Tokio (japonsko 東京, dobesedno vzhodna prestolnica, prečrkovanje po Hepburnovem sistemu latiniziranja japonščine Tōkyō), formalno Tokijska metropola (japonsko 東京都 prečrkovano kot Tōkyō-to), je glavno mesto Japonske in največje urbano središče v državi. Legalno ima hkrati status prefekture in mesta, kar je posebnost pri japonskih mestih. 32 posebnih tokijskih okrajev sestavlja območje, ki mu neformalno pravimo mesto Tokio, v njem pa živi več kot 8 milijonov ljudi. Na celotnem območju prefekture živi 13,1 milijonov ljudi, kar je desetina japonskega prebivalstva. Tokio je administrativno, poslovno, prometno, izobraževalno in kulturno središče Japonske.
Širše (metropolitansko) območje Tokia, ki vključuje prefekture Čiba, Kanagava in Saitama, je s 35 milijoni prebivalcev najgosteje naseljeno urbano območje na svetu in predstavlja slabo tretjino prebivalstva države.
Prefektura, ki se nahaja na vrhu Tokijskega zaliva, je del regije Kanto na osrednji obali Honšuja, največjega japonskega otoka. Tokio je gospodarsko središče Japonske in je sedež tako japonske vlade kot japonskega cesarja.
Prvotno ribiška vas z imenom Edo, je mesto postalo vidno politično središče leta 1603, ko je postalo sedež šogunata Tokugava. Do sredine 18. stoletja je bil Edo eno najbolj naseljenih mest na svetu z več kot milijonom prebivalcev. Po obnovi Meidži leta 1868 je bila cesarska prestolnica iz Kjota prestavljena v Edo, ki se je preimenoval v Tokio ( »vzhodna prestolnica«). Tokio sta leta 1923 opustošila potres in cunami ter ponovno zavezniško bombardiranje med drugo svetovno vojno. V 1950-ih so mesto hitro obnavljali in širili, kar je vodilo japonskega gospodarskega čudeža. Od leta 1943 tokijska metropolitanska vlada upravlja 23 posebnih oddelkov prefekture (prej Tokyo City), različna mesta in predmestja v njenem zahodnem območju ter dve obrobni otoški verigi, znani kot Tokijski otoki.
Mesto je gostilo številne mednarodne dogodke, med njimi leta 1964 poletne olimpijske igre, znova je bil izbran za gostitelja iger leta 2020. S tem je postalo prvo mesto v Aziji, ki je drugič gostilo olimpijske igre. Igre so bile zaradi pandemije nove koronavirusne bolezni prestavljene na leto 2021.
Tokio je mednarodno središče, ki vodi raziskave in razvoj na Japonskem, prav tako pa ga zastopa več večjih univerz, med katerimi je predvsem Univerza v Tokiu. Tokijska postaja je osrednje vozlišče japonskega železniškega omrežja za visoke hitrosti Šinkansen; Postaja Šindžuku v Tokiu je tudi najbolj prometna železniška postaja na svetu.
Etimologija Tokio se je do devetnajstega stoletja imenovalo Edo. Leta 1868 so ga prvič uradno poimenovali Tokio (dobesedno vzhodna prestolnica), da bi se razlikovalo od dotedanjega cesarskega mesta Kjoto (dobesedno »Kyōto« pomeni prestolnica). V obdobju Meidži se je uporabljalo alternativno črkovanje kitajske pismenke za Tokio, »Tōkei«. Tako črkovanje se danes ne uporablja več, ohranjeno pa je v nekaterih starejših dokumentih.
Zgodovina Pred 1869 (obdobje Edo)
Tokio je bil prvotno vas z imenom Edo, ki je bila prej del stare province Musaši. Edo je prvi utrdil klan Edo v poznem 12. stoletju. Leta 1457 je Ōta Dōkan zgradil grad Edo. Leta 1590 se je Tokugava Iejasu preselil iz province Mikava (njegova doživljenjska baza) v regijo Kanto. Ko je leta 1603 postal šogun, je Edo postal središče njegove vladavine. Med obdobjem Edo, ki je sledilo, je Edo zrasel v eno največjih mest na svetu z milijonom prebivalcev do 18. stoletja. Toda Edo je bil še vedno dom šogunata Tokugava in ne prestolnica Japonske (sam cesar je skoraj neprekinjeno živel v Kjotu od 794 do 1868). V obdobju Edo je mesto uživalo v daljšem obdobju miru, znanem kot Pax Tokugava, in v navzočnosti takšnega miru je šogunat sprejel strogo politiko osamitve, kar je pripomoglo k ohranjanju pomanjkanja resne vojaške grožnje mestu. Odsotnost vojnega opustošenja je Edu omogočila, da je večino svojih sredstev namenil obnovi po stalnih požarih, potresih in drugih uničujočih naravnih nesrečah, ki so pestile mesto. Vendar se je to dolgotrajno obdobje osamljenosti končalo s prihodom ameriškega komodorja Matthewa C. Perryja leta 1853. Komodor Perry je izsilil odprtje pristanišč Šimoda in Hakodate, kar je povzročilo povečanje povpraševanja po novem tujem blagu in posledično močan dvig inflacije. Socialni nemiri so se povečali zaradi teh višjih cen in dosegli vrhunec v obsežnih uporih in demonstracijah, zlasti v obliki »razbijanja« obratov riža Medtem so podporniki cesarja izkoristili motnje, ki so jih povzročale te razširjene uporniške demonstracije, da so še dodatno utrdili oblast, tako da so leta 1867 strmoglavili zadnjega šoguna Tokugave, Jošinobuja. Po 265 letih se je Pax Tokugava končal.
1869–1943
Edo se je 3. septembra 1868 preimenoval v Tokio (v prevodu »vzhodna prestolnica«), saj je nova vlada po padcu šogunata Tokugava utrjevala svojo oblast. Mladi cesar Meidži ga je obiskal enkrat ob koncu leta in se naposled vselil leta 1869. Tokio je že bil politično središče države in zaradi cesarjeve rezidence je postal tudi de facto cesarska prestolnica, nekdanji grad Edo pa je postal cesarska palača. Mesto Tokio je bilo uradno ustanovljeno 1. maja 1889.
Del tokijske metro linije Ginza med Uenom in Asakuso je bila prva proga podzemne železnice, zgrajena na Japonskem in v vzhodni Aziji, dokončana 30. decembra 1927. Osrednji Tokio je bil, tako kot Osaka, od približno leta 1900 zasnovan tako, da se osredotoča na glavne železniške postaje na način visoke gostote, zato so bile primestne železnice zgrajene relativno poceni na ravni ulic in s prednostjo. Čeprav so bile v Tokiu zgrajene hitre ceste, se osnovna zasnova ni spremenila.
Tokio je v 20. stoletju utrpel dve veliki katastrofi: Veliki potres v Kantoju leta 1923, ki je pustil 140.000 mrtvih ali pogrešanih; in drugo svetovno vojno.
1943–1945 Leta 1943 se je mesto Tokio združilo s prefekturo Tokio v »Metropolitansko prefekturo« Tokio. Od takrat je tokijska metropolitanska vlada služila tako kot vlada prefekture za Tokio kot tudi kot upravljanje posebnih oddelkov Tokia, za tisto, kar je bilo prej mesto Tokio. Druga svetovna vojna je povzročila obsežno uničenje večine mesta zaradi vztrajnih zavezniških zračnih napadov na Japonsko in uporabe zažigalnih bomb. Ocenjuje se, da je bombardiranje Tokia leta 1944 in 1945 ubilo med 75.000 in 200.000 civilistov in pustilo več kot polovico mesta uničenega. Najsmrtonosnejša noč vojne je prišla 9. na 10. marec 1945, noč ameriškega napada Operacija Meetinghouse, ko je skoraj 700.000 zažigalnih bomb padlo na vzhodno polovico mesta, predvsem v stanovanjskih območjih. Dve petini mesta sta bili popolnoma požgani, več kot 276.000 zgradb je bilo porušenih, 100.000 civilistov je bilo ubitih, 110.000 pa jih je bilo ranjenih. Med letoma 1940 in 1945 se je prebivalstvo glavnega mesta Japonske zmanjšalo s 6.700.000 na manj kot 2.800.000, pri čemer je večina tistih, ki so izgubili svoje domove, živela v »razmajanih, začasnih kočah«.
1945–danes Po vojni je Tokio postal baza, iz katere so ZDA pod vodstvom Douglasa MacArthurja šest let upravljale Japonsko. Tokio je imel težave z obnovo, ko so okupacijske oblasti vskočile in drastično zmanjšale japonske vladne programe obnove ter se namesto tega osredotočile na preprosto izboljšanje cest in prevoza. Tokio ni doživel hitre gospodarske rasti vse do petdesetih let dvajsetega stoletja.Andre Sorensen. The Making of Urban Japan: Cities and Planning from Edo to the Twenty First Century RoutledgeCurzon, 2004. .
Po koncu okupacije Japonske leta 1952 je bil Tokio popolnoma obnovljen in med poletnimi olimpijskimi igrami leta 1964 predstavljen svetu. 1970-ta in 1980-ta so prinesla novo gradnjo visokih stolpnic. Leta 1978 sta bila zgrajena Sunshine 60 – najvišji nebotičnik v Aziji do leta 1985 in na Japonskem do leta 1991 – in mednarodno letališče Narita, prebivalstvo metropolitanskega območja pa se je povečalo na približno 11 milijonov. Arhitekturni muzej na prostem Edo-Tokio ima zgodovinske japonske stavbe, ki so obstajale v urbani pokrajini predvojnega Tokia.
Tokijsko podzemno in primestno železniško omrežje je postalo eno najbolj obremenjenih na svetu, saj se je vse več ljudi selilo na to območje. V 1980-ih so cene nepremičnin v času nepremičninskega in dolžniškega balona skokovito narasle. Balon je počil v zgodnjih 1990-ih in številna podjetja, banke in posamezniki so bili ujeti s hipotekarnimi dolgovi, medtem ko je vrednost nepremičnin padala. Sledila je velika recesija, zaradi katere je bila Japonska v 1990-ih »izgubljeno desetletje«, iz katere se zdaj počasi okreva.
Tokio še vedno vidi nove urbane razvoje na velikih parcelah manj donosnih zemljišč. Nedavni projekti vključujejo Ebisu Garden Place, otok Tennōzu, Šiodome, Roppongi Hills, Šinagava (zdaj tudi postaja Šinkansen) in Marunouči stran tokijske postaje. Pomembne stavbe so bile porušene zaradi sodobnejših nakupovalnih objektov, kot je Omotesando Hills.
Projekti melioracije zemljišč v Tokiu prav tako potekajo že stoletja. Najvidnejše je območje Odaiba, ki je zdaj glavno nakupovalno in zabaviščno središče. Predlagani so bili različni načrti za prenos nacionalnih vladnih funkcij iz Tokia v sekundarne prestolnice v drugih regijah Japonske, da bi upočasnili hiter razvoj v Tokiu in oživili gospodarsko zaostala območja države. Ti načrti so bili na Japonskem sporni in jih je treba še uresničiti.
Potres in cunami v Tohokuju leta 2011, ki sta opustošila večji del severovzhodne obale Honšuja, so čutili tudi v Tokiu. Vendar je bila zaradi tokijske potresno odporne infrastrukture škoda v Tokiu zelo majhna v primerjavi z območji, ki jih je neposredno prizadel cunami, čeprav je bila dejavnost v mestu večinoma ustavljena. Kasnejša jedrska kriza, ki jo je povzročil cunami, prav tako ni prizadela Tokia, kljub občasnim skokom ravni sevanja.
7. septembra 2013 je MOK izbral Tokio za gostitelja poletnih olimpijskih iger 2020. Tokio je tako postal prvo azijsko mesto, ki je olimpijske igre gostilo dvakrat. Vendar pa so bile zaradi pandemije COVID-19 olimpijske igre 2020 na koncu prestavljene na leto 2021. Prav tako ni jasno, kako se bo mesto spopadlo z vse večjim številom vprašanj, zato znanstvenike poziva, naj ponudijo možne alternativne pristope za reševanje najnujnejših težave. Čeprav je COVID-19 oviral rast številnih industrij, na nepremičninski trg na Japonskem še ni prišlo do negativnega vpliva. Japonske nepremičnine so postale ena najvarnejših naložb za tuje vlagatelje po vsem svetu.
Geografija in administracija thumb|500px|Grafika prefekture Tokio, ki prikazuje okrožja (vijolična) ter mesta (roza in rjava), razen otokov Izu in otokov Ogasavara. Celinski del Tokia leži severozahodno od Tokijskega zaliva in meri približno 90 km od vzhoda proti zahodu in 25 km od severa proti jugu. Povprečna nadmorska višina v Tokiu je 40 m. Prefektura Čiba meji na vzhodu, Jamanaši na zahodu, Kanagava na jugu in Saitama na severu.
Celinski Tokio je nadalje razdeljen na posebne oddelke (ki zasedajo vzhodno polovico) in območje Tama (多摩地域), ki se razteza proti zahodu. Tokio ima zemljepisno širino 35,65 (blizu 36. severnega vzporednika), zaradi česar je južnejši od Rima (41,90), Madrida (40,41), New Yorka (40,71) in Pekinga (39,91).
Znotraj upravnih meja tokijske metropole sta tudi dve otoški verigi v Tihem oceanu neposredno proti jugu: otoki Izu in otoki Ogasavara, ki se raztezajo več kot 1000 km stran od celine. Zaradi teh otokov in goratih območij na zahodu skupne številke o gostoti prebivalstva Tokia veliko premalo predstavljajo dejanske številke mestnih in primestnih regij Tokia.