Jerome David Salinger (izgovorjava ˈsælɪndʒər), krajše J. D. Salinger, ameriški pisatelj, * 1. januar 1919, New York, ZDA, † 27. januar 2010, Cornish, New Hampshire, ZDA.
Salinger je najbolj poznan po svojem romanu Varuh v rži iz leta 1951, kot tudi po svoji samotarski naravi. Svoje zadnje delo je izdal leta 1965, svoj zadnji intervju pa podal leta 1980. Odraščal je na Manhattanu in že v času srednje šole začel pisati kratke zgodbe, nekatere zgodbe je objavil na začetku 40. let, preden je odšel v vojsko. Leta 1948 je v literarni reviji The New Yorker izdal zgodbo Odličen dan za ribe bananarice, ki so jo kritiki dobro sprejeli. V reviji The New Yorker je kasneje objavil tudi precejšen del svojih literarnih stvaritev. Leta 1951 je izšel njegov roman Varuh v rži, ki je nemudoma postal velika uspešnica. Njegov prikaz mladostniške odtujitve in izgube nedolžnosti protagonista Holdena Caulfielda je močno vplivala predvsem na mlade bralce. Roman je še danes široko bran in kontroverzenGlej Beidlerjev A Reader's Companion to J.D. Salinger's The Catcher in the Rye., vsako leto prodajo okoli 250.000 izvodov.
Uspeh Varuha v rži je vodil do medijske pozornosti in negativnih kritik: Salinger je postal samotarski in je nova dela objavljal manj pogosto. Varuhu v rži je sledila zbirka kratkih zgodb Devet zgodb (1953), zbirka novele in kratke zgodbe Franny in Zooey (1961) in zbirka dveh novel Raise High the Roof Beam, Carpenters and Seymour: An Introduction (1963). Njegovo zadnje objavljeno delo je bila novela Hapworth 16, 1924, ki se je 19. junija 1965 pojavila v časopisu The New Yorker.
Zatem se je Salinger stalno spopadal z neželeno medijsko pozornostjo, med drugim je v 80. letih vložil tožbo proti svojemu biografu Ianu Hamiltonu, v poznih 90. letih pa so izšli še dvoji spomini nanj, ki sta jih izdali dve njemu bližnji osebi: Joyce Maynard, nekdanja partnerka, in Margaret Salinger, njegova hčerka. Leta 1996 je manjši založnik naznanil, da je sklenil posel s Salingerjem za objavo dela Hapworth 16, 1924 v knjižni obliki, a je izdaja dela ob sledeči medijski pozornosti zapadla za nedoločen čas. Junija 2009 je napolnil naslovne vrstice časopisov po vsem planetu, potem ko je vložil tožbo proti še enemu avtorju zavoljo neupoštevanja avtorskih pravic. Dotični avtor naj bi namreč enega od likov v Varuhu v rži uporabil v enem svojih del.Gross, D. "Salinger vložil tožbo". CNN. Pridobljeno 06.06.2009. Salinger je 27. januarja 2010 umrl naravne smrti na svojem domu v Cornishu, New Hampshire.
Zgodnje življenje
Jerome David Salinger se je rodil na Manhattanu, New York, na novega leta dan leta 1919. Njegova mati Marie (rojena Jillich) je imela škotsko-irske korenine, medtem ko je bil njegov oče, Sol Salinger, poljski Jud, ki je prodajal košer sir. Salingerjeva mati si je spremenila ime v Miriam in prevzela judovsko vero, kar je Salinger izvedel šele, ko je opravil svoj bar micva. Imel je le starejšo sestro Doris (1911-2001).Alexander, 1999, str. 32.
Mladi Salinger je obiskoval šole na zahodni strani otoka Manhattan, nato pa je deveti in deseti razred obiskoval na zasebni šoli McBurney School. Igral je v številnih igrah in »pokazal prirojeno nadarjenost za gledališče«, vendar je njegov oče nasprotoval ideji, da bi J.D. postal igralec.Lutz, 2001, str. 10. Salinger je bil vesel, da je ušel svoji preveč zaščitniški materi, s tem ko se je vpisal na Vojaško akademijo Valley Forge v Waynu, Pensilvanija.Salinger, 2000, str. 31. Čeprav je že na McBurneyju pisal za šolski časopis, je na Valley Forgu začel ustvarjati zgodbe »pod rjuhami pozno ponoči, s pomočjo svetilke.« Alexander, 1999, str. 42. V prvi letnik Univerze v New Yorku se je vpisal leta 1936. Salinger je premišljeval, da bi študiral specialno pedagogikoFiene, D.M. (1962). "Bibliografska študija J. D. Salingerja: življenje, delo in ugled", magistrska naloga. Univerza v Louisvilleu. , a je naslednjo pomlad prenehal s študijem. Tisto jesen mu je oče naložil, da naj se privadi na posel izvažanja mesa, in Salingerja so poslali delat v neko podjetje na Dunaj v Avstrijo.Salinger, 2000, str. 39.
Avstrijo je zapustil le približno mesec pred priključitvijo Avstrije nacistični Nemčiji 12. marca 1938. Le en semester je nato obiskoval Kolidž Ursinus v Collegevillu, Pensilvanija. Leta 1939 je Salinger obiskoval večerne tečaje ustvarjalnega pisanja na Univerzi Columbia, ki jih je vodil Whit Burnett, dolgoletni urednik revije Story. Po Burnettovem pričevanju se Salinger ni izkazal, vse do nekaj tednov pred koncem drugega semestra, ko je »nenadoma oživel« in dokončal tri zgodbe.Alexander, 1999, str. 55–58. Burnettovi citati so bili vključeni v Fiction Writer's Handbook (Priročnik pisca leposlovja), ki sta ga uredila Whit in Hallie Burnett, izšlo je leta 1975. Burnett je povedal Salingerju, da so njegove zgodbe spretno napisane in dovršene ter uvrstil zgodbo The Young Folks, vinjeto o zgrešeni mladosti, v revijo Story. Salingerjevo premierno delo so v reviji objavili v marčevskoaprilski številki leta 1940. Burnett je postal Salingerjev mentor in po tistem sta si dopisovala še leta.Alexander, 1999, str. 55, 63–65.
Druga svetovna vojna Leta 1941 se je začel Salinger videvati z Oono O'Neill, hčerko dramatika Eugena O'Neilla. Čeprav se mu je aristokratska deklina zdela samozadostna (prijatelju je zaupal, da »je mala Oona zaljubljena v malo Oono«), se je nanjo navezal, jo često klical in ji pisal dolga pisma. str. 87. Njun odnos se je končal, ko se je Oona spoznala s Charliejem Chaplinom, s katerim se je kasneje tudi poročila. Konec leta 1941 je Salinger krajši čas delal na karibski križarski ladji, na kateri je opravljal delo vodje aktivnosti in verjetno tudi nastopal.Lutz, 2001, str. 18.
Istega leta je začel literarni reviji The New Yorker pošiljati svoje kratke zgodbe. Sedem zgodb so zavrnili, med njimi so bile tudi zgodbe Lunch for Three, Monologue for a Watery Highball in I Went to School with Adolf Hitler. Decembra 1941 so nato sprejeli zgodbo Slight Rebellion off Madison, ki je postavljena na Manhattan, govori pa o razočaranem najstniku Holdenu Caulfieldu in njegovem »strahu do vojne«., str. 98, 233. Ko je Japonska še tistega meseca izvedla napad na Pearl Harbor, je Salingerjeva zgodba v luči novega konteksta postala praktično »neobjavljiva« in je v reviji niso objavili vse do leta 1946. Spomladi leta 1942, nekaj mesecev po vstopu ZDA v drugo svetovno vojno, je moral med vojake tudi Salinger. Pripadal je 12. pehotnemu regimentu 4. pehotne divizije. Boril se je na obali Utah na Dan D, sodeloval pa je tudi v bitki v izboklini (Ardenska ofenziva).Salinger, 2000, str. 58. thumb|left|180px|Naslovnica knjižne izdaje kratke zgodbe Za Esmé – z ljubeznijo in obžalovanjem iz leta 1960. Med prodiranjem zaveznikov od Normandije proti Nemčiji se je Salinger domenil za sestanek s pisateljem Ernestom Hemingwayem, ki je nanj močno vplival in je tedaj delal kot vojni dopisnik v Parizu. Salinger je bil nad Hemingwayjevo prijaznostjo in skromnostjo navdušen in ugotovil, da je Hemingway »mehkejši« od svoje okorne podobe v javnosti., str. 420, 646. Hemingwayja je na drugi strani Salingerjevo pisanje očaralo in je komentiral: »Jezus, on ima hudičev pisateljski talent.« Pisatelja sta si začela dopisovati in Salinger je julija 1946 zapisal, da so njuni pogovori med njegovimi maloštevilnimi pozitivnimi spomini iz vojne. Salinger je dodal, da obdeluje igro o Holdenu Caulfieldu, protagonistu zgodbe Slight Rebellion off Madison, in da upa, da bo glavno vlogo odigral kar sam.
Salingerja so nato premestili v protiobveščevalno enoto, kjer je uporabil svoje znanje francoščine in nemščine pri zasliševanju vojnih ujetnikov.Salinger, 2000, str.55 Sodeloval je tudi pri osvobajanju vsaj enega koncentracijskega taborišča. Vojne izkušnje so ga zaznamovale predvsem na čustvenem področju. Potem ko je bila Nemčija premagana, so ga za nekaj tednov hospitalizirali zaradi reakcije na stres bojevanja.Hamilton, 1988, str. 89.Lutz, 2001, str. 7. Salinger je kasneje povedal svoji hčerki: »Vonja po razpadajočem človeškem mesu se nikoli zares ne znebiš, ne glede na to, kako dolgo živiš.«Salinger, 2000, str. 55. Oba Salingerjeva biografa špekulirata, da je pri več zgodbah izhajal iz svojih vojnih izkušenj, npr. pri zgodbi Za Esmé – z ljubeznijo in obžalovanjem, ki jo pripoveduje travmatiziran vojak. Salinger je nadaljeval s pisanjem tudi med služenjem vojske in je nekatere zgodbe objavil v uglednih revijah, kot sta bili Collier's in Saturday Evening Post. Še naprej je objavljal tudi v literarni reviji The New Yorker, a z malo uspeha: od leta 1944 do 1946 so zavrnili objavo vseh njegovih del, leta 1945 so mu zavrnili tudi objavo 15 pesmi.
Leta po vojni Po porazu Nemčije se je Salinger prijavil za služenje šestmesečne dolžnosti denacifikacije v Nemčiji.Salinger, 2000, str. 67. Služil je v ameriški protiobveščevalni službi (Counterintelligence Corps, CIC). Živel je v Weißenburgu in se kmalu poročil s Sylvio Welter. Aprila 1946 jo je pripeljal v ZDA, a je njun zakon po osmih mesecih razpadel in Sylvia se je vrnila v Nemčijo.Alexander, 1999, str. 113. Nekaj časa kasneje, leta 1972, je bila z njim hčerka Margaret, ko je prejel pismo od Sylvie. S pogledom je ošinil ovojnico in jo, ne da bi jo odprl in pismo prebral, raztrgal na kosce. To je bilo prvič, da je slišal od Sylvie po njuni ločitvi, a kot je Margaret povedala: »Ko je on zaključil z neko osebo, je zaključil.«Salinger, 2000, str. 359.
Leta 1946 je Whit Burnett privolil, da mu bo pomagal objaviti zbirko kratkih zgodb.Alexander, 1999, str. 118–20. Zbirka, naslovljena The Young Folks, je bila sestavljena iz dvajsetih zgodb, od katerih jih deset dotlej še nikoli ni bilo objavljenih. Čeprav je Burnett menil, da bo zbirka zares izšla, in je Salingerju celo izboril denarno nagrado, je založnik Lippincott zavrnil Burnetta in preklical izid zbirke. Salinger je za neizid knjige okrivil Burnetta in dvojica je nenadoma postala odtujena.Alexander, 1999, str. 120, 164, 204–5. thumb|left|180px|Letak filma My Foolish Heart Samuela Goldwyna, ki je nastal po Salingerjevi literarni predlogi. Do poznih 40. let je Salinger že postal vnet privrženec zen budizma in se je celo domenil za sestanek z budističnim učenjakom D. T. Suzukijem. Leta 1948 je nato Salinger reviji The New Yorker posredoval kratko zgodbo Odličen dan za ribe bananarice. V reviji so bili tako navdušeni nad kakovostjo zgodbe, da so jo nemudoma potrdili za objavo in s Salingerjem podpisali pogodbo, ki jim je omogočala premierno izdajo vseh njegovih bodočih zgodb.Alexander, 1999, str. 124. Pozitiven odziv kritikov na zgodbo Odličen dan za ribe bananarice, in težave, ki jih je Salinger imel s cenzuro v t. i. uglednejših revijah, so pomenili, da je odtlej skoraj izključno objavljal le še v reviji The New Yorker.Alexander, 1999, str. 130. Zgodba Odličen dan za ribe bananarice je bila tudi prva, v kateri je nastopila izmišljena (fiktivna) družina Glass, ki je sestojila iz dveh upokojenih vodviljskih nastopačev in njunih sedmih prezgodaj zrelih otrok: Seymourja, Buddyja, Boo Boo, Walta, Wakerja, Zooeyja in Franny.Crawford, 2006, str. 97–99. Salinger je skupaj napisal sedem zgodb o družini Glass, s čimer je postregel s podrobno zgodovino družine, čeprav se je v glavnem osredotočil le na Seymourja, najstarejšega in najtežavnejšega izmed sedmih otrok.