Zlata horda (mongolsko Алтан Орд, Altan Ord, kazaško Алтын Орда, Altın Orda, tatarsko Алтын Урда, Altın Urda, rusko Золотая Орда, Zolotaja Orda, ukrajinsko Золота Орда, Zolota Orda) je bil prvotno mongolski in od 13. stoletju poturčen kanat v severozahodnem delu Mongolskega imperija.Perrie, Maureen, ur. (2006). The Cambridge History of Russia: Volume 1, From Early Rus' to 1689. Cambridge University Press. str. 130. ISBN 978-0-521-81227-6. Z drobljenjem Mongolskega imperija po letu 1259 je postala funkcionalno samostojen kanat. Znana je tudi kot Kipčaški kanat in Džočijev kanat.Golden Horde. Encyclopædia Britannica. 2007.
Prebivalci Zlate horde so bili večinoma mešanica turških in uralskih ljudstev ter Sarmati in Skiti. Nekaj je bilo tudi Mongolov, predvsem aristokratov.
Po smrti ustanovitelja Batu kana leta 1255 je njegova dinastija kljub Nogajevim spletkam in državljanski vojni v 1290. letih vladala še celo stoletje do leta 1359. Vojaška moč Horde je dosegla višek med vladanjem kana Uzbega (1312–1341), ki se je spreobrnil v islam. Ozemlje Horde je na njenem višku obsegalo večino vzhodne Evrope od Urala do Donave, vzhodno od Urala pa je segalo globoko v Sibirijo. Na jugu je mejilo na Črno morje, Kavkaz in mongolski Ilkanat.
V Zlati hordi so se leta 1359 začeli nasilni notranji politični spori. V letih 1381-1395 je bila pod Toktamišem ponovno združena, kmalu po Timurjevi invaziji leta 1396 pa je razpadla na številne majhne tatarske kanate, ki so postopoma izgubljali svojo moč. Na začetku 15. stoletja je začela razpadati. Po letu 1466 se omenja preprosto kot Velika horda. Na njenem ozemlju so nastali številni predvsem turško govoreči kanati. Notranji spori so omogočili severni vazalni Moskovski veliki kneževini, da se je leta 1480 otresla "tatarskega jarma". Krimski kanat in Kazaški kanat, zadnja ostanka Zlate horde, sta preživela do leta 1783 oziroma 1847.
Ime Ime Zlata horda naj bi se zgledovalo po zlati barvi mongolskih šotorov v vojnem času ali morda po zlatem šotoru, ki sta ga uporabljala Batu kan ali Uzbek kan.Atwood (2004), str. 201. Takšno ime bi ji lahko dali tudi slovanski podložniki zaradi velikega bogastva kanov.
V mongolskih in starih turških jezikih se beseda za rumeno barvo glasi sarı/saru in lahko pomeni tudi središče ali osrednji. Beseda horda verjetno izhaja iz mongolske besede ordu, ki pomeni palačo, tabor ali glavni stan. Ime Zlata horda bi torej lahko pomenilo preprosto centralni tabor.Gleason, Abbott (2009). A Companion to Russian History. John Wiley & Sons. str. 82. ISBN 978-1-4443-0842-6.
Ruski letopisci so začeli naziv Zlata horda (rusko Золотая Орда) za mongolski kanat uporabljati šele v 16. stoletju. Prva znana raba tega imena je iz leta 1565 v ruski Zgodovini Kazana. Nanašalo se je na Batujev ulus (rusko Улуса Батыя) s središčem v Saraju."рЕПЛХМ гНКНРЮЪ нПДЮ - НЬХАЙЮ РНКЛЮВЮ 16 ЯРНКЕРХЪ (мХК лЮЙЯХМЪ) / оПНГЮ.ПС - МЮЖХНМЮКЭМШИ ЯЕПБЕП ЯНБПЕЛЕММНИ ОПНГШ". Proza.ru. Pridobljeno 11. aprila 2014.Ostrowski, Donald G. (pomlad 2007). Encyclopedia of Mongolia and the Mongol Empire, in: The Mongols and the West, 1221–1410, in: Daily Life in the Mongol Empire, in: The Secret History of the Mongols: A Mongolian Epic Chronicle of the Thirteenth Century (review). Kritika: Explorations in Russian and Eurasian History. Project MUSE. 8 (2): 431–441. doi: 10.1353/kri.2007.0019. Primarni perzijski, armenski in muslimanski viri in zapisi iz 13. in zgodnjega 14. stoletja (Yuanshi. Jami' al-tawarikh in drugi) omenjajo kanat kot Džočijev ulus (kraljestvo), Dasht-i-Qifchaq (Kipčaška stepa), Kipčaški kanat in Kumanija.May, T. (2001). Khanate of the Golden Horde (Kipchak) . North Georgia College and State University. Arhivirano iz izvirnika 14. decembra 2006.Spinei, Victor (2009). The Romanians and the Turkic Nomads North of the Danube Delta from the Tenth to the Mid-Thirteenth Century. BRILL. str. 38. ISBN 978-90-04-17536-5.
Imena hord izhajajo iz stepskih predstav o straneh neba: sever-črna, jug-rdeča, zahod-bela, vzhod-modra in sredina zlata.
Zgodovina Mongolsko obdobje (1225–1241) Džingiskan je svoje ogromno cesarstvo razdelil med svoje štiri sinove, vendar je ostalo združeno pod oblastjo izvoljenega vrhovnega kana. Najbolj zahodni del cesarstva je dobil Džoči, ki je umrl šest mesecev pred očetom. Džočijevo ozemlje sta si zato razdelila njegov najstarejši sin Batu kan, ki je kasneje postal vladar Modre horde, in Orda kan, ki je postal vladar Bele horde.Edward L. Keenan. Encyclopedia Americana article.Grekov, B. D., Yakubovski, A. Y. (1998) . The Golden Horde and its Downfall (ruščina). Moskva: Bogorodskii Pechatnik. ISBN 978-5-8958-9005-9. Leta 1235 je Batu kan s slavnim generalom Subedejem začel prodirati proti zahodu in najprej podjarmil Baškirce in se nato leta 1236 obrnil proti Volški Bolgariji. Od tam je leta 1237 osvojil nekaj južnih step sedanje Ukrajine in prisilil veliko lokalnih Kumanov na umik proti zahodu. Pohod proti Kipčakom in Kumanom sta začela Džoči in Subedej leta 1216–1218, ko so pri njih dobili zatočišče Merkiti. Do leta 1239 je bil velik del Kumanov pregnan s Krima, ki je postal ena od apanaž Mongolskega cesarstva.of Crimean Khanate. Arhivirano iz izvirnika 6. januarja 2009. Ostanki krimskih Kumanov so preživeli v krimskih hribih in se postopoma pomešali z drugimi etničnimi skupinami, vključno z Grki, Goti in Mongoli, in ustvarili Krimske Tatare. Batu je začel prodirati proti severu v Kijevsko Rusijo in v treh letih podjarmil njene kneževine. Njegovi bratranci Mongke, Kadan in Gujuk so prodirali na jug v Alanijo.
thumb|left|250px|Odločilna zmaga Mongolov v bitki pri Mohiju
Mongoli so selitev Kumanov izkoristili za casus belli in nadaljevali pohod proti zahodu in opustošili Poljsko in Ogrsko. Pohod je dosegel višek v bitkah pri Legnici in Mohiju. Leta 1241 je kan Ogedej umrl, zato je Batu prekinil obleganje Dunaja in se vrnil v domovino, da bi se udeležil borbe za njegovo zapuščino. Mongolska vojska ni nikoli več prodrla tako daleč na zahod. Vračala se je skozi Ogrsko, uničila Pešto in podjarmila Bolgarijo.Sinor, Denis (1999). "The Mongols in the West". Journal of Asian History 33 (1): 1–44. Harrassowitz Verlag. JSTOR 41933117. Batu je ob spodnji Volgi na mestu nekdanje hazarske prestolnice Atil ustanovil novo prestolnico Saraj. Malo pred tem je Batujev in Ordov bratranec Šiban dobil ogromen ulus vzhodno od Urala ob rekah Ob in Irtiš.
Na Batujevem dvoru je bil nedvomno v splošni rabi mongolski jezik, vendar se je na ozemlju Zlate horde ohranilo samo nekaj mongolskih besedil, morda zaradi splošne nepismenosti. Po Grigorevu so se kanovi odloki (jarlik) pisali v mongolščini in se zatem prevajali v kumanščino. Obstoj arabsko-mongolskih in perzijsko-mongolskih slovarjev iz sredine 14. stoletja kaže na njihovo dopisovanje z Zlato hordo. Dopisi iz Zlate horde so bili očitno pisani v mongolskem jeziku.
Zlata doba Zgodnji vladarji pod velikimi kani (1241–1259) Ko je regentka Mongolskega cesarstva Dergene Hatun leta 1242 povabila Batu kana na volitve novega kana, je vabilo več let zavračal in zavlačeval izvolitev novega kana. Izgovarjal se je na starost in bolezen, čeprav je bila njegova odločitev povsem politična. Zgleda, da ni podpiral Gujukove izvolitve, ker sta se Gujuk in Čagatajev vnuk Buri na slavnostnem banketu po mongolski zasedbi vzhodne Evrope z Batujem nasilno sprla. Nazadnje je na kurultaj poslal svoje brate. Za novega kana so leta 1246 izvolili Gujuka.
Vsi glavni ruski knezi, Jaroslav II. Vladimirski, Danilo Hališki in Svetoslav Vsevolodovič Vladimirski, so priznali Batujevo nadoblast. Nekaj protimongolskih ruskih knezov, med njimi Mihaela Černigovskega, ki je leta 1240 pobil mongolske odposlance, so Mongoli usmrtili.
thumb|left|250px|Batu kan ustanovi Zlato hordo
Gujuk je kmalu zatem večkrat pozval Batuja, naj se mu pride poklonit. Batu je po smrti njunega očeta leta 1247 v Karakorum v Mongolijo poslal Andreja in Aleksandra Nevskega. Gujuk je Andreja imenoval za velikega kneza Vladimiro-Suzdalske kneževine, Andreja pa za kijevskega kneza.Martin (2007), str. 152. Leta 1248 je od Batuja zahteval, naj pride na vzhod in se z njim sestane, po nekaj primarnih virih domnevno zato, da bi ga aretiral. V skladu s tedanjimi običaji se je Batu pozivu odzval, Gujuk pa je na srečanje odšel z veliko vojsko. Po njegovem odhodu sta Tolujeva vdova in Batujeva mačeha Sorgaktani opozorila Batuja, da bi lahko bil tarča Gujukovega napada.
Gujuk je na poti v sedanjem Sinkjangu umrl, star približno 42 let. Nekateri sodobni zgodovinarji so prepričani, da je umrl naravne smrti zaradi slabega zdravja,Atwood (2004), str. 213. vendar bi smrt lahko povzročila tudi kombinacija alkoholizma in protina ali celo zastrupitev. Viljem Rubruški in islamski letopisci trdijo, da je Batu pobil Gujukovo spremstvo, njega samega pa eden od njegovih bratov. Te trditve drugi primarni viri ne podpirajo. Gujukova vdova Ogul Kaimiš je postala regentka, vendar ni uspela ohraniti nasledstva v svoji veji rodbine.
thumb|200px|Mladi Batu kan, kitajska risba iz 14. stoletja
Gujukov naslednik je leta 1251 s pomočjo Zlate horde postal Mongke. Mongke je izkoristil odkritje zarote proti njemu in začel čistko svojih nasprotnikov. Ocenjuje se, da je ukazal usmrtiti od 77 do 300 aristokratov, uradnikov in vojaških poveljnikov. Batu je postal najvplivnejši Mongkejev prijatelj in zaveznik, ki mu je pomagal ohranjati enotnost cesarstva. Batu, Mongke in druge pomembne knežje rodbine so obvladovali ozemlje od Afganistana do Turčije. Batu je kjub temu, je bil njegov ugled na vrhuncu, v letih 1252–1259 omogočil Mongkejevim popisovalcem prebivalstva neovirano delovanje v svojem delu Mongolskega cesarstva, vključno z Iranom, Afganistanom, Gruzijo, Armenijo, Rusijo, Centralno Azijo in severno Kitajsko Na Kitajskem je bil popis zaključen leta 1252, v Novgorodu na skrajnem severozahodu pa šele pozimi 1258/1259. V Novgorodu so se mongolskemu popisu uprli, vendar ga je Aleksander Nevski prisilil, da se je uklonil in pristal na plačevanje davkov.
Velimirski veliki knez Andrej II. je postal za Mongole velika nadloga, zato je Batu poslal proti njemu kazensko vojsko pod Nevrujevim poveljstvom. Andrej je pred njo pobegnil v Pskov in od tam na Švedsko, njegovo kneževino pa so Mongoli ostro kaznovali. Za velikega kneza Vladimira je bil zaradi prijateljstva s Sartakom leta 1252 imenovan Aleksander Nevski. Andrej je leta 1256 odšel v Saraj prosit odpuščanja za svojo nezvestobo in bil pomiloščen.
thumb|levo|250px|Džočijev mavzolej v pokrajini Karagandi
Mongke je ukazal družinam iz Džočijeve in Čagatajeve rodbine, da se pridružijo Hulegujevemu pohodu Iran. Med vladanjem Batuja ali njegovih prvih dveh naslednikov je Zlata horda leta 1256/1257 z veliko vojsko sodelovala na Hulegujevem pohodu na Srednji vzhod.
Po Batujevi smrti leta 1256 je Mongke za njegovega naslednika imenoval njegovega sina Sartaka, ki je kmalu po vrnitvi z dvora velikega kana v Mongoliji umrl. Po kratki vladavini mladoletnega Ulagčija pod regentstvom Boragčin Hatun je bil za kana Džočidov leta 1257 ustoličen Batujev mlajši brat Berke.
Leta 1257 je knez Danilo Hališki odbil napad kneza Kuremsa na Ponižijo in Volinijo in nato z njegovo pomočjo osvojil Kijev. Po njegovih začetnih uspehih so Mongoli pod Boroldajevim vodstvom leta 1259 vdrli v Galicijo in Volinijo in dali Danilu ultimat: ali uniči svoje utrdbe ali bo Boroldaj napadel njegova mesta. Danilo se je uklonil in podrl mestno obzidje.
Leta 1259 je Berke brutalno napadel Litvo in Poljsko in zahteval podreditev ogrskega kralja Béle IV. (1258) in francoskega kralja Ludvika IX. (1259).Jackson (2014), str. 123–124. Med napadom na Prusijo 1259/1260 je zadal velike izgube Tevtonskemu viteškemu redu.Annales Mellicenses. Continuatio Zwetlensis tertia, MGHS, IX, str. 644. Litva je v 1260. letih očitno postala mongolska tributarna država.Jackson (2014), str. 202.
Mongolska državljanska vojna (1260–1280)