Giordano Bruno, rojen kot Filippo Bruno, (vzdevek 'Il Nolano' – Nolančan), italijanski filozof, pesnik, astronom, matematik, satirik, mistik in okultist, * januar 1548, Nola, Kraljevina Neapelj, Italija, † 17. februar 1600, Rim, Papeška država, Italija. Deloval je v obdobju pozne renesanse.
Brunove teorije so zaznamovale moderno znanost. Najbolj znane izmed teh so njegove teorije neskončnosti vesolja in neštetih svetov, v katerih je zavračal tradicionalno geocentrično astronomijo. Znan je predvsem po tragični smrti, ki jo je utrpel na grmadi zaradi zavzetosti, s katero je zagovarjal svoje nekonvencionalne ideje v konfliktnem času bojev za evangelizacijo Evrope med rimskokatoliškim in reformacijskim krščanstvom.
Življenje Mladost
Filippo Bruno se je rodil leta 1548 v Noli (v Kampaniji, del Neapeljskega kraljestva). Bil je sin poklicnega vojaka Giovannija Bruna in Fraulisse Savolino. V mladosti so ga starši poslali na šolanje humanistike, logike in dialektike v Neapelj. Tam je prejemal zasebne inštrukcije v avguštinskem samostanu, prav tako pa se je udeleževal javnih predavanj v Studiumu Generale. Navdušen je bil nad predavanji G. V. de Colla, ki je bil znan po svojem nagibanju k averoizmu (srednjeveška arabska filozofska smer, ki odreka duši nesmrtnost).
Pri 17 letih je vstopil v dominikanski samostan z bogato filozofsko tradicijo - samostan San Domenico Maggiore v Neaplju. Ob tem je sprejel ime Giordano po svojem učitelju metafizike, Giordanu Crispu. Tam je nadaljeval svoje šolanje, leta 1565 pa je bil posvečen v dominikanski red. Kot duhovnik je začel službovati leta 1572, ko je bil star 24 let.
Odraslo obdobje
V juliju 1575 je Bruno zaključil predpisano šolanje, kar je v njem sprožilo odpor do teološke prefinjenosti. V tem življenjskem obdobju je prebral dva prepovedana komentarja Erazma Rotterdamskega in nato neprizadeto razpravljal o hereziji arijanízma, ki je zanikal Troedinost in božanstvo Kristusa; zaradi tega je bilo zanj razpisano sojenje zoper herezijo, katere ga je obtožil provincialni pater reda. Zaradi tega je februarja 1576 pobegnil v Rim. Tam je bil nepravično obsojen zaradi umora. Drugi proces izobčenja pa se je začel v aprilu 1576 in je zaradi njega spet pobegnil. Opustil je dominikanski red in potoval po v severni Italiji. Leta 1578 je odšel v kalvinistično Ženevo, kjer se je preživljal z lektoriranjem. Ni verjetno, da bi se spreobrnil v kalvinizem, iskal je le zatočišče pred preganjanjem. Po objavi članka v časopisu, v katerem je izražal nasprotovanje uveljavljenemu kalvinističnemu profesorju, je odkril, da reformirana cerkev ni nič bolj strpna kot katoliška. Po tem dogodku je bil skupaj s tiskarjem aretiran, in šele ko je umaknil članek, mu je bilo dovoljeno zapustiti mesto. Iz Italije se je nato preselil v Francijo, najprej v Lyon, nato pa v Toulouse (1580-81), kjer je na tamkajšnji univerzi doktoriral in bil izjemno priljubljen med študenti. Pretekli grehi pa so prišli za njim, zato se je znova neuspešno otepal obtožb herezije s strani katoliške cerkve. Od tam se je umaknil v Pariz. thumb|right|220px|Spomenik Giordana Bruna na trgu Campo de' Fiori v Rimu, Ettore Ferrari (1845-1929)
V Parizu je Bruno končno našel prijetno mesto za delo in poučevanje. Kljub spopadom med katoličani in hugenoti (francoski protestanti) je bil kraljevi dvor Henrika III. pretežno pod vplivom skupine zmernih katolikov in simpatizerjev protestantskega kralja Navarre Henrika Burbonskega, ki je postal dedič prestola v Franciji leta 1584.Kasneje se je spreobrnil v katolištvo. Brunov verski odnos je bil združljiv s to skupino, zato je prejemal varstvo s strani francoskega kralja. Leta 1582 je Bruno objavil tri mnemotehniška dela, v katerih je raziskoval nove pojme za dosego intimnega znanja realnosti. Objavil je tudi ljudsko komedijo Il candelaio (1582; »Svečar«), ki skozi slikovito predstavitev sodobne neapeljske družbe sestavi protest proti korupciji družbe in uveljavljeni morali tistega časa.
Spomladi leta 1583 se je Bruno preselil v London, tam ga je kmalu začel mikati Oxford, zato je poleti začel predavati tudi tam. V svojih predavanjih je navajal, da kopernikanska teorija ohranja realnost gibanja Zemlje. Zaradi sovražnega sprejema med oxonijanci (člani Oxfordske univerze) je kot gost francoskega veleposlanika odšel nazaj v London. V času življenja v Londonu se je povezal z nekaterimi vplivnimi ljudmi tistega časa, z grofom Leicestera Robertom Dudleyjem in s sirom Philipom Sidneyjem.
Februarja 1584 je bil povabljen s strani Fulka Grevilla (član sidneyjskega kroga) z namenom, da bi o svoji teoriji o gibanju Zemlje razpravljal z nekaterimi drugimi doktorji znanosti Oxfordske univerze, vendar se je razprava sprevrgla v prepir. Nekaj dni kasneje je začel pisati svoje Italijanske dialoge, ki predstavljajo prvi sistematični priročnik njegove filozofije. Obstaja šest dialogov, trije kozmološki — o teoriji vesolja – in trije moralni. V delu Cena de le Ceneri (1584) ne samo potrdi obstoj heliocentrične teorije, ampak tudi predlaga, da je vesolje neskončno, sestavljeno iz nešteto mnogo svetov, ki so podobni tistim iz našega sončnega sistema. V istem dialogu govori tudi o tem, da je treba iz Svetega pisma upoštevati samo njegov moralni nauk, ne pa svetopisemskih nakazovanj astronomije. Močno je kritiziral védenje angleške družbe in doktorje znanosti Oxfordske univerze. V delu De la causa, principio e uno (1584) je predstavil fizikalno teorijo, na kateri temelji njegovo pojmovanje vesolja: »oblika« in »snov« sta tesno združeni in predstavljata »tisto«. Nato je v De l'infinito universo e mondi (1584; O neskončnem, vesolju in svetovih) razvil svojo kozmološko teorijo s sistematičnim kritiziranjem aristotelske fizike, obenem pa je izoblikoval averoističen pogled na odnos med filozofijo in religijo; glede na ta pogled je vera sredstvo za poučevanje in vodenje nevednih ljudi, filozofija pa disciplina izvoljenih, ki so se sami sposobni obnašati in voditi druge. Naslednje njegovo delo je bilo Spaccio de la bestia trionfante (1584; Izgon triumfalne zveri), v katerem je prvi dialog te moralne trilogije, satira, ki govori o sodobnem vraževerju in razvadah in vključuje močno kritiko krščanske etike. Delo Cabala del cavallo Pegaseo (1585) je podobno, a vendar bolj pesimistično od prejšnjega, saj vključuje razpravo o odnosu med človeško dušo in univerzalno dušo in sklepanje z negacijo absolutne individualnosti nekdanje. V De gli eroici furori (1585; Junaški Frenzies) je Bruno uporabil novoplatonistično metaforiko.
V oktobru 1585 se je Bruno vrnil v Pariz, kjer je naletel na spremenjeno politično ozračje. Francoski kralj Henrik III. je razveljavil edikt pacifikacije s protestanti in kralj Navarre Henrik Burbonski je bil izobčen.Kraljevina Francija in (žepna) Kraljevina Navarra sta bili pogosto združeni, včasih pa zaradi dveh različnih dednih sistemov ločeni, kot je veljalo za to obdobje. Bruno se je znašel v ostri izmenjavi nasprotujočih si mnenj z varovancem katoliške stranke, matematikom Fabrizijem Mordentem. Zaradi napetosti v ozračju je Bruno zapustil Pariz.
Šel je v Nemčijo, kjer je potoval od enega univerzitetnega mesta do drugega, se preživljal kot gostujoči profesor ter objavljal različna in manj pomembna dela, vključno z Articuli centum et sexaginta (1588; »160 člankov«) ki je bilo usmerjeno proti sodobnim matematikom in filozofom. V tem delu je navedel svoje pojmovanje vere – teorija miroljubnega sožitja vseh religij na podlagi medsebojnega razumevanja in svobodno vzajemne razprave. V mestu Helmstedt je bil januarja 1589 izobčen s strani lokalne luteranske cerkve, čeprav ni nikoli bil njen član. Kljub izobčenju je ostal v mestu do pomladi, obenem pa zaključeval literarna dela na področju naravoslovja in matematike.
V tem obdobju so nastala dela (bila so objavljena po njegovi smrti): • Latinske pesmi • De triplici minimo et mensura • De monade, numero et figura • De immenso, innumerabilibus et infigurabilibus
Ker jih je želel objaviti, je leta 1590 odšel v Frankfurt, tam pa je senat zavrnil njegovo vlogo za bivanje. Kljub prepovedi bivanja se je naselil v bližnjem samostanu, kjer je predaval protestantskim zdravnikom in si pridobil sloves »univerzalnega človeka«.
Zadnja leta
V avgustu 1591 je na povabilo beneškega plemiča Giovannija Mocenigota, Bruno napravil usodno napako s povratkom v Italijo. V tistem času ta poteza ni bila videti tvegana, saj so bile Benetke najbolj liberalne izmed vseh italijanskih držav. Napetosti v Evropi je začasno umirila smrt nepopustljivega papeža Siksta V. leta 1590 in kratkotrajni pontifikati treh naslednjih papežev pred nastopom četrtega, Klemena VIII. leta 1592. Navarski kralj in francoski kronski princ Henrik Burbonski je francoski prestol lahko podedoval edino pod pogojem, da bi se spreobrnil v katolištvo, kar bi mu zagotovilo mir s podaniki. Iz tega razloga so postale razmere za Bruna (in hugenote) na splošno neugodne tudi v Franciji. Bruno je še vedno iskal akademsko podlago, s katero bi lahko razložil oz. pojasnil svoje teorije, kot po naključju pa je izvedel, da je mesto vodje matematike na Univerzi v Padovi prosto, zato je skoraj odšel tja. Pozno poleti leta 1591 je začel zasebno predavati nemškim študentom in obenem sestavil Praelectiones geometricae (»Predavanja o geometriji«) in Ars deformationum (»Umetnost deformacije«). Na začetku zime se je izkazalo, da ne bo sprejet na čelo univerze (mesto so ponudili Galileju leta 1592), zato se je razočaran vrnil v Benetke, kot gost Moceniga, in sodeloval v razpravah beneške aristokracije. Brunova svoboda se je končala takrat, ko se je odpravljal v Frankfurt izdati novo knjigo. Bruno je bil aretiran leta 1592, zaradi njegovih heretičnih teorij. Ker se je želel izogniti kazni, se je zagovarjal z manj pomembnimi teološkimi problemi in poudarjanjem filozofije namesto teologije.
Po tem, ko je bil Bruno dve leti zaprt, so ga beneške oblasti leta 1593 predale Rimu v roke papeški inkviziciji. Inkvizicijska obtožnica ga je bremenila zagovarjanja obstoja mnogih svetov in neskončnosti vesolja, zanikanja troedinosti Boga,kar je bila zelo resna obtožba, že sama po sebi zadostna za smrtno kazen s sežigom. Marijinega deviškega spočetja, vstajenja Jezusa itd. Inkvizicijska preiskava v Rimu je trajala sedem let, v tem času pa je bil zaprt v stolpu Nona. Bruno se je skozi sojenje po eni strani v ključnih teoloških zadevah pokoril Cerkvi, a vseeno skušal ostati zvest svojim filozofskim načelom, še posebej prepričanju o obstoju več svetov.
Navsezadnje je bil 20. januarja 1600 vseeno spoznan za krivega; papež Klemen VIII. je odredil, da mora biti obsojen kot nepoboljšljiv heretik. Njegova unitarijanska prepričanja so bila zadosten razlog za smrtno obsodbo. Inkvizicija ga je izobčila iz katoliške cerkve in obsodila na smrt, Bruno pa je razsodbo sprejel z besedami: »Vi, ki sodbo izrekate, se je bojite bolj kot jaz, ki jo sprejemam.« Po tem, ko so ga izročili posvetnim oblastem, je bil 17. februarja 1600 zažgan na grmadi na rimskem trgu Campo dei Fiori. Pred usmrtitvijo so mu z ostjo prebodli jezik, češ da je imel »zloben jezik«. Njegove posmrtne ostanke so odvrgli v reko Tibero, vsa Brunova dela pa so se znašla na seznamu prepovedanih knjig (Index Librorum Prohibitorum).
Miselnost