Sarajevo (cirilica Сарајево) je največje in glavno mesto Bosne in Hercegovine. Leži v kotlini, ki jo obkroža Dinarsko gorstvo, v vzhodnem delu države v osrčju Balkanskega polotoka; skozenj teče reka Miljacka. Ob popisu leta 1991 je mesto imelo 416.000 prebivalcev (527.000 z okoliškimi občinami), leta 2013 in 2019 pa 275.000 v samem mestu (v urbanem območju 405.000, v metropolitanskem pa čez 550.000). Med vojno v BiH v začetku 1990-ih in po njej je precej prebivalcev odšlo v tujino, s tem se je mestno prebivalstvo znatno zmanjšalo.
Sarajevo je nastalo v 15. stoletju kot osmanska trdnjava, ko se je Osmansko cesarstvo razširilo v Evropo. V svoji zgodovini je večkrat pridobilo mednarodno veljavo. Leta 1885 je bilo prvo mesto v Evropi in drugo na svetu, ki je imelo stalno električno tramvajsko omrežje, takoj za San Franciscom. Leta 1914 je bilo prizorišče atentata na nadvojvodo Franca Ferdinanda, ki je bil povod za začetek prve svetovne vojne, njena posledica pa je bil konec avstro-ogrske vladavine v Bosni in nastanek večkulturne države Kraljevine Jugoslavije.
Kasneje, po drugi svetovni vojni, je Sarajevo znotraj druge Jugoslavije postalo glavno mesto Socialistične republike Bosne in Hercegovine, kar je povzročilo hitro rast prebivalstva ter z naložbami v infrastrukturo in gospodarstvo tudi razvoj podjetij. Gostilo je zimske olimpijske igre 1984, ki so bile vrhunec zanj zelo uspešnega obdobja. Po razpadu Jugoslavije in izbruhu jugoslovanskih vojn pa je doživelo najdaljše obleganje prestolnice v zgodovini sodobnega vojskovanja v skupnem trajanju 1425 dni, od aprila 1992 do februarja 1996. S povojno obnovo, ki je sledila, je Sarajevo postalo najhitreje rastoče mesto v Bosni in Hercegovini.Kelley, Steve. "Rising Sarajevo finds hope again" , The Seattle Times. Retrieved on 19 August 2006.
Sarajevo je politično, finančno, socialno in kulturno središče Bosne in Hercegovine ter vidno središče kulture na Balkanu. Na področju zabave, medijev, mode in umetnosti vpliva na celotno regijo. Je sedež najpomembnejše in najstarejše bosansko-hercegovske univerze – Univerze v Sarajevu, Akademije znanosti in umetnosti BiH (ANU BiH), osrednjega državnega muzeja, gledališča, opere in drugih ustanov državnega pomena. Zaradi svoje dolge zgodovine verske in kulturne raznolikosti se Sarajevo včasih imenuje »Jeruzalem Evrope« ali »Jeruzalem Balkana«. Je eno redkih večjih evropskih mest, ki ima v isti soseski mošejo, katoliško cerkev, vzhodno pravoslavno cerkev in sinagogo.
Izvor imena levo|sličica| Sarajevo v mraku Ime Sarajevo izhaja iz turškega samostalnika , kar pomeni »palača« ali »dvorec« (iz perzijščine , , enakega pomena). Stroka pa se ne strinja glede izvora končnice -evo. Ena od teorij je, da je ime morda izpeljano iz osmanskega turškega izraza , ki je bil prvič zabeležen leta 1455. Izraz pomeni »ravnine okoli palače« ali preprosto »palačne ravnine«.
Abdulah Škaljić v svojem delu Slovar turških izposojenk trdi, da je končnica bolj verjetno nastala iz pogoste slovanske pripone -evo, ki se uporablja za označevanje krajevnih imen, kot pa iz turške končnice .Škaljić, Abdulah. Turcizmi u srpskohrvatskom jeziku, Svjetlost, Sarajevo, 1989, šesto izdanje Ime Sarajevo se sicer prvič omenja v pismu iz leta 1507, ki ga je napisal Feriz beg. Uradno ime v 400 letih osmanske vladavine je bilo Saraybosna (»Palača Bosne«), kar je ime Sarajeva tudi v sodobni turščini.
Sarajeva se je prijelo precej vzdevkov. Najzgodnejši vzdevek je bil , izraz, s katerim je Isa-beg Ishaković opisal mesto, ki ga je nameraval zgraditi. Šeher je turška beseda za »mesto« (), ki prihaja iz perzijskega ( , kar prav tako pomeni »mesto«). Ko se je Sarajevo razvijalo, so številni vzdevki izhajali iz primerjav z drugimi mesti v islamskem svetu, na primer »Severni Damask« in »Evropski Jeruzalem«; slednji je najbolj priljubljen.
Okolje
Geografija levo|sličica| Topografska karta Sarajeva Sarajevo leži blizu geometričnega središča sicer približno trikotne Bosne in Hercegovine ter znotraj zgodovinske regije ožje Bosne. Leži v Sarajevski kotlini, sredi Dinarskega gorovja, na 518 metrih nadmorske višine.
Kotlina okoli Sarajeva je bila nekoč obsežna, rodovitna in zelena površina, po drugi svetovni vojni pa je prišlo do znatne širitve pozidanih površin. Mesto obkrožajo gozdnati griči in pet velikih gora. Najvišji od okoliških vrhov je Treskavica z 2088 m, sledi ji Bjelašnica na 2067 m, Jahorina na 1913 m, Trebević na 1627 m ter Igman, ki je od teh najnižji s 1502 m. Zadnji štirje so znani tudi kot »olimpijske gore« Sarajeva.
Ko je mesto leta 1984 gostilo zimske olimpijske igre, so na območju teh gora zgradili prizorišča za številne zimske športne dogodke. Tudi mesto samo je razvito znotraj oziroma ob robu hribovitega terena; veliko je strmih ulic in rezidenc, ki se zdijo kot zgrajene na pobočjih.
Ena glavnih zemljepisnih značilnosti Sarajeva je reka Miljacka. V mesto priteka z vzhoda, teče skozi njegovo središče in se v zahodnem predmestju izliva v reko Bosno. Miljacko nekateri imenujejo tudi kot »Sarajevska reka«. Njen izvir (Vrelo Miljacke) je 2 km južno od mesta Pale, ob vznožju planine Jahorina, nekaj kilometrov vzhodno od središča Sarajeva. Izvir Bosne, Vrelo Bosne pri Ilidži (zahodno Sarajevo), je prav tako pomembna naravna znamenitost in priljubljena točka za Sarajevčane in turiste. Skozi mesto in okolico teče tudi več manjših drugih rek in potokov, kot je na primer Koševski potok.
Podnebje sličica|Jesen v Sarajevu – Veliki park Sarajevo ima bodisi vlažno celinsko podnebje (Köppnova podnebna klasifikacija: Dfb) bodisi oceansko podnebje (Köppnova podnebna klasifikacija: Cfb), odvisno od tega, ali pri označbi izoterm uporabljamo 0 °C ali −3 °C. Sarajevsko podnebje kaže štiri letne čase in enakomerno razporejene padavine, značilne tako za Cfb kot za Dfb tip podnebja. Sarajevsko podnebje nekoliko blaži bližina Jadranskega morja, čeprav gore južno od mesta močno zmanjšajo njegov vpliv. Povprečna letna temperatura je 10 °C z januarjem (−0,5 °C v povprečju) kot najhladnejšim mesecem v letu in julijem (19,7 °C v povprečju) kot najtoplejšim.
Najvišjo temperaturo so izmerili 19. avgusta 1946, in sicer 40,7 °C, ter 23. avgusta 2008 (41 °C), najnižja zabeležena temperatura pa je dosegla −26,2 °C 25. januarja 1942. Sarajevo ima letno v povprečju sedem dni, ko temperatura preseže 32 °C, in štiri dni, ko temperatura pade pod −15 °C. V mestu je običajno zmerno oblačno nebo, s povprečno letno oblačnostjo 45 %.
Najbolj oblačen mesec je december (75-% povprečna oblačnost), najbolj jasen pa avgust (37 %). Zmerne padavine se pojavljajo precej enakomerno skozi vse leto, s povprečno 75 padavinskimi dnevi. Ustrezne podnebne razmere so omogočile razcvet zimskih športov v regiji, kar je na koncu omogočilo tudi zimske olimpijske igre leta 1984, ki so potekale v Sarajevu in okolici. Povprečni vetrovi pihajo s hitrostjo 28–48 km/h, mesto pa je izpostavljeno 1769 sončnim uram letno (približno toliko kot npr. Ljubljana). sredina|sličica|800px|Panoramski pogled na sarajevsko dolino z razgledne točke Žuta tabija, pomlad 2012
Kakovost zraka Onesnaženost zraka v Sarajevu je zaradi kotlinske lege hud problem. Glede na podatkovno zbirko onesnaženosti zunanjega zraka Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 2016 je bila letna povprečna koncentracija PM2,5 leta 2010 na podlagi meritev PM10 ocenjena na 30 μg/m3, kar je 3-krat več, kot priporoča WHO Air (kot smernice za kakovost za letno povprečje PM2,5). Nedavnih neposrednih dolgoročnih meritev PM2,5 za Sarajevo ni na voljo, tako so možne le ocene iz koncentracije delcev PM10, ki pa so za zdravje manj pomembni kot PM2,5.
Zgodovina Pripadnost mesta skozi čas 1461–1878 de facto, 1908 de jure 1878 de facto, 1908 de jure–1918 1918 1918–1929 1929–1941 link=|alt=|obroba|23x23_pik Neodvisna država Hrvaška 1941–1945 1945–1992 link=|alt=|obroba|23x23_pik Republika Bosna in Hercegovina 1992–1995 1995–sedaj
Prazgodovina in antika sličica| Neolitska vaza iz butmirskega obdobja Eni najzgodnejših dokazov o poselitvi na območju Sarajeva izhajajo iz neolitske butmirske kulture. Do odkritij v Butmirju so med gradnjo kmetijske šole na območju današnjega sarajevskega predmestja Ilidža leta 1893 prišle avstro-ogrske oblasti. Obilje kremena na tem območju je bilo privlačno za neolitske prebivalce in naselbina je cvetela. Prebivalci so razvili edinstvene oblike keramike in lončarstva, ki Butmirce opredeljujejo kot samosvojo kulturo, kot je opisano na srečanju Mednarodnega kongresa arheologov in antropologov v Sarajevu leta 1894."The Culture & History" , Tourism Association of Sarajevo Canton, Retrieved on 3.8.2006.
Naslednja vidnejša kultura na območju Sarajeva so bili Iliri. Starodavno ljudstvo, katerih domovina je bila večina Zahodnega Balkana, je naseljevalo več ključnih naselij v regiji, večinoma okoli reke Miljacke in sarajevske doline. Iliri v sarajevski regiji so pripadali Dezitijatom, zadnjemu ilirskemu plemenu v Bosni in Hercegovini, ki se je uprlo rimski okupaciji. Njihov poraz proti rimskemu cesarju Tiberiju leta 9 našega štetja je pomenil začetek rimske vladavine v regiji. Rimljani niso nikoli oblikovali območja, ki bi zajemalo današnjo Bosno, vendar pa so ustanovili kolonijo Aquae Sulphurae blizu vrha današnje Ilidže, ki je bila najpomembnejša naselbina tistega časa. Po Rimljanih so območje poselili Goti, ki so jim v 7. stoletju sledili Slovani."Sarajevo", New Britannica, volume 10, edition 15 (1989).
Srednji vek sličica| Rimski most, postavljen 1530 na Ilidži, zgrajen iz ostankov stare rimske naselbine V srednjem veku je bilo Sarajevo del bosanske pokrajine Vrhbosna v bližini tradicionalnega središča Kraljevine Bosne. Čeprav je obstajalo mesto, ki se je imenovalo Vrhbosna, se o obstoju dejanske naselbine na področju današnjega Sarajeva v tem obdobju še razpravlja. Različni dokumenti tako na primer omenjajo kraj Tornik v okolici, najverjetneje na območju soseske Marijin Dvor. Po vseh znakih je bil Tornik zelo majhen trg, obdan s sorazmerno majhno vasjo, ki ga dubrovniški trgovci niso imeli za zelo pomembnega.
Del strokovne javnosti nasprotno domneva, da je bila Vrhbosna večje mesto na širšem območju današnjega Sarajeva. Papeški dokumenti pravijo, da je bila leta 1238 na tem območju zgrajena katedrala, posvečena svetemu Pavlu. V okolici naj bi se ustavili učenci znamenitih svetnikov Cirila in Metoda in v bližini izvira reke Bosne ustanovili cerkev. Ne glede na to, ali je bilo mesto nekje na območju današnjega Sarajeva, dokumenti potrjujejo njegov pomen in pomen regije. Severovzhodno od sarajevskega starega mesta je obstajala tudi citadela z imenom Hodidjed; ta naj bi nastala okoli leta 1263 in obstajala do leta 1429, ko jo je zasedlo Osmansko cesarstvo."Sarajevo", Columbia Encyclopedia, edition 6, Retrieved on 3.8.2006
Osmanska doba sličica| Sebilj je lesena fontana v psevdoosmanskem slogu v središču Baščaršijskega trga. Sedanja zgradba je rekonstrukcija, postavljena leta 1891, ki je nadomestila izvirnik, ki je pogorel leta 1852. Sarajevo je v petdesetih letih 15. stoletja, po osvojitvi regije, ustanovilo Osmansko cesarstvo, pri čemer se kot letnica ustanovitve mesta navaja 1461. Prvi osmanski guverner Bosne, Isa-Beg Ishaković, je skupino vasi spremenil v mesto in glavno mesto države z izgradnjo številnih ključnih mestnih stavb ter prostorov, vključno z mošejo, zaprto tržnico, javnim kopališčem, prenočiščem in seveda guvernerjevim dvorcem (sarajem), ki je mestu dal tudi današnje ime. Mošejo v čast sultana Mehmeda II. so imenovali Careva džamija. Z izboljšavami je Sarajevo hitro preraslo v največje mesto v regiji. Do 15. stoletja je bilo naselje preoblikovano v mesto, imenovano Bosna-Saraj, okoli citadele iz leta 1461.