Jezero je naselje v občini Trebnje v spodnjem delu Temeniške doline vzhodno od Trebnjega. Naravno kadunjo, kjer stoji vas obdajajo na jugu hrib Sveta Ana - Gradišče, na vzhodu hrib Cer in vas Dolenja Dobrava, na severu vinske gorice in vas Lukovek, na zahodu pa gozd in vas Češnjevek.
Vas se glede na strnjenost stavb loči na 3 dele. Stari prvotni del vasi, imenovan tudi spodnji del ali »pod cesto«, leži med staro magistralno cesto (Avtocesta bratstva in enotnosti) in sedanjo avtocesto Ljubljana – Novo mesto in danes šteje 28 domačij. Drugi, zgornji del, stoji severno nad magistralno cesto in šteje 15 domačij, tretji del pa stoji na drugi strani hriba Sveta Ana in šteje 9 zidanic. Pod območje vasi spada tudi gospodarski objekt, ki stoji na severozahodnem delu vinske gorice Laze.
Glede na zemljepisno širino in dolžino je geografsko središče vasi na koordinati .
S 435. metri nadmorske višine je najvišja točka območja vasi njegov najbolj vzhodni del v vinski gorici Laze, najnižja točka pa je prosto dostopen spodmol Mala Risavnica z 247. metri.
Ledinska imena in oblike imena kraja Ajdnce, Cer, Grič, Kote, Krašce, Krvice, Loka, Meški pot, Ograj, Pencleuc, Pod svetim Petrom, Podvrt, Požganje, Smedovc, Snekoše, Stopnk, Za brodom. Poimenovanje naselja se pojavlja tudi v oblikah »v Jezero«, tudi »na Jezero« (tako tudi Valvasor »s. Petri zu Naiseru«, tj. sv. Peter v Na jezeru). Imena vasi, izpričana v listinah in knjigah so še naslednja: Gêse, Geser, Gesser, Gyeser, Obgeser, Jeser, Jesser, Yeser, Jesero, See.
Legenda o imenu in nastanku vasi Legenda pripoveduje, da je na gradu Lojšč živel graščak z imenom Luka. Zaobljubil se je, da bo dal zgraditi cerkvico, če bo odteklo jezero, ki je obdajalo njegov grad in povzročalo več težav. Jezero je res izginilo, cerkvica, ki je posvečena sv. Petru resnično stoji, gradu iz legende pa že zdavnaj ni več. Kjer je ležalo jezero, danes stoji po njem imenovana vas. Po graščaku Luku še vedno nosi ime vas Lukovek, po gradu Lojšč pa se imenuje gozdič, kjer je grad nekoč stal.
Zgodovina sličica|levo|Listina s prvo omembo vasi Jezero kot villam Gese (obkroženo z rdečo) Vas se kot "villam Gese" prvič omenja 26. maja 1250 v listini, napisani in pečateni na gradu Planina pri Sevnici, s katero Henrik Svibenski podarja cistercijanski opatiji v Kostanjevici pet neobdelanih kmetij na Rajcu, delu posesti gradu Štatenberk pri Trebelnem, za poravnavo svojih zločinov in požigov, ki jih je zagrešil nad opatijo. Ta posest je bila v lasti Henrikove žene Gerbirge, zato je njej v nadomestilo podaril vas Jezero. Kako je prišla vas v last Svibenskih je nemogoče ugotoviti. Sčasoma so kmetije prehajale med več lastniki. 5 jih je imel neko obdobje v lasti Henrik iz Erkenstaina, te sta pridobila Henrik Planinski in njegova žena Elizabeta, ter jih 3. maja 1337 prodala Juriju Svibenjskemu in njegovi ženi Kunigundi. Na eni kmetiji je bil najemnik Jurij, na drugi Marin, imena preostalih treh pa niso znana. Že leto prej, 10. julija 1336, sta Ušalk iz Prekope in njegova žena Diemut Juriju Svibenskemu prodala eno kmetijo, katero je obdeloval kmet Tomaž. Kot je napisano na darovnici, datirani 5. junija 1338, je to kmetijo v zakon prinesla Diemut, nanjo pa sta imela neke pravice brata Henrik in Ulrik Planinska, ki pa sta jih z darovnico prepustila novemu lastniku Juriju Svibenskemu. 9. oktobra 1358 sta Jurij in Kunigunda Svibenska za 220 zlatnikov prodala 7 kmetij Celjskemu grofu Frideriku. Na teh kmetijah so prebivali Peter, Tomaž, Friderik, Matej, Marin, Matej in Bede. 29. julija 1386 je Viljem Svibenski prodal kmetijo na kateri je stanoval Rupe (Rupert?) grofoma Hermanu in Viljemu Celjskemu. Leta 1423 so kmetije postale deželnoknežja last oz.Habsburžanov, vendar pa so jih imeli Celjani v fevdu vse do svojega izumrtja leta 1456. Sčasoma se je lastništvo kmetij razdrobilo med več gospoščin (Svibno, Trebnje, Lanšprež, Bogenšperk), te pa so pogosto menjale lastnike in fevdnike. Z zakonom o zemljiški odvezi, 7. septembra 1848, so kmetje, ki so bili do tedaj zgolj najemniki kmetij, postali njihovi pravi lastniki. sličica|Prva upodobitev Jezera na kakem zemljevidu. Janez Dizma Florjančič, Horografski zemljevid vojvodine Kranjske, 1744. Predel današnjega Jezera, t.i. zgornji del, je do začetka 16. stoletja nosil ime Lukovški potok. Zaselek je imel vsaj dve kmetiji (to je najmanjše izpričano število v listinah), nahajal pa se je ali ob gradu ali pa ob potoku, kjer danes stojijo hiše Jezero 2, 3 in 3a. Obstoj omenjenega stolpastega gradu izpričujejo večkratne omembe v listinah, prvič 15. maja 1402, kjer je sicer omenjeno, da je dvor prazen oz. zapuščen. Stal je nizkem griču (Lojšč), z dveh strani zavarovan s strmim pobočjem. Sledovi zidov nakazujejo, da so poleg stala tudi gospodarska poslopja. Grad in zaselek je bil sprva verjetno v lasti vitezov Lanšpreških, po njihovem izumrtju, malo pred letom 1335, pa so je v last pridobili vitezi Svibenjski. 4. januarja 1367 sta bila v sklopu lanšpreškega gospostva prodana Celjskim grofom, za njimi pa je prešla v last Habsburžanov. Grad je bil najverjetneje porušen v času turških vpadov, material pa porabljen za gradnjo hiš.
Cerkev sv. Petra sličica|Cerkev svetega Petra Severno od starega jedra vasi Jezero stoji na rahli vzpetini pod gozdom Lojšč cerkvica svetega apostola Petra. Ta se prvič omenja v zapisniku o podeljevanju kleriških redov, 23. septembra 1391, kot podružnična cerkev svetega Petra v Lukovškem potoku župnije svete Marije v Trebnjem (sancte Marie in Treffen ad titulum sue filialis ecclesie sancti Petri in Laypacho). Popis cerkvenih dragocenosti na Kranjskem iz leta 1526 jo imenuje cerkev sv. Petra ob cesti (an der strassen). Bržkone gre tukaj za omembo prastare rimske ceste med Emono in Siscio, ki izvira iz morebitne dileme zapisnikarja, ki ni mogel povsem natančno umestiti sicer na samem stoječe cerkve. Kot davek cerkvenih ustanov za obrambo Kranjske pred Turki, je cerkev oddala kelih, ki je imel srebrno čašo ter pateno, v skupni teži 18 lotov (315 g). Ob cerkvi je bil prislonjen rimski miljnik, ki je bil ukraden v devetdesetih letih. Cerkev omenja tudi Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske iz leta 1689 (die Kirche s. Petri zu Naiseru).
Cerkev je pravilno orientirana (vzdolžna os vzhod-zahod) in je srednjeveškega nastanka. Zidana je bila v romanskem slogu, kar dokazujejo med zadnjo obnovo odkriti ostanki dveh okenc značilne oblike. Ladja je še prvotna in se je pred prezidavo na vzhodni strani zaključila s polkrožno apsido, ki je bila precej ožja od sedanjega prezbiterija. Apsida je bila ob prezidavi v začetku 17. stoletja podrta, na njenem mestu pa je bil sezidan večji, tristrano zaključen prezbiterij, na nasprotni strani pa 22 metrov visok zvonik. Tedaj so prvoten, lesen, raven strop odstranili in ladjo obokali z lesom ter ga ometali, razširili odprtino v slavoločni steni, naredili pevski kor, iz njega pa prebili vrata v zvonik. V južni steni ladje so povečali stari romanski okenci in izsekali stranska vrata, v severni steni pa novo okno. Pred tem cerkev najverjetneje sploh ni imela zvonika niti zvonov, saj na ohranjenem zatrepu pročelja ni vidnih nobenih sledov morebitne lesene ali celo zidane konstrukcije. Danes v zvoniku visita dva zvonova. Prvi je iz leta 1795 in je delo Janeza Jakoba Samasse, livarja iz Ljubljane. Drugi, večji zvon, pa je iz leta 1926 in ga je, kot piše na njem, po naročilu soseske Jezero ulila livarna v Šentvidu nad Ljubljano.
Južno ladijsko steno cerkve je nekoč krasila tudi freska svetega Krištofa, na njej pa je bil viden vpraskan napis HIC FUIT JACOBUS FELDT 1555 ANDREAS WUTALIZ. Celotna zunanjščina je bila okoli leta 1920 prebeljena na zeleno, zato so jo imenovali »ta zelena cerkev«. Leta 1925 je zidar Valentini izdelal betonski tlak. Ta je zamenjal starega opečnatega, ki je bil najverjetneje položen leta 1723, kot je izpričevala opeka s to letnico. Leta 1993 so obnovili streho zvonika in jo prekrili z bakrom. Tedaj so vanj namestili tudi zvonomat. Notranjost cerkvice so prebelili, obnovili križev pot in namestili nov pevski kor. V letu 2005 so prekrili streho, notranjost pa je bila bogatejša za hrastov ambon in tri sedeže za duhovnika in ministranta. Tri leta kasneje so začeli z obnovo fasade, toda brez ustreznega konservatorskega nadzora Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Tedaj je bilo odkritih nekaj fragmentov freske svetega Krištofa, ki so jih delavci odstranili s preostalim ometom vred. Ob posredovanju in nadzoru Zavoda je bilo nadaljnje delo vodeno po predpisih in tako odkritih ter dokumentiranih več kamnov iz grobišča, v jugovzhodnem vogalu cerkvene ladje pa nagrobnik z v celoti ohranjenim napisom. Ob zadnji obnovi so bili izdelani tudi novi masivni hrastovi vrati. Vrata pod zvonikom so opremljena s podobama sv. Petra, ki od Jezusa prejema nebeške ključe in petelinom, poleg katerega je napisan znan Jezusov izrek Petru, da ga bo, preden bo petelin dvakrat zapel, trikrat zatajil (Mr 14,30). Na stranskih vratih pa sta podobi, kako Peter pada v jezero, ter podoba, ko Jezus rešuje utapljajočega Petra (Mt 14,22-33).
Oltar sličica|Pogled v ladjo in prezbiterij Iz istega časa, ko je bil položen opečnati tlak, je najverjetneje tudi sedanji baročni oltar, ki stoji na kamniti menzi, ki je bila ob namestitvi oltarja povečana, prvotno je bila krajša. Samo upamo si domnevati, da je na njej najbrž stal majhen, še v gotski maniri oblikovan, lesen oltarček. Mojster rezbar je izdelal prevelik oltar, zato so morali, da so ga lahko postavili, na stropu odkrušiti del ometa. Oltar je dvonadstropen. V spodnjem delu stoji v osrednji niši sveti Peter, na njegovi desni sveti Pavel in na njegovi levi sveti Andrej. Kipe ločujejo na vsaki strani po trije stebri, po dva oblikovana rahlo izbočeno in eden spiralast, vsak s preprostim kapitelom v korintskem slogu. Nad vsakim kapitelom so prvotno bile pritrjene še glavice angelcev, ki pa so jih ukradli, ostala je le ena. V zgornjem delu oltarja je v osrednji niši kip svetega Mihaela, na vsaki strani pa še po eden angel. Vse te tri kipe so tudi ukradli, ob zadnjem restavriranju pa so naredili nove. Oltar je na vsaki strani zaključen z listno ornamentiko. Oltar je bil prvič prenovljen leta 1840. Mojster, ki ga je obnavljal, je pustil letnico zapisano na knjigi, ki jo drži v rokah sv. Andrej. Drugič je bil oltar obnovljen leta 1942, kot je zapisano na zadnji strani oltarja. Nazadnje ga je leta 2012 restavriralo Restavratorstvo Legan iz Žužemberka in mu povrnilo prvoten sijaj. Obnovljen oltar je 8. julija 2012 blagoslovil novomeški škof msgr. Andrej Glavan. V stranskih nišah slavoloka stojijo trije kipi. V desni stoji lesen baročen kip svetega apostola Jakoba starejšega, v levi vdolbini, kjer je nekoč stal kip svetega apostola Matija in je bil ukraden, pa sedaj stojita manjša mavčna kipa Lurške Marije ter Srca Jezusovega. V oltarni menzi je tudi relikviarij z neznanimi relikvijami, od pečata iz rdečega voska pa je ostalo zgolj nekaj drobcev. Ob prenovi oltarja je bilo v špranjah menze odkrito majhno okroglo stekelce, zelo verjetno ostanek stare okenske zasteklitve.
Rimsko grobišče sličica|Rimski nagrobnik