Bizantinsko cesarstvo ali Vzhodno Rimsko cesarstvo je bil vzhodni, pretežno grško govoreči del razpadlega Rimskega cesarstva. Njegovo glavno mesto je bil Konstantinopel (slovensko Carigrad), ki se je od ustanovitve leta 667 pr. n. št. do leta 330 imenoval Bizanc. Cesar Konstantin I. Veliki ga je takrat preimenoval v Novi Rim (latinsko Nova Roma), po njegovi smrti leta 337 pa so začeli uporabljati ime Konstantinopel, se pravi Konstantinovo mesto. V turščini se je ime Kostantiniyye (قسطنطینية) obdržalo do leta 1930, ko ga je Atatürk preimenoval v Istanbul, kot se je dotlej imenoval samo azijski del mesta.
Cesarstvo je preživelo deljenje in propad Zahodnega Rimskega cesarstva v 5. stoletju n. št. ter živelo še približno tisoč let, dokler ga niso leta 1453 osvojili osmanski Turki Mehmeda II. Osvajalca. Večino svojega obstoja je bilo najmočnejša gospodarska, kulturna in vojaška sila v Evropi.
Naziva »Bizantinsko cesarstvo« in »Vzhodno Rimsko cesarstvo« sta zgodovinopisna izraza, ki sta nastala po propadu cesarstva. Bizantinski državljani so svojo državo imenovali Rimsko cesarstvo (antično grško [Basileia Rhōmaiōn], latinsko Imperium Romanum)Kazhdan & Epstein 1985, str. 1. ali [Romania], sebe pa Rimljani.Millar 2006, str. 2, 15; James 2010, str. 5; Freeman 1999, str. 431, 435–437, 459–462; Baynes & Moss 1948, str. xx; Ostrogorsky 1969, str. 27; Kaldellis 2007, str. 2–3; Kazhdan & Constable 1982, str. 12; Norwich 1998, str. 383.
Prehodno obdobje, v katerem se je Rimsko cesarstvo razdelilo na grški vzhod in latinski zahod, je od 4. do 6. stoletja zaznamovalo več ključnih dogodkov. Leta 285 je cesar Dioklecijan (vladal 284–305) razdelil rimsko državno upravo na vzhodno (pars Orientalis) in zahodno polovico (pars Occidentalis).Treadgold 1997, str. 847. V letih 324 do 330 je cesar Konstantin Veliki (vladal 306–337) prestavil prestolnico cesarstva iz Rima v Bizanc, in ga preimenoval v Novi Rim (Nova Roma).Benz 1963, str. 176. Pod Teodozijem I. (vladal 379–395) je krščanstvo postalo uradna državna vera. Vse druge vere, vključno z rimskim mnogoboštvom, so bile prepovedane. Naslednji prelomni dogodek je bil propad zahodnega dela cesarstva leta 476, po katerem je cesar na vzhodu postal edina in vrhovna oblast. Nazadnje se je med vladavino cesarja Heraklija (vladal 610–641) reformirala vojaška in civilna državna uprava in latinščino je kot uradni jezik zamenjala grščina.Ostrogorsky 1969, str. 105–107, 109; Norwich 1998, str. 97; Haywood 2001, str. 2.17, 3.06, 3.15. Rimska država in navade so se v veliki meri ohranile. Zgodovinarji kljub temu ločujejo Bizantinsko cesarstvo od klasičnega Rimskega, predvsem zato, ker je v njem prevladovala grška in ne latinska kultura ter pravoslavno krščanstvo namesto rimskega mnogoboštva.
Meje cesarstva so se zelo spreminjale in doživele več obdobij krčenja in širjenja. Cesarstvo je doseglo svoj največji obseg med vladavino cesarja Justinijana I. (vladal 527–565). V tem času je ponovno osvojilo večino zgodovinske rimske zahodne obale Sredozemlja, vključno s severno Afriko, Italijo in samim Rimom, katerega je obdržalo dve stoletji. Med vladavino cesarja Mavricija (vladal 582–602) se je cesarstvo razširilo proti vzhodu in utrdilo svojo severno mejo. Njegov umor je sprožil bizantinsko-sasanidsko vojno (602–628), ki je izčrpala cesarstvo in bila eden od vzrokov za veliko izgubo ozemlja na vzhodu med muslimanskimi osvajanji v 7. stoletju. V tem obdobju je v nekaj letih izgubilo svoji najbogatejši provinci Egipt in Sirijo.Warfare, State And Society In The Byzantine World 560–1204. str. 47.
V 10. in 11. stoletju se je med vladavino Makedonske dinastije cesarstvo ponovno razširilo in doživelo obdobje tako imenovane makedonske renesanse, ki se je po porazu v bitki s Seldžuki pri Manzikertu leta 1071 končala z izgubo večine Male Azije. Poraz je odprl vrata naseljevanju Turkov v Mali Aziji.
V zadnjih stoletjih obstoja je cesarstvo na splošno propadalo. Poskuse, da bi se ponovno okrepilo, je zapečatila četrta križarska vojna, v kateri so latinski križarji leta 1204 osvojili in izropali Konstantinopel. Cesarstvo se je razdelilo na rivalska bizantinska grška in latinska kraljestva. Cesarstvo s Konstantinoplom kot prestolnico je uspela restavrirati dinastija Paleologov leta 1261, vendar je ostalo samo kot ena od majhnih rivalskih držav z ozemljem, ki se je v preostalih dveh stoletjih vztrajno krčilo na račun sosed (Osmanov, Bolgarov, Srbov, križarjev). Ostanek ozemlja, ki se je postopoma skrčilo na mestno državo, so v 15. stoletju dokončno osvojili osmanski Turki. Cesarstvo je dokončno propadlo leta 1453, ko je sultan Mehmed Osvajalec osvojil Konstantinopel.
Ime thumb|Bizantinski lamelasti oklep klivanij (), predhodnik osmanskega kruga
Izraz »bizantinski« za vzhodni del nekdanjega Rimskega cesarstva je prvi uporabil nemški zgodovinar Hieronymus Wolf v svoji zbirki zgodovinskih virov z naslovom Corpus Historiæ Byzantinæ, objavljeni leta 1557. Nastal je iz imena Bizanc, ki ga je imelo mesto do preimenovanja v Nova Roma (Novi Rim) okoli leta 330. Po tem datumu se je staro ime uporabljalo zelo redko, večinoma v zgodovinskih ali pesniških kontekstih. Po objavi Byzantine du Louvre (Corpus Scriptorum Historiae Byzantinae) leta 1648 in Du Cangejeve Bizantinske zgodovine (Historia Byzantina) leta 1680 je med francoskimi pisci, med katere je sodil tudi Montesquieu,Fox, What, If Anything, Is a Byzantine?; Rosser 2011, str. 1. postal izraz »bizantinski« vedno bolj priljubljen. V zahodnem svetu je kljub temu prešel v splošno rabo šele sredi 19. stoletja. Izraz Bizantinsko cesarstvo (imperij) se je prvič pojavil leta 1857 v Zgodovini Bizantinskega cesarstva od 716 do 1057 angleškega avtorja Georgea Finlaya.Rosser 2011, str. 2.
Njegovi prebivalci so svojo državo imenovali Rimsko cesarstvo ali Cesarstvo RimljanovFossier & Sondheimer 1997, str. 104. (latinsko Imperium Romanum, Imperium Romanorum, grško [Basileia tōn Rhōmaiōn], Arhē tōn Rhōmaiōn), RomanijaWolff 1948, str. 5–7, 33–34. (latinsko Romania, grško Ῥωμανία [Rōmania]), Rimska republika (latinsko Res Publica Romana, grško [Politeia tōn Rhōmaiōn]), Grekija (grško [Graikia]) in [Rhōmais]).Cinnamus 1976, str. 240; Theodore the Studite, Epistulae, 145, vrstica 19 ("ἡ ταπεινὴ Γραικία") in 458, vrstica 28 ("ἐν Ἀρμενίᾳ καὶ Γραικίᾳ"). Sebe so imenovali Romaioi in Graikoi, se pravi Rimljani ali Grki. Zanimivo je, da so Grki svoj sodobni jezik še v 19. stoletju imenovali romaika in graikika.
Četudi je bilo Bizantinsko cesarstvo večino svoje zgodovine multietničnoAhrweiler & Laiou 1998, str. 3; Mango 2002, str. 13. in je ohranilo rimsko-grško izročilo,Gabriel 2002, str. 277. so ga začeli njegovi zahodni in severni sodobniki istovetiti z vedno bolj prevladujočim grškim elementom.Ahrweiler & Laiou 1998, str. vii; Davies 1996, str. 245; Gross 1999, str. 45; Lapidge, Blair & Keynes 1998, str. 79; Millar 2006, str. 2, 15; Moravcsik 1970, str. 11–12; Ostrogorsky 1969, str. 28, 146; Browning 1983, str. 113. Na Zahodu sta se za Bizantinsko cesarstvo in bizantinskega cesarja začela priložnostno uporabljati izraza Grško cesarstvo (latinsko Imperium Graecorum) in cesar Grkov (Imperator Graecorum).Klein 2004, str. 290 (opomba #39); Annales Fuldenses, str. 389.Fouracre & Gerberding 1996, str. 345.
Avtoriteta bizantinskega cesarja kot zakonitega rimskega cesarja se je zamajala leta 800, ko je papež Leon III. leta 800 za cesarja (Imperator Augustus) Svetega rimskega cesarstva kronal Karla Velikega. Papež, ki je potreboval Karlovo podporo v boju proti svojim sovražnikom v Rimu, je hkrati izkoristil praznino na rimskem prestolu in cesarja imenoval kar sam.Garland 1999, str. 87. Kadar so zahodni vladarji in papež morali za vzhodne rimske cesarje uporabiti naslov »rimski«, so namesto naslova Imperator Romanorum (rimski cesar) običajno uporabili naslov Imperator Romaniae, se pravi cesar Romanije. Naslov Imperator Romanorum so uporabljali izključno za Karla Velikega in njegove naslednike.Wolff 1948, str. 11, 27–28. V islamskem in slovanskem svetu so na cesarstvo gledali bolj neposredno, kot na nadaljevanje Rimskega cesarstva, in pri poimenovanju niso delali nobenih razlik. V islamskem svetu je bili cesarstvo znano predvsem kot Rûm.Tarasov & Milner-Gulland 2004, str. 121; El-Cheikh 2004, str. 22. Naziv millet-i Rûm, se pravi rimsko ljudstvo, se je v Osmanskem cesarstvu uporabljal še v 20. stoletju za nekdanje podanike Bizantinskega cesarstva oziroma njihove pravoslavne verske skupnosti.
Zgodovina Zgodnja zgodovina
V seriji konfliktov med 3. in 1. stoletjem pr. n. št. je Rimska republika postopoma vzpostavila hegemonijo nad vzhodnim Sredozemljem, medtem ko se je njena vlada na koncu preoblikovala v enoosebno vladavino cesarja. Rimsko cesarstvo je uživalo obdobje relativne stabilnosti do 3. stoletja našega štetja, ko je kombinacija zunanjih groženj in notranjih nestabilnosti povzročila razpad rimske države, ko so regionalne vojske svoje generale razglasile za 'vojake-cesarje'. Eden od teh, Dioklecijan (vladal 284–305), je videl, da je država prevelika, da bi ji vladal en človek, in je poskušal težavo rešiti z uvedbo tetrarhije ali vladavine štirih in razdelitvijo cesarstva na vzhodno in zahodno polovice. Čeprav je sistem tetrarhije hitro propadel, se je delitev cesarstva izkazala za trajen koncept.
Dioklecijanove reforme so bistveno spremenile vladno strukturo, obseg in obdavčitev, te reforme pa so imele tudi učinek znižanja prve prestolnice, Rima. Konstantin I. Veliki (vladal 306–337) si je zagotovil izključno oblast leta 324. V naslednjih šestih letih je ponovno zgradil mesto Bizanc kot glavno mesto, ki se je preimenovalo v Konstantinopel. Rim je bil dlje od pomembnih vzhodnih provinc in na strateško manj pomembni lokaciji; niso ga cenili 'vojaki-cesarji', ki so vladali z meja, ali prebivalstvo cesarstva, ki se je po podelitvi državljanstva imelo za 'Rimljane'. Konstantin je obsežno reformiral vojaško in civilno upravo cesarstva ter uvedel zlati solidus kot stabilno valuto. Bil je naklonjen krščanstvu, v katerega se je spreobrnil leta 312.
Konstantinova dinastija je vodila dolgotrajen spopad proti Sasanidski Perziji in se končal leta 363 s smrtjo njegovega zeta Julijana. Kratka Valentinijanova dinastija, ki se je ukvarjala z vojnami proti barbarom, verskimi razpravami in protikorupcijskimi kampanjami, se je končala na vzhodu s smrtjo Valensa v bitki pri Adrianoplu leta 378. thumb|250px|Konstantinov krst; Rafaelovi učenci (1520–1524, freska, Vatikan, Apostolska palača); Evzebij iz Cezareje piše, da je Konstantin odlašal s krstom skoraj do smrti, kar se je v zgodnjem krščanstvu pogosto dogajaloEvzebij, IV, lxii.
Valensov naslednik Teodozij I. (vladal 379–395) je obnovil politično stabilnost na vzhodu tako, da je Gotom dovolil, da so se naselili na rimskem ozemlju; dvakrat je posegel tudi v zahodno polovico in premagal uzurpatorja Magna Maksima in Evgenija leta 388 oziroma 394. Dejavno je obsodil poganstvo, potrdil primat nicejskega krščanstva nad arijanstvom in uveljavil krščanstvo kot rimsko državno vero. Bil je zadnji cesar, ki je vladal tako zahodni kot vzhodni polovici cesarstva; po njegovi smrti bi Zahod destabiliziralo zaporedje 'vojakov-cesarjev', za razliko od Vzhoda, kjer bi upravitelji še naprej imeli oblast. Teodozij II. (vladal 408–450) je vladavino vzhoda v veliki meri prepustil uradnikom, kot je Antemij, ki je zgradil Teodozijevo obzidje za obrambo Konstantinopla, ki je zdaj trdno zasidran kot prestolnica Rima.