Boeing B-17 Flying Fortress, znan tudi kot "leteča trdnjava", je bil ameriški težki bombnik druge svetovne vojne z 4 motorji in sredinsko nameščenimi krili. Nastal je kot produkt naročila USAAC, ki je imel potrebe po 200 težkih bombnikih in razvojni tekmi med podjetji Douglas, Martin in Boeing. Imel je velik akcijski doseg (do 6035 km). Bil je izboljšana različica Boeinga XB-15. Prvi preizkusni polet je opravil že leta julija 1935. Nosilnost je bila med večjimi na Evropskih tleh, saj je lahko nosil tudi 8000 kg bomb, čeprav je bila skupna masa naloženega tovora običajno okrog 2500 kg. Največja hitrost je bila 480 km/h, potovalna hitrost približno 260 km/h. Do višine 22 000 ft lahko držijo motorji polno moč zaradi prisilnega polnjenja.
Začetki in razvoj B-17 8. avgusta 1934 je USAAC objavil predlog za zamenjavo bombnikov, ki bi delovali na območju severnega Pacifika oz. Havajev in Aljaske. S tem bi nadomestili bombnik Martin B-10. V razpisu je bilo zahtevano letalo, ki bi nosila v boju uporabljivo bombno količino 10 ur na višini 3.000 m z najmanj 320 km/h. Prijavili so se Douglas z prototipom Douglas DB-1, Martin z modelom 146 ter Boeing s svojim modelom 299.
Namembnost Uporabljali so ga za bombardiranje vojaške industrije, letališč in drugih strateških ciljev na predvsem nemško okupiranem ozemlju. Med drugo svetovno vojno je odvrgel več bomb kot katerokoli drugo letalo ameriških vojaških sil in sicer 640.000 ton od skupno 1,5 milijona ton. Primarno je služil na evropskem bojišču, uporabljali pa so ga tudi proti Japonski. B-17 so uporabljale tudi britanske letalske sile (RAF), ki na začetku vojne niso imele nobenega težkega bombnika. 73 letal so dobile tudi sovjetske letalske sile v okviru vojaške pomoči. Glavni uporabnik so bile United States Army Air Force (USAAF), ki so bombardirale podnevi, Britanci pa ponoči. B-17 je sprva trpel hude izgube, ker ni imel spremljevalnih lovcev. Zato so povečali število 12,7 mm strojnic .50 " M2 Browning na 13 pri izvedbi B-17G. Prepoznamo jo tudi po kupoli pod nosom, saj so tedanje raziskave pokazale največji mrtvi kot strojnic prav s čela.
B-17 so dobili sloves kot zelo trdoživa letala in so lahko letela kljub težkim poškodbam. Velikokrat so se vrnila domov s poškodovanimi krili, pokvarjenimi motorji in manjkajočmi deli. Glavni nasprotnik B-17 so bili nemški lovci Messerschmitt Bf 109, Focke-Wulf Fw 190 in protiletalsko topništvo Flak. Zaradi počasnosti so se letala zbirala v formacijah po 18 bombnikov, včasih pa so 3 formacije postavile vertikalno zaradi izboljšanja strelne moči in prekrivnosti. To je povzročilo preglavice nemškim pilotom, ki so med formacije metali bombe in celo streljali rakete. Navkljub priljubljenosti pri pilotih ni izpolnila upov načrtovalcev, ki so upali na samostojni visokoleteči težki bombnik. Na misijah brez dodatne zaščite so bile izgube velike. Z prihodom daljinskih lovcev P-51 Mustang so se izgube drastično znižale, saj so bili bombniki kriti med celotnim letom in ne le npr. na ozemlju Velike Britanije.
Specifikacije(B-17G)
Glej tudi Seznam bombnikov druge svetovne vojne
Seznam sklicev
Zunanje povezave
The Memphis Belle - a story of a flying fotress (1944). Propagandni film Urada za vojno ZDA
Kategorija:Ameriški bombniki druge svetovne vojne Kategorija:Letala Boeing Kategorija:Težki bombniki