thumb|200px|Aum, najsvetejši glas in najbolj bistven znak hinduizma, vzet iz Plesa s Šivo, ki predstavlja prvo prikazovanje nevidnega brahmana Hinduízem ali híndujstvo (सनातन धर्म; Sanātana Darma, približno trajna vera) splošno velja za najstarejšo glavno svetovno vero. Značilnost hinduizma je velika raznolikost verovanj izvajanj in svetih besedil. Religija izvira iz starodavne vedske kulture vsaj do leta 200 pr. n. št. Hinduizem je tretja najbolj razširjena vera s približno 1,05 milijarde vernikov, od katerih jih 96 % živi na Indijski podcelini. Duh hinduizma, ki ga ni navdihnila določena osebnost, je najbolje zaobjet v vrstici iz starodavne Rigvede, »najstarejšega religioznega svetega besedila na svetu.« (1):
Sanskrt: एकम् सत् विप्रा: बहुधा वदन्ति Prepis: Ekam sat vipraaha bahudhaa vadanti Prevod: »Resnica je ena sama, čeprav modreci govorijo o mnogih.« — Rigveda (Knjiga I, Himna CLXIV, Kitica 46)
V bistvu bo vsako duhovno ravnanje, ki mu sledi vera, ljubezen in vztrajnost, pripeljalo do samouresničenja. Zato se hindujska misel razlikuje z močnim bodrenjem strpnosti za različna verovanja, ker si trenutni sistemi ne morejo lastiti izključnega razumevanja transcendentne resnice. Za hinduizem je bila ta zamisel tvorna sila pri določitvi 'večne Darme'. To je večno nespremenjena in samozadostna luč, izostrena in predirljiva, ki se ne ozira na kaos in tokove in vrtince okoli sebe.
Hinduizem je raznolik miselni sistem, za katerega so značilne številne filozofije in skupni koncepti, rituali, kozmološki sistemi, romarska mesta in skupni besedilni viri, ki med drugim razpravljajo o teologiji, metafiziki, mitologiji, vedski jajni, jogi, agamičnih ritualih in gradnji templjev. Pomembne teme hindujskih verovanjih vključujejo štiri Puruṣārte, ustrezne cilje ali cilje človeškega življenja; in sicer Darma (etika. dolžnosti), Arta (blaginja. delo), kama (želje. strasti) in Mokša (osvoboditev. osvoboditev iz kroga smrti in ponovnega rojstva. odrešenja), ; see also . pa tudi karma. ukrepanje, namen in posledice) in saṃsāra (cikel smrti in ponovnega rojstva). Hinduizem med drugim predpisuje večne dolžnosti, kot so poštenost, preprečevanje, škoditi živim bitjem (Ahiṃsā), potrpljenje, strpnost, samoomejevanje, vrlina in sočutje. See also Hindujske prakse vključujejo rituale, kot so pudža (bogoslužje) in recitacije, džapa, meditacija djāna), družinsko usmerjeni obredi prehoda, letni festivali in občasna romanja. Nekateri hindujci skupaj izvajanjem različnih jog zapustijo svoj družbeni svet in materialno lastnino ter se odločijo za dosmrtno sanjaso (meništvo), da bi dosegli mokšo.
Hindujska besedila so razvrščena v Śruti ('slišano') in Smṛti ('spominjeno'), katerih glavni sveti spisi so Vede, Upanišade, Mahabarata, Ramajana, in Āgama. Obstaja šest šol hindujske filozofije, ki priznavajo avtoriteto Ved: Sānkja, Joga, Njāja, Vajšešika, Mimāmsā in Vedānta. Čeprav Puranska kronologija navaja geneaologijo tisoč let od Vedskih rišijev dalje, strokovnjaki vidijo hinduizem kot združitev ali sintezo brahmanske ortopraksije z različnimi indijskimi kulturami,;; različnih korenin in brez posebnega ustanovitelja. Ta hindujska sinteza se je pojavila po vedskem obdobju, med okoli leta 500 –200 pr. n. št. in okoli 300 n. št. obdobju druge urbanizacije in zgodnjega klasičnega obdobja hinduizma, ko so nastajali prvi epi. Hinduizem je zacvetel v srednjeveškem obdobju med upadanjem budizma v Indiji.
Trenutno so štiri največje usmeritve hinduizma vajšnavizem, šaivizem, šaktizem in pametizem. Viri avtoritete in večne resnice v hindujskih besedilih igrajo pomembno vlogo, poleg močne hindujske tradicije dvomiti v avtoritete, kar pomaga poglobiti razumevanje teh resnic in tradicijo dalje razvijati. Hinduizem je najbolj razširjena vera v Indiji, Nepalu in na Mauritiusu. Veliko število hindujskih skupnosti je najti med drugim na Baliju, v Indoneziji, Karibih, Severni Ameriki, Evropi, Oceaniji, Afriki in drugih regijah. – – Hinduizem je po islamu s 17-odstotno rastjo druga najhitreje rastoča vera na svetu.
Etimologija sličica| Hindujska družina po pudža v templju Bratan, Bali, Indonezija Beseda Hindū izhaja iz korena indoarijskega jezika sanskrta Sindhu, za katerega se verjame, da je ime reke Ind v severozahodnem delu indijske podceline.
Protoiranska glasovna sprememba *s > h se je zgodila med 850 in 600 pr. n. št., pravi Asko Parpola.: "In Iranian languages, Proto-Iranian *s became h before a following vowel at a relatively late period, perhaps around 850–600 BCE." Po Gavinu Floodu se »dejanski izraz Hindu prvič pojavlja kot perzijski geografski izraz za ljudi, ki so živeli onstran reke Ind (sanskrt: Sindhu)«, natančneje v napisu Dareja I. iz 6. stoletja pr. n. št. (550 –486 pr. n. št.). Izraz hindujski v teh starodavnih zapisih je geografski izraz in se ni nanašal na religijo. Thapar navaja, da besedo Hindu najdemo kot heptahindu v Avesti – enakovredno rigvedski sapta sindhu, medtem ko hndstn (izgovorjeno Hindustan) najdemo v sasanidskem napisu iz 3. stoletja našega štetja, ki se nanašata na dele severozahodne južne Azije. V arabskih besedilih se je al-Hind nanašal na deželo onkraj Inda: "...in Arab sources, al-Hind (the land beyond the Indus)." in zato so bili vsi ljudje v tej deželi Hindujci.: "Al-Hind was therefore a geographical identity and the Hindus were all the people who lived on this land." Ta arabski izraz je bil vzet iz predislamskega perzijskega izraza Hindu. Do 13. stoletja se je Hindustan pojavil kot priljubljeno alternativno ime Indije, kar pomeni 'dežela hindujcev'.
Med najzgodnejšimi znanimi zapisi o 'hindujstvu' s konotacijami vere so morda v kitajskem besedilu iz 7. stoletja Zapis o zahodnih regijah iz Šuanzanga, nekatera bengalska gaudiya vaišnavska besedila iz 16.–18. stoletja omenjajo hindujstvo in hindujsko darmo za razlikovanje od muslimanov, ne da bi te pojme pozitivno opredelili. V 18. stoletju so evropski trgovci in kolonisti privržence indijskih religij začeli imenovati skupaj kot Hindujci, kar je relativno nova gradnja. Izraz hinduizem je prvi uporabil Radža Ram Mohan Roj v letih 1816–17. Do leta 1840 so izraz hinduizem uporabljali tisti Indijci, ki so nasprotovali britanskemu kolonializmu in so se želeli razlikovati od muslimanov in kristjanov. Preden so Britanci začeli kategorizirati skupnosti strogo po veri, se Indijci na splošno niso opredeljevali izključno skozi svoja verska prepričanja; namesto tega so bile identitete v veliki meri segmentirane na podlagi kraja, jezika, varne, džāti, poklica in sekte.
Prepričanja desno|sličica| Reliefna skulptura stenske plošče. templju Hojsalesvara. Halebiduju, ki predstavlja Trimurte: Brahmo, Šivo in Višnuja Med pomembne teme hindujskih ver spadajo Darma (etika, dolžnosti), saṃsāra (brezkončni krog rojstva, življenja, smrti in ponovnega rojstva), karma (dejanje, namen in posledice), mokša (osvoboditev od saṃsāre ali tem življenju) in različne joge (poti ali prakse).
Purušarte (cilji človeškega življenja) Klasična hindujska misel sprejema štiri ustrezne namene ali cilje človeškega življenja, ki so znani kot Purušarte: darma, arta, kama in mokša. ; see also .
Darma (pravičnost, etika) Darma velja za najpomembnejši cilj človeka v hinduizmu.Koncept darme vključuje vedenja, za katera velja, da so v skladu s rta, redom, ki omogoča življenje in vesolje, "Dharma" , The Oxford Dictionary of World Religions: "In Hinduism, dharma is a fundamental concept, referring to the order and custom which make life and a universe possible, and thus to the behaviours appropriate to the maintenance of that order." in vključuje dolžnosti, pravice, zakone, vedenje, vrline in »pravi način življenja«. Hindujska darma so med drugim verske dolžnosti, moralne pravice in dolžnosti vsakega posameznika, pa tudi vedenje, ki omogoča družbeni red, pravilno in krepostno ponašanje. Darma je po Van Buitenenu[ tisto, kar morajo vsa obstoječa bitja sprejeti in spoštovati, da ohranijo harmonijo in red v svetu. To je, pravi Van Buitenen, zasledovanje in uresničevanje lastne narave in resničnega klica, s čimer igra svojo vlogo v kozmičnem koncertu. Brihadaranjaka Upanišad o tem pravi:
V Mahabharati Krišna opiše darmo kot podporo zadevam tako tega kot onostranskega sveta (Mbh 12.110.11). Beseda Sanātana pomeni 'večno', 'trajno' ; Sanātana Darma torej pomeni, da darma nima ne začetka ne konca.
Arta (vsakdanji kruh, premoženje) Arta je krepostni cilj in pehanje za premoženjem za preživetje, obveznosti in blaginjo. Vključuje politično življenje, diplomacijo in materialno blaginjo. Koncept arta vključuje vsa »življenjska sredstva«, dejavnosti in vire, ki posamezniku omogočajo, da je v stanju, v katerem si želi biti, bogastvo, kariera in finančna varnost. Primerno stremljenje po arti velja za pomemben cilj človeškega življenja v hinduizmu.Bruce Sullivan (1997), Historical Dictionary of Hinduism, , pp. 29–30
Kāma (čutni užitki) Kāma (sanskrt, pali : काम) pomeni hrepenenje, željo, strast, čutni užitek, estetski užitek življenja, naklonjenost in ljubezen, s spolnimi konotacijami ali brez njih Monier Williams, काम, kāma Monier-Williams Sanskrit English Dictionary, pp 271, see 3rd column. V hinduizmu velja Kama za osrednji in zdravi cilj človeškega življenja, če se za njo ne žrtvuje Darme, Arte in Mokše. See:
V sodobni indijski literaturi se kama pogosto uporablja za označevanje spolne želje, v starodavni indijski literaturi pa je kāma obsežna in vključuje vse vrste užitka, kot je užitek, ki izhaja iz umetnosti. Starodavni indijski ep Mahabharata opisuje kamo kot vsako prijetno in zaželeno izkušnjo, ki nastane zaradi interakcije enega ali več od petih čutov z vsem, kar je povezano s tem čutilom, ko je v skladu z drugimi cilji človeškega življenja.
Mokša (osvobojenje, sprostitev spon saṃsāre) Mokša (sanskrt: मोक्ष ali mukti (sanskrt: ) je končni in najpomembnejši cilj v hinduizmu. Mokša je koncept, povezan z osvoboditvijo od žalosti, trpljenja in za mnoge teistične šole hinduizma, osvoboditev od samsare (ciklusa rojstva-ponovnega rojstva). Osvoboditev iz tega eshatološkega cikla zlasti teistične šole hinduizma imenujejo Mokša. R.C. Mishra, "Moksha and the Hindu Worldview", Psychology & Developing Societies, Vol. 25, Issue 1, pp. 23, 27 J. Bruce Long (1980), "The concepts of human action and rebirth in the Mahabharata", in Wendy D. O'Flaherty, Karma and Rebirth in Classical Indian Traditions, University of California Press, , Chapter 2
Zaradi prepričanja v hinduizmu, da je Atman večen, in koncepta Puruše (kozmični jaz ali kozmična zavest), se lahko smrt obravnava kot nepomembna v primerjavi z večnim Atmanom ali Purušo.
Različni pogledi na naravo mokše