Sveto rimsko cesarstvo (latinsko Sacrum Romanum Imperium, nemško Heiliges Römisches Reich), po letu 1512 znano tudi kot Sveto rimsko cesarstvo nemškega naroda, je bila politična entiteta v zahodni, srednji in južni Evropi, ki se je razvila v zgodnjem srednjem veku in trajala do ukinitve med napoleonskimi vojnami leta 1806.
Od ustoličenja Otona I. leta 962 do 12. stoletja je bilo cesarstvo najmočnejša monarhija v Evropi. Delovanje države je bilo odvisno od harmoničnega (konsenzualnega)Schneidmüller, Bernd (2000). "Konsensuale Herrschaft. Ein Essay über Formen und Konzepte politischer Ordnung im Mittelalter". V Heinig, Paul-Joachim; Jahns, Sigrid; Schmidt, Hans-Joachim; Schwinges, Rainer Christoph; Wefers, Sabine (ur.). Reich, Regionen und Europa in Mittelalter und Neuzeit (nemško). Berlin: Duncker & Humblot. str. 53–87. doi:10.11588/heidok.00012062. sodelovanja med monarhom in vazali.Weiler, Björn K. U.; MacLean, Simon (2006). Representations of Power in Medieval Germany 800-1500. str. 126. ISBN 978-2-503-51815-2. Pridobljeno 9. marca 2022. V obdobju Salijcev je bila ta harmonija motena. Cesarstvo je doseglo vrh ozemeljske širitve in moči pod Staufovci (Hohenstaufen) sredi 13. stoletja. Prekomerna razširitev je povzročila tudi delni propad cesarstva.
25. decembra 800 je papež Leon III. kronal frankovskega kralja Karla Velikega za cesarja in oživil naslov več kot tri stoletja po padcu starodavnega Zahodnega rimskega cesarstva leta 476. V teoriji in diplomaciji so cesarji veljali za primus inter pares, prve med enakimi, se pravi med drugimi katoliškimi monarhi po Evropi. Naslov se je nadaljeval v karolinški rodbini do leta 888 in od 896 do 899, nato pa so ga italijanski vladarji izpodbijali v vrsti državljanskih vojn do smrti zadnjega italijanskega kandidata Berengarja I. leta 924. Naslov je bil ponovno oživljen leta 962, ko je papež Janez XII. za cesarja okronal nemškega kralja Otona I., ki se je predstavil kot naslednik Karla Velikega in začel neprekinjen obstoj cesarstva več kot osem stoletij.
Nekateri zgodovinarji kot začetek cesarstva omenjajo kronanje Karla Velikega, medtem ko drugi za začetek štejejo kronanje Otona I. Za ustanovitelja cesarstva se včasih šteje tudi Henrik I. Nemški, znan tudi kot Henrik Ptičar (vladal 919–936), ustanovitelj srednjeveške nemške države. Sodobno zgodovinopisje daje prednost Otonu kot resničnemu ustanovitelju cesarstva. Strokovnjaki ob tem upoštevajo razvoj institucij in načel, ki tvorijo cesarstvo, ter opisujejo postopno prevzemanje cesarskega naslova in njegove vloge.
Izraz Sveto rimsko cesarstvo ni bil uporabljen vse do 13. stoletja, vendar je cesarjeva legitimnost vedno temeljila na načelu translatio imperii, se pravi da je vrhovna oblast podedovana od starih rimskih cesarjev. Cesar je bil tradicionalno izvoljen preko večinoma nemških volilnih knezov.
V zadnji fazi vladavine cesarja Friderika III. (vladal 1452–1493) se je začela reforma cesarstva, ki se je večinoma uresničila med vladavino Maksimilijana I. (od leta 1486 rimski kralj, od leta 1493 edini vladar in od leta 1508 do njegove smrti leta 1519 cesar Svetega rimskega cesarstva). Cesarstvo se je preoblikovalo v Sveto rimsko cesarstvo nemškega naroda. V tem času je cesarstvo pridobilo večino svojih institucij, ki so delovale neprenehoma do njegovega dokončnega propada v 19. stoletju. Reforma cesarstva je bila uspešna, morda tudi na račun reforme Cerkve.
Po besedah Bradyja mlajšega je cesarstvo po reformi postalo politično telo izjemne dolgoživosti in stabilnosti ter je »v nekaterih pogledih spominjalo na monarhične države zahodne vrste, v drugih pa na ohlapno integrirane, volilne monarhije vzhodne osrednje Evrope«. Nova korporativna nemška nacija se je, namesto da bi preprosto ubogala cesarja, z njim pogajala.
Cesarstvo je 6. avgusta 1806 razpustil cesar Franc II., potem ko je mesec pred tem francoski cesar Napoleon I. ustanovil Rensko zvezo.
Ime V srednjem veku in zgodnjem novem veku je imela Rimskokatoliška cerkev cesarstvo za edinega pravnega naslednika Rimskega cesarstva. Po Karlu Velikemu se je kraljestvo imenovalo preprosto Rimsko cesarstvo. Izraz sacrum (sveto, v pomenu posvečeno) se je začel uporabljati leta 1157 pod Friderikom I. Barbarosso. Izraz naj bi odražal Friderikovo željo po prevladi nad Italijo in papeštvom.Whaley 2011, str. 17. Naziv v obliki Sveto rimsko cesarstvo je bil v rabi od leta 1254.
Do sredine 13. stoletja je imelo cesarstvo različne nazive: universum regnum (celotno kraljestvo, v nasprotju z regionalnimi kraljestvi), Imperium christianum (Krščansko cesarstvo) in Romanum Imperium (Rimsko cesarstvo). Cesarjeva legitimnost je ne glede na naziv vedno temeljila na konceptu translatio imperii (prenos oblasti), se pravi da je bila cesarjeva vrhovna oblast podedovano od starodavnih rimskih cesarjev.
V dekretu, ki je sledil Kölnskemu zboru leta 1512, je bilo ime spremenjeno v Sveto rimsko cesarstvo nemškega naroda (nemško Heiliges Römisches Reich Deutscher Nation, latinsko Sacrum Imperium Romanum Nationis Germanicæ). Novi naziv se je prvič uporabil v dokumentu iz leta 1474. Novi naziv je bil sprejet delno zato, ker je cesarstvo do konca 15. stoletja izgubilo večino svojih ozemelj v Italiji na jugu in Burgundiji na zahodu,Whaley 2011, str. 19–20. a tudi zato, da bi poudaril pomen nemških cesarskih posesti po reformah cesarstva. Madžarski naziv Német-római Birodalom (Nemško rimsko cesarstvo) je skrajšana oblika izvirnega naziva.
Do konca 18. stoletja je izraz Sveto rimsko cesarstvo nemškega naroda izginil iz uradne rabe. V nasprotju s tradicionalnim pogledom na ta naziv je Hermann Weisert v študiji o cesarski titulaturi trdil, da kljub trditvam v številnih učbenikih naziv Sveto rimsko cesarstvo nemškega naroda nikoli ni imel uradnega statusa.
V znameniti oceni naziva je politični filozof Voltaire porogljivo pripomnil: »To telo, ki se je imenovalo in se še vedno imenuje Sveto rimsko cesarstvo, nikakor ni bilo sveto, niti rimsko, niti cesarstvo«.
V modernem obdobju se je cesarstvo pogosto neuradno imenovalo kar Nemško cesarstvo (Deutsches Reich) ali Rimsko-nemško cesarstvo (Römisch-Deutsches Reich). Po razpadu so ga do konca Nemškega cesarstva pogosto imenovali »staro cesarstvo« (das alte Reich). Od leta 1923 so nemški nacionalisti in propaganda nacistične stranke Sveto rimsko cesarstvo šteli za »Prvi rajh« rajh (Erstes Reich), Nemško cesarstvo za »Drugi rajh« in to, kar bi sčasoma postala Nacistična Nemčija za »Tretji rajh«.
David S. Bachrach meni, da so otonski kralji, predvsem Henrik I. in Oton Veliki, dejansko zgradili svoj imperij, ki je postal hegemon zahodne Evrope z vodilno vlogo Nemškega kraljestva, s pomočjo vojske in birokratskega aparata ter kulturne dediščine, ki so jo podedovali od Karolingov, ti pa od poznega Rimskega cesarstva.
Bachrach trdi, da Otonsko cesarstvo ni bilo arhaično kraljestvo primitivnih Germanov, ki so ga vzdrževali samo osebni odnosi in ga je vodila želja magnatov po plenjenju in delitvi plena. Cesarstvo je bilo sposobno zbrati gospodarske, upravne, izobraževalne in kulturne vire in jih podretiti svojemu ogromnemu vojnemu stroju.
Do konca 15. stoletja je bilo cesarstvo teoretično sestavljeno iz treh velikih blokov – Italije, Nemčije in Burgundije. Kasneje sta ozemeljsko ostali le Nemčija in Češka, burgundska ozemlja pa je dobila Francija. Čeprav so bila italijanska ozemlja formalno del imperija, so bila v cesarski reformi prezrta in razdeljena na številne de facto neodvisne ozemeljske enote. V 16. do 18. stoletju se je spreminjal zlasti status Italije. Nekatera ozemlja, med njimi Piemont-Savoja, so postajala vse bolj neodvisna, medtem ko so druga postala bolj odvisna zaradi izumrtja svojih vladajočih plemiških hiš. Ta ozemlja so pogosto prišla pod oblast Habsburžanov in njihovih kadetskih vej. Razen izgube Franche-Comtéja leta 1678 se zunanje meje cesarstva niso opazno spremenile od Vestfalskega miru, ki je priznal izključitev Švice in Severne Nizozemske ter francoskega protektorata nad Alzacijo, do razpada cesarstva. Ob koncu napoleonskih vojn leta 1815 je bil večji del Svetega rimskega cesarstva vključen v Nemško zvezo, glavne izjeme pa so bile italijanske države.
Zgodovina Zgodnji srednji vek Karolinško obdobje thumb|left|300x300px|Karolinško cesarstvo (Frankovska, Frankovsko cesarstvo) leta 814
Ko je moč Rimskega cesarstva v Galiji v 5. stoletju upadla, so oblast prevzela lokalna germanska plemena. V poznem 5. in zgodnjem 6. stoletju so Merovingi pod Klodvikom I. in njegovimi nasledniki združili frankovska plemena in razširili oblast nad drugimi, da bi pridobili nadzor nad severno Galijo in srednjo dolino Rena.Bryce (1913), str. 35. Do sredine 8. stoletja je moč Merovingov povsem usahnila. Vladarji Frankovskega cesarstva so postali Karolingi na čelu s Karlom Martelom.Bryce (1913), str. 35–36, 38. Leta 751 je Martelov sin Pipin Mali postal kralj Frankov in kasneje dobil tudi papeževo odobritev. Karolingi so postali in ostali tesni papeški zavezniki.Bryce (1913), str. 38–42.
Leta 768 je kralj Frankov postal Pipinov sin Karel Veliki in začel obsežno širitev kraljestva. Vanj je sčasoma vključil ozemlja današnje Francije, Nemčije, severne Italije, Nizozemskih dežel in druga in povezal Frankovsko kraljestvo s papeškimi deželami.
Bizantinska oblast v Italiji je še kar trajala. Politični prelom je leta 726 sprožil ikonoklazem cesarja Leona III. Izavrijca, v čemer je papež Gregor II. videl zadnjo v vrsti cesarskih herezij. Leta 797 je vzhodnorimskega cesarja Konstantina VI. njegova mati Irena Atenska odstranila in se razglasila za cesarico. Ker je latinska cerkev za poglavarja krščanskega sveta štela samo moškega rimskega cesarja, je papež Leon III. iskal kandidata za to dostojanstvo in pri tem izključil posvetovanje s carigrajskim patriarhom.Bryce, str. 44, 50–52
Karel Veliki je zaradi svojih zaslug pri obrambi papeških posesti pred Langobardi postal idealen kandidat. Na božični dan leta 800 ga je papež Leon III. okronal za cesarja in tako prvič po več kot treh stoletjih obnovil naslov cesarja na Zahodu. Kronanje je mogoče razumeti kot simbolično obračanje papeštva od propadajočega Bizantinskega cesarstva proti novi sili karolinške Frankovske. Karel Veliki je sprejel formulo Renovatio imperii Romanorum (obnova rimskega cesarstva). Leta 802 je strmoglavil Ireno Atensko in izgnal njenega naslednika Nikiforja I. Logoteta. Odslej sta spet vladala dva rimska cesarja.
Po smrti Karla Velikega leta 814 je cesarska krona prešla na njegovega sina Ludvika Pobožnega in po Ludvikovi smrti leta 840 na njegovega sina in sovladarja Lotarja I. Ozemlje Karla Velikega je bilo do takrat skladno z Verdunskim, Prümskim, Mersenskim in Ribmonskim sporazumom razdeljeno na več ozemelj. V poznem 9. stoletju so Lotarjev naslov cesarja izpodbijali karolinški vladarji Zahodnega frankovskega kraljestva ali Zahodne Frankovske in Vzhodnega frankovskega kraljestva ali Vzhodne Frankovske, najprej zahodni kralj Karel Plešasti in na nato vzhodni kralj Karel III. Debeli. Slednji je za nagrado za nekaj časa ponovno združil cesarstvo.
V 9. stoletju so Karel Veliki in njegovi nasledniki spodbujali intelektualni preporod, znan kot karolinška renesansa. Nekateri zgodovinarji menijo, da je karolinška renesansa omogočila naslednje renesanse, čeprav je v zgodnjem 10. stoletju oživitev že nekoliko pojenjala.
Po smrti Karla Debelega leta 888 je Karolinško cesarstvo razpadlo in ni bilo nikoli več obnovljeno. Vsi vladarji, ki jih je takrat papež kronal za cesarja, so vladali samo na ozemljih v Italiji. Zadnji med njimi je bil Berengar I., ki je umrl leta 924.
Pokarolinško Vzhodno frankovsko kraljestvo