upright=1.5|thumb|Bizantinski imperij in seldžuški sultanat Rum pred prvo križarsko vojno
Križarske vojne so bili vojaški podvigi Latinske rimokatoliške cerkve od sredine srednjega veka do konca poznega srednjega veka. Leta 1095 je Papež Urban II. pozval na prvo križarsko vojno, katere cilj je bil kristjanom zagotoviti dostop do svetih krajev v Jeruzalemu in njegovi bližini. Za številne zgodovinarje in nekatere sodobnike, kot je bil sveti Bernard iz Clairvauxa, so bile enako pomembne tudi druge vojaške operacije iz različnih verskih, ekonomskih in političnih razlogov, ki so dobile papežev blagoslov, kot je bila na primer albižanska križarska vojna, aragonska križarska vojna, rekonkvista in severne križarske vojne. Po prvi križarski vojni se je s prekinitvami 200 let dolgo bojevalo za nadzor nad Sveto deželo, s še šestimi večjimi križarskimi vojnami in številnimi manj pomembnimi vojnami. Konflikta je bilo konec leta 1291, ko je padla zadnja krščanska trdnjava v Sveti deželi v Akri; katoliška Evropa se odtlej nikoli več ni usklajeno lotila vzhoda.
Nekateri zgodovinarji vidijo v križarskih vojnah izključno obrambne vojne proti širitvi Islama na Bližnjem vzhodu, drugi jih razumejo kot znak dolgotrajnega konflikta na mejah Evrope, spet tretji pa kot samozavesten in napadalen poskus širiti zahodno krščanstvo pod papeževim vodstvom. Bizanc ni bil sposoben ponovno osvojiti ozemelj, zgubljenih v arabsko-bizantinskih in bizantinsko-seldžuških vojnah, v katerih je bil ob plodno kmetijsko zemljo in obsežne pašne površine Anatolije, potem ko so ga seldžuški Turki porazili v bitki pri Manzikertu. Urban II. je skušal združiti Krščansko cerkev pod svojim vodstvom in v ta namen ponudil cesarju Alekseju I. vojaško pomoč.
Več sto tisoč rimskokatoliških kristjanov se je pridružilo križarjem z javno zaobljubo in odpustki, ki jih je podelil Vatikan.Nelson bizantinski vidik prve križarske vojne p. 40Asbridge Crusades p. 1 Križarji so prišli iz različnih fevdalnih kraljestev zahodne Evrope, zaradi česar so bili vsi poskusi oblikovati enotno osrednje poveljstvo obsojeni na neuspeh. Med križarji je bilo na stotine aristokratov in plemičev, vsak med njimi osredotočen na lastno slavo, bogastvo in pomembnost; že sama ideja, da bi se fevdalec odpovedal poveljstvu nad njemu zvestim moštvom in ga predal enemu samemu poveljniku, plemiču in tekmecu na dvoru, je bila nepredstavljiva in žaljiva zanje. To pomanjkanje osrednjega poveljstva je pogosto vodilo do prepirov med plemiči, cerkvenimi voditelji in dvorjani ter do verskih političnih ločin in nestalnih zavezništev med stotinami muhastih fevdalcev, ki so se prerekali med sabo za politično prednost in vpliv na vojsko; na trenutke je to vodilo do precej bizarnih situacij, kot takrat, ko so križarji povabili islamski sultanat Rum, da se jim pridruži v peti križarski vojni.
Vpliv križarskih vojn je bil globok in sodbe o ravnanju križarjev so zelo različne, od zelo kritičnih do laskavih. Jonathan Riley-Smith vidi v neodvisnih državah, kot so bile na primer Jeruzalemsko kraljestvo in križarske države, prvi poskus »Prekomorske Evrope«. Ti dogodki so ponovno odprli Sredozemsko morje za trgovino in potovanje in omogočili razcvet Genove in Benetk. Križarske vojske so na pohodu trgovale z lokalnim prebivalstvom in pravoslavni Bizantinski cesarji so za križarje, ko so bili na poti skozi njihovo ozemlje, pogosto uredili trge. Križarsko gibanje je utrdilo kolektivno identiteto Latinske cerkve pod vodstvom papeža in predstavljalo vir junaštva, viteštva in srednjeveške pobožnosti, iz njih pa je izvirala srednjeveška romanca, filozofija in književnost. Križarske vojne so po drugi strani okrepile vezi med zahodnim krščanstvom, fevdalizmom in militarizmom, ki so bile v nasprotju z mirom in božjim premirjem, za katero se je zavzemal Urban.
Križarji so pogosto na običajni srednjeveški način plenili države, skozi katere jih je nesla pot. Plemiči so pogosto zadržali večino osvojenega ozemlja, namesto da ga, kot so bili prisegli, vrnili Bizantincem. Ob spodbudi Cerkve je med križarskimi vojnami prišlo do pogromov v Porenju in do pomora več tisoč Judov. Konec 19. stoletja so judovski zgodovinarji te dogodke uporabili kot argument v podporo Sionizmu.
V četrti križarski vojni so rimokatoliki zavzeli Konstantinopel, kar je pomenilo konec upov, da se krščanski cerkvi po razkolu spet združita; onemoglo Bizantinsko cesarstvo je kasneje padlo v roke Osmanom. Kljub vsemu pa so bili mnogi križarji samo revni ljudje, ki so stiskam srednjeveškega življenja skušali ubežati z orožjem v roki, z romanjem, katerega konec bi bilo vnebovzetje v Jeruzalemu.
thumb|250px|Obleganje Jeruzalema leta 1099
Predhodni križarski pohodi v 11. stoletju
Še pred prvo križarsko vojno leta 1095 se je v drugi polovici 11. stoletja zgodil niz nepovezanih križarskih pohodov, ki jih je razglasil papež in so bili pretežno lokalnega značaja. Tekom rekonkviste je v 11. stoletju prišlo do niza spopadov med kristjani in muslimani, zato je osnovni kriterij, da je nek vojaški pohod označen za križarskega, to, da je potekal pod pokroviteljstvom papeža tega obdobja, ki je razglasil sveto vojno proti nevernikom na katerem od koncilov.
Vojna za Barbastro 1063 Temu kriteriju ustreza najprej t. i. vojna za Barbastro, ki je potekala pod pokroviteljstvom papeža Aleksandra II., ki je zbral zahodnoevropsko plemstvo, večinoma Francoze, Burgundce in Italonormane), da bi nudil pomoč aragonskemu kralju Sanči Ramirezu pri zavzetju strateškega mavrskega mesta Barbastro, utrjenega obmejnega mesta v zaragoški taifi. Sodelovanje kristjanov in muslimanov pod taktirko Ferdinanda II. proti aragonskim kristjanom v preprečitvi aragonskega poskusa zavzetja trdnjave Graus leto dni poprej je užalilo papeža Aleksandra II., ki je sklical vojsko za pomoč Aragoncem. Odziv je bil nepričakovano velik, na čelu zgodnje križarske vojske je bil vojvoda Vilijem VIII. Akvitanski. Mesto ni vzdržalo napada združene krščanske koalicije, bilo je temeljito izropano, prebivalstvo pa pobito, manjši del prodan v suženjstvo. Mesto Barbastro je bilo v krščanskih rokah slabo leto dni, nakar so ga ponovno zavzeli muslimani in pobili krščansko posadko. Četudi sam spopad nima zgodovinske vrednosti pri nadaljnji rekonkvisti, ga zgodovinarji označujejo kot primer križarske vojne pred križarsko vojno.McGrank, Lawrence (1981). Norman crusaders and the Catalan reconquest: Robert Burdet and te principality of Tarragona 1129-55. Journal of Medieval History 7 (1): 67–82.
Križarski pohod 1073 Med prvimi potezami novega papeža Gregorja VII. je bila razglasitev križarskega pohoda za pomoč kraljevini Aragoniji proti južnim muslimanskim sosedom. Pohod naj bi vodil francoski grof Ebles II. iz Roucyja, vendar se pohod ni nikoli zgodil, oziroma če so se boji na Iberskem polotoku tisti čas odvijali, niso dokumentirani kot del tega križarskega pohoda. Navarrski kralj Sančo IV. in zaragoški emir Al Muktadir sta zaradi tega križarskega pohoda sklenila sporazum o nenapadanju in medsebojni pomoči. Občasna zavezništva med muslimani in kristjani, ki so bili kakorkoli ogroženi s strani lastnih sovernikov, za tisti čas niso bila redkost in enako je veljalo kasneje za Sveto deželo. Mahdijski križarski pohod 1087 Leta je v pontifikatu papeža Viktorja III. potekal koncil v Benvenetu, ki so se ga udeležili Viktorjevi podporniki (takrat je bil investiturni boj med cesarstvom in papeštvom na vrhuncu). Na koncilu so obnovili izobčenja protipapeža in cesarja, obsodili laično investituro in razglasili križarsko vojno proti saracenskim piratom v Severni Afriki (Mahidijski križarski pohod). V odziv na razglasitev križarskega pohoda proti saracenskim piratom v severni Afriki je združena flota republik Pise, Genove in Amalfija z blagoslovom papeža Viktorja III. napadla severno afriško prestolnico Ziridov Mahdijo. "Pohod" je bil uspeh in ti "zgodnji" križarji so Mahdijo zasedali leto dni, preden so se v zameno za bogat plen umaknili.
Papež Viktor III. je konec leta 1087 umrl in naslednje leto ga je nasledil "križarski" papež Urban II. Primeri križarskih pohodov pred letom 1095 so bili razmeroma lokalnega značaja ali pa se jih je udeležilo zgolj plemstvo.
Prva križarska vojna (1095-1099)
thumb|250px|Pot prve križarske vojske skozi Azijo Prvo križarsko vojno je leta 1095 začel papež Urban II. v francoskem Clermontu kot odgovor na prošnjo bizantinskega cesarja Alekseja I. Komnena za vojaško pomoč nasproti Seldžukom proti katerim se Bizanc sam ni mogel braniti (v bitki pri Matzikertu leta 1071 je bil poražen-celotna Mala Azija je tako bila zelo ranljiva). Bizantinski cesar je to prošnjo večkrat ponovil preden je bil uslišan (šele, ko je papež postal Urban II.). Cilj tega prvega križarskega pohoda je bil, da bi kristjani od muslimanov vnovič zavzeli Jeruzalem in Sveto deželo, hkrati pa tudi pomagali Bizantinskemu cesarstvu v borbi proti Turkom Seldžukom. Prva križarska vojna se je za krščanski svet končala uspešno, saj so po njenem koncu v Palestini in Siriji ustanovili štiri križarske države.
»Naj bo siromak, plemič ali ropar. Naj pade na poti ali v boju mu bodo odpuščeni vsi grehi!« To so bile besede papeža Urbana II., ki so se za vedno zapisale v zgodovino. Vseeno pa te besede niso dokazano avtentične, saj obstajajo tudi druge različice papeževega govora. Križarska vojna je bila tudi kot /velik cerkveni odpustek , njen glavni cilj pa je bil osvojitev Jeruzalema in drugih svetih mest.
Druga križarska vojna (1145-1149)
Številni pridigarji, med njimi najbolj viden Bernard iz Clairvauxa, so zahtevali novo križarsko vojno.Hindley Crusades pp. 71–74 Druga križarska vojna, to je drugi veliki vojaški pohod z verskim ozadjem, je izbruhnila leta 1145 kot odgovor na padec Edese leto prej. Grofija Edesa je bila prva križarska država, ki so jo ustanovili v Levantu že med prvo križarsko vojno (1095-1099) in tudi prva, ki je propadla.
Drugo križarsko vojno je napovedal papež Evgen III. v svoji buli Quantum praedecessores, ki jo 1. decembra 1145 naslovil na francoskega kralja Ludvika VII. Vojni pohod sta vodila evropska kralja Ludvik VII. Francoski in Konrad III. Nemški s pomočjo številnih pomembnih evropskih plemičev. Vojski obeh kraljev sta preko Evrope korakali ločeno. Na poti skozi Bizantinsko cesarstvo ju je nekoliko oviral cesar Manuel I. Komnen, v Anatoliji pa so zatem vsako vojsko posebej porazili Turki Seldžuki. Ludvik in Konrad sta z ostanki svojih vojsk uspela priti do Jeruzalema in se udeležiti ponesrečenega napada na Damask.
Druga križarska vojna je doživela popoln polom in veliko zmago muslimanov, ki je nazadnje pripeljala do padca Jeruzalema in tretje križarske vojne. Njen edini uspeh se ni zgodil na Bližnjem vzhodu, pač pa na Portugalskem. Križarji iz Flandrije, Frizije, Normandije, Anglije, Škotske in delno iz Nemčije so namesto po kopnem potovali po morju. Mimogrede so se ustavili na Portugalskem in leta 1147 pomagali osvojiti Lizbono.
V vzhodni Evropi se je istočasno začela prva Severna križarska vojna, katere cilj je bil prisilno pokristjanjenje poganskih plemen. Severne križarske vojne so trajale več stoletij.
Tretja križarska vojna (1189–1192)
thumb|350px|Detail miniature, ki kaže prihod Filipa II francoskega v Sveto deželo Po propadlem drugem križarskem pohodu je muslimaska dinastija Zengidov obvladovala celotno Sirijo in se zapletla v spore s Fatimidi iz Egipta, kar je nazadnje pripeljalo do združitve egiptovske in sirske vojske pod Saladinovim poveljstvom. Združena vojska je postopoma osvajala ozemlje Jeruzalemskega kraljestva in leta 1187 osvojila Jeruzalem.