Baku (, ali ; ) je glavno mesto Azerbajdžana in največje mesto v državi. Leži na južni obali Abšeronskega polotoka ob Kaspijskem jezeru. Baku je 28 metrov pod morsko gladino, zaradi česar je najnižje ležeča nacionalna prestolnica na svetu in tudi največje mesto na svetu pod morsko gladino. Moderni Baku je sestavljen iz treh delov, iz notranjega mesta, novega dela in sovjetskega dela. Baku je glavno mesto Azerbajdžana - je edina metropola v državi in približno 25 % vseh prebivalcev države živi v metropolitanskem območju Bakuja.
Baku je razdeljen na dvanajst upravnih rajonov in 48 mestnih sosesk. Med njimi so mesta na otokih Bakujskega arhipelaga, pa tudi industrijsko naselje Neft Daşları, zgrajeno na naftnih ploščadih 60 kilometrov stran od mesta Baku v Kaspijskem jezeru. Staro mesto, ki vsebuje Širvanšahovo palačo in Deviški stolp, je bilo leta 2000 uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine.
Mesto je znanstveno, kulturno in industrijsko središče Azerbajdžana. Tam imajo svoje sedeže številne pomembne azerbajdžanske ustanove. V 2010-ih je Baku postal prizorišče velikih mednarodnih dogodkov. Gostil je 57. Pesem Evrovizije leta 2012, Evropske igre 2015, 4. Islamske solidarnostne igre, Veliko nagrado Evrope leta 2016, Veliko nagrado Azerbajdžana od leta 2017, finale Evropske lige UEFA 2018–19, UEFA Euro 2020 in Konferenco Združenih narodov o podnebnih spremembah 2024. Mednarodno morsko trgovsko pristanišče Baku je sposobno pretovoriti dva milijona ton generalnega in suhega razsutega tovora na leto. Baku je znan po ostrih vetrovih, kar se odraža v njegovem vzdevku Mesto vetrov.
Etimologija Baku je dolgo potrjen pod perzo-arabskim imenom باکو (Bākū). Zgodnji arabski viri mesto omenjajo tudi kot Bākuh in Bākuya, ki vsi izvirajo iz perzijskega imena. Nadaljnja etimologija ni jasna.
Priljubljena etimologija v 19. stoletju je menila, da izhaja iz perzijščine بادکوبه (Bâd-kube, kar pomeni mesto, ki ga razbija veter, zloženka iz bād, 'veter' in kube, ki je zakoreninjen v glagolu کوبیدن kubidan, 'tolči', kar se nanaša na kraj, kjer bi bil veter močan in piha, kot je v primeru Bakuja, za katerega je znano, da doživlja hude zimske snežne nevihte in ostre vetrove).To priljubljeno ime (Badkubə v moderni azerbajdžanski pisavi) se je kot vzdevek za mesto uveljavilo v 19. stoletju (npr. uporablja se v Akinčiju, zvezek 1, številka 1, str. 1), odraža pa se tudi v sodobnem vzdevku mesta kot Mesto vetrov (). Druga in še manj verjetna ljudska etimologija pojasnjuje, da ime izhaja iz Baghkuy, kar pomeni 'božje mesto'. Baga (zdaj بغ bagh) in kuy sta staroperzijski besedi za 'boga' oziroma 'mesto'; ime Baghkuy lahko primerjamo z Baghdād ('od Boga dano'), v katerem je dād staroperzijska beseda za 'dati'.
Med sovjetsko vladavino je bilo mesto v cirilici črkovano kot Baky v azerbajdžanščini (medtem ko je bilo rusko črkovanje in je še vedno Баку, Baku). Sodobno azerbajdžansko črkovanje, ki od leta 1991 uporablja latinico, je Bakı; premik iz perzo-arabske črke و (ū) v cirilico ы in pozneje latinski ı lahko primerjamo s tistim v drugih azerbajdžanskih besedah (npr. primerjaj قاپو qāpū v starem perzo-arabskem črkovanju s sodobnim azerbajdžanskim qapı, 'vrata') ali v priponah, saj se je و pogosto uporabljal za prepis harmonije samoglasnikov v azerbajdžanščini (kar je bila praksa tudi v osmanski turščini).
Zgodovina Antika
Sledovi človeške poselitve na območju današnjega Bakuja segajo v kameno dobo. V bližini Bayila so odkrili kamnine iz bronaste dobe, na ozemlju starega mesta pa bronasto figuro majhne ribe. Zaradi tega so nekateri predlagali obstoj bronastodobne naselbine na ozemlju mesta.Город Баку... Retrieved on 24 June 2006 Blizu Nardarana je kraj, imenovan Umid Gaya, s prazgodovinskim observatorijem, kjer so slike sonca in različnih ozvezdij vklesane v skalo skupaj s primitivno astronomsko mizo.Ancient Observatory of Absheron. Gobustan, No 3 (1973) Nadaljnja arheološka izkopavanja so razkrila različne prazgodovinske naselbine, avtohtone templje, kipe in druge artefakte na ozemlju sodobnega mesta in okoli njega.
V 1. stoletju našega štetja so Rimljani organizirali dve kavkaški kampanji in dosegli to, kar je današnji Baku. V bližini mesta, v današnjem Gobustanu, so ohranjeni rimski napisi iz let 84 do 96 našega štetja – nekaj najzgodnejših pisnih dokazov o tamkajšnjem mestu.
Po nadškofu in zgodovinarju iz 6. stoletja sv. Sofroniju Ciprskem je leta 71 apostol sveti Jernej pridigal krščanstvo v mestu Albana ali Albanopolis,The Works of Sophronius, Archbishop of Cyprus (1911). Tiflis. p.397.30 povezanem z današnjim Bakujem ali Derbentom,Evidence of the Resurrection . Christian Evidence Room. ki sta ob Kaspijskem jezeru. Sv. Jerneju je uspelo spreobrniti celo člane lokalne kraljeve družine, ki so častili idola Astarota, a so ga pozneje na ukaz poganskega kralja Astijaga mučili tako, da so ga živega odrli in križali z glavo navzdol. Posmrtne ostanke sv. Jerneja so na skrivaj prenesli v Mezopotamijo.25 August. Orthodoxy in China.
Vzpon Širvanšahov in safavidsko obdobje
Baku je bil v 8. stoletju našega štetja kraljestvo Širvanšahov. Mesto je bilo pogosto izpostavljeno napadom Hazarjev in (od 10. stoletja) Rusov. Aksitan I. je zgradil mornarico v Bakuju in leta 1170 uspešno odvrnil napad Rusov. Po uničujočem potresu, ki je prizadel Šamaki, glavno mesto Širvana, se je Širvanšahov dvor leta 1191 preselil v Baku."Ичери Шехер": быть или не быть Retrieved on 25 June 2006
Širvansko obdobje je močno vplivalo na Baku in preostali del današnjega Azerbajdžana. Med 12. in 14. stoletjem so bile v Bakuju in okoliških mestih zgrajene ogromne utrdbe. Iz tega obdobja so Deviški stolp, stolp Ramana, trdnjava Nardaran, grad Šagan, trdnjava Mardakan, okrogli grad in tudi grad Sabajil na otoku v Bakujskem zalivu. Tudi mestno obzidje Bakuja je bilo obnovljeno in okrepljeno.
Do začetka 16. stoletja sta bogastvo in strateški položaj Bakuja pritegnila pozornost njegovih večjih sosedov; v prejšnjih dveh stoletjih je bilo pod oblastjo Kara Kojunluja in Ak Kojunluja s središčem v Iranu. Padec Ak Kojunluja je mesto takoj pripeljal v sfero novonastale iranske rodbine Safavidov, ki jo je vodil kralj (šah) Ismail I. (vladal 1501–1524). Ismail I. je leta 1501 oblegal Baku in ga zavzel; dovolil je Širvanšahom, da ostanejo na oblasti pod safavidsko vrhovnostjo. Njegov naslednik, kralj Tahmasp I. (vladal 1524–1576), je popolnoma odstranil Širvanšahe z oblasti in Baku vključil v provinco Širvan. Baku je ostal sestavni del njegovega cesarstva in zaporednih iranskih rodbin v naslednjih stoletjih, dokler ni bil prepuščen Ruskemu imperiju z Gulistansko pogodbo leta 1813. Rodbina Širvan, ki je vladala Bakuju od 9. stoletja, je ugasnila med safavidsko vladavino.
V tem času je bilo mesto obdano s linijami močnega obzidja, ki ga je na eni strani zapiralo jezero, na kopnem pa varovalo s širokim jarkom. Osmani so za kratek čas pridobili nadzor nad Bakujem zaradi osmansko-safavidske vojne 1578–1590; do leta 1607 je spet prišel pod iranski nadzor. Leta 1604 je šah Abas I. (vladal 1588–1629) uničil trdnjavo Baku.
Baku je bil v zgodnjem novem veku znan kot osrednja točka za trgovce z vsega sveta; trgovina je bila aktivna in območje je cvetelo. Predvsem trgovci z Indijske podceline so se uveljavili v regiji. Ti indijski trgovci so med 17. in 18. stoletjem zgradili Atešgah v Bakuju; tempelj je bil uporabljen kot hindujski, sikhski in zoroastrski kraj čaščenja.
Padec Safavidov in Bakujskega kanata Safavidi so leta 1722 začasno izgubili oblast v Iranu; Ruski car Peter Veliki je izkoristil situacijo in vdrl. Zaradi rusko-perzijske vojne 1722–1723 so bili Safavidi prisiljeni prepustiti Baku Rusiji. Do leta 1730 se je stanje za Ruse poslabšalo; uspehi Nader Šaha (vladal 1736–1747) so jih pripeljali do podpisa pogodbe v Gandži blizu Gandže 10. marca 1735, s katero so mesto in vsa druga osvojena ozemlja na Kavkazu prepustili nazaj Iranu.
Izbruh nestabilnosti po smrti Nader Šaha leta 1747 je povzročil nastanek različnih kavkaških kanatov. Polavtonomna država pod perzijsko vladavino.Russia and Iran, 1780-1828By Muriel Atkin, Page 16-20
Rusko-perzijske vojne in odstop Irana
Od poznega 18. stoletja je cesarska Rusija prešla na bolj agresivno geopolitično držo do svojih dveh sosed in tekmecev na jugu, namreč Irana in Osmanskega cesarstva. Spomladi 1796 so čete generala Valerijana Zubova po ukazu Katarine II. začele veliko akcijo proti Kadžarskemu Iranu. Zubov je poslal 13.000 mož, da zavzamejo Baku, nato pa so ga prevzeli brez kakršnega koli odpora. 13. junija 1796 je ruska flotila vstopila v Bakujski zaliv, v mestu pa je bil nameščen garnizon ruskih vojakov. Kasneje pa je ruski car Pavel I. po smrti njegove predhodnice Katarine Velike ukazal prekinitev kampanje in umik ruskih sil. Marca 1797 so carske čete zapustile Baku in mesto je ponovno postalo del Kadžarskega Irana.
Leta 1813, po rusko-perzijski vojni 1804–1813, je moral Kadžarski Iran z Rusijo podpisati Gulistansko pogodbo, ki je predvidevala odstop Bakuja in večine iranskih ozemelj na severnem Kavkazu in južnem Kavkazu Rusiji. Med naslednjim in zadnjim spopadom med obema, rusko-perzijsko vojno 1826–1828, so Iranci za kratek čas ponovno zavzeli Baku. Toda vojaško premočni Rusi so tudi to vojno končali z zmago in posledična Turkmenčajska pogodba (1828) je dokončno vključila Baku v Rusko cesarstvo. Ko so Baku med vojno 1804–1813 zasedle ruske čete, je bilo skoraj celotno prebivalstvo približno 8000 ljudi etničnih Tatov. Baku v Rusiji je bil upravno središče okrožja Baku, gubernije Baku in gradonačalstva Baku.
Odkritje nafte
Rusi so zgradili prvo tovarno za destilacijo nafte v Balahaniju leta 1837. Prvi, ki je vrtal nafto v Bakuju, je bil etnični Armenec Ivan Mirzoev, ki je znan tudi kot 'ustanovitelj bakujske naftne industrije'. Črpati nafto so začeli v 1840-ih, ko so prvo naftno vrtino izvrtali v predmestju Bakuja Bibi-Hejbat leta 1846. Obsežno raziskovanje nafte se je začelo leta 1872, ko so ruske cesarske oblasti zasebnim vlagateljem dale na dražbo zemljišča, bogata z nafto, okoli Bakuja. Pionir črpanja nafte z jezerskega dna je bil poljski geolog Witold Zglenicki. Kmalu zatem so se v Bakuju pojavili investitorji, vključno z bratoma Nobel leta 1873 in Rothschildi leta 1882. Industrijsko območje naftnih rafinerij, bolj znano kot Črno mesto (), se je v bližini Bakuja razvilo do zgodnjih 1880-ih.
Profesor A. V. Williams Jackson z univerze Columbia je v svojem delu From Constantinople to the Home of Omar Khayyam (1911) zapisal:
Do začetka 20. stoletja je bila polovica nafte, prodane na mednarodnih trgih, pridobljena v Bakuju. Naftni razcvet je prispeval k ogromni rasti Bakuja. Med letoma 1856 in 1910 je prebivalstvo Bakuja raslo hitreje kot prebivalstvo Londona, Pariza, New Yorka ali Tokia.
Prva svetovna vojna