Árarat (turško Ağrı dağı, armensko Արարատ, farsi آرارات, hebrejsko אררט), je s 5.165 m najvišji vrh v Turčiji. Nedejavni ognjeniški stožec, pokrit z večnim snegom, leži v skrajnem severovzhodnem delu Turčije, 16 km zahodno od iranske in 32 km južno od armenske meje. Manjši, 3.896 m visok stožec, imenovan Mali Ararat, leži jugovzhodno od glavnega vrha. Med obema ognjeniškima stožcema se razprostira planota lave. Tehnično je Ararat stratovulkan, sestavljen iz plasti tekoče lave in ognjeniškega pepela, ki so se nalagale ob zaporednih izbruhih.
Razmeroma razširjeno je zmotno mnenje, da Geneza opisuje Ararat kot kraj, kjer je Noetova barka pristala po vesoljnem potopu. Zanimanje se je povečalo v poznih 1950., ko so letalske fotografije območja Ararata pokazale zemeljske oblike, podobne ladji. Kasnejše odprave so ugotovile, da gre za plazove plasti lave.
Za Armence je to sveta gora, nekako tako ali pa še bolj kot za Slovence Triglav in nikoli niso preboleli njegove izgube, saj njen obris še danes najdemo v državnem grbu. Ime gore v večini jezikov z izjemo regionalnih izhaja ravno iz armenskega imena, to pa naj bi izhajalo iz imena starodavnega armenskega kraljestva Urartu.
Ime in etimologija Ararat - Svetopisemsko ime Ararat (hebrejščina: אֲרָרָט) izhaja iz starodavnega kraljestva Urartu
Masis (armensko: Մասիս [maˈsis]) - je armensko ime za vrh Ararat; množina Masik' (armensko: Մասիք [maˈsikʰ])) se lahko nanaša na oba vrhova. Iz Zgodovine Armenije izhaja ime za kralja Amasya, pravnuka armenskega patriarha Hayka, ki je dejal, da so goro klicali Masis po njem. Thomson, p. 90-98.
turško: Agri Dağı [ɑːrɯ dɑːɯ] (gora Ağrı) - V otomanski turščini je bilo Aghur Dagh (اغـر طﺎﻍ) kar pomeni "težka gora". Ağrı je tudi pokrajina v vzhodni Anatoliji, regiji Turčije, od koder izvira ime za goro od leta 1949. Turkish law 5442 changing place and city name to Turkish V času Otomanskega imperija je se je naselje Ağrı prvotno imenovalo Karakilise (črna cerkev). Mount Ararat Information
kurdsko: Çiyayê Agirî [t͡ʃɪjaːje aːgɪ'riː] (Ognjena gora), Çiyayê Alavhat [t͡ʃɪjaːˈje aːlaːvˈhaːt] in Grîdax [griːˈdaːx] - Ta imena se vsa nanašajo na vulkansko naravo gore Ararat. To je edino ime, ki ima jasno, opisno etimologijo, hkrati pa kaže na ohranjanje ljudskega spomina.
perzijsko: Kuh-e-Nuh (Noetova gora): (perzijščina: کوه نوح, IPA: [ˈkuːhe ˈnuːh], Kuh-e Nuh), z zgodbo vesoljnega potopa, tokrat preko Islamskega pogleda na Noeta.
Geografija Gora Ararat se nahaja v vzhodni Anatoliji, regiji Turčije, med Doğubeyazıtom in Igdirjem, v bližini meje z Iranom, Armenijo in Nahičevanom, eksklavo Azerbajdžana, med rekama Aras in Murat. "Ağrı – Mount Ararat". Republic of Turkey Ministry of culture and tourism (kultur.gov.tr). 2005. Njen vrh se nahaja približno 16 km zahodno od meje med Turčijo in Iranom in 32 km južno od turško-armenske meje. Araratov greben poteka od severozahoda proti zahodu.
Nadmorska višina Nadmorska višina 5.165 metrov je za goro Ararat je še vedno določena s strani nekaterih organov. Vendar pa številni drugi viri, kot so javno dostopni in preverljivi podatki SRTM (Shuttle Radar Topography Mission) in merjenja z GPS 2007 kažejo, da je alternativna višina 5.137 m verjetno bolj točna in da je lahko prava višina celo nižja zaradi debele plasti ledu, ki trajno pokriva vrh gore. 5137 m je podprta tudi s številnimi topografskimi kartami. Detailed topographic maps of Mount Ararat
Vrh z ledenim pokrovom Gora Ararat ima na vrhu leden pokrov. Ta se vsaj od okoli leta 1957 krči. V poznih 1950-ih je BlumenthalBlumenthal, M.M. (1958). Vom Agrl Dag (Ararat) zum Kagkar Dag. Bergfahrten in nordostanatolischen Grenzlanden. Die Alpen. vol. 34, pp. 125-137. ugotovil, da je obstajalo 11 izstopnih ledenikov, ki so se pojavljali od snežnega vrha navzdol in ki so pokrivali približno 10 km². V tistem času so segali do nadmorske višine 3.900 metrov na-sever obrnjenih pobočjih in do 4.200 metrov na južnih pobočjih. Z obstoječimi zračnimi posnetki in podatki daljinskega zaznavanja, so SarikayaSarıkaya, M.A. (2012) Recession of the ice cap on Mount Ağrı (Ararat), Turkey, from 1976 to 2011 and its climatic significance. Journal of Asian Earth Sciences. vol. 46, pp. 190–194.Sarıkaya, M.A., and A.E. Tekeli (2014) Satellite inventory of glaciers in Turkey. In J. S. Kargel and others, eds., pp. 465-480, Global Land Ice Measurements from Space. Springer Praxis Books, Springer-Verlag, New york, New York. 876 pp. ISBN 978-3540798170 in drugi študirali obseg ledenega pokrova na gori Ararat med letoma 1976 in 2011. Ugotovili so, da se je ta ledena kapa skrčila na 8,0 km² leta 1976 in na 5,7 km² po letu 2011. Izračunali so, da je med letoma 1976 in 2011 vrh gore Ararat izgubil 29% svoje celotne ledene površine. Ta stopnja je v skladu s splošnimi stopnjami umikanja drugih ledenikov turških ledenikov, ki so bili dokumentirani v drugih študijah.
Blumenthal ocenjuje se, da je bila snežna meja nižje kot 3.000 metrov nadmorske višine med poznim pleistocenom. Taka snežna masa bi ustvarila ledeno kapo obsega istih, kar je blizu ledeniških jezikov iz leta 1958. Blumenthal je pojasnil odsotnost moren s pomanjkanjem omejitvenih grebenov za nadzor nad ledeniki, nezadostno umazanijo obremenitve v ledu, ki tvori morene in njihovo zasipavanje s kasnejšimi izbruhi. Leta kasneje je BirmanBirman, J.H., (1968) Glacial Reconnaissance in Turkey. Geological Society of America Bulletin. vol. 79, no. 8, pp. 1009-1026. opazil na južnih pobočjih morebitno moreno, ki je segala najmanj 300 metrov v višino pod vznožjem ledu iz leta 1958, na nadmorski višini 4.200 metrov. Ugotovil je tudi dva morenska nasipa, ki sta bila ustvarjena z dolinskim ledenikom iz pleistocena, morda dobe Wisconsin (zadnji glacialni maksimum), dol po dolini od jezera Balik Golu. Višja morena leži na nadmorski višini okoli 2.200 metrov, spodnja morena leži na nadmorski višini okoli 1.800 metrov. Spodnja morena se pojavi približno 15 kilometrov dolvodno od jezera Balik Golu. Obe moreni sta približno 30 metrov visoki. To je sum, da je jezero Balik Golu zavzel ledeniško kotlino.
Geologija Gora Ararat je stratovulkan. Pokriva območje 1.100 km2 in je največja vulkanska zgradba v regiji. Vzdolž njene severozahod-jugovzhod osi, je približno 45 km dolg in je približno 30 km dolgo vzdolž svoje krajše osi. Sestavljen je iz okoli 1150 km3 za dacita in riolitnih piroklastičnih naplavin in dacitne, riolitne in bazaltne lave.
Ararat je sestavljen iz dveh ločenih vulkanski stožcev, večjega Ararata in manjšega Malega Ararata. Zahodni vulkanski stožec, večji Ararat, je strm, večji in višji od vzhodnega vulkanskega stožca. Večji Ararat je približno 25 km širok na dnu in se dviga okoli 3 km nad okoliške kotline Igdir in Doğubeyazıt. Vzhodni vulkanski stožec, Mali Ararat, je 3.896 metrov visok in obsega 15 kilometrov. Ta vulkanska stožca, ki ležita 13 kilometrov narazen, sta ločena s široko razpoko v smeri sever-jug. Ta razpoka je površinski izraz za ekstenzijsko razpoko. Številni parazitski stožci in lavine kupole so zgrajeni ob boku izbruhov vzdolž te razpoke in na bokih obeh glavnih vulkanskih stožcev.
Ararat leži v kompleksni raztezni kotlini, ki je prvotno bila enotna, nepretrgana depresija. Z rastjo Ararata se je ta depresija razdelila v dve manjši kotlini, Igdir in Doğubeyazıt. Ta raztezna kotlina je posledica strižnega gibanja vzdolž dveh segmentnov razpok, Doğubeyazıt-Gürbulak in Iğdır kotline. Napetosti med temi razpokami, ki se oblikuje ne samo z raztezanjem kotline, ampak zaradi ustvarjenega sistema razpok, ki kaže vzorec preslice, ki nadzoruje položaj glavnih centrov vulkanskih izbruhov Ararata in s tem povezano linearen pas parazitskih vulkanskih stožcevi. Sistem strižnih razpok, v katerem se nahaja Ararat je rezultat konvergence sever-jug in tektonske kompresije med Arabsko ploščo in Lavrazijo, ter nadaljevanja premikanja po zapiranju oceana Tetis med eocensko epoho vzdolž šiva Bitlis-Zagros. Dewey, J.F., M.R. Hempton, W.S.F. Kidd, F. Saroglum and A.M.C. Sengὃr (1986) Shortening of continental lithosphere: the neotectonics of Eastern Anatolia - a young collision zone. In M.P. Coward, and A.C. Ries, eds., pp. pp. 3-36, Collision Tectonics. Special Publication No. 19, Geological Society of London, London, United Kingdom.Karakhanian, A., R. Djrbashian, V. Trifonov, H. Philip, S. Arakelian, and A. Avagian (2002) Holocene–Historical Volcanism and Active Faults as Natural Risk Factor for Armenia and Adjacent Countries. Journal of Volcanology and Geothermal Research. vol. 113, no. 1, pp. 319–344.
Geološka zgodovina
V zgodnjem eocenu in v začetku miocena je trk Arabske plošče z Lavrazijo zaprl in odpravil morje Tetis iz območja današnje Anatolije. Zaprtje teh množic kontinentalne skorje in propad oceanske kotline v srednjem eocenu, je rezultiralo v progresivno prenizek ostanek morja do konca zgodnjega obdobja miocena. Post-kolizijska tektonska konvergenca v trčenju območja je povzročila popolno odpravo preostalih morij iz vzhodne Anatolije, na koncu zgodnjega miocena, stanjšanje skorje in zadebelitve čez kolizijski pas in dvig vzhodne anatolsko-iranske planote. Ta dvig so spremljale obsežne deformacije, kar je privedlo do nastanka številnih lokalnih kotlin. Kompresijska deformacija sever-jug deluje še danes, kot je razvidno iz stalnega pokanja, vulkanizma in seizmičnosti.
Znotraj Anatolije se je regionalni vulkanizem začel v srednje-poznem miocenu. V poznem miocen-pliocenskem obdobju se je razširil in prekril celotno vzhod anatolsko-iransko planoto z debelimi sloji vulkanskih kamnin. Ta vulkanska aktivnost je neprekinjena do zgodovinskih časov. Očitno je dosegla vrhunec v zadnjem miocen-pliocenu, 6 do 3 milijone let pred sedanjostjo. V kvartarju je postal vulkanizem omejen na nekaj lokalnih vulkanov, kot je Ararat. Ti vulkani so običajno povezani okrog napetostnega zloma sever-jug, ki tvori stalne deformacije v Anatoliji.