Méža' () je reka v severni Sloveniji in neznatno v sosednji Avstriji, ki teče po Mežiški dolini in se kot njen desni pritok izliva v Dravo. Meža izvira v osrednjih Karavankah na avstrijskem Koroškem v bližini slovensko-avstrijske meje (na Maroldčevi planini). Po dobrem kilometru ponikne in ponovno izvira na slovenski strani meje, od tam pa teče najprej proti vzhodu do Črne na Koroškem. Tu zavije proti severu v ozko sotesko, se pri Poljani ponovno obrne proti vzhodu in pod Ravnami na Koroškem proti severovzhodu ter se pri Dravogradu izliva v Dravo.
Večji levi pritoki so Koprivna, Topla, Helenski potok, Šentanelska reka in Zelenbreški potok. Glavni desni pritoki so Bistra, Javorski potok, Jazbinski potok, Barbarski graben, Suha, Hotuljka in malo pred izlivom v Dravo še reka Mislinja, ki priteče vanjo kot desni pritok iz Mislinjske doline.
Opis reke sličica|260px|Meža v zgornjem toku Prvi izvir Meže je na južnem, gozdnatem pobočju slemena Snežnik–Javornik v magmatskih kamninah osrednjih Karavank. Kot majhen potoček teče mimo opuščene Maroldčeve planine (nem. Maroldalm) in se mestoma izgublja v periglacialnem drobirju. Nad kmetijo Kos v Koprivni pride na slovenski strani meje ponovno na dan v drugem izviru. V tem delu ima potok velik strmec, od izliva Repovega potoka navzdol pa se zareže v ozko, gozdnato grapo, po kateri teče v povsem naravni strugi, olepšani z brzicami, tolmuni ter belo-sivimi kamni iz karavanških magmatskih in metamorfnih kamnin. V dnu doline je le malo prostora za nekaj samotnih kmetij, nameščenih večinoma na vršajih Mežinih pritokov, le tu in tam so ob vodi manjše naplavne ravnice s travniki. V tem delu se vanjo z leve strani izpod Pece stekajo Koprivna, Topla in Helenski potok. Prvi večji desni pritok je Bistra izpod Raduhe in Smrekovškega pogorja, ki se ji pridruži malo nad Črno na Koroškem. Tu se prvič pojavi nekoliko širše dolinsko dno in na njem ter ob Javorskem potoku stoji sredi gozdnatega hribovja Črna na Koroškem. Do sem je Meža tekla ves čas približno proti vzhodu po t. i. srednjekaravanškem podolju, tu pa zavije na sever v ozko sotesko, po kateri se prebija skozi severno krilo Karavank, zgrajeno iz triasnih apnencev in dolomitov; zahodno od nje je mogočna Peca, na vzhodni strani Uršlja gora. Edino naselje v tem delu doline je Žerjav, kjer se Meži z desne pridruži Jazbinski potok in kjer sta nekoč delovali separacija in flotacija svinčevo-cinkove rude iz mežiškega rudnika.
Na severnem koncu soteske priteče reka Meža v mesto s podobnim imenom - Mežica, ki stoji že v nekoliko širšem delu doline, izdelanem v manj odpornih metamorfnih kamninah (filiti, filitoidni skrilavci). Ob reki navzdol se mestoma že pojavlja tudi nekoliko obsežnejša naplavna ravnica. Pri Poljani vstopi Meža v Hotuljsko podolje, pas nižjega, gričevnatega sveta med Podjuno v sosednji Avstriji in Slovenjgraško kotlino. Reka ponovno spremeni smer toka in se obrne proti vzhodu, v dnu doline pa je precej ravnega sveta, na katerem stojita mesti Prevalje in Ravne na Koroškem ter obsežen kompleks zgradb ravenske železarne. V tem delu se iz okoliškega hribovja stekajo v Mežo številni pritoki, mdr. Šentanelska reka in Zelenbreški potok iz hribovja Strojna severno od doline ter Barbarski graben, Suha in Hotuljka izpod Uršlje gore na jugu.
sličica|260px|Sotočje Meže in Drave v Dravogradu Tik pod Ravnami se Meža ponovno zaje v pas metamorfnih kamnin in usmeri proti severovzhodu. Pri Dobrijah se dolinsko dno še zadnjič nekoliko razširi, nato pa sledi poldrugi kilometer dolga soteska z večinoma gozdnatimi pobočji, ki jo je reka zarezala v nekoliko odpornejši gnajs in blestnik. Soteska se na spodnjem koncu na široko odpre v pas nižjega sveta ob labotskem prelomu, kjer se spet obrne proti severu. V Otiškem Vrhu se ji z desne strani pridruži največji pritok Mislinja, s katero se po dobrem kilometru toka družno izlijeta v Dravo v Dravogradu.
Hidronim in etimologija Po mnenju jezikoslovcev F. Bezlaja in M. Snoja izvira ime reke iz starejše slovanske besede mъz'á, kar naj bi po Snojevem mnenju pomenilo curljanje, pršenje, rošenje, po Bezlajevem mnenju pa naj bi to pomenilo močvirnat svet. Podobnega izvora naj bi bila tudi sorodna vodna imena v drugih slovanskih deželah, npr. češka reka Mže (zgornji tok Berounke), ukrajinska reka Mža (pritok Severnega Donca) ter Moža (pritok Oba v zahodni Sibiriji). Iz istega korena naj bi izhajala tudi številna ledinska imena za močvirnat svet (Muža, Muže, Može, Mužje, Mužjak idr.)
Ime reke ima v starejših zgodovinskih virih različne, večinoma ponemčene oblike, mdr. in der Miss (1361), zu der Mys (1424), die Miss (1452), in der Mis (1461), an der Miß (1476), Myss (1477), die Miss (1482), von der Müs (1570), Mäscha (1599) itd.
Na jožefinskem vojaškem zemljevidu iz 18. st. se Meža začne šele s sotočjem Tople (Topla Bach) in Bistre (Bistra Bach) nad Črno na Koroškem, nato pa se imenuje Mesa Bach, Miess Bach in Mieß Bach. Na sto let mlajšem avstrijskem vojaškem zemljevidu ima reka enotno ime Miess B.(ach) od izvira do izliva.
Hidrogeografija sličica|desno|260px|Povprečni mesečni pretoki Meže na vodomerni postaji Otiški Vrh v obdobju 1981–2010 sličica|260px|Meža pred izlivom Tople Meža je v zgornjem toku značilna gorska reka z zelo čisto vodo, ki teče po skoraj povsem naravni strugi. V srednjem in spodnjem toku je struga na več odsekih hidromorfološko močno spremenjena, zlasti v večjih naseljih, in če zraven prištejemo še onesnaženost s težkimi kovinami, reka ni v najboljšem stanju.
Zlasti v zgornjem toku ima precej hiter tok, ki se v srednjem in spodnjem delu zaradi manjšega strmca postopoma upočasni. Ima neizrazit alpski snežno-dežni režim s prvim viškom v mesecu aprilu (posledica taljenja snega) in drugim v mesecu novembru zaradi obilnejših jesenskih padavin ter manjšega izhlapevanja. Prvi nižek ima v februarja in je posledica snežne odeje snežna retinenca, nekoliko manj izrazit poletni nižek je v avgustu in nastopi zaradi manjših količin padavin ter povečane evapotranspiracije.
Podobno kot druge naše sredogorske reke ima tudi Meža izrazito hudourniško naravo, kar se dobro vidi iz primerjave med najmanjšimi in največjimi zabeleženimi pretoki v obdobju 1981–2010: na vodomerni postaji Črna je bila ta razlika 183-kratna in le nekoliko manjša v Otiškem Vrhu (171-kratna). Pravzaprav je reka skozi vse leto razmeroma vodnata, saj ima njeno porečje zaradi precejšnjih količin padavin, neprepustne kamninske podlage in velikega deleža strmih pobočij precejšen specifični odtok (22,9 l/s/km2; vodomerna postaja Otiški Vrh I) in odtočni količnik (53,2 %; vodomerna postaja Otiški Vrh I).
Najmanjši in največji zabeleženi pretoki Meže v obdobju 1981–2010 (m3/s):Mesečne statistike - pretoki Podravje Vodomerna postaja Najmanjši pretok (datum) Največji pretok (datum) Povprečni letni pretokČrna 0,282 (15.2.1989 ) 51,6 (5.12.1992) 2,0Otiški Vrh 2,17 (11.7.1993)371 (1.11.1990)11,5
sličica|260px|Meža dan po poplavi (22. junija 1961) Na opozorilni karti poplav ARSO vzdolž Meže ni večjih poplavnih območij, kar je posledica razmeroma široke Mežine struge in izoblikovanosti površja, saj je v večjem delu Mežiške doline razmeroma malo ravnega prostora ob reki. Toda to nikakor ne pomeni, da so ljudje ob Meži popolnoma varni pred hudourniškimi poplavami, čeprav je silovita ujma 21. junija 1961 že skoraj povsem pozabljena. Ob takratnem popoldanskem neurju z izjemno močnimi padavinami, orkanskim vetrom in točo, ki je zajelo ozek pas od Libuč na avstrijskem Koroškem, prek Mežiške doline približno do Topolšice, so v Mežici zabeležili 102,9 mm padavin (od tega najmanj 85 mm v prvi uri neurja), v Podpeci 66,5 mm, v Zgornjem Razborju 65,4 mm in v Topolšici 53,6 mm. V porečju Meže so najbolj divjali sicer majhni hudourniški pritoki Meže med Črno in Poljano ter Barbarski graben, v manjši meri Suha in Hotuljka. Pravo razdejanje je povzročil potoček Šumec v Mežici, saj je v zgornjem toku poglobil strugo za več metrov, v spodnjem toku pa je z bočnim prestavljanjem struge in nasipanjem proda, drevja idr. plavja uničil več hiš. Ker so se v zgornjih delih grap in na njihovih strmih pobočjih utrgali številni zemeljski plazovi, so tudi drugi hudourniki v spodnjem toku, posebno na vršajih, nasuli do več metrov kamnitega plavja, vključno do meter velike skale, ter z njimi poškodovali številne hiše in gospodarske objekte.
Meža s pritoki je močno narasla tudi ob poplavah 1. novembra 1990 in 5. decembra 2012, ko je v spodnjem toku dosegla največje doslej izmerjene pretoke, ki so jih strokovnjaki opredelili kot 100-letne vode. Ob novembrski poplavi 1990 je na vodomerni postaji Otiški Vrh I dosegla sploh največji pretok doslej (371 m3/s) in le neznatno manjšega tudi ob naslednji poplavi decembra 2012 (368,7 m3/s). Obakrat so se v zgornjem delu porečja sprožili številni zemeljski plazovi in na več mestih poškodovali lokalne ceste. Meža je tudi marsikje razdejala strugo in naredila veliko škode na vodni infrastrukturi.
Kakovost vode sličica|260px|Meža na stari razglednici prevaljske železarne Po uradnih podatkih ARSO je Meža v zgornjem delu porečja nad Črno nad Koroškem v dobrem kemijskem in ekološkem stanju. Dolvodno od Črne je v glavnem v dobrem ekološkem stanju, kemijsko stanje reke pa je slabo zaradi vsebnosti svinca in kadmija, kar je posledica dolgoletnega pridobivanja in predelave svinca in cinka ter železarstva v Mežiški dolini. Razmere se po zaprtju in sanaciji rudnika svinca in cinka sicer izboljšujejo, vendar Meža še vedno spada med najbolj s težkimi kovinami onesnažene vodotoke v vsej Sloveniji. Takšno stanje se bo nadaljevalo tudi v prihodnje, saj bo potrebno kar veliko časa, da se bodo nakopičene težke kovine po naravni poti splaknile iz močno obremenjenega okolja.
O težkih kovinah v Meži, predvsem v njenih sedimentih in v prsteh, je bila opravljena vrsta raziskav, rezultati analiz vsebnosti težkih kovin v sedimentih Meže in pritokov pa so predstavljeni v študiji Vsebnosti svinca in drugih težkih kovin v sedimentih na območju Mežiške doline. Glavni viri težkih kovin so bili nekoč štirje: naravno spiranje iz odlagališč jalovine, prah od mletja svinčevo-cinkove rude ter mulj iz flotacije v Žerjavu in tudi ravenska železarna. Obsežne ukrepe za zmanjšanje onesnaženja so začeli izvajati šele po letu 1979, mdr. so prenehali spuščati mulj iz flotacije naravnost v reko (odtlej so ga odlagali v opuščene rudniške rove) in postavili odpraševalne naprave v Žerjavu. Po letu 1988 so v okviru postopnega zapiranja rudnika izvedli vrsto projektov za zmanjšanje onesnaževanja, vendar je v prsteh in rečnih sedimentih ostalo še veliko težkih kovin.Fux, Gosar, 2007, str. 348–349.
Daleč največ svinca je v sedimentu Helenskega potoka (v frakciji večji od 0,063 mm kar 14.200 mg/kg), veliko ga je tudi v naplavini Mušenika (1423 mg/kg) in potoka v Jančarjevi grapi (3250 mg/kg). V naplavinah Meže je do izliva Helenskega potoka zelo malo svinca, pod sotočjem se vsebnost poveča na okoli 700 mg/kg in narašča navzdol proti Mežici do Polene (4147 mg/kg), od tam pa se počasi zmanjšuje proti izlivu, čeprav ostaja ves čas visoka.
Podobno je z vsebnostjo cinka v naplavinah: daleč največ ga je v naplavini Helenskega potoka (22.500 mg/kg) in v Jančarjevi grapi (7472 mg/kg). V naplavinah Meže je do izliva Helenskega potoka cinka zelo malo, nato se vsebnost poveča na okoli 1000 mg/kg in še narašča po toku navzdol do Polene, kjer doseže 2343 mg/kg. Od Polene navzdol se vsebnost cinka sprva zmanjšuje, od Poljane navzdol pa spet narašča do Raven (2500 mg/kg) in pod Ravnami postopoma upada do izliva. Poleg teh dveh težkih kovin so v sedimentih Meže in pritokov tudi še druge težke kovine, predvsem kadmij in molibden, v bližini ravenske železarne pa še kobalt, krom, baker, železo in nikelj, kar je posledica delovanja železarne.Fux, Gosar, 2007, str. 352–356.