Tenochtitlan, znan tudi kot Mexico-Tenochtitlan, je bil velik mehiški altepetl v današnjem zgodovinskem središču Ciudad de Mexica. Natančen datum ustanovitve mesta ni jasen, vendar je bil datum 13. marec 1325 izbran leta 1925 za praznovanje 600. obletnice mesta.Castillo Ledon, Luis (1925). La Fundación de la Ciudad de México 1325–1925 Editorial CVLTURA pp. 5, 55, 56 Mesto je bilo zgrajeno na otoku v takratnem jezeru Texcoco v Mehiški dolini. Mesto je bilo v 15. stoletju prestolnica rastočega Azteškega imperija, dokler ga leta 1521 niso zavzeli Tlaxcalteki in Španci.
Na svojem vrhuncu je bilo največje mesto v predkolumbovski Ameriki. Kasneje je postalo cabecera podkraljestva Nove Španije. Danes so ruševine Tenochtitlana v zgodovinskem središču mehiške prestolnice. Xochimilco, ki je na seznamu svetovne dediščine, vsebuje ostanke geografije (voda, čolni, plavajoči vrtovi) mehiške prestolnice.
Tenochtitlan je bil eden od dveh mehiških āltepētlov (mestnih držav ali politij) na otoku, drugi je bil Tlatelolco.
Geografija Tenochtitlan je obsegal približno 8 do 13,5 km2 in je stal na zahodni strani plitvega jezera Texcoco. Mesto se je raztezalo od severa proti jugu, od severne meje Tlatelolca do močvirij, ki so takrat postopoma izginjala proti zahodu; mesto se je končalo bolj ali manj na sedanji lokaciji Avenide Bucareli.
Azteško prestolnico sta sestavljali dve mesti: Tenochtitlan in Plateloco. Obe mesti je ločeval kratek vodni kanal, a povezani sta bili z mostički. Dostop do azteške prestolnice je bil mogoč z obrežja s kanuji ali pa tudi po nasipih. Nasipi so dejansko plavali na jezerskem površju. Ker sta bili obe mesti povezani z lesenimi mostovi, pod katerimi so vozili mali kanuji. Mostove je bilo mogoče po potrebi odstraniti, da bi zaščitili mesto, zato je bila prestolnica prava mestna trdnjava, ki jo je bilo precej težko uničiti.
Jezero Texcoco je bilo največje od petih med seboj povezanih jezer. Ker je nastalo v endoreični kotlini, je bilo jezero Texcoco brakično. Med vladavino Moctezume I. je bil zgrajen nasip Nezahualcoyotl, ki ga je domnevno zasnoval Nezahualcoyotl. Nasip, ki je bil ocenjen na 12 do 16 km, je bil dokončan okoli leta 1453. Nasip je zadrževal svežo izvirsko vodo v vodah okoli Tenochtitlana in brakično vodo zadrževal onkraj nasipa, proti vzhodu.
Dva dvojna akvadukta, vsak dolg več kot 4 km in izdelan iz terakote,Cortés, H. sta mestu zagotavljala svežo vodo iz izvirov v Chapultepecu. Ta je bila namenjena predvsem čiščenju in umivanju. Za pitje je bila prednostna voda iz gorskih izvirov. Večina prebivalstva se je rada kopala dvakrat na dan; Moctezuma naj bi se kopal štirikrat na dan. Glede na kontekst azteške kulture v literaturi je bilo milo, ki so ga najverjetneje uporabljali, korenina rastline, imenovane kopalxocotl (Saponaria americana), za čiščenje oblačil pa so uporabljali korenino metla (Agave americana). Tudi višji sloji in nosečnice so se umivali v temāzcalliju, podobnem savni, ki se še vedno uporablja na jugu Mehike. To je bilo priljubljeno tudi v drugih mezoameriških kulturah.
Mestni teritorij so Azteki širili tako, da so okoli mest naredili pas plavajočih otokov. Te otoke so imenovali chinampe. Plavajoče otoke chinampe so naredili iz vrbja, ki so jih privezali na jezersko dno, na vrhu pa so jih pokrili z rodovitno zemljo. Chinampe so merile 100 krat 10 metrov. Ko so se umetni otoki začeli pogrezati, so nanje nametali novo zemljo. Dokler niso nastali pravi umetni otoki, katere ni bilo več potrebno povezati z vrvmi z jezerskim dnom, da ne bi odplavali. Chinampe so bila odlična zemljišča za gojenje cvetja in zelenjave.
Azteška prestolnica se je morala spoprijeti z dvema problemoma: z oskrbo z živežem in z vzdrževanjem čistoče. Za prevoz hrane so uporabljali kanuje. Z njimi so poljščine pripeljali naravnost na trg. Vedeti moramo, da Azteki sploh niso imeli tovornih živali, kot so bile na primer lame, ki so jih imeli Inki. Zaradi tega je bila oskrba prebivalstva z živežem precej zahtevna naloga in bi bila brez čolnov povsem neizvedljiva. Najpomembnejši in največji trg v prestolnici Aztekov je bil v Tlatelalcu. Na tem trgu so imeli prodajalci določen prostor, glede na vrsto blaga, ki so ga prodajali. Trgovci z žitaricami in kuhanimi jedmi so se na tržnici držali skupaj. Ravno tako so skupine tvorili prodajalci oblačil, sandalov in nožev. Način prodaje na tržnici je bila dejansko menjava blaga ali pa so kot plačilno sredstvo uporabljali zrna kakava in koščke bakra. Tržnica v Tenochtitlanu je bila ogromna, dobro zasnovana. Na njej se je zmeraj trlo ljudi. Na trgu je bilo moč kupiti prav vse: koruzo, fižol, kakav, najrazličnejše sadje, rogoznice, purane, kunce, pripravljene jedi, les, »papir«, srebro, drage kamne, perje, sužnje, sandale, tigrove in nutrijine kože, zdravilne rastline, začimbe, tobak, nože... Ta velikanska tržnica je lahko sprejela 60.000 ljudi.
12 sodnikov, ki jim je predsedoval predstavnik trgovcev, je sodilo goljufom in razsojalo ob pritožbah strank. Da je trgovanje potekalo po pravilih, je skrbelo veliko število policistov.
Azteki so se epidemijam izognili le, če so skrbeli za čistočo. Pri vzdrževanju čistoče so uspešno izkoristili lego azteške prestolnice. Odpadne vode so po odlični mreži odtočnih kanalov speljali v jezero. Na mnogih javnih mestih so bila stranišča, katerih vhod so zakrivali z rogoznico. Kot stranišča so uporabljali tudi kanuje zasidrane ob robovih kanalov. Azteki so imeli komunalno službo, ki je skrbela za čistočo ulic in odvoz smeti iz mestnih četrti v okoliške mlakuže. A največje delo pri ohranjanju čistoče je opravila narava. Dež je redno spiral vso preostalo umazanijo, zaradi nadmorske višine pa se je mesto kopalo v svežem podnebju.
Družbeni razredi
Tenochtitlan lahko glede na družbeno stratifikacijo štejemo za najkompleksnejšo družbo v Mezoameriki. Kompleksen sistem je vključeval številne družbene razrede. Macehualtini so bili preprosti ljudje, ki so živeli zunaj otoškega mesta Tenochtitlan. Pipiltini so bili plemiči, ki so bili sorodniki voditeljev in nekdanjih voditeljev ter so živeli znotraj meja otoka. Cuauhipiltini ali orli plemiči so bili preprosti ljudje, ki so s svojo bojno spretnostjo navduševali plemiče in so bili obravnavani kot plemiči. Teteuctini so bili najvišji razred, vladarji različnih delov imperija, vključno s kraljem. Tlacohtini so bili sužnji ali pogodbeni služabniki. Nazadnje so bili pochteca trgovci, ki so potovali po vsej Mezoameriki in trgovali. Članstvo v tem razredu je temeljilo na dednosti. Pochteca so lahko postali zelo bogati, ker niso plačevali davkov, vendar so morali s premoženjem, ki so ga pridobili s svojimi trgovskimi odpravami, financirati obredni praznik Xocotla Huetzija.
Status se je kazal z lokacijo in vrsto hiše, v kateri je oseba živela. Navadni ljudje so živeli v hišah iz trstičja, ometanih z blatom in pokritih s slamo. Ljudje, ki so bili bolj premožni, so imeli hiše iz nepečene opeke z ravnimi strehami. Bogati so imeli hiše iz kamna z ravnimi strehami. Najverjetneje so sestavljali hišne komplekse, ki so bili razporejeni okoli notranjega dvorišča. Višji uradniki v Tenochtitlanu so živeli v velikih palačnih kompleksih, ki so sestavljali mesto.
Še večjo kompleksnost azteške družbene stratifikacije so dodali calpōlli. Calpōlli je skupina družin, ki so bile povezane bodisi s sorodstvom bodisi s bližino. Te skupine sestavljajo tako elitni člani azteške družbe kot tudi meščani. Elite so meščanom zagotavljale obdelovalno zemljo in nekmetijske poklice, meščani pa so opravljali storitve za poglavarje in dajali davke.Coe, M. 2008, pp. 194–196.
Zgodovina
Tenochtitlan je bil prestolnica mehiške civilizacije ljudstva Mexica, ustanovljene leta 1325. Državna religija mehiške civilizacije je pričakovala izpolnitev starodavne prerokbe: potujoča plemena bodo našla usojeno mesto za veliko mesto, katerega lokacijo bo označeval orel s kačo v kljunu, ki bo sedel na vrhu kaktusa (Opuntia), ki je zrasel iz osrčja Copila.
Mexica so to vizijo videli na takrat majhnem močvirnem otoku v jezeru Texcoco, vizijo, ki je zdaj ovekovečena v mehiškem grbu in na mehiški zastavi. Ker jih neugoden teren ni odvrnil, so se lotili gradnje svojega mesta, pri čemer so za kmetijstvo ter za sušenje in širitev otoka uporabili sistem chinampa (napačno poimenovan kot 'plavajoči vrtovi').
Razvila se je cvetoča kultura in mehiška civilizacija je začela prevladovati nad drugimi plemeni po Mehiki. Majhen naravni otok se je nenehno širil, ko je Tenochtitlan rasel in postal največje in najmočnejše mesto v Mezoameriki. Razvile so se trgovske poti, ki so prinašale blago iz krajev vse do Mehiškega zaliva, Tihega oceana in morda celo iz Inkovskega imperija.Blainey, G. A Very Short History of the World, 2007
Po poplavi jezera Texcoco je bilo mesto obnovljeno med vladavino Ahuitzotla, ki je trajala med letoma 1486 in 1502, v slogu, ki ga je uvrstil med najveličastnejše v Mezoameriki.
Hernán Cortés je v Tenochtitlan prispel 8. novembra 1519. Čeprav ni natančnih številk, je bilo prebivalstvo mesta ocenjeno na med 200.000 in 400.000 prebivalcev, kar je Tenochtitlan uvrstilo med največja mesta na svetu v tistem času. V primerjavi z evropskimi mesti so se mu lahko kosali le Pariz, Benetke in Konstantinopel. Bil je petkrat večji od Londona Henrika VIII.. V pismu španskemu kralju je Cortés zapisal, da je Tenochtitlán velik kot Sevilla ali Córdoba. Cortésovi možje so bili ob pogledu na veličastno mesto osupli in mnogi so se spraševali, ali sanjajo.
Čeprav nekateri priljubljeni viri navajajo število kar 350.000, so najpogostejše ocene prebivalstva več kot 200.000 ljudi. Ena redkih celovitih akademskih raziskav o velikosti mezoameriških mest in mestec je prišla do podatka o 212.500 prebivalcih, ki so živeli na 13,5 km2.Smith (2005), p. 411 Pravijo tudi, da je Moctezuma Xocoyotzin nekoč vladal nad imperijem skoraj petih milijonov ljudi v osrednji in južni Mehiki, ker je svojo oblast razširil na okoliška ozemlja, da bi pridobil davke in ujetnike za žrtvovanje bogovom.
Osvojitev
Ko so Cortés in njegovi možje napadli Tenochtitlan, se je Moctezuma II. odločil, da ga bo sprejel kot veleposlanika, namesto da bi tvegal vojno, v katero bi se lahko hitro vključili užaljeni domorodci.
Ko se je Cortés približal Tenochtitlanu, so Tenochcah slavili Toxcatla. Na tem dogodku so najvidnejši bojevniki vsakega altepetla plesali pred ogromnim kipom Huitzilopochtlija. Španski voditelj Pedro de Alvarado, ki je ostal na oblasti, se je bal, da domorodci načrtujejo presenetljiv napad. Ujel je tri domorodce in jih mučil, dokler niso rekli, da je to res načrtovano. Med festivalom so Španci prišli močno oboroženi in zaprli vsak izhod z dvorišča, da nihče ne bi pobegnil. To se je zgodilo v njihovih zadnjih dneh v Tenochtitlanu.Townsend, Camilla. 2006. 102–103.
Plemiči so se postavili na vsako stran glavne mestne ceste, ki se je raztezala približno ligo (4,83 km). Po sredini je hodil Moctezuma II., ob sebi pa sta bila dva lorda, eden od njiju njegov brat, vladar Iztapalape. Cortés je sestopil s konja in ga pozdravil vladar in njegovi lordi, vendar mu je bilo prepovedano, da se ga dotakne. Cortés mu je dal ogrlico iz kristalov in si jo nadel na vrat.
Nato so jih odpeljali v veliko hišo, ki jim bo služila kot dom med bivanjem v mestu. Ko so se namestili, se je Moctezuma sam usedel in se pogovoril s Cortésom. Veliki vladar je izjavil, da jim bo vse, kar potrebujejo, na voljo. Bil je navdušen nad obiskovalci takšnega statusa. Čeprav so Španci iskali zlato, je Moctezuma izrazil, da ga ima zelo malo, vendar da bo Cortésu, če si ga bo želel, dal vse.Cortés, H. 1520, p. 70.