Karel V. Habsburški, rimsko-nemški kralj in cesar (1519-56), španski kralj (kot Karel I., 1516-56), avstrijski nadvojvoda (kot Karel I., 1519-21), suveren številnih nizozemskih provinc (1506-55), * 24. februar 1500, Gent, Flandrija (današnja Belgija), † 21. september 1558, San Jerónimo de Yuste, Španija.
Karel V., dedič kar štirih vladarskih dinastij (avstrijske, burgundske, kastilijske in aragonske), si je prizadeval to nehomogeno dediščino preoblikovati v enotno katoliško vladavino in se z njo postaviti v bran muslimanskim Turkom, ki so prodirali z juga. Pri tem je naletel na vrsto preprek. Potem ko si je pridobil cesarski naslov, je s svojim tekmecem, francoskim kraljem Francem I., bojeval štiri vojne za prevlado v Italiji. V cesarstvu je izbruhnil upor proti sprevrženi papeževi Cerkvi, nemški knezi pa so dodali zahteve po samostojnosti oblasti na svojih ozemljih. Ker papeži, za to pristojni, niso urejali verskih vprašanj, jih je poskušal reševati cesar na državnih zborih, kar pa je nasprotja le še povečevalo. Prišlo je do šmalkaldenske vojne med cesarjem in protestantskimi knezi, ki jo je cesar dobil. Ko pa se je ponovno spustil v urejanje verskih vprašanj in skušal povečati centralizacijo cesarstva, je povzročil med knezi še večji revolt, ki ga je podprl tudi mladi francoski kralj. Cesar se je razočaran in nemočen umaknil in prepustil vodenje Španije in Nizozemske sinu Filipu, cesarstvo pa bratu Ferdinandu.
Mladost in nastop vladarskih dolžnosti
Karel je bil sin habsburško-burgundskega očeta Filipa Lepega in kastiljsko-aragonske matere Ivane Blazne. Šestletnemu je umrl oče in odtlej je živel na dvoru tete Margarete v Mechelenu (severno od Bruslja), ki ga je vzgajala in mu bila, kot spretna diplomatka, svetovalka do konca svojega življenja. Karlov učitelj je bil teolog Adrian iz Utrechtapristaš duhovnega gibanja devotio moderna, ki je delovalo versko in vzgojno reformatorsko, razširjalo literaturo med širokimi ljudskimi množicami in ki mu je v mladosti prisluhnil tudi Erazem Rotterdamski., poznejši papež Hadrijan VI., ki je vplival na njegov verski razvoj in ga vzgajal v duhu idealov viteškega reda zlatega runa.
Kot otrok je ljubil lov in glasbo. Že v mladih letih se je z vso resnostjo in pozornostjo ukvarjal z državniškimi posli in zgodaj je bil prisiljen prevzeti odgovornost. Ker so ga nenehno obkrožali vzgojitelji in služabniki, in se je moral zgodaj sprijazniti s pomanjkanjem zasebnega življenja, se je močno zaprl vase. Njegovo razpoloženje je bilo bolj melanholično in zaznamovano s strogo disciplino, občutkom dolžnosti in žrtvovanjem za svojo visoko službo. Toda redkobesedni in zadržani Karel je med ljudmi, ki so ga obdajali, vse življenje izžareval močno privlačnostDemmerla, str. 73.
Karel je petnajstleten prevzel vladanje na Nizozemskem. Po smrti deda po materi, Ferdinanda II. Aragonskega (1516), je bil (skupaj s svojo materjo Ivano, ki pa zaradi bolezni nikdar ni vladala) imenovan za španskega kralja; kot Karel I. je postal prvi vladar združene Španije. Septembra 1517 je z Nizozemskega priplul v povsem tujo mu Španijo in ji poskusil vladati na burgundski način, kar pa je med delom domačega plemstva in meščanstva povzročilo nezadovoljstvo in nemir. Ko se je po smrti svojega deda po očetu, nemško-rimskega kralja in cesarja Maksimilijana I., vrnil v Nemčijo, je v kastiljskih mestih izbruhnil upor comunerosov, ki jih je sestavljalo predvsem meščanstvo ob podpori nekateri plemičev in duhovnikov. Ko se je upornikom pridružilo še socialno-revolucionarno gibanje, se je visoko plemstvo ustrašilo za svoje fevdalne privilegije in je podprlo Karla.
Volitve cesarja. Izobčenje Martina Luthra
thumb|Evropski del vladavine Karla V.: vinsko rdeče: kastiljska dediščinardeče: aragonska dediščinaoranžno: burgundska dediščinarumeno: avstrijske dedne deželesvetlo rumeno: Sveto rimsko cesarstvo.K temu je treba dodati še kolonije v Srednji in Južni Ameriki in v Indoneziji.
Kandidatov za novega cesarja je bilo sprva veliko in izvolitev Karla za cesarja nikakor ni bila sama po sebi umevna. Cesarja so volili volilni knezi, ki si niso želeli premočnega cesarja in so skušali iz volitev izvleči čim več koristi zase. S časom se je izbor skrčil na Karla in francoskega kralja Franca I. Franc je upal, da mu bo cesarski položaj pomagal rešiti Francijo iz obkoljenosti s habsburškimi deželami; Karel pa je vedel, da bo le z nadnacionalnim simbolom lahko ohranil svoje raztresene dežele združene. Karel je volilno diplomacijo prepustil teti Margareti, ki je spoznala, da bo o izidu odločal predvsem denar. Izplačane so bile vrtoglave podkupnine in Karel se je na samem začetku vladanja nabral dolg v vrednosti 1200 kg čistega zlata. Dolgovi so ga potem spremljali do konca vladanja. Volitve je menda nazadnje odločil saški volilni knez Friderik III. Modri, ki je edini odklonil podkupnino. 23. oktobra 1520 je bilo slavnostno kronanje v aachenski stolnici, pred katerim je moral Karel podpisati t. i. volilno kapitulacijo, v kateri se je v korist volilnih knezov odpovedal nekaterim cesarskim pristojnostim.
Že naslednjo pomlad je moral mladi cesar na državnem zboru v Wormsu sprejeti odločitev, ki je dala pečat vsemu njegovemu kasnejšemu vladanju. Glavna tema zasedanja je bila državna reforma, v zadnji točki pa so obravnavali vprašanje nove vere, ki je že od konca leta 1517 burila duhove v severni Nemčiji. 18. aprila 1521 so na zasedanje povabili tudi Martina Luthra in od njega zahtevali, da prekliče nauke iz svojih spisov. Vendar je ta z znanimi besedami »tu stojim in ne morem drugače« zavrnil kakršno koli popuščanje. Karel je vedel, da je reforma v Cerkvi potrebna, a je menil, da je koncil edino primerno mesto zanjo. Tako v položaju, v katerem se je znašel, ni mogel ravnati drugače, kot da je razglasil t. i. wormski edikt, s katerim je Luthra izgnal iz države in ukazal uničiti njegova delaKarel je 25 aprila razglasil državno izobčenje Martina Luthra z besedami: »Izviram iz dolgega niza krščanskih kraljev plemenitega nemškega naroda in španskih katoliških kraljev, ki so bili do smrti vsi zvesti sinovi svete Cerkve. Branili so vero zaradi božje slave in zaradi rešitve duš. Sklenil sem potrditi vero, ki so se je držali moji predniki. En sam menih, ki se postavi proti tisočletnemu krščanstvu, se mora motiti. Odločen sem za to zastaviti svoje dežele, svoje prijatelje, svojo kri, svoje življenje in celo svojo dušo.« Demmerle, str. 80..
Karel je potem še mnogo let vedno znova zahteval sklic cerkvenega zbora. Ko se je ta končno leta 1545 sestal v Tridentu, je bila Nemčija versko že razklana.
Vrnitev v Španijo
Iz Wormsa je Karel odpotoval na Nizozemsko in potem v Španijo, kjer so njegovi pristaši med tem zadušili upor comunerosov. Karlu se je zdelo, da mora upornike strogo kaznovati. Prišlo je do mnogih smrtnih obsodb in zaplemb premoženja. Karla so menda te obsodbe zasledovale do konca življenja. Vendar je dosegel pomiritev. V Španiji je potem ostal sedem let. V tem času se je zbližal in obdal s kastiljskimi plemenitaši; povezanost z njimi se je potem samo še poglabljala.
V času Karlovega vladanja so španski konkvistadorji podjarmili skoraj celo Srednjo in Južno Ameriko. V Španijo so pošiljali vse več zlata in srebra, katerega pritok se je povečal zlasti v 1550-tih letih, ko so začeli sistematično izkoriščati rudnike srebra v Potosi. Petina dohodka je pripadala kroni. Toda tudi to ni bilo dovolj za Karlove vojne, ki jih je, predvsem s francoskim kraljem, bojeval tekom svojega vladanja. Španski dolg je stalno naraščal in Španija je bila ob koncu Karlovega vladanja pred bankrotom.
Cesar je za grozodejstva, ki so se dogajala v kolonijah, vedel. Izdal je sicer zakone, ki so prepovedovali zasužnjevanje Indijancev; toda ker se ni istočasno odpovedal pridobivanju žlahtnih kovin, s katerimi je plačeval najemniške vojake, so bili ti zakoni v praksi neuresničljivi.
Vojne s Francozi in Turki
Volitve cesarja so bile le prvi spopad med Francem I. in Karlom V., ki sta podedovala stara nasprotja svojih rodbin. Habsburžani so si želeli nazaj leta 1477 izgubljeni del vladavine burgundskih vojvod, Valoisi pa so si lastili vojvodino Milano (ki jo je Franc zavzel, tik preden je Karel nastopil kot španski kralj) in Neapeljsko kraljestvo. Do leta 1544 sta v severni Italiji bojevala štiri vojne (italijanske vojne, od četrte do sedme).
Obmejne sovražnosti so leta 1521 prešle v odkrit spopad (italijanska vojna 1521-26) v severni Franciji in severni Italiji, kjer je Milano dvakrat zamenjal gospodarja, dokler ni Karlova vojska z zmago v bitki pri Paviji dobila oblast nad severno Italijo; ob tem ji je uspelo zajeti tudi francoskega kralja. Mirovna pogajanja so se potem vlekla več kot leto dni. Karel je želel predvsem dobiti matično vojvodino Burgundijo (približno današnjo francosko regijo Burgundijo), govora je bilo tudi o poroki Karlove starejše sestre Eleonore, ovdovele portugalske kraljice, s Francem I., ki naj bi pomirila spor med rodbinamado te poroke je dejansko prišlo leta 1530 po "damskem miru" v Cambraiu.. Zaprt v madridskem alcazarju je Franc na vse pristal (čeprav se je hkrati iz ječe tajno pogajal s Turki). Ko pa je prišel spet na prostost, se določil miru iz Madrida (1526) ni držal.
S prihodom Sulejmana Veličastnega na čelo osmanskega cesarstva (1520) je turški pritisk na Evropo vse bolj naraščal. Sultan ni ogrožal le Madžarske, ampak tudi habsburške dedne dežele, ki jih je Karel v letih 1521-22 prepustil mlajšemu bratu Ferdinandu. Ko so Turki avgusta 1526 v bitki pri Mohaču premagali madžarskega kralja Ludvika II., ki je v boju padel, ne da bi zapustil naslednika, je Karlov brat postal (po določilih bratislavskega miru iz leta 1491 in kot svak Ludvika II.) češki in madžarski in potem še rimsko-nemški kralj Ferdinand I.; potreboval bi cesarjevo vojaško pomoč, a Karel je bil preveč zapleten v dogajanja v Italiji. Leta 1529 so morali Avstrijci sami obraniti Dunaj pred Turki.
Ko je prišel Franc I. iz zapora, je sklenil zavezništvo z Milanom, Benetkami, Švico in Anglijo, t. i. ligo iz Cognaca, kateri se je pridružil tudi papež Klemen VII. in se s tem uvrstil med Karlove politične sovražnike (italijanska vojna lige Cognac, 1527-29). Karlove čete so bile še vedno v Italiji; španski in nemški najemniki, slednji večinoma luteranci, že dolgo niso dobili plačila in jih je bilo težko miriti. Potem ko je njihovega glavnega poveljnika (Georg von Frundberg) zadela kap in je odpotoval v domovino, se je vojska, pod vodstvom generalnega kapitana, vojvode Karla Burbonskega, odpravila proti Rimu, da si v bogatem mestu sama vzame plačilo. 6. maja 1526 se je začelo ropanje Rima (sacco di Roma). Najemniki so gospodarili v mestu, dokler jih jeseni nista pregnali lakota in kuga. Papež se je sprva umaknil v Angelski grad, potem pa je skrivaj zbežal tudi od tam. Za t. i. "damski mir" sta poskrbeli mati Franca I., Luiza Savojska, in Margareta Avstrijska, ki sta se avgusta 1529 v Cambraiu dogovorili za ohranitev obstoječega ozemeljskega stanja: Karel je preklical svoje zahteve po Burgundiji, Franc pa zahteve po Milanu in Neaplju. Tudi medičejski papež in Karel sta sklenila dogovor: Karel je papežu pomagal za Medičejce ponovno osvojiti oblast v Firencah (ki so bile v rokah republikancev), Klemen VII. pa je Karla na njegov trideseti rojstni dan v Boloniji še formalno kronal za cesarja. To je bilo zadnjič, da je papež kronal cesarja Svetega rimskega cesarstva.