São Paulo (; portugalsko za ime Sveti Pavel) je najbolj naseljeno mesto in glavno mesto istoimenske zvezne države São Paulo (z 22 milijoni prebivalcev leta 2023) v južni (JV) Braziliji. Mreža za raziskovanje globalizacije in svetovnih mest (GaWC) ga je uvrstila med alfa globalna mesta in ima velik mednarodni vpliv v trgovini, financah, umetnosti in zabavi. Latinski moto mesta je Non ducor, duco, kar pomeni 'Nisem voden, jaz vodim'.
Mesto obsega 1523 km2, po podatkih iz leta 2023 pa ima več kot 22,4 milijonov prebivalcev in predstavlja najbolj naseljeno mesto južne poloble. Ker se mesto naglo širi, se njegovo okrožje obravnava na dva načina. Po tipu definicije mestnega okrožja CSA (Combined Statistical Area) je São Paulo z več kot 30 milijoni prebivalcev drugo največje mesto na svetu in sledi Tokiu z metropolitanskim okrožjem. Po drugi, ožji definiciji, ki v mestno okrožje ne vključuje področij Campinas, Baixada Santista in drugih bližnjih četrti (Região Metropolitana de São Paulo) ima okrog 22 milijonov prebivalcev (2020), kar ga postavlja na peto najbolj naseljeno metropolitansko območje na svetu.
Mesto, ki so ga leta 1554 ustanovili jezuitski duhovniki, je bilo središče naseljencev bandeirantes v času kolonialne Brazilije, vendar je postalo pomembna gospodarska sila šele med brazilskim ciklom kave sredi 19. stoletja in je pozneje utrdilo svojo vlogo glavnega nacionalnega gospodarskega središča z industrializacijo v Braziliji v 20. stoletju, zaradi katere je mesto postalo kozmopolitski talilni lonec, dom največjih arabskih, italijanskih in japonskih diaspor na svetu, z etničnimi soseskami, kot so Bixiga, Bom Retiro in Liberdade, ter ljudmi iz več kot 200 drugih držav.
Meščani São Paula so poznani kot »paulistanos«, medtem ko izraz »paulista« predstavlja prebivalca države São Paulo. Latinski moto mesta je Non ducor, duco, kar pomeni »Ne vodijo me, jaz vodim«. Znani vzdevek mesta je »Sampa«.
São Paulo je največje urbano gospodarstvo v Latinski Ameriki, ki predstavlja približno 10 % brazilskega BDP in nekaj več kot tretjino BDP zvezne države São Paulo. Mesto je sedež B3, največje borze v Latinski Ameriki po tržni kapitalizaciji in ima več finančnih okrožij, predvsem na območjih okoli avenij Paulista, Faria Lima in Berrini. São Paulo je dom 63 % uveljavljenih multinacionalk v Braziliji in je vir približno ene tretjine brazilske znanstvene produkcije. Osrednja univerza v mestu, Univerza v São Paulu, običajno velja za najboljšo v Braziliji in Latinski Ameriki. Metropola je tudi dom več najvišjih nebotičnikov v Braziliji, vključno z Mirante do Vale, Edifício Itália, Banespa, North Tower in mnogimi drugimi.
Mesto je eno glavnih kulturnih središč v Latinski Ameriki in je dom spomenikov, parkov in muzejev, kot so Latinskoameriški spomenik, park Ibirapuera, Muzej umetnosti, São Paulo, Pinacoteca, Cinemateca, Itaú Cultural, Muzej Ipiranga, Catavento Muzej, Muzej nogometa, Muzej portugalskega jezika in Muzej slike in zvoka. São Paulo ima tudi pomembne kulturne dogodke, kot so Sao Paulo Jazz Festival, São Paulo Art Bienale, São Paulo Fashion Week, Lollapalooza, Primavera Sound, Comic Con Experience in São Paulo Gay Pride Parade, drugi največji LGBT dogodek na svetu.
Zgodovina Predkolonialno obdobje Območje današnjega São Paula, takrat znano kot ravnice Piratininga okoli reke Tietê, je bilo naseljeno z ljudstvom Tupi, kot so Tupiniquim, Guaianás in Gvarani. Tudi druga plemena so živela na območjih, ki danes tvorijo metropolitansko regijo.
Regija je bila v času srečanja z Evropejci razdeljena na Caciquedome (poglavarstva). Najpomembnejši cacique je bil Tibiriçá, znan po svoji podpori portugalskim in drugim evropskim kolonialistom. Med mnogimi avtohtonimi imeni krajev, rek, sosesk itd., ki so danes ohranjena, so Tietê, Ipiranga, Tamanduateí, Anhangabaú, Piratininga, Itaquaquecetuba, Cotia, Itapevi, Barueri, Embu-Guaçu itd.
Kolonialno obdobje
Portugalsko vas São Paulo dos Campos de Piratininga je zaznamovala ustanovitev Colégio de São Paulo de Piratininga 25. januarja 1554. V jezuitskem kolegiju dvanajstih duhovnikov sta bila Manuel da Nóbrega in španski duhovnik José de Anchieta. Zgradili so misijon na vrhu strmega hriba med rekama Anhangabaú in Tamanduateí.Rachel Lawrence: 2010, p. 183
Najprej so imeli majhno strukturo, zgrajeno iz nabite zemlje, ki so jo naredili indijanski delavci v svojem tradicionalnem slogu. Duhovniki so želeli evangelizirati te Indijance, ki so živeli v regiji planote Piratininga in jih spreobrniti v krščanstvo. Mesto je bilo ločeno od obale z gorovjem Serra do Mar, ki so ga Indijanci imenovali Serra Paranapiacaba.
Kolegij je dobil ime po krščanskem svetniku in ustanovitvi na praznik spreobrnitve apostola Pavla iz Tarza. Oče José de Anchieta je v pismu Družbi Jezusovi zapisal to poročilo:
Naslednji dve stoletji se je São Paulo razvijal kot revna in izolirana vas, ki je preživela predvsem z gojenjem samooskrbnih pridelkov z delom domačinov. Dolgo časa je bil São Paulo edina vas v notranjosti Brazilije, saj je bilo potovanje za mnoge pretežko, da bi dosegli to območje. Mem de Sá je kolonistom prepovedal uporabo poti Caminho do Piraquê (Piraquê Pot), danes znane kot Piaçaguera, zaradi pogostih indijanskih napadov nanjo.
22. marca 1681 je Luís Álvares de Castro, drugi markiz de Cascais in obdarjenec kapitanije São Vicente, preselil prestolnico v vas São Paulo in jo označil za vodjo kapitanije. Nova prestolnica je bila ustanovljena 23. aprila 1683 z javnimi praznovanji.
Bandeiranti
V 17. stoletju je bil São Paulo ena najrevnejših regij portugalske kolonije. Bilo je tudi središče notranjega kolonialnega razvoja. Ker so bili izjemno revni, si Paulisti niso mogli privoščiti nakupa afriških sužnjev, tako kot drugi portugalski kolonisti. Odkritje zlata v regiji Minas Gerais v 1690-ih je pritegnilo pozornost in nove naseljence v São Paulo. Kapitaniji São Paulo in Minas de Ouro sta bili ustanovljeni 3. novembra 1709, ko je portugalska krona kupila kapitaniji São Paulo in Santo Amaro od nekdanjih štipendistov.
Na priročni lokaciji v deželi, navzgor po strmem pobočju/gorovju Serra do Mar, ko potujete iz Santosa, hkrati pa ni predaleč od obale, je São Paulo postal varno bivališče za utrujene popotnike. Mesto je postalo središče bandeirantov, neustrašnih zavojevalcev, ki so korakali v neznane dežele v iskanju zlata, diamantov, dragih kamnov in Indijancev, ki bi jih zasužnjili. Bandeirante, kar bi lahko prevedli kot zastavonoše ali zastavosledci, so organizirali izlete v deželo s primarnim namenom dobička in širitve ozemlja za portugalsko krono. Trgovina je rasla iz lokalnih trgov ter zagotavljanja hrane in nastanitve za raziskovalce. Bandeiranti so sčasoma kot skupina postali politično močni in leta 1640 prisilili jezuite v izgon iz mesta São Paula. Skupini sta se pogosto spopadli zaradi nasprotovanja jezuitov domači trgovini z Indijanci s sužnji.
11. julija 1711 je bil São Paulo povišan v status mesta. Okoli leta 1720 so pionirji našli zlato v regijah blizu današnjih mest Cuiabá in Goiânia. Portugalci so svoje brazilsko ozemlje razširili preko linije Tordesillas, da bi vključili zlate regije. Ko je v poznem 18. stoletju zmanjkalo zlata, se je São Paulo preusmeril na gojenje sladkornega trsa. Pridelovanje te rastline se je razširilo po notranjosti kapitanije. Sladkor so izvažali skozi pristanišče Santos. Takrat je bila zgrajena prva moderna cesta med São Paulom in obalo, ki so jo poimenovali Calçada do Lorena ('Lorenina cesta'). Danes se posest, ki je dom guvernerja zvezne države São Paulo v mestu São Paulo, imenuje Palácio dos Bandeirantes (Palača bandeirantov) v soseski Morumbi.
Cesarsko obdobje
Potem ko je Brazilija leta 1822 postala neodvisna od Portugalske, kot je razglasil cesar Peter I. Brazilski, kjer je spomenik neodvisnosti Brazilije, je São Paulo imenoval za cesarsko mesto. Leta 1827 je bila ustanovljena pravna šola v samostanu São Francisco, ki je danes del Univerze São Paulo. Priliv študentov in učiteljev je dal nov zagon rasti mesta, zaradi česar je mesto postalo cesarsko mesto in okrožje študentov sv. Pavla Piratininga.
Širitev proizvodnje kave je bila glavni dejavnik rasti São Paula, saj je postala glavni izvozni pridelek v regiji in je prinašala dobre prihodke. Sprva so jo gojili v regiji doline Paraíba na vzhodu zvezne države São Paulo, kasneje pa v regijah Campinas, Rio Claro, São Carlos in Ribeirão Preto.
Od leta 1869 naprej je bil São Paulo povezan s pristaniščem Santos z Estrada de Ferro Santos-Jundiaí (železniška proga Santos-Jundiaí), imenovana Gospa. V poznem 19. stoletju je več drugih železnic povezovalo notranjost z glavnim mestom države. São Paulo je postal stičišče vseh železnic iz notranjosti države. Kava je bila gospodarski motor velike gospodarske rasti in rasti prebivalstva v državi São Paulo.
Leta 1888 je brazilska cesarska princesa Isabel odobrila 'zlati zakon' (Lei Áurea), ki je ukinil institucijo suženjstva v Braziliji. Glavni vir delovne sile na plantažah kave so bili do takrat sužnji. Kot posledica tega zakona in po vladnih spodbudah za povečanje priseljevanja je provinca začela sprejemati veliko število priseljencev, večinoma italijanskih, japonskih in portugalskih kmetov, od katerih so se mnogi naselili v prestolnici. Nastajati so začele tudi prve industrije v regiji, ki so zagotavljale delovna mesta prišlekom, zlasti tistim, ki so se morali naučiti portugalščine.
Staro republikansko obdobje
Ko je Brazilija 15. novembra 1889 postala republika, je bil izvoz kave še vedno pomemben del gospodarstva São Paula. São Paulo se je okrepil na nacionalnem političnem prizorišču in se izmenjeval s prav tako bogato državo Minas Gerais pri volitvah brazilskih predsednikov, zavezništvo, ki je postalo znano kot kava in mleko, glede na to, da je bil Minas Gerais znan po proizvodnji mleka. V tem obdobju je São Paulo prešel iz regionalnega središča v nacionalno metropolo, postal industrializiran in leta 1928 dosegel svoj prvi milijon prebivalcev. Njegova največja rast v tem obdobju je bila relativna v 1890-ih, ko je podvojil svoje prebivalstvo. Vrhunec obdobja kave predstavlja gradnja druge postaje Luz (sedanja stavba) ob koncu 19. stoletja in avenija Paulista leta 1900, kjer so zgradili številne dvorce.
Industrializacija je bil gospodarski cikel, ki je sledil modelu plantaž kave. Z rokami nekaterih marljivih družin, vključno s številnimi priseljenci italijanskega in judovskega porekla, so začele nastajati tovarne in São Paulo je postal znan po dimljenem in meglenem zraku. Kulturna scena je sledila modernističnim in naturalističnim težnjam v modi na začetku 20. stoletja. Nekateri primeri pomembnih modernističnih umetnikov sta pesnika Mário de Andrade in Oswald de Andrade, umetniki Anita Malfatti, Tarsila do Amaral in Lasar Segall ter kipar Victor Brecheret. Teden moderne umetnosti leta 1922, ki je potekal v Theatro Municipal, je bil dogodek v znamenju avantgardnih idej in umetniških del. Leta 1929 je São Paulo dobil svoj prvi nebotičnik, zgradbo Martinelli.
Spremembe, ki sta jih v mestu naredila Antônio da Silva Prado, baron iz Duprata in Washington Luís, ki je vladal od 1899 do 1919, so prispevale k razvoju mesta; nekateri učenjaki menijo, da je bilo takrat celotno mesto porušeno in na novo zgrajeno. Glavne gospodarske dejavnosti v São Paulu izhajajo iz storitvene industrije – tovarn že zdavnaj ni več, pojavile pa so se ustanove za finančne storitve, odvetniške pisarne, svetovalna podjetja. Stare tovarniške zgradbe in skladišča so še vedno posejana s pokrajino v soseskah, kot sta Barra Funda in Brás. Nekatera mesta okoli São Paula, kot so Diadema, São Bernardo do Campo, Santo André in Cubatão, so do danes še vedno močno industrializirana, s tovarnami, ki proizvajajo od kozmetike do kemikalij in avtomobilov.