sličica|Spomenik 1, ena od štirih olmeških orjaških glav v La Venti, jugovzhodna Mehika. Ta je visoka skoraj 3 m Olmeki so bili prva starodavna civilizacija Mehike. To je prepoznavno iz njihovih velikanskih kamnitih skulptur in obsežnega koledarskega sestava. Živeli so med 12. in 4. stoletjem pred našim štetjem. Gradili so obredna mesta, ki vsebujejo piramide in svetišča zgrajena ročno iz blata in prsti. Bili so prvi jamni slikarji v Mehiki. Izdelovali so kipe iz žada (dragocen kamen-diamant). Njihova tipična umetnost predstavlja jaguarje in vojake s kozjo bradico in debelimi ustnicami. Olmeki so mislili da so jaguarji njihovi predniki, zato so imeli jaguarji pri njih visok verski status. Največja olmeška znamenitost so velikanske kamnite glave z debelimi ustnicami in čelado. Vidni so bili do 100 km daleč.
Etimologija Izraz Olmeki izhaja iz nahuatlske besede Ōlmēcatl [oːlˈmeːkat͡ɬ] (ednina) ali Ōlmēcah [oːlˈmeːkaʔ] (množina). Ta beseda je sestavljena iz dveh besed: ōlli [ˈoːlːi], kar pomeni 'naravni kavčuk', in mēcatl [ˈmeːkat͡ɬ], kar pomeni 'ljudje'.Olmecas (n.d.). Think Quest. Retrieved 20 September 2012, from link Coe (1968) p. 42 Dobesedno torej pomeni 'gumijasti ljudje' v nahuatlščini.
Kavčuk za žoge, ki so se uporabljale v ceremonialni igri z žogo, so ljudje v nižavju Mehiškega zaliva izdelovali že od leta 1600 pr. n. št.Rubber Processing, MIT. Postopek je vključeval pridobivanje lateksa iz kavčukovca Castilla elastica, ki je pogost na tem območju in mešanje lateksa s sokom lokalne trte, Ipomoea alba. Nahui (vključno z Azteki) so svoje sodobne sosede v nižavju Mehiškega zaliva imenovali »gumijasti ljudje«, vendar je bilo to dokumentirano približno 2000 let po koncu starodavne olmeške kulture. Arheologi so v začetku 20. stoletja pomotoma uporabili ime »Olmec« za ponovno odkrite ruševine in artefakte v osrčju zemlje, desetletja preden so razumeli, da jih niso ustvarili isti »gumijasti ljudje«, ki so živeli sodobni Aztekom. Kljub zmotni identiteti se je ime ohranilo.Diehl, p. 14.
Ni znano, kakšno ime so starodavni Olmeki uporabljali zase; nekateri kasnejši mezoameriški zapisi se zdijo, da starodavne Olmeke imenujejo Tamoanchan.Coe (2002) refers to an old Nahuatl poem cited by Miguel Leon-Portilla, which itself refers to a land called "Tamoanchan":in a certain erawhich no one can reckonwhich no one can remember[where] there was a government for a long time". Coe interprets Tamoanchan as a Mayan language word meaning 'Land of Rain or Mist' (p. 61). Sodobni izraz, ki se včasih uporablja za olmeško kulturo, je tenocelome, kar pomeni »usta jaguarja«.The term "tenocelome" is used as early as 1967 by George Kubler in American Anthropologist, v. 69, p. 404.
Pregled Osrčje Olmekov je območje v nižavju Mehiškega zaliva, kjer so se razširili po zgodnjem razvoju v Soconuscu v Veracruzu. Za to območje so značilne močvirne nižave, ki jih prekinjajo nizki hribi, grebeni in vulkani. Sierra de los Tuxtlas se strmo dviga na severu, vzdolž Kampeškega zaliva v Mehiškem zalivu. Tukaj so Olmeki zgradili stalne mestno-tempeljske komplekse v San Lorenzo Tenochtitlán, La Venta, Tres Zapotes in Laguna de los Cerros. V tej regiji se je pojavila prva mezoameriška civilizacija, ki je vladala od približno 1400 do 400 pr. n. št.Dates from Pool, p. 1. Diehl gives a slightly earlier date of 1500 BCE (p. 9), but the same end-date. Any dates for the start of the Olmec civilization or culture are problematic as its rise was a gradual process. Most Olmec dates are based on radiocarbon dating (see e.g. Diehl, p. 10), which is only accurate within a given range (e.g. ±90 years in the case of early El Manatí layers), and much is still to be learned concerning early Gulf lowland settlements.
Izvori
Predolmeške kulture so cvetele od približno 2500 pr. n. št. in domneva se, da Olmeki delno izvirajo iz sosednjih kultur Mokaya ali Mixe-Zoque, ki so se razvile v tem času.See Pool (2007) p. 2. Čeprav obstaja široko soglasje, da je olmeška kultura pomagala postaviti temelje za civilizacije, ki so sledile, obstajajo nesoglasja glede obsega olmeških prispevkov in celo glede pravilne definicije olmeške "kulture". Za podrobnejšo obravnavo tega vprašanja glej "olmeški vplivi na mezoameriške kulture" Začetki olmeške civilizacije tradicionalno segajo med 1400 pr. n. št. in 1200 pr. n. št. Pretekle najdbe olmeških ostankov, ritualno odloženih v svetišču El Manatí blizu trojnih arheoloških najdišč, znanih skupaj kot San Lorenzo Tenochtitlán, so to premaknile vsaj v obdobje 1600–1500 pr. n. št. Zdi se, da so Olmeki imeli svoje korenine v zgodnjih kmetijskih kulturah Tabasca, ki so se začele med 5100 pr. n. št. in 4600 pr. n. št. Te so imele iste osnovne prehranske pridelke in tehnologije kot poznejša olmeška civilizacija.Diehl, 2004: pp. 23–24.
Kar danes imenujemo Olmeki, se je prvič v celoti pojavilo v San Lorenzu Tenochtitlánu, kjer so se okoli leta 1400 pr. n. št. pojavile značilne olmeške značilnosti. Vzpon civilizacije je omogočila lokalna ekologija dobro zalivanih aluvialnih tal, pa tudi prometno omrežje, ki ga je zagotavljalo porečje reke Coatzacoalcos. To okolje lahko primerjamo z okoljem drugih starodavnih središč civilizacije, kot so Nil, Ind, Rumena reka in Mezopotamija. To zelo produktivno okolje je spodbujalo gosto koncentrirano prebivalstvo, kar je posledično sprožilo vzpon elitnega razreda. Elitni razred je ustvaril povpraševanje po izdelavi simboličnih in prefinjenih luksuznih artefaktov, ki opredeljujejo olmeško kulturo. Mnogi od teh luksuznih artefaktov so bili izdelani iz materialov, kot so žad, obsidian in magnetit, ki so prihajali iz oddaljenih lokacij in kažejo, da so imele zgodnje olmeške elite dostop do obsežne trgovske mreže v Mezoameriki. Vir najbolj cenjenega žada je bila dolina reke Motagua v vzhodni Gvatemali,Pool, p. 151. olmeški obsidian pa so izsledili do virov v gvatemalskem višavju, kot sta El Chayal in San Martín Jilotepeque, oziroma v Puebli, oddaljeni od 200 do 400 km.
Zdi se, da je država Guerrero, zlasti njena zgodnja kultura Mezcala, igrala pomembno vlogo v zgodnji zgodovini olmeške kulture. Artefakti v olmeškem slogu se v nekaterih delih Guerrera običajno pojavijo prej kot na območju Veracruz-Tabasco. Predvsem ustrezni predmeti z najdišča Amuco-Abelino v Guerreru razkrivajo datume že v leto 1530 pr. n. št.
La Venta
Prvo olmeško središče, San Lorenzo, je bilo skoraj zapuščeno okoli leta 900 pr. n. št., približno v istem času, ko je postala znana La Venta. Okoli 950-ih let pr. n. št. se je zgodilo tudi obsežno uničenje številnih spomenikov v San Lorenzu, kar lahko kaže na notranji upor ali, manj verjetno, na invazijo.Coe (1967), p. 72. Druga možnost je, da pohabljanje teh spomenikov ni povezano z propadom in zapuščanjem San Lorenza. Nekateri raziskovalci menijo, da je imelo pohabljanje ritualne vidike, zlasti ker je bila večina pohabljenih spomenikov ponovno pokopana v vrsti. Najnovejša domneva pa je, da so bile za ta premik v olmeških središčih morda odgovorne okoljske spremembe, saj so nekatere pomembne reke spremenile tok.
Po propadu San Lorenza je La Venta postala najpomembnejše olmeško središče, ki je obstajalo od leta 900 pr. n. št. do opustitve okoli leta 400 pr. n. št. La Venta je ohranjala olmeške kulturne tradicije s spektakularnimi prikazi moči in bogastva. Velika piramida je bila največja mezoameriška struktura svojega časa. Še danes se po 2500 letih erozije dviga 34 m nad naravno ravno pokrajino. Globoko v La Venti so ležale razkošne, delovno intenzivne "daritve" – 1000 ton gladkih serpentinskih blokov, veliki mozaični tlaki in vsaj 48 ločenih votivnih daril iz poliranih žadnih dlet, keramike, figuric in hematitnih ogledal.
Zaton Znanstveniki še niso ugotovili vzroka za končno izumrtje olmeške kulture. Med letoma 400 in 350 pr. n. št. se je prebivalstvo v vzhodni polovici osrčja Olmekov strmo zmanjšalo, območje pa je bilo redko poseljeno do 19. stoletja.Diehl, p. 82. Nagy, p. 270, however, pa je bolj previden in navaja, da se je v delti reke Grijalva, na vzhodnem robu osrčja, »navidezna gostota prebivalstva lokalnega prebivalstva znatno zmanjšala ... Morda je obstajala nizko gostota poznopredklasične in zgodnjeklasične poselitve ... vendar ostaja nevidna.« Po mnenju arheologov je bilo to odseljevanje verjetno posledica »zelo resnih okoljskih sprememb, zaradi katerih je regija postala neprimerna za velike skupine kmetov«, zlasti sprememb rečnega okolja, od katerega so bili Olmeki odvisni za kmetijstvo, lov in nabiralništvo ter prevoz. Te spremembe so morda sprožili tektonski pretresi ali posedanje ali zamuljevanje rek zaradi kmetijskih praks.
Eno od teorij o znatnem upadu prebivalstva v obdobju končne formacije predlagajo Santley in sodelavci (Santley et al. 1997), ki predlagajo preselitev naselij zaradi vulkanizma in ne zaradi izumrtja. Vulkanski izbruhi v zgodnjem, poznem in končnem obdobju formacije bi prekrili ozemlje in prisilili Olmeke, da preselijo svoja naselja.Vanderwarker (2006) pp. 50–51
Ne glede na vzrok so se v nekaj sto letih po opustitvi zadnjih olmeških mest trdno uveljavile nasledniške kulture. Najdišče Tres Zapotes na zahodnem robu osrčja Olmekov je bilo naseljeno še dolgo po letu 400 pr. n. št., vendar brez značilnosti olmeške kulture. Ta post-olmeška kultura, pogosto označena kot epi-olmeška, ima značilnosti, podobne tistim v Izapi, približno 550 kilometrov jugovzhodno.
Artefakti Olmeška kultura je bila najprej opredeljena kot umetniški slog in to je še vedno zaščitni znak kulture.Coe (2002), p. 62. Veliko olmeške umetnosti, kot je Rokoborec, je narejeno v številnih medijih – med drugim iz žada, gline, bazalta in zelenega kamna – in je naturalistično. Druga umetnost izraža fantastična antropomorfna bitja, pogosto zelo stilizirana, z ikonografijo, ki odraža verski pomen. Pogosti motivi vključujejo navzdol obrnjena usta in razcepljeno glavo, ki ju vidimo na upodobitvah volkodlakov. Poleg izdelovanja človeških in človeku podobnih motivov so bili olmeški obrtniki spretni tudi v upodabljanju živali.
Čeprav so olmeške figurice v celotnem obdobju formacije pogosto najdene na najdiščih, so kamniti spomeniki, kot so kolosalne glave, najbolj prepoznavna značilnost olmeške kulture. Te spomenike lahko razdelimo v štiri razrede:Pool, p. 106. Diehl, pp. 109–115. Kolosalne glave (ki so lahko visoke do 3 m); Pravokotni 'oltarji' (bolj verjetno prestoli), kot je Oltar 5, prikazan spodaj; Prostostoječe okrogle skulpture, kot so dvojčka iz El Azuzula ali spomenika San Martín Pajapan 1; in Stele, kot je spomenik La Venta 19. Oblika stel je bila na splošno uvedena pozneje kot kolosalne glave, oltarji ali prostostoječe skulpture. Sčasoma se je stela spremenila od preprostih predstavitev figur, kot je spomenik 19 ali stela La Venta 1, do predstavitev zgodovinskih dogodkov, zlasti dejanj, ki so legitimizirala vladarje. Ta trend je dosegel vrhunec v spomenikih po Olmekih, kot je La Mojarra Stela 1, ki združuje podobe vladarjev s pisavo in koledarskimi datumi.
Onkraj osrčja dežele
Artefnati, vzorci, figurice, spomeniki in ikonografija v olmeškem slogu so bili najdeni v arheoloških zapisih najdišč na stotine kilometrov zunaj osrčja Olmekov. Ta najdišča vključujejo:See Pool, pp. 179–242; Diehl, pp. 126–151.
Osrednja Mehika Tlatilco in Tlapacoya, glavna središča kulture Tlatilco v dolini Mehike, kjer artefakti vključujejo votle figurice z motivom otroškega obraza in olmeške vzorce na keramiki.
Chalcatzingo v dolini Morelos v osrednji Mehiki, ki se ponaša z monumentalno umetnostjo v olmeškem slogu in skalno umetnostjo z olmeškimi figurami.
Tudi leta 2007 so arheologi odkrili Zazacatlo, mesto v Morelosu, ki je bilo pod vplivom Olmekov. Zazacatla, ki se nahaja približno 40 kilometrov južno od Ciudad de Mexico, je med letoma 800 in 500 pr. n. št. pokrivala približno 2,5 kvadratnega kilometra.Stefan Lovgren, Ancient City Found in Mexico; Shows Olmec Influence. National Geographic News, 26 January 2007
Zahodna Mehika