thumb|300px|Glavni bojni tank M-84 Tánk je težko oklepljeno, oboroženo, gosenično vozilo, ki se uporablja za bojevanje.
Zgodovina Začetki
Zamisel o uporabi premikajoče se zaščite sega zelo daleč nazaj v zgodovino. Že stari Grki so zgradili stolp imenovan helepolis, ki je služil temu namenu. Asirci so imeli premikajoče zaščite za lokostrelce. V antični Kitajski pa so uporabljali vozičke imenovane Dongwu Che. Rimljani so na kolesa postavili katapult. Idejo o premikajoči se zaščiti je dobil tudi Leonardo da Vinci. thumb|250px|Da Vincijeva zamisel o premikajočem bojnem vozilu
Kasneje so se razvila orožja, ki so z lahkoto prebila leseno ogrodje, zato se taka zaščita ni več uporabljala v takem obsegu. Železo je bila dobra alternativa, saj imela zadostno neprebojnost. Težava je bila teža, ki je ovirala postavitev okvirjev na podvozja. Stvari so se začele spreminjati s prvimi motorji. Leta 1906 je Holt izdelal polgoseničen traktor, ki je nudil izjemne sposobnosti. Zaradi velike površine dotikališča tal se je povečala mobilnost po neprehodnih poteh.
Prvi vseterenski tank s premično kupolo je oblikoval Günther Burstyn leta 1911.
Ozadje
Bojni sistem tank je nastal v 1. svetovni vojni, zaradi številnih žrtev in težko prehodnih bojišč, ki so bile prekrite z jarki, minskimi polji in drugimi ovirami. Povrhu vsega so bila bojišča po številnih bojevanjih že čisto razruvana od številnih eksplozij in vremenskih vplivov. Povod za nastanek tanka je bila tudi pozicijska vojna.
Predlog za tank je prišel iz britanske mornarice, ki je tudi izdelala prvi prototip na pobudo Winstona Spencerja Churchilla, tedaj vodjo admiralitete in pomembnega pobudnika razvoja. Projekt sta vodila E. D. Swinton in W. G. Wilson. Prototip je bil izdelan 6. septembra 1915. V mornarici so ga imenovali »kopenska ladja«, njegovo tajno ime pa je bilo »tank za Mezopotamijo«. Kasneje se je ohranilo ime tank. To je bil prvi prototip tanka Mark I, ki so ga imenovali »Litlle Willie«. Prototip je bil zelo nezanesljiv in so ga pestile velike težave, ki so se pojavile s težo in integracijo topa 40 mm. Ob razvoju so predvsem skrbeli za vožnjo po neravnem terenu, preko jarkov in večjih ovir. Podjetje Tritton je izdelalo povsem novo podvozje, ki je odpravilo pomanjkljivosti civilnega. Walter Gordon Wilson je spremenil obliko tanka »Litlle Willie« v romb. Na vsako stran mu je dal mornariški top kalibra 57 mm. V začetku leta 1916 je bil rezultat teh prizadevanj tank imenovan »Big Willie« (30 ton). Kasneje so verzijo »Litlle Willie« imenovali »Mother«.
1. svetovna vojna
Prvi tank v 1. svetovni vojni je bil imenovan »Mother«. Ta tank je bil trapezoidne oblike. Ta oblika je ustrezala tehničnim zahtevam, saj je s to obliko zelo dobro premagoval ovire, ki so se pojavile na takratnih bojiščih. 12. februarja 1916 je britanska vojska naročila 100 tankov »Mother«, kasneje so naročilo povečali na 150.
Države so si tank predstavljale na več načinov. Britanci so si tank predstavljali kot vozilo, ki bo utiralo pot skozi ovire, Francozi pa kot samovozno artilerijo. Prvi tanki so bili nared za bojevanje šele junija 1916. Hitrejši razvoj tankov so zavirali vojskovodje, ki so zagotavljali hiter konec vojne. Vendar so razvoj tankov pospešili kmalu za tem, ko je bilo jasno, da vojna ne bo končana tako kmalu.
Kmalu za Britanci so Francozi razvili tank Schneider, ki je tehtal 13,5 ton. Za tankom tipa Schneider je sledil St Chamond, ki je bil za 8,5 tone težji (22 ton) od predhodnika in je bil oborožen s topom kalibra 75 mm. Francozi so imeli velike probleme z razvijanjem svojega tanka, saj so razvijali tank bolj ločeno. Britanci so vse svoje prizadevanje preusmerili v razvoj serije tanka Mark I. Francozi so stavili na kvantiteto tankov, saj so jih že v januarju in februarju leta 1916 naročili kar 800, kar je bistveno več od Britancev. Imeli pa so tudi tehnične težave, saj je bilo od 400 zgrajenih tankov tipa Schneider uporabnih le 130. FT je bil zadnji tank v seriji francoskih tankov in je bil prvi tank z vrtljivo kupolo. To je bil Renaultov model, ki je na razpisu zmagal nad Peugeotovim. Bil je prvi sodobni tank. Vsi kasnejši modeli so se zgledovali po tem modelu. Načrtovali so izgradnjo 3700 tankov, vendar so nekateri podpirali težke tanke in se je Francija preusmerila v proizvodnjo tanka Char 2C. To je bil takrat najbolj tehnološko izpopolnjen tank, ki je bil razvit prepozno, da bi sodeloval v 1. svetovni vojni. Izdelanih je bilo 10 primerkov in velja za najtežji tank tistega časa.
15. septembra 1916 so tanki prvič nastopili v boju, ki je potekal pri Sommi. V vojno je zapeljalo 49 tankov Mark I. Rezultati so bili porazni, saj je že na začetku bilo sposobnih začeti boj le 32 tankov. Le devet se jih je prebilo do nemške linije. Francoske oblasti so bile kritične do britanske, saj so z majhnim številom tankov tvegali odkritje novega bojnega sistema, ki bi lahko pomenil prevlado na bojišču. Tanki Mark I so imeli velike težave z zanesljivostjo, vendar, ko so delovali so bili sposobni premagovati bojne jarke ali kraterje velikosti 2,7 metrov in peljati skozi sovražnikovo bodečo žico brez težav. Za tanke je bilo značilno, da so se zatikali v večje jarke, vendar z novo romboidno obliko je bil tank sposoben premagovati še tako neprevozne poti. Mark I 25. septembra leta 1916 pri Sommi|thumb|250px V 1. svetovni vojni je bila hitrost tankov ne večja od hitrosti hoje. Tanki so imeli oklep, ki je zaščitil osebje pred lahkim pehotnim orožjem. Večje mine in direktni zadetki artilerijskega orožja so bili velika grožnja tanku. Pospešeno so se razvijale tudi protitankovska orožja. Problem prvih tankov je bila mala moč motorjev in razmeroma velika teža. Razmerje moč in teža je bila takrat okrog 3 hp/t. Danes se to razmerje giblje okoli 20 hp/t.
Francoska proizvodnja tankov je sprva bila v senci britanske. Vendar je prevzela pobudo, ko se je ustavila britanska serijska proizvodnja, v upanju na boljše modele tankov. Francozi so prvič uporabili tanke 16. aprila 1917 med Nivellsko ofenzivo. Na razpolago so imeli zelo veliko število tankov, vendar so se izkazali za pomanjkljive. Francoski tanki so za britanskimi zaostajali predvsem v sposobnosti vožnje po neprevoznem terenu. Francoski tanki so velikokrat ostali pred neprevozno oviro in s tem postali lahka tarča nemške artilerije.
Tanki so se prvič izkazali v bitki za Combrej, 20. novembra 1917. Boj je načrtoval J. F. C. Fuller. 476 tankov je prebilo nemško bojno črto in naredilo premik, ki je bil večji kot prej v treh letih. Tanki so s prihodom tanka Mark IV postali bolj zanesljivi kot prej. Leta 1918 so na bojišča prišli prvi tanki Mark V. Francozi so naredili odličen tank FT-17. Leta 1918 so pri kraju Soissons uporabili 480 tankov (večinoma tankov FT-17). V načrtu so imeli še večji napad leta 1919. V tem letu so hoteli v boj poslati 30000 tankov.
V Nemčiji so raje izdelovali protitankovska orožja in zasegali sovražne tanke. Edini nemški tank, ki je bil razvit, je bil A7V. Izdelanih je bilo le 20 primerkov, večinoma so jih zasegle nasprotne sile. Ta tank se je pomeril v prvem boju, ki je potekal tank proti tanku. Pomeril se je z britanskim tankom Mark IV. Boj je potekal 24. aprila 1918 v Villers-Bretonneuxu. Na vsaki strani so sodelovali po trije tanki.
Konec 1. svetovne vojne je dočakalo okoli 600 tankov.Podatkovnik 3 (Posebna izdaja revije Obramba) str.56, Ljubljana, julij 1998
Glej tudi:seznam tankov prve svetovne vojne
Med obema vojnama
Britanci so takoj po vojni uničili večino tankov. Francozi so razvoj nadaljevali in prevzeli Britrancem vodilno vlogo v konstruiranju tankov. Za Renaultom FT so naredili tank R-35. Kasneje so tudi Britanci nadaljevali razvoj. Naredili so tank Vickers medium D. To je bil prvi tank z obesami z vzmetmi. Začela se je tudi delitev tankov v dve skupine. Deliti so se začeli na lahke tanke, ki so tehtali od 6 do 8 ton in na srednje, ki so tehtali od 10 do 20 ton.
Pojavili so se tudi tanki brez kupol, vendar so bili to le predhodniki lahkih tankov, saj so izkazali za bojno neučinkovite in neuporabne. Lahki tanki so bili zelo slabo zaščiteni in oboroženi so bili z orožjem manjšega kalibra. Od srednjih tankov pa so se tudi razlikovali po bistveno manjši ceni.
S prihodom tanka Vickers je postala Britanija spet vodilna v razvijanju tankov. Njihovi tanki so postali model za ostale tanke. Tank Vickers 6-Ton je postal model za poljski 7TP, za sovjetski T-26 in je imel velik vpliv na razvoj italijanski tank M-11 in M13 ter na češkoslovaški tank LT-35. Zanimivo je, da se tank Vickers 6-Ton ni uporabljal v britanski vojski kljub temu, da je imel tisti čas največji vpliv na razvoj tankov. Drugi vplivni britanski tank je bil Vickers Medium Mark II. Izstopal je po hitrosti, saj je dosegel hitrost 21 km/h. Imel pa je tudi polno vrtljivo kupolo, tako kot FT. Na tuje proizvode tanke so vplivali tudi drugi britanski tanki, kot je Carden Loyd tanketa, ki je vplivala na razvoj sovjetskega T-27, italijanskega CV-33, nemškega tanka Panzer I ter druge kopije. Britanci so se ukvarjali tudi s proizvodnjo težkih tankov. Leta 1925 je nastal tank Vickers A1E1 Independent, ki je tehtal 32 ton. Tank se je kasneje uporabil kot model sovjetskim tankom T-28 in T-35 ter nemškemu Neubaufahrzeug.
Francija je uporabljala zelo velik spekter tankov, nekateri od njih so bili edinstveni. Njihova kalvarijska zvrst tanka je zapolnila del vloge tankov, kar danes imenujemo glavni bojni tanki. Velik uspeh francoske proizvodnje tankov je bil FT-17, ki se je ohranil vse do 2. svetovne vojne in celo sodeloval v njej. Sodeloval je tudi v bojih po svetovni vojni. Tank so posnemali Italijani (tank Fiat 3000) in Sovjeti (tank T-18). Po letu 1930 so se Francozi odločili zamenjati floto FT-17 z mešano floto težkih in srednjih tankov. FT-17 je zamenjal R-35, ki je bil zelo podoben svojemu predhodniku. Izvožen je bil tudi v Romunijo in na Poljsko. Tanku R-35 sta sledila še dva lahka tanka. Prvi je bil Hotchkiss H-35, drugi pa AMR 35. Velik uspeh je požel tank Somua S-35, ki je imel takrat najboljše razmerje v mobilnosti, zaščiti in ognjeni moči. Njegov dolgi top (47 mm), je bil sposoben uničiti vse takratne tanke. Francija je izdelovala tudi težke tanke. Tak primer je bil Char B1 (char de bataille). Bil je del prodorne enote kalvarije.
Sovjetska zveza si je industrijsko opomogla v tem obdobju. Za razvoj tanka pa je bil zaslužen petletni program, katerega cilj je bil sestaviti največjo floto tankov. Do takrat je Sovjetska zveza imela tanke FT-17 in nekaj britanskih tankov. Prvi Sovjetski tank je bil T-18, ki se je zgledoval po tanku FT-17. Leta 1926 sta Sovjetska zveza in Nemčija podpisali rapalsko pogodbo (ta je bila v nasprotju z versajsko pogodbo), in po njej ustanovili skupno tankovsko šolo. Obe strani sta od te šole odnesli veliko koristi. Porabili so tudi na milijone dolarjev za nakup opreme, ki je bila namenjena za modernizacijo tovarn, za traktorje in kasneje za izdelavo tankov. Nakupili so večinoma ameriško tehnologijo. Naslednji uspešen model je bil tank T-26, ki je bil kopija tanka Vickers E. Začeli so izdelovati prototip ameriškega tanka Christie M1930. Iz tega tanka je nastala serija BT hitrih tankov. Sledila sta srednje težki tank T-28 in težki tank T-35. Vsi Sovjetski tanki med letoma 1930 in 1940 so bili v 97. procentih kopije ali pa zelo podobno izboljšani tanki. Med letoma 1937 in 1941 je izginilo približno 54000 funkcionarjev v vojski, zato je v tem obdobju razvoj v Sovjetski zvezi stagniral.