Glavobòl je bolečina, ki jo zaznavamo v področju glave in spada med najpogostejše zdravstvene težave. V večini primerov glavobol ni vzročno povezan z drugimi boleznimi, zato govorimo o primarnih oz. idiopatskih glavobolih, med katere spadata migrena in tenzijski glavobol. V redkih primerih se lahko odkrije določen bolezenski proces, ki povzroča glavobol; najpogosteje je to okužba, redkeje znotrajlobanjska krvavitev ali tumor. Tedaj govorimo o sekundarnem ali simptomatičnem glavobolu.
Kot pri večini bolečin je tudi glavobol posledica draženja obkrajnih bolečinskih receptorjev, lahko pa ga povzroči tudi okvara v delovanju obkrajnih in osrednjih bolečinskih poti. Pri tem je treba omeniti, da so na bolečino občutljive večje žile, možganske ovojnice in zunajlobanjske strukture, kot so mišice in lasišče, sama možganovina pa ni občutljiva. V prenos bolečinskih dražljajev je vključen predvsem trivejni živec, od ostalih možganskih živcev pa še 2., 9. in 10. oz. vagusni živec. V nastanek bolečine sta vpletena tudi del možganske skorje, odgovoren za obdelavo podatkov iz čutil, ter sistem za uravnavanje bolečine. Navkljub znanstvenemu napredku natančni mehanizmi primarnih glavobolov niso popolnoma znani, kar pomeni, da razumevanje še vedno temelji na teoretičnih predpostavkah. K nastanku bolečine naj bi prispevale okvare v delovanju tako osrednjega živčevja kot tudi možganskega žilja.
Primarni glavoboli se v splošnem ponavljajo, med seboj se razlikujejo po jakosti, trajanju in lokaciji bolečine ter pridruženih simptomih in znakih, kot sta bruhanje in slabost. Glavoboli, ki nastanejo nenadoma oz. v kratkem času in ob katerih so prisotni znaki okužbe ali žariščnih nevroloških izpadov, so lahko simptom nevarnih bolezni, kot so meningitis, tumor ali znotrajlobanjska krvavitev.
Diagnostika glavobola zajema natančno anamnezo, fizični pregled in morebitne dodatne slikovne in laboratorijske preiskave ob opozorilnih znakih. Pri sekundarnem glavobolu je glavnina zdravljenja odstranitev vzroka, ki je npr. v primeru bakterijskega meningitisa zdravljenje z antibiotiki. Bistven del zdravljenja primarnih glavobolov so nefarmakološki ukrepi oz. zdravljenje brez zdravil, kar predvsem pri migreni zajema spremembo življenjskega sloga. Napade tenzijskih glavobolov in pogosto tudi migrene lahko prekinemo s preprostimi protibolečinskimi zdravili, kot sta aspirin in paracetamol, včasih pa so potrebna specifična zdravila za določeno vrsto glavobola. Pri preventivnem zdravljenju je cilj zmanjšanje pogostosti in jakosti napadov.
Razdelitev glavobolov Mednarodno združenje za glavobol (angl. International Headache Society) deli glavobole na tri glavne skupine, in sicer na primarne glavobole, sekundarne glavobole ter tretjo skupino, ki nosi skupni naslov nevralgija možganskih živcev, centralna ali primarna obrazna bolečina in drugi neopredeljeni glavoboli. Nevralgije, npr. trigeminalna in glosofaringealna nevralgija (nevralgija 5. in 9. možganskega živca), pogosto povzročajo pritiski žil s prirojenim nenormalnim potekom, redkeje okužbe ali pritisk tumorja. V zadnjo skupino glavobolov spada še bolečina zaradi pasovca oz. herpes zostra, multiple skleroze in diabetične nevropatije ter glavobol po zaužitju mrzlih jedi, kot je sladoled (t. i. sladoledni glavobol).
Primarni ali idiopatski glavobol je glavobol, pri katerem ne moremo odkriti vzroka v lokalnem ali sistemskem patološkem procesu oz. ni vzročno povezan z drugimi boleznimi, kot sta novotvorba (tumor) ali okužba. Tako gre pri primarnem glavobolu za prvotno oz. primarno okvaro v delovanju živčnih celic (nevronov). Primarne glavobole lahko razdelimo na tri glavne zvrsti, tj. migreno, tenzijski glavobol in glavobol v rafalih.
Sekundarni ali simptomatični glavoboli so posledica lokalnih bolezni zunaj ali znotraj glave (tj. intra- ali ekstrakranialni vzrok), ali pa so posledica sistemskih bolezni. Tako je sekundarni glavobol simptom neke določene bolezni.
Epidemiologija thumb|400px|Epidemiološko breme migrene, izraženo s standardizirano mero izgubljenih »zdravih« let življenja zaradi posledic bolezni na 100.000 prebivalcev, po oceni iz leta 2004. Glavobol je ena od najpogostejših zdravstvenih težav, saj ocenjujejo, da znaša prevalenca glavobola v življenju človeka več kot 90 %, polovica ljudi pa ima glavobol vsaj enkrat na leto. Je med desetimi najpogostejšimi simptomi v splošni ordinaciji. Prevalenca migrene v življenju odrasle populacije je okoli 18 %, med otroki in mladostniki pa slabih 8 %. Tenzijski glavoboli so dosti pogostejši, s prevalenco okoli 52 %. V splošni populaciji ima 3 % ljudi kronične glavobole, ki trajajo 15 dni v mesecu ali več. Migrena je pri ženskah dva do trikrat pogostejša kot pri moških, razmerje pa se med državami ne razlikuje bistveno. Pri tenzijskem glavobolu sta spola po razmerju bolj ali manj izenačena, pri rafalnem glavobolu pa prevladujejo moški. Glavoboli v rafalih so zelo redki, s prevalenco okoli 0,1 %, prevladujejo pa moški z razmerjem 3:1.
Kljub razlikam med državami je glavobol svetovni zdravstveni problem, ki lahko prizadene ljudi vseh starosti, katerekoli rase in družbenega sloja. Samo migrena je po podatkih iz leta 2004 povzročila 1,3 % izgubljenih zdravih let življenja med vsemi boleznimi. Glavobol ima tudi negativne družbenoekonomske posledice, predvsem zaradi vpliva na delovno aktivno populacijo in posledično odsotnost z delovnega mesta ali bolniški staž. Tako so stroški zdravljenja glavobolov ter izguba zaradi delovne odsotnosti in manjše produktivnosti v državah Evropske unije leta 2004 znašali 25 milijard €, takoj za demenco med vsemi boleznimi živčevja. Stroški zdravljenja glavobolov so v Sloveniji leta 2010 znašali okoli 113 milijonov €. V Združenih državah Amerike ima približno tretjina bolnikov tako močan glavobol, da se odloči za nakup analgetikov v lekarni. Za zdravljenje glavobola uporablja zdravila na recept ali v prosti prodaji tedensko 9 % odraslih ljudi, kar je primerljivo s povišanim krvnim tlakom, ki je glavni vzrok za uporabo zdravil.
Splošni mehanizmi nastanka glavobola Večina bolečin je posledica draženja obkrajnih bolečinskih receptorjev (nociceptorjev) zaradi poškodbe tkiva, raztega žil ali drugih dejavnikov, kar je normalni fiziološki odgovor zdravega živčevja. Po drugi strani je bolečina lahko posledica neprimernega delovanja oz. proženja živčnih celic v obkrajnih in osrednjih bolečinskih poteh. Glavobol je lahko posledica enega ali drugega, lahko gre za kombiniran učinek obeh mehanizmov.
V resnici je relativno malo struktur v in na glavi občutljivih na bolečino. Možgansko tkivo oz. možganovina ter lobanjske kosti, ependim, horoidni pletež in diploične vene niso oživčeni z nociceptorji. Celo neposredno rezanje ali električno draženje možganskega tkiva redkokdaj povzroči bolečino; veliko pogosteje to povzroči zbadajoči občutek (parestezije) na delu telesa, ki ga zastopa del možganske skorje. Na bolečino so torej občutljive velike vene možganov in trde opne (dure mater), mehke možganske ovojnice, predvsem deli ob žilah, tentoriju in turškem sedlu, velike arterije na bazi možganov in vse zunajlobanjske strukture (npr. koža in mišice).
Glavobol je prenesena bolečina, kar pomeni, da se bolečina prenaša na površino glave iz globokih struktur v lobanjski votlini, z izjemo procesov zunaj te votline, npr. v obnosnih votlinah in vratnih mišicah. Posebej občutljiva je srednja meningealna arterija. Draženje nociceptorjev v lobanjski votlini nad tentorijem, katerih aksoni potekajo po 5. možganskem živcu (trigeminalnem živcu), povzroči preneseno bolečino v sprednji polovici glave. Draženje nociceptorjev v področju pod tentorijem, katerih aksoni potekajo po 2. (optičnem), 9. (glosofaringealnem) in 10. (vagusnem) možganskem živcu, povzroči bolečino predvsem v zatilju. Draženje očes in bližnjih struktur ter obnosnih votlin povzroči bolečino na zgornjem delu obraza in čelu.
Oris bolečinskih poti thumb|right|200px|Shematični prikaz zadajšnjega dela možganskega debla s senzoričnimi (modro) in motoričnimi (rdeče) jedri možganskih živcev; spinalno jedro 5. živca je podolgovata modra struktura pod glavnim okroglim jedrom Vs. Glavne strukture, vpletene v glavobol, so: velike znotrajlobanjske žile in trda opna ter živčni končiči trigeminalnega živca, ki oživčuje omenjene strukture, spinalno jedro trigeminalnega živca, predvsem spodnji (kavdalni) del, strukture, vpletene v obdelavo (procesiranje) bolečinskih dražljajev, kot sta ventroposteromedialni del talamusa in možganska skorja, sistemi za uravnavanje oz. modulacijo bolečine.
Nociceptorji so prosti živčni končiči senzoričnih nevronov, odgovornih za prenos bolečine. Senzorični nevroni so tako nevroni 1. reda. Aksoni teh nevronov se povezujejo z nevroni 2. reda, ki tvorijo spinalno trigeminalno jedro; natančneje se povezujejo s kavdalnim (tj. najbolj spodnjim) delom tega jedra. Jedro je analogno dorzalnemu delu hrbtenjače in je glavno mesto za sprejem bolečinskih in toplotnih dražljajev iz glave in zgornjega dela vratu. Spinalno jedro se nahaja v podaljšani hrbtenjači, ki je spodnji del možganskega debla. Glavni živčni prenašalci (nevrotransmitorji), ki posredujejo informacije o dražljajih med sinapsami, so glutamat in nevropeptidi, kot je substanca P.
Živčni končiči senzoričnih nevronov oživčujejo različne zunaj- in znotrajlobanjske strukture, aksoni teh nevronov pa se povezujejo oz. konvergirajo k istim nevronom 2. reda v jedru, kar predstavlja temelj za preneseno in projicirano bolečino. Pri preneseni bolečini te ne doživljamo, kot da prihaja iz prizadetega globljega dela, pač pa ga občutimo v povrhnjih strukturah (npr. na lasišču oz. skalpu). Pri projicirani bolečini gre za neposredno draženje bolečinskih vlaken (npr. pritisk ali vraščanje tumorja), kar zopet izzove zaznavo bolečine na povrhnjih strukturah, ki ga dotična vlakna oz. nevroni oživčujejo.
Večina aksonov iz spinalnega trigeminalnega jedra poteka po trigeminotalamični progi do nevronov 3. reda, ki se nahajajo v talamusu, natančneje v ventroposteromedialnem delu talamusa. Vlakna teh nevronov se nato razvejijo do različnih delov možganske skorje ter posredujejo različne vidike bolečine in toplote. Za opisni vidik glavobola, tj. mesto, trajanje in jakost dražljajev, je odgovorna postcentralna vijuga oz. girus ter del skorje, imenovan insula. Bistveni nevrotransmitorji so serotonin, nevropeptidi in acetilholin.
Del aksonov iz spinalnega trigeminalnega jedra vodi do limbičnega sistema, ki je bistven za subjektivno doživljanje in odpor. Aksoni natančneje potekajo do insule, obročaste vijuge (cingulatnega girusa) in amigdaloidnega jedra. Drugi manjši del aksonov pa poteka do ostalih delov diencefalona in možganskega debla, ki so pomembni za avtonomne in endokrine funkcije, tj. za delovanje dela živčevja brez zavestnega nadzora in žlez z notranjim izločanjem.
Modulacija bolečine thumb|right|250px|Ponazoritev teorije vrat, pri čemer nebolečinski dražljaji vlaken Aβ z delovanjem na internevrone zavirajo prenos bolečinskih dražljajev