Navadni gož (znanstveno ime Zamenis longissimus, prej Elaphe longissima) je vrsta nestrupene evropske kače, ki je razširjena po skoraj vsej Sloveniji. Spada v poddružino Colubrinae znotraj družine Colubridae. Zraste lahko do 2 m v dolžino, zato velja za eno največjih evropskih kač. Po velikosti je primerljiva s progastim gožem (Elaphe quatuorlineata) in južnoevropsko zrvo (Malpolon monspessulanus). Ta kača ima pomembno kulturno in zgodovinsko vlogo zaradi svoje prisotnosti v starogrški, rimski in ilirski mitologiji ter iz nje izpeljane simbolike. Najdemo jo tudi v simbolu slavnega zdravilca Eskulapa.
Opis alt=kača z enakomernim temno-svetlim vzorcem vzdolž telesa, ki proti repu potemni, delno zvita na skalnati podlagi|levo|sličica|Mladič z značilno obarvanostjo Navadni gož se izleže pri dolžini približno 30 cm. Odrasli osebki so običajno dolgi od 110 do 160 cm, merjeno skupaj z repom. V izjemnih primerih lahko dosežejo dolžino do 2 m, največji znani primerek pa je meril 225 cm. Telesna masa odraslega navadnega goža je navadno med 350 do 890 g. Kača je dolga in vitka, z gladkimi luskami, ki ji dajejo rahlo kovinski lesk. Obarvana je večinoma temno, pogosto bronasta, pri mladičih pa je vzorec bolj izrazit in kontrasten.
Mladi osebki navadnega goža se zlahka zamenjajo z mladiči belouške (Natrix natrix), , saj imajo tudi mladi goži na vratu rumen ovratnik, ki pri nekaterih osebkih vztraja še nekaj časa tudi v zgodnji odraslosti. Nedorasli Z. longissimus je svetlo zelen ali zelenorjav, po bokih in hrbtu pa ima različno izrazite temnejše vzorce. Na zgornjem delu bokov sta pogosto vidni dve temnejši liniji, ki potekata vzdolž telesa. Glava ima več značilnih temnih lis.
Odrasli navadni goži so po barvi precej enotni. Najpogosteje so olivno rumeni ali rjavozeleni, včasih pa skoraj povsem črni. Pri mnogih odraslih osebkih se na hrbtnih luskah pojavlja bolj ali manj reden vzorec posut z drobnimi belimi pikicami. Ta poudari sijoč, kovinski videz telesa. Pri svetleje obarvanih osebkih sta lahko ob bokih vidni tudi dve temnejši vzdolžni progi. Trebušna stran je enakomerno rumena do belkasta, okrogla šarenica očesa pa je jantarne do oker barve. Pri tej vrsti so znane tudi oblike, kot so melanistična (zelo temna), eritrastična (rdečkasta) in albino oblika, pa tudi temno siva oblika.
Čeprav med spoloma ni opaznih razlik v obarvanosti, so samci kljub temu praviloma večji in daljši od samic. To je verjetno povezano s tem, da samice več energije porabijo za razmnoževanje. V nemških populacijah je bila največja izmerjena masa pri samcih 890 g in 550 g pri samicah (Böhme 1993; Gomille 2002). Poleg velikosti se spola razlikujeta tudi v zgradbi repa, samci imajo v primerjavi s celotno dolžino telesa daljši rep ter širšo osnovo repa, kar je značilno za številne vrste kač.
Glede na močno telo ima navadni gož majhno glavo, ki je pokrita z devetimi večjimi luskami, kar je značilno za vse slovenske nestrupene kače.
Življenjska doba je ocenjena na 25 do 30 let.
Območje razširjenosti
Prejšnja nominotipska podvrsta, Zamenis longissimus longissimus, danes velja za edino priznano monotipsko oblika te vrste. Njegovo strnjeno območje razširjenosti obsega večino Francije(razen severnih predelov nad Parizom), Španske Pireneje in vzhodni del severne španske obale. Prisoten je tudi v Italiji (brez skrajnega juga in Sicilije), na celotnem Balkanu do Grčije in Male Azije ter v delih Srednje in Vzhodne Evrope. Na vzhodu njegova prisotnost sega do 49. vzporednika (Švica, Avstrija, južna Moravska na Češkem, Madžarska, Slovaška, južna Poljska (predvsem pogorja Bieszczady/Bukovské vrchy), Romunijo in jugozahodno Ukrajino.
Poleg strnjenega območja obstaja več izoliranih populacij v zahodni Nemčiji (Schlangenbad, Odenwald, spodnji Salzach in ena v bližini Passaua) in na severozahodu Češke v bližini Karlovih Varov, kar predstavlja najsevernejšo znano naravno točko njegovega bivališča. Posebna enklava se nahaja tudi južno od Velikega Kavkaza vzdolž črnomorske obale v v Rusiji, Gruziji in Turčiji.
Vrsto najdemo še v dveh ločenih enklavah okoli Urmijskega jezera v severnem Iranu in na severnih pobočjihArarat v vzhodni Turčiji. Raziskovalec V. L. Laughlin je predpostavil, da so k razširjenosti vrste prispevali Rimljani. Ti naj bi kače načrtno naseljevali in izpuščali iz templjev boga Asklepija, kjer so bile ključne v medicinskih obredih in pri čaščenju boga medicine.
Nekdanja podvrsta Zamenis longissimus romanus iz južne Italije in Sicilije je danes priznana kot samostojna vrsta Zamenis lineatus (italijanski gož). Je svetlejše barve, s rdečkasto-oranžno do svetlečo rdečo šarenico.
Populacije iz jugovzhodnega Azerbajdžana in iranskih Hirkanskih gozdovih, ki so jih včasih uvrščali pod Elaphe longissima sta leta 1984 Nilson in Andrén prerazvrstila v Elaphe persica, danes znano kot Zamenis persicus.
Od leta 2022 velja navadni gož za edino tujerodno vrsto kač v Združenem kraljestvu, ki je tam vzpostavila stalne in razmnožujoče se populacije.
Habitat
Navadni gož naseljuje gozdnata, topla in zmerno vlažna območja. Najraje ima hribovite ali skalnate habitate z raznoliko, ne preveč redko vegetacijo. Takšno okolje mu omogoča izbiro različnih mikroklim, kar je ključno za njegovo termoregulacijo. Večinoma živi v razmeroma neokrnjenih ali zmerno obdelanih listnatih gozdovih, pogosto ob rečnih dolinah in strugah, ne pa v močvirjih, ter v gozdnih stepah. Vrsta se ne izogiba človeku; pogosto ga srečamo v vrtovih, lopah, med starimi zidovi, v zapuščenih zgradbah in ruševinah, kjer najde varna skrivališča in mesta za sončenje. Ta povezanost s človekom je še posebej opazna na severnem robu njegove razširjenosti, kjer so kače odvisne od človeških zgradb za pridobivanje toplote, hrane in primernih mest za izleganje jajc. Povsem odprtih ravnin in intenzivno obdelanih kmetijskih površin se gož izogiba.
Na jugu njegovo razširjenost omejuje mediteransko grmičevje, ki je zanj presuho, medtem ko je na severu njegova prisotnost omejena s prenizkimi temperaturami.
Prehrana Gož se prehranjuje z malimi sesalci. Hrani pa se tudi s ptiči in njihovimi jajci, saj je odličen plezalec in zlahka pride do gnezda.
Razmnoževanje
Navadni gož spolno dozori pri starosti od 4 do 6 let, ko doseže dolžino med 85 in 100 cm. Parjenje poteka vsako leto spomladi po zimskem spanju, običajno od sredine maja do sredine junija. V tem obdobju se kače aktivno iščejo. Samci se za samice pogosto potegujejo z ritualnimi boji; tekmeca poskušajo z glavo ali telesnimi zavoji pritisniti k tlom, medtem ko so ugrizi redki. Štiri do šest tednov po parjenju samica izleže približno 10 jajc (število variira od 2 do 20, v povprečju pa 5–11) in sicer na topla, vlažna mesta, kjer poteka razkrajanje organskih snovi. Takšna mesta so kopice sena, kupi strohnelih drv, gnoj ali gnilo listje ter stari drevesni štori. Na severu območja razširjenosti več samic pogosto uporablja isto gnezdišče, ki si ga včasih delijo tudi z belouškami. Mladiči se izležejo po približno osmih (od 6 do 10) tednih inkubacije.
Sklici
Zunanje povezave
European Field Herping Community
Kategorija:Goži Kategorija:Kače Evrope Kategorija:Kače Slovenije Kategorija:V Sloveniji zavarovane vrste Kategorija:Taksoni, opisani leta 1768