Kalabrija

Kalabrija (, kalabrijsko Calabbria, grško-kalabrijsko Kalavrìa, arbereško Kalabrì) je polotok na jugu Italije oz. Apeninskega polotoka in obenem ena od dvajsetih dežel, ki sestavljajo Italijo. Glavno mesto je Catanzaro, največje pa Reggio di Calabria. Na severu meji z deželo Bazilikata, na zahodu s Tirenskim morjem (od zaliva Policastro na severu preko južnejšega zaliva Svete Eufemije), na vzhodu z Jonskim morjem (Tarantski zaliv in južneje bisteno manjši zaliv Squillace), na jugu pa jo Mesinska ožina loči od Sicilije. Deli se na pet pokrajin: Catanzaro (80 občin), Cosenza (155 občin), Crotone (27 občin), metropolitansko mesto Reggio Calabria (97 občin), Vibo Valentia (50 občin) in šteje slaba 2 milijona prebivalcev. Pod Kalabrijo spadata tudi dva majhna otoka blizu tirenske obale, in sicer Isola di Dino in Isola di Cirella.

Zemljepisna lega in podnebje Regija je splošno znana kot prst italijanskega polotoka in je dolg in ozek polotok, ki se razteza od severa proti jugu v dolžini 248 km, z največjo širino 110 km. Približno 42 % površine Kalabrije, kar ustreza 15.080 km2, je goratih, 49 % hribovitih, medtem ko ravnine zavzemajo le 9 % ozemlja regije. Obdaja jo Jonsko in Tirensko morje. Od Sicilije ga loči Mesinski preliv, kjer je najožja točka med Capo Peloro na Siciliji in Punta Pezzo v Kalabriji le 3,2 km.

Gorovje je znano pod skupnim imenom Kalabrijske gore, saj je po sestavu pretežno granitno in torej ne spada k Apeninom. Ravninski svet ob vznožju gora, posebno jonska obala, je ilovnat in sljudast, torej neprimeren za obdelovanje. Prisotne so tri gorske verige: Pollino, La Sila in Aspromonte, vsaka s svojo floro in favno. Gorovje Pollino na severu regije je razgibano in tvori naravno pregrado, ki ločuje Kalabrijo od preostale Italije. Deli območja so močno gozdnati, drugi pa so prostrane, z vetrom pobrane planote z malo vegetacije. Te gore so dom redke vrste bosanskega bora (Pinus heldreichii) in so vključene v narodni park Pollino, ki je največji narodni park v Italiji in obsega 1925,65 kvadratnih kilometrov.

Osrednja je visoka planota imenovana La Sila, ki je bila imenovana Veliki gozd Italije, je popolnoma prekrita z gozdovi. Je velika gorata planota približno 1200 m nad morsko gladino in se razteza na skoraj 2000 km2 vzdolž osrednjega dela Kalabrije. Najvišja točka je Botte Donato, ki doseže 1928 m. Območje se ponaša s številnimi jezeri in gostimi iglastimi gozdovi. La Sila ima tudi nekaj najvišjih dreves v Italiji, ki se imenujejo Velikani Sile in lahko dosežejo do 40 m višine. Narodni park La Sila je znan tudi kot najčistejši zrak v Evropi.

Na skrajnem jugu jo zapira Aspromonte, ki je sorazmerno nizko. Najvišji vrhovi so: Pollino (2271 m), Monte Botte Donato (1928 m) in Montalto (1955 m) in skoraj neobljudeno gorovje, od leta 1994 narodni park. Edini večji reki sta Crati in Neto. Značilnost dežele so fiumare, ki so vodni tokovi brez določenega izvira: vodo jim nasi nešteto manjših potokov in več obdobnih velikih slapov, ki jih zgodaj spomladi ustvarja kopneči sneg. Zaradi strmih pobočij, ki pogojujejo dolžino tokov in strmec, se fiumare globoko zarežejo v skale in izdolbejo prave kanjone. Zadnji del fiumar, že blizu izliva, je pa široka in plitva struga, posejana z gruščem in peskom. Veliko je umetnih jezer, večina na področju Sile.

Večina nižjega ozemlja v Kalabriji je bila stoletja kmetijska in prikazuje avtohtono grmičevje ter uvedene rastline, kot je kaktus opuncija. Najnižja pobočja so bogata z vinogradi in sadovnjaki citrusov, vključno s citronom Diamante (Citrus medica cv. diamante). Višje se pojavljajo oljke in kostanji, v višjih legah pa so pogosti gosti gozdovi hrasta, bora, bukve in jelke.

Podnebje Podnebje Kalabrije je pod vplivom morja in gora. Sredozemsko podnebje je značilno za obalna območja s precejšnjimi razlikami v temperaturi in količini padavin med letnimi časi, s povprečno najnižjo temperaturo 8 °C v zimskih mesecih in povprečno najvišjo 30 °C v poletnih mesecih. Gorska območja imajo značilno gorsko podnebje s pogostim sneženjem pozimi. Neenakomerno obnašanje Tirenskega morja lahko povzroči obilno deževje na zahodnih pobočjih regije, medtem ko vroč zrak iz Afrike naredi vzhodno obalo Kalabrije suho in toplo. Gore, ki potekajo vzdolž regije, prav tako vplivajo na podnebje in temperaturo regije. Vzhodna obala je veliko toplejša in ima širši temperaturni razpon kot zahodna obala. Geografija regije povzroča več dežja vzdolž zahodne obale kot tiste na vzhodni obali, ki se pojavlja predvsem pozimi in jeseni ter manj v poletnih mesecih.

Obstajata sta dva skrajna tipa podnebja v Kalabriji, topli sredozemski podtip na obali in visokogorsko podnebje Monte Scuro.

Geologija

Kalabrija se običajno šteje za del Kalabrijskega loka, geografskega območja v obliki loka, ki se razteza od južnega dela dežele Bazilikata do severovzhoda Sicilije in vključuje gorovje Peloritano (čeprav nekateri avtorji to področje razširijo od Neaplja na severu do Palerma na jugozahodu). Kalabrijsko območje kaže osnovo (kristalinske in metamorfne kamnine) paleozojske in mlajše starosti, ki jo pokrivajo (večinoma zgornje) neogenske usedline. Študije so pokazale, da te kamnine sestavljajo zgornji del kupa narivnih plošč, ki prevladujejo nad Apenini in Sicilijanskim Magrebidom.van Dijk, J.P., Bello, M., Brancaleoni, G.P., Cantarella, G., Costa, V., Frixa, A., Golfetto, F., Merlini, S., Riva, M., Toricelli, S., Toscano, C., and Zerilli, A. (2000, a); A new structural model for the northern sector of the Calabrian Arc. Tectonophysics, 324, 267–320.

V neogenskem razvoju osrednjega sredozemskega sistema prevladuje selitev Kalabrijskega loka proti jugovzhodu, ki preglasi Afriško ploščo in njene rte.Argand, E. (1922); La tectonique de l'Asie. Comptes Rendus 3rd Int. Geol. Congr., Liège (Be), 1922, 1, 171–372.Boccaletti, M., and Guazzone, G. (1972, b); Evoluzione paleogeografica e geodinamica del Mediterraneo: i bacini marginali. Mem. Soc. geol. It., 13, 162–169.) Glavni tektonski elementi Kalabrijskega loka so južni Apeninski pas gub in narivov, Calabria-Peloritani ali preprosto Kalabrijski blok in zgibni in potisni pas sicilijanskih Magrebidov. Območje predzemlja tvorita Apulijska plošča, ki je del Jadranske plošče, in Raguška ali Iblejska plošča, ki sta podaljšek Afriške plošče. Te plošče ločuje Jonski bazen. Tirenski oceanizirani bazen velja za zadnji ločni bazen. Ta subdukcijski sistem torej kaže, da se južne plošče afriške afinitete subducirajo pod severne plošče evropske afinitete.

Geologijo Kalabrije preučujejo že več kot stoletje.Ogniben, Leo (1973); Schema geologico della Calabria in base ai dati odierni. Geol. Romana, 12, 243–585.Ippolito, Felice (1959); Bibliografia geologica d'Italia, Vol. 4, Calabria. C.N.R., RomaCortese, E. (1895); Descrizione geologica della Calabria. Mem. Descrit. Carta Geol. It., 9, 310 pp., Roma. Prejšnja dela so bila posvečena predvsem razvoju kletnih kamnin tega območja. Neogenske sedimentne sukcesije so bile obravnavane le kot post-orogensko polnilo neotektonskih napetostnih značilnosti. Sčasoma pa je mogoče opaziti premik v časovnem pomenu teh izrazov, od post-eocena do post-zgodnjega miocena do post-srednjega pleistocena.

Območje je potresno aktivno in se na splošno pripisuje ponovni vzpostavitvi ravnovesja po zadnji (srednji pleistocenski) deformacijski fazi. Nekateri avtorji menijo, da proces subdukcije še vedno poteka, kar je predmet razprave.

Zgodovina Kalabrija ima enega najstarejših zapisov o prisotnosti človeka v Italiji, ki segajo okoli 700.000 pr. n. št., ko se je razvila vrsta Homo erectus, ki je pustila sledi okoli obalnih območij. V obdobju kamene dobe paleolitika so ljudje ustvarili Bos Primigenius, figuro bika na pečini, ki sega približno 12.000 let nazaj v jami Romito v mestu Papasidero. Ko je nastopilo obdobje neolitika, so bile prve vasi ustanovljene okoli leta 3500 pr. n. št..

Antika

Okoli leta 1500 pr. n. št. se je v regiji naselilo pleme, imenovano Oenotri ('obdelovalci trte'). Stari viri trdijo, da so bili Grki, ki jih je v regijo vodil njihov kralj Enotrus. Vendar se domneva, da so bili starodavno italsko ljudstvo, ki je govorilo italski jezik. V 8. in 7. stoletju pred našim štetjem so grški naseljenci ustanovili številne kolonije (naselbine) na obali južne Italije. V Kalabriji so ustanovili Chone (Pallagorio), Cosentia (Cosenza), Clampetia (Amantea), Scyllaeum (Scilla), Sybaris (Sibari), Hipponion (Vibo Valentia), Locri Epizephyrii (Locri), Kaulon (Monasterace), Krimisa (Cirò Marina), Kroton (Crotone), Laüs (občina Santa Maria del Cedro), Medma (Rosarno), Metauros (Gioia Tauro), Petelia (Strongoli), Rhégion (Reggio Calabria), Scylletium (Borgia), Temesa (Campora San Giovanni), Terina (Nocera Terinese), Pandosia (Acri) in Thurii, (Thurio, občina Corigliano Calabro).

Rhegion je bil rojstni kraj enega od slavnih devetih lirskih pesnikov, Ibika in Metaur pa je bil rojstni kraj Stesihorja, ki je bil med prvimi liriki zahodnega sveta. Kroton je med starodavnimi olimpijskimi in drugimi panhelenskimi igrami rodil številne zmagovalce. Med najbolj znanimi sta bila Milon iz Krotona, ki je zmagal na šestih rokoborskih tekmovanjih na šestih olimpijskih igrah zapored, skupaj s sedmimi tekmovanji na Pitijskih igrah, devetih tekmovanjih na Nemejskih igrah in desetih tekmovanjih na Istmskih igrah, ter Astil iz Krotona, ki je zmagal na šestih tekmovanjih v teku na treh olimpijskih igrah zapored. Po Alkmajonu iz Krotona (filozof in medicinski teoretik) in Pitagora (matematik in filozof), ki sta se leta 530 pr. n. št. preselila v Kroton, je mesto postalo znano središče filozofije, znanosti in medicine. Grki iz Sibarisa so ustvarili Intelektualno lastnino. Sibariti so ustanovili vsaj 20 drugih kolonij, vključno s Pozejdonijo (Pestum v latinščini, na tirenski obali Lukanije), Laüsom (na meji z Lukanijo) in Scidrosom (na Lukanski obali v Tarantskem zalivu). Locri je bil znan po tem, da je bil mesto, kjer je Zaleuk ustvaril prvi zahodnogrški zakon, Lokrijski zakonik in rojstni kraj starodavnega epigramista in pesnika Nosisa.

Grška mesta v Kalabriji so bila pod pritiskom Lukanijcev, ki so osvojili severni del Kalabrije in se prodrli naprej proti jugu ter zavzeli del notranjosti, verjetno potem, ko so leta 390 pr. n. št. pri Laüsu premagali Turijce. Nekaj ​​desetletij pozneje so Brutijci izkoristili oslabelost grških mest zaradi vojn med njimi in zavzeli Hiponij, Terino in Turije. Brutijci so pomagali Lukancem v boju proti Aleksandru Epirskemu (334–32 pr. n. št.), ki je prišel na pomoč Tarentu (v Apuliji), na katerega so prav tako pritiskali Lukanijci. Po tem je Agatoklej iz Sirakuz s svojo floto opustošil obalo Kalabrije, zavzel Hiponij in Brutijce prisilil v neugodne mirovne pogoje. Vendar so kmalu spet zavzeli Hiponij. Po Agathlocesovi smrti leta 289 pr. n. št. so Lukanijci in Brutijci prodrli na ozemlje Thurii in ga opustošili. Mesto je leta 285 pr. n. št. in 282 pr. n. št. poslalo odposlance v Rim, da bi prosilo za pomoč. Ob drugi priložnosti so Rimljani poslali vojsko v garnizijo mesta. To je bil del epizode, ki je sprožila Pirovo vojno.

Romanizacija

Na začetku 3. stoletja pr. n. št. so bila mesta južne Italije, ki so bila zavezniki Samnitov, še vedno neodvisna, vendar so neizogibno prišla v konflikt zaradi nenehne širitve Rima, saj njihova širitev v srednji in severni Italiji ni bila zadostna, da bi zagotovila nova obdelovalna zemljišča, ki so jih potrebovali.

Pirova vojna

Med Pirovo vojno (280–275 pr. n. št.) so se Lukanci in Bruti postavili na Pirovo stran in zagotovili kontingente, ki so se borili z njegovo vojsko.

Potem ko je bil Pir na koncu poražen, so se Bruti, da bi se izognili rimskemu maščevanju, prostovoljno podredili in odpovedali polovici Sile, gorate planote, dragocene zaradi smole in lesa. Rim si je s pogodbami z mesti podredil južno Italijo.

Punske vojne