravice v bohoričici thumb|250px|Primer vzhodnoštajerske različice Bohoričeve pisave: molitvenik Pripravlanye k-eno srezhnoi ſmerti (1750). Bohoríčica je slovenska pisava, ki jo je v času reformacije prvi uporabljal slovenski protestant Primož Trubar, avtor prvih dveh slovenskih tiskanih knjig – Abecednika in Katekizma. Pisava se imenuje po Adamu Bohoriču, ki je v knjigi Arcticae horulae (Zimske urice) prvi znanstveno določil pravopisna pravila za to pisavo. V rabi je bila od sredine 16. do sredine 19. stoletja, ko jo je (po neuspelih poskusih z dajnčico in metelčico) zamenjala gajica.
Trubar pri pisanju ni bil povsem dosleden in je isti glas (pa tudi isto besedo) pisal na različne načine. Zlasti veliko različic je uporabljal pri glasu s – pisal ga je kot s, ſ, ss, ſs in ß.
Abeceda je sestavljena iz 25 črk (vključno s 3 dvočrkji) v naslednjem vrstnem redu:
thumb|right|250px|Rokopis Škofjeloškega pasijona v bohoričici Bohorič je postavil trdnejša pravopisna pravila, ki se od današnjega slovenskega črkopisa ločijo zlasti po pisavi sičnikov in šumnikov:
+ Bohoričica velikačrka malačrka izgovorjava Z z c ZH zh č S ſ s SH ſh š S s z SH sh ž
Nekaj opomb: Za razliko od sodobne slovenščine je Bohorič zahteval dosledno pisanje polglasnika s črko e, npr.: pervi, vert, ipd (namesto prvi, vrt ...). Bohorič je uvedel tudi pisanje apostrofa pri predlogih, ki se jih piše samo z eno črko, npr.: k'meni, v'shepu ipd. V tabeli vidimo, da se nekatere črke v bohoričici ločijo samo, če so zapisane kot male črke – primerjaj S ſ in S s. Isto je veljalo tudi za i in j (velika črka je obakrat I), pa tudi za u in v (velika črka je obakrat V). Tak način pisanja je bil v tistem času običajen tudi drugod po Evropi. Pozneje se je tudi v bohoričici uveljavilo ločevanje velikih črk: I-J, U-V in S-Ş (črke S označuje glas z, črka Ş pa običajni s) Pozneje so nekateri avtorji uporabljali tudi črko Ę ę, ki je označevala ozki e
Bohoričica je bila v svojem času precej uspešna pisava. Slovencem je omogočala, da so se hitro in z malo truda naučili brati in pisati. Edini problem za bohoričico so predstavljale besede, kjer v izgovorjavi nastopa sičnik v povezavi z glasom h, npr.: izhod, shod, razhuditi se, ipd. Zaradi tega problema je bohoričico pozneje nadomestila gajica.
Na vzhodnoštajerskem jezikovnem prostoru (Prlekija, Slovenske gorice) so uporabili eno različico bohoričice v 18. stoletju. Razlika je toliko, da so vzhodnoštajerski pisci za glas nj pisali kajkavski karakter ny, ki so ga Kajkavci prevzeli iz madžarske abecede. To dobro zrcalijo prve vzhodnoštajerske knjige, kot katekizem Knishize spitavanya téh pet glavnih shtükov (1771) in molitvenik Pripravlanye k-enoi srezhnoi ſmerti (1750).
V času uvajanja prvih računalnikov (ki še niso poznali črk č, š, ž), se je med Slovenci pojavila ideja o obuditvi oziroma posodobitvi bohoričice. V novi bohoričici naj bi pisali šumnike kot ch, sh, zh. Za novo bohoričico se je odločila (na primer) skupina avtorjev, ki ustvarjajo Revijo SRP Nova bohoričica se ni uveljavila zaradi dveh razlogov: ker ostaja odprto vprašanje, kako brati (npr.) besedo shema: kot s-hema (= groba slika) ali kot šema (= neumna oseba), ker smo z razvojem tehnike dobili računalnike, ki brez težav obvladajo šumnike.
Zgodovinski razvoj Bohoričevo abecedo je leta 1584 prvič kodificiral protestantski avtor Adam Bohorič v svoji knjigi Zimske urice proste, ki velja za prvo slovnico slovenščine. Temeljila je na latinski pisavi, ki jo je Primož Trubar od leta 1555 prevzel iz nemščine in jo nato skoraj trideset let pogosto uporabljal. Nekoliko se je razlikovala od prvotne abecede, deloma tudi zaradi sprememb, ki sta jih uvedla Sebastjan Krelj in Jurij Dalmatin. Uporabljena je bila v Dalmatinovem prvem prevodu celotne Biblije v slovenščino.
Čeprav je protireformacija popolnoma uničila protestantsko versko skupnost na Slovenskem, so abecedo prevzeli katoliški avtorji, predvsem ljubljanski rimskokatoliški škof Tomaž Hren. V 17. in začetku 18. stoletja je bilo v slovenščini napisanih zelo malo literarnih besedil; kljub temu je Bohoričeva abeceda ostala v uporabi skozi vse to obdobje. Slovenska imena v Valvasorjevi nemško govoreči knjigi Slava vojvodine Kranjske so bila na primer vsa zapisana v tej pisavi.
Konec 18. stoletja, z oživitvijo slovenščine, se je Bohoričeva pisava vrnila v splošno uporabo. Posodobila sta jo filologa 18. stoletja Marko Pohlin in Jurij Japelj. Do konca 18. stoletja so jo v celoti sprejeli razsvetljenski intelektualci okoli Žige Zoisa. Z avtorjema Antonom Tomažem Linhartom in Valentinom Vodnikom je ponovno postala uveljavljeno orodje literarnega izražanja.
Bohoričeva abeceda je bila precej uspešna, vendar je trpela zaradi številnih pomanjkljivosti:
Slovenski jezik ima osem samoglasnikov, bohoričica pa le pet samoglasniških znakov (to pomanjkljivost ima tudi sodobni slovenski črkopis).
Kombinacijo »š« je bilo mogoče brati kot dve ločeni črki ali kot digraf (čeprav je to pomembno le za peščico besed, kot je na primer »shujšati«).
Ni razlikovala dolžine samoglasnikov (niti sodobni slovenski črkopis).
Ni razlikovala tona (niti sodobni slovenski črkopis).
Zamenjava Pisava je ostala neizpodbitna vse do dvajsetih let 19. stoletja, ko je bilo več poskusov, da bi jo nadomestili s fonetičnimi abecedami. Dva najbolj znana poskusa sta bila Peter Dajnko (Dajnkova abeceda) leta 1824 in Fran Metelko (Metelkova abeceda) leta 1825.
Vendar pa so se tem poskusom, ki jih je sponzoriral filolog Jernej Kopitar, ostro uprli romantični intelektualni krog okoli Matije Čopa in Franceta Prešerna. Ta razprava o pravopisni reformi je postala znana kot tako imenovana slovenska abecedna vojna ali črkarska pravda. Sredi tridesetih let 19. stoletja so podporniki Bohoričeve pisave dobili bitko proti inovatorjem, tudi s podporo češkega jezikoslovca Františka Čelakovskega. Vendar so kritike bohoričice ostale žive.
V štiridesetih letih 19. stoletja je urednik Janez Bleiweis predlagal kompromisno rešitev z uvedbo nekoliko spremenjene različice Gajeve latinske abecede (ki je bila nato zasnovana po češki) za svoj časopis Kmetijske in rokodelske novice. To rešitev so zelo hitro sprejele vse strani in do leta 1848/1850 je spremenjena različica Gajeve abecede popolnoma nadomestila Bohoričevo pisavo; v Sloveniji je v uporabi še danes.
Poskusi oživitve Predlogi za oživitev Bohoričeve pisave so se pojavili v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Več ljudi je predlagalo, da bi za IT namene oživili spremenjeno različico pisave, ker prvi računalniki za splošno uporabo niso mogli obdelati nestandardnih latinskih znakov (tj. č, š, ž). V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je skupina avtorjev okoli revije SRP sprejela "reformirano bohoričevo abecedo" (pravzaprav je zgolj nadomestila č, š, ž s ch, sh, zh in tako sploh ni sledila Bohoričevemu črkopisu). To je bil edini poskus oživitve Bohoričeve abecede in ni pritegnil nobene pozornosti zunaj uredniškega odbora revije.
Zunanje povezave
Arcticae horulae (naslovnica)
Kategorija:Slovenska abeceda Kategorija:Adam Bohorič