Stolnica sv. Dionizija (, zdaj uradno znana kot Basilique-cathédrale de Saint-Denis) je velika nekdanja srednjeveška samostanska cerkev in sedanja stolnica v občini Saint-Denis, severno predmestje Pariza. Stavba je izjemnega zgodovinskega in arhitekturnega pomena, saj njen kor, dokončan leta 1144, na splošno velja za prvo stavbo, ki uporablja vse elemente gotske arhitekture.Enclopaedia Britannica on-line, "Gothic Architecture", retrieved 23 November 2020
Bazilika je postala romarski kraj in nekropola z grobnicami francoskih kraljev, vključno s skoraj vsemi kralji od 10. stoletja do Ludvika XVIII. v 19. stoletju. Francoski kralj Henrik IV. je prišel v Saint-Denis, da bi se uradno odpovedal svoji protestantski veri in postal katoličan. Francoske kraljice so bile kronane v Saint-Denisu, kraljeve regalije, vključno z mečem za kronanje kraljev in kraljevim žezlom, so bile med kronanji shranjene v Saint-Denisu.
Mesto je nastalo kot galo-rimsko pokopališče v poznih rimskih časih. Arheološke ostaline še vedno ležijo pod stolnico; grobovi kažejo na mešanico krščanskih in predkrščanskih pogrebnih praks. Okoli leta 475 n. št. je sv. Genovefa kupila nekaj zemlje in zgradila Saint-Denys de la Chapelle. Leta 636 so po ukazu Dagoberta I. v baziliko ponovno pokopali relikvije sv. Dionizija, zavetnika Francije. Relikvije svetega Dionizija, ki so bile leta 1795 prenesene v mestno župnijsko cerkev, so bile leta 1819 spet vrnjene v samostan.Catholic Encyclopedia: Abbey of Saint-Denis
V 12. stoletju je opat Suger obnovil dele samostanske cerkve z uporabo inovativnih strukturnih in okrasnih elementov. S tem naj bi ustvaril prvo pravo gotsko stavbo.Banister Fletcher, A History of Architecture on the Comparative Method. V naslednjem stoletju je gradbeni mojster Pierre de Montreuil obnovil ladjo in transepte v novem gotskem slogu rayonnant.
Samostanska cerkev je postala stolnica ob ustanovitvi škofije Saint-Denis s strani papeža Pavla VI. leta 1966 in je sedež škofa Saint-Denisa, trenutno (od leta 2009) Pascala Delannoya. Čeprav je znana kot bazilika svetega Denisa, Vatikan stolnici ni podelil naziva manjša bazilika.Basilicas of France.
86 metrov visok zvonik, ki so ga razstavili v 19. stoletju, bodo ponovno zgradili. Projekt, ki se je začel pred več kot 30 leti, naj bi se začel maja 2020 in naj bi trajal približno 11 let ter stal približno 28 milijonov evrov.
Zgodovina Zgodnja cerkev Stolnica je na mestu, kjer naj bi bil pokopan sv. Dionizij, prvi pariški škof. Po Življenju svete Genovefe, napisanem okoli leta 520, ga je poslal papež Klemen I., da evangelizira Parižane. Rimske oblasti so ga aretirale in obsodile. Skupaj z dvema svojima privržencema, duhovnikom Elevterom in diakonom Rustikom, je bil okoli leta 250 našega štetja obglavljen na hribu Montmartre. Po legendi naj bi svojo glavo odnesel štiri milje do rimske naselbine Catulliacus, na mestu sedanje cerkve, in nakazal, da je tam kraj, kjer želi biti pokopan. Približno leta 313 so na mestu njegovega groba postavili svetišče-mavzolej, ki so ga pod sv. Genovefa razširili v baziliko z dodatkom grobnic in spomenikov. Ti vključujejo kraljevo grobnico Aregonde, žene kralja Kotarja I.
Dagobert I., frankovski kralj (vladal od 628 do 637), je leta 632 cerkev preoblikoval v samostan Saint Denis, benediktinski samostan. Kmalu je prerasel v skupnost več kot petsto menihov in njihovih služabnikov.
Dagobert je naročil tudi novo svetišče, v katerem bi hranili posmrtne ostanke svetnika, ki ga je ustvaril njegov glavni mojster Eligij, po izobrazbi zlatar. Zgodnje življenjepis svetega Eligija opisuje svetišče:
Predvsem pa je Eligij izdelal mavzolej za svetega mučenca Dionizija v mestu Pariz s čudovitim marmornim ciborijem nad njim, čudovito okrašenim z zlatom in dragulji. Sestavil je grb [na vrhu groba] in veličastno sprednjo stran ter obdal prestol oltarja z zlatimi sekirami v krogu. Tja je položil zlata jabolka, okrogla in okrašena z dragulji. Naredil je prižnico in vrata iz srebra in streho za prestol oltarja na srebrnih sekirah. Naredil je pokrov na mestu pred grobom in izdelal zunanji oltar ob nogah svetega mučenca. Tam je na kraljevo zahtevo toliko razkošja, in se je izlilo toliko, da je v Galiji ostal komaj en sam okras in je največji čudež od vseh do danes. Vita S. Eligius, edited by Levison, on-line at Medieval Sourcebook
Karolinška cerkev
Med svojim drugim kronanjem v Saint-Denisu se je kralj Pipin Mali zaobljubil, da bo obnovil star samostan. Prvo cerkev, omenjeno v kronikah, so začeli graditi leta 754 in dokončali pod Karlom Velikim, ki je bil prisoten pri njeni posvetitvi leta 775. Do leta 832 je bila samostanu odobrena za doplačilo kitolovska koncesija na polotoku Cotentin.
Po enem od številnih mitov o ustanovitvi samostana je bil gobavec, ki je noč pred načrtovano posvetitvijo spal v skoraj dokončani cerkvi, priča žarku svetlobe, iz katerega je Kristus v spremstvu sv. Dionizija in množice angelov prišel, da bi vodil sam obred posvetitve. Preden je Kristus odšel, je ozdravil gobavca in mu odtrgal obolelo kožo, da bi pod njo razkril popolno polt. Napačna oblika na marmornem stebru naj bi bila gobavčeva nekdanja koža, ki se je zataknila tam, ko jo je Kristus odvrgel. Ker jo je Kristus posvetil, je bila stavba sama po sebi obravnavana kot sveta.Lindy Grant, Abbot Suger of St.Denis: Church and State in Early Twelfth-century France, Longman, 1998
Večina tega, kar je zdaj znanega o karolinški cerkvi v st Denisu, je rezultat dolgega niza izkopavanj, ki jih je leta 1937 začel ameriški umetnostni zgodovinar Sumner McKnight Crosby.Sumner McKnight Crosby, The Royal Abbey of Saint-Denis from Its Beginnings to the Death of Suger, 475–1151, Yale University Press, 1987 Celotna stavba je bila dolga okoli osemdeset metrov, z mogočno fasado, ladjo, razdeljeno na tri dele z dvema vrstama marmornih stebrov, transeptom in apsido ter na vzhodnem koncu. Ob pomembnih verskih praznikih je bila notranjost cerkve osvetljena s 1250 svetilkami. Pod apsido so po zgledu sv. Petra v Rimu zgradili kripto s spovednico ali kapelo mučenikov v središču. Znotraj tega je bila ploščad, na kateri je bil prikazan Dionizijev sarkofag s sarkofagom njegovih tovarišev Rustika in Elevterja na obeh straneh. Okoli ploščadi je bil hodnik, kjer so lahko krožili romarji in loki z okni. V nekaterih lokih so vidni sledovi poslikanega okrasja te prvotne kripte.
Kripta ni bila dovolj velika za vedno večje število romarjev, ki so prihajali, zato je okoli leta 832 opat Hilduin zgradil drugo kripto, zahodno od prve, poleg apside pa je bila zgrajena majhna nova kapela, posvečena Devici Mariji. Nova kripta je bila pod Sugerjem v 12. stoletju obsežno prezidana.
Suger in zgodnjegotska cerkev (12. stoletje)
Opat Suger (okoli 1081 – 1151), pokrovitelj obnove samostanske cerkve, je začel svojo kariero v cerkvi pri desetih letih in se leta 1122 povzpel v opata. Bil je šolski tovariš in nato zaupnik in minister Ludvika VI. in nato njegovega sina Ludvika VII. ter bil regent Ludvika VII., ko je bil kralj med križarskimi vojnami odsoten. Bil je uspešen zbiratelj sredstev, pridobil je zaklade za stolnico in zbral ogromno vsoto za njeno obnovo. Približno leta 1135 je začel obnavljati in širiti samostan. V svoji slavni pripovedi o delih, opravljenih med njegovo administracijo, je Suger pojasnil svojo odločitev za obnovo cerkve zaradi dotrajanega stanja stare stavbe in njene nezmožnosti obvladovanja množice romarjev, ki so obiskovali svetišče St Denis.
V 12. stoletju je cerkev, predvsem po zaslugi Sugerja, postala glavno svetišče francoske kraljevine in se kosala z Reimsko stolnico, kjer so bili kronani kralji. Samostan je hranil tudi regalije ob kronanju, vključno z oblačili, kronami in žezlom. Od leta 1124 in vse do sredine 15. stoletja so kralji odhajali v vojno z oriflamom ali bojno zastavo St. Denisa, da bi kralju zagotovili zaščito svetnika. V samostan so ga odpeljali šele, ko je bila Francija v nevarnosti. Zastava je bila umaknjena leta 1488, ko so Parižani odprli vrata Pariza za invazijo angleške in burgundske vojske.
Prva faza: Zahodno pročelje (1135–1140) Suger je začel svoj projekt obnove na zahodnem koncu St. Denisa, pri čemer je porušil staro karolinško fasado z enimi, osrednjimi vrati. Staro ladjo je razširil proti zahodu za dodatne štiri obočne pole in dodal masiven zahodni narteks, ki je vključeval novo fasado in tri kapele v prvem nadstropju.
V novi zasnovi so masivni navpični oporniki ločevali tri vratne odprtine, vodoravni nizi in okenske arkade pa so jasno označevale razdelitve. Ta jasna razmejitev delov naj bi vplivala na poznejše zasnove zahodne fasade kot skupna tema v razvoju gotske arhitekture in izrazit odmik od romanike. Sama portala so zapirala pozlačena bronasta vrata, okrašena s prizori iz Kristusovega trpljenja. Sugerjevo pokroviteljstvo so jasno zabeležili z naslednjim napisom:
Na prekladi pod velikim timpanonom, ki prikazuje Poslednjo sodbo, pod izrezljano figuro klečečega opata je bila zapisana skromnejša prošnja; Sprejmi, strogi sodnik, molitve tvojega Sugerja, Daj me milostivo prišteti med tvoje ovce.
Druga faza: nov kor, (1140–1144) Sugerjeva zahodna razširitev je bila dokončana leta 1140, tri nove kapele v narteksu so bile posvečene 9. junija istega leta, vendar je bila romanska ladja med njimi še nespremenjena. O novem narteksu na zahodnem koncu in predlaganih kapelah na vzhodu je pisal: »Ko se nov zadnji del spoji s sprednjim delom, cerkev zasije s svetlečim srednjim delom. Kajti svetlo je tisto, kar je svetlo povezano z svetla in svetla je plemenita zgradba, ki jo prežema nova svetloba«.
Sugerjeva velika novost pri novem koru je bila zamenjava težkih pregradnih sten v apsidi in ambulatoriju z vitkimi stebri, tako da je bila notranjost tega dela cerkve napolnjena s svetlobo. Opisal je »krožni niz kapel, zaradi katerih bi cela cerkev sijala s čudovito in neprekinjeno svetlobo najbolj svetlečih oken, ki prežemajo notranjo lepoto«. Ena od teh kapel je bila posvečena sveti Osmani in je hranila njene relikvije.
Sugerjevi zidarji so črpali iz elementov, ki so se razvili ali so bili uvedeni v romansko arhitekturo: rebrasti obok s koničastimi loki in zunanji oporniki, ki so omogočili večja okna in odstranili notranje stene. Bilo je prvič, da so bile vse te značilnosti narisane skupaj; in novi slog se je radikalno razvil iz prejšnje romanske arhitekture z lahkotnostjo strukture in nenavadno velikimi vitražnimi okni.
Nova arhitektura je bila polna simbolike. Dvanajst stebrov v koru je predstavljalo dvanajst apostolov, luč pa je predstavljala Svetega Duha. Kot mnogi francoski duhovniki v 12. stoletju našega štetja je bil privrženec psevdo-Dionizija Areopagita, mistika iz 6. stoletja, ki je enačil najmanjši odsev ali blesk z božansko svetlobo. Sugerjeve lastne besede so bile vklesane v ladjo: »Svetlo je tisto, kar je svetlo povezano s svetlim / in svetla je plemenita stavba, ki jo prežema nova svetloba«.Bruce Watson, Light: A Radiant History from Creation to the Quantum Age. Bloomsbury, 2016, p 52. Po Sugerjevem zgledu so veliki vitraji, ki zapolnjujejo notranjost z mistično svetlobo je postala pomembna značilnost gotske arhitekture.