Zgodovinski primeri

Taborišča in rezevati za Indijance v ZDA

Ameriška vojska je leta 1838 v taborišče prisilno zaprla pripadnike domorodnih ljudstev oz. Indijance. Ukrep je ukazal takratnji predsednik Andrew Jackson, da bi uveljavil t. i. »Indian Removal Act«.

Tudi kasnejše ameriške rezervate za Indijance lahko prištevamo k taboriščem. Ljudje so bili tam namreč pridržani iz rasističnih razlogov, pod nehumanimi življenjskimi pogoji. Onemogočena jim je bila eksistenca, moški, ženske in otroci pa so trpeli pomanjkanje hrane. Poskusi pobega ali upora so bili kaznovani s smrtjo.

Taborišča na Kubi Zgodovina pojma koncentracijskih taborišč sega že v čas kubanskega boja za neodvisnost od Španije v letih 1868−1898, ko je sta španski general Valmaseda in kasneje general Valeriano Weyler y Nicolau ukazala zapreti vse upornike v koncentracijska taborišča, t.i. »compos de reconcentración«.

Koncentracijska taborišča v Južni Afriki ter v kolonijah 250px|thumb|desno|Burske ženske in otroci v koncentracijskem taborišču (okoli 1901) Oblike koncentracijskih taborišč so kasneje uvedle še britanska vojska v času burskih vojn, v letih 1899−1902. Burske ženske in otroke, kot tudi Afričane, ki so živeli na tem območju, so izselili v taborišča v Južni Afriki. Čeprav to niso bila uničevalna taborišča, so zaporniki trpeli zaradi podhranjenosti, slabih higienskih razmer in posledično visoke smrtnosti. V teh taboriščih je umrlo približno 26000 žensk in otrok. Razmere so se izboljšale šele, ko je Emily Hobhouse javnosti razkrila razmere v južnoafriških taboriščih. Tudi nemške kolonialne oblasti so v takratni nemško-južnozahodnoafriški koloniji izvajale genocid nad ljudstvi Herero in Nama. Po podatkih nemške vojaške uprave je med oktobrom 1904 in marcem 1907 tam skupno umrlo 7682 ljudi.

Koncentracijska taborišča v Nemčiji Prva delovna taborišča, ki jih lahko označujemo kot »koncentracijska taborišča«, so bila v Nemčiji, v času Weimarske republike, odprta leta 1920. V njih so bili zaprti sovražniki tedanje oblasti, pripadniki Nemške komunistične partije in Nemške socialdemokratske stranke. Tem so po vzponu Hitlerja in nacistov na oblast sledile tudi druge skupine, posebej Judi (glej holokavst), Romi, homoseksualci, predstavniki velikih verskih skupnosti (katoliški in evangeličanski duhovniki, predstavniki protestantske cerkve), verskih manjšin (npr. Jehovove priče) in drugi politični nasprotniki.

Sklici

Viri </ref>

Kategorija:Koncentracijska taborišča