Knez Klemens von Metternich (polno ime knez Klemens Wenzel Nepomuk Lothar von Metternich-Winneburg zu Beilstein, do leta 1813 grof Metternich-Winneburg zu Beilstein), avstrijski državnik, pisatelj, politik in diplomat, * 15. maj 1773, Koblenz, † 11. junij 1859, Dunaj, Avstrijsko cesarstvo.
Metternich se je rodil leta 1773 v plemiški družini Metternich kot sin diplomata. Na univerzah v Strasbourgu in Mainzu se je dobro izobrazil diplomacije. Povzpel se je na ključne diplomatske položaje, vključno z veleposlaniškimi vlogami v Kraljevini Saški, Kraljevini Prusiji in zlasti v Napoleonovi Franciji. Ena njegovih prvih nalog kot zunanjega ministra je bila pomiritev odnosov s Francijo, ki je vključevala poroko Napoleona z avstrijsko vojvodinjo Marijo Luizo. Kmalu zatem je poskrbel za vstop Avstrije v vojno šeste koalicije na strani zaveznikov, podpisal pogodbo iz Fontainebleauja, ki je Napoleona poslala v izgnanstvo in vodil avstrijsko delegacijo na Dunajskem kongresu, ki je po Napoleonu razdelil Evropo med velike sile. Za svoje zasluge avstrijskemu cesarstvu je oktobra 1813 prejel naziv knez.
Pod njegovim vodstvom se je »Metternichov sistem« mednarodnih kongresov nadaljeval še desetletje, ko se je Avstrija povezala z Rusijo in v manjši meri z Prusijo. To je zaznamovalo vrhunec avstrijskega diplomatskega pomena, nato pa je Metternich počasi zdrsnil na obrobje mednarodne diplomacije. V Avstrijskem cesarstvu je od leta 1809 do strmoglavljenja v revolucionarnem letu 1848 je bil zunanji minister (Außenminister) in glavni minister (leitender Minister) Avstrijskega cesarstva, od leta 1821 do 1848 pa je opravljal funkcijo državnega kanclerja (Staatskanzler) in sicer pod Francem I. in njegovim sinom Ferdinandom I. Po kratkem izgnanstvu v Londonu, Brightonu in Bruslju, ki je trajalo do leta 1851, se je vrnil na dunajski dvor, tokrat le zato, da bi svetoval Francu Jožefu. Umrl je junija 1859 v starosti 86 let.
Metternich je bil tradicionalni konservativec in se je prizadeval ohranjati ravnovesje moči, zlasti z upiranjem ruskim ozemeljskim ambicijam v Srednji Evropi in Osmanskem cesarstvu. Ni maral liberalizma in si je prizadeval preprečiti morebitni razpad Avstrijskega cesarstva, na primer z zatiranjem nacionalističnih uporov v avstrijski severni Italiji. Doma je sledil podobni politiki, pri čemer je uporabljal cenzuro in široko vohunsko mrežo za zatiranje nemirov.
Metternich je bil zaradi politike, ki jo je izvajal, deležen tako pohval kot ostrih kritik. Njegovi podporniki so poudarjali, da je predsedoval »avstrijskemu sistemu«, ko je mednarodna diplomacija pomagala preprečiti večje vojne v Evropi. Njegove diplomatske lastnosti so bile pohvaljene, nekateri pa so menili, da so bili njegovi dosežki precejšnji glede na šibkost njegovega pogajalskega položaja. Medtem so njegovi kritiki trdili, da bi lahko veliko storil za zagotovitev prihodnosti Avstrije in da je veljal za oviro reformam v Avstriji. Bil je tudi zagovornik umetnosti, še posebej se je zanimal za glasbo; poznal je nekatere najuglednejše skladatelje v Evropi, vključno s Haydnom, Beethovnom, Rossinijem, Paganinijem in Lisztom.
Zgodnje življenje Klemens Metternich se je rodil v stari renski hiši Metternichov, 15. maja 1773 Franzu Georgu Karlu grofu Metternich-Winneburg zu Beilstein (1746–1818), diplomatu, ki je prešel iz službe volilnega okrožja Trier v službo cesarskega dvora, in njegovi ženi grofici Mariji Beatrix Aloisiji von Kageneck (1755–1828). Ime je dobil v čast saškega princa Klemena Venčeslava, nadškofa in volilnega kneza Trierja in nekdanjega delodajalca svojega očeta. Bil je najstarejši sin in je imel starejšo sestro Paulino (1772–1855), ženo vojvode Ferdinanda Friderika Avgusta Württemberškega. Ob njegovem rojstvu je družina imela v lasti porušeno trdnjavo v Beilsteinu, grad v Winnebergu, posestvo zahodno od Koblenza in še eno v Königswartu na Češkem, osvojeno v 17. stoletju. V tem času je bil Metternichov oče, ki ga je sodobnik opisal kot »dolgočasnega klepetača in kroničnega lažnivca«, avstrijski veleposlanik na dvorih treh renskih volilnih knezov (Trier, Köln in Mainz). Za Metternichovo izobraževanje je skrbela njegova mati, na katero je močno vplivala bližina Francije; Metternich je bolje govoril francosko kot nemško. Kot otrok je z očetom hodil na uradne obiske in se pod vodstvom protestantskega mentorja Johna Fredericka Simona učil akademskih predmetov, plavanja in jahanja.
Sredi leta 1788 je Metternich začel študirati pravo na Univerzi v Strasbourgu. Med študijem je bil nekaj časa nastanjen pri princu Maksimilijanu Zweibrückenskem, bodočem bavarskem kralju. V tem času ga je Simon opisal kot »srečnega, čednega in ljubkega«, čeprav so sodobniki kasneje pripovedovali, kako lažniv in bahav je bil. Metternich je septembra 1790 zapustil Strasbourg, da bi se udeležil kronanja Leopolda II. oktobra v Frankfurtu, kjer je opravljal večinoma častno vlogo ceremonialnega maršala katoliške klopi kolegija vestfalskih grofov. Tam se je pod očetovim okriljem srečal z bodočim dvojnim cesarjem Francem I.
Med koncem leta 1790 in sredino leta 1792 je Metternich študiral pravo na Univerzi v Mainzu in prejel bolj konzervativno izobrazbo kot v Strasbourgu, kamor se zaradi francoske revolucije, ki se je začela leta 1789, ni bilo mogoče vrniti. Poleti je delal z očetom, ki je bil imenovan za pooblaščenega in dejanskega vladarja Avstrijske Nizozemske. Marca 1792 je Franc nasledil svetega rimskega cesarja in bil julija kronan, kar je Metternichu omogočilo ponovitev njegove prejšnje vloge ceremonialnega maršala.
Medtem je Francija napovedala vojno Avstriji, s čimer se je začela vojna prve koalicije (1792–97) in Metternichovo nadaljnje študiranje v Mainzu je bilo onemogočilo.
Ker je bil zdaj zaposlen pri očetu, je bil poslan na posebno misijo na fronto. Tam je vodil zaslišanje francoskega vojnega ministra, markiza de Beurnonvilla, in več spremljevalnih komisarjev Nacionalne konvencije. Metternich je opazoval obleganje in padec Valenciennesa, na to pa se je kasneje spominjal kot na pomembne lekcije o vojskovanju. V začetku leta 1794 je bil poslan v Anglijo, domnevno zaradi službenih zadev, da bi pomagal vikontu Desandrouinu, generalnemu blagajniku Avstrijske Nizozemske, pri pogajanjih o posojilu.
Poroka in kongres v Rastattu sličica|Grofica Eleonora Kaunitz-Rietberg (1775–1825), Metternichova prva žena V Angliji se je večkrat srečal s kraljem Jurijem III. in večerjal s številnimi vplivnimi britanskimi politiki, vključno z Williamom Pittom, Charlesom Jamesom Foxom in Edmundom Burkejom. Večerjal je tudi s priznanim skladateljem Josephom Haydnom in njegovim impresariom Johannom Petrom Salomonom, potem ko si je ogledal več njihovih koncertov na Hanover Squareu. Na enem od teh koncertov je v občinstvu prepoznal svojega nekdanjega učitelja Andreasa Hofmanna, ki je šel vohunit za Anglijo za Francoze. Metternich je bil imenovan za novega pooblaščenega ministra za Avstrijsko Nizozemsko in je septembra 1794 zapustil Anglijo. Ob prihodu je našel izgnano in nemočno vlado, ki se je pred najnovejšim francoskim prodorom brezglavo umikala. Oktobra je obnovljena francoska vojska vdrla v Nemčijo in priključila vsa posestva Metternichovcev razen Königswarta. Razočaran in prizadet zaradi ostre kritike očetove politike se je novembra pridružil staršem na Dunaju.
27. septembra 1795 se je poročil z grofico Eleonore von Kaunitz-Rietberg(1775–1825), hčerko Ernsta Christopha Fürst von Kaunitz-Rietberg (1737–1797) in princese Marije Leopoldine zu Oettingen-Spielberg (1741–1795), vnukinjo nekdanjega avstrijskega kanclerja Wenzela Antona, kneza Kaunitz-Rietberga.Marriage record Poroko je uredila Metternichova mati in ga je seznanila z dunajsko družbo. To je bil nedvomno del motivacije za Metternicha, ki ji je izkazoval manj naklonjenosti kot ona njemu. Oče neveste, knez Kaunitz, je postavil dva pogoja: prvič, še mlada Eleonora naj bi še naprej živela doma; in drugič, Metternichu je bilo prepovedano opravljati diplomatsko delo, dokler je bil knez še živ. Njuna hčerka Marija se je rodila v januarja 1797.
Po Metternichovem študiju na Dunaju je knezova smrt septembra 1797 Metternichu omogočila sodelovanje na kongresu v Rastattu. Sprva ga je njegov oče, ki je vodil cesarsko delegacijo, vzel za tajnika, hkrati pa je poskrbel, da je bil decembra 1797 imenovan za predstavnika katoliškega sodnega zbora vestfalskega kolegija. Zdolgočasen je ostal v Rastattu v tej vlogi do leta 1799, ko se je kongres dokončno zaključil. V tem obdobju se je Eleonora odločila živeti z Metternichom v Rastattu in rodila sinova Francisa (februarja 1798) in kmalu po koncu kongresa Klemensa (junija 1799). Na Metternichovo veliko žalost je Klemens umrl po le nekaj dneh, Francis pa je kmalu zbolel za pljučno okužbo, od katere si ni nikoli več opomogel.
Veleposlanik
Dresden in Berlin Poraz Svetega rimskega cesarstva v vojni druge koalicije je pretresel diplomatske kroge in obetavnemu Metternichu so zdaj ponudili izbiro med tremi ministrskimi položaji: v cesarskem parlamentu v Regensburgu, v Kraljevini Danski v Københavnu ali v volilni deželi Saški v Dresdnu. Konec januarja 1801 se je odločil ministrski položaj v Dresdnu, njegovo imenovanje pa je bilo uradno objavljeno februarja. Metternich je poletje preživel na Dunaju, kjer je napisal svoja Navodila, memorandum, ki kaže veliko večje razumevanje državniškega vedenja kot njegovo prejšnje pisanje. Jeseni je obiskal posestvo Königswart, preden je 4. novembra prevzel svoj novi položaj. Subtilnosti memoranduma so bile na saškem dvoru, ki ga je vodil upokojeni Friderik Avgust I., mož z malo politične pobude, spregledane. Kljub dolgočasju dvora je Metternich užival v lahkotnem in sproščenem življenju mesta in si vzel ljubico, princeso Katarino Bagration-Muhransko, ki mu je rodila hčerko Marie-Clementine. Januarja 1803 sta Metternich in njegova žena dobila sina Viktor. V Dresdnu je Metternich navezal tudi številne pomembne stike, vključno s publicistom Friedrichom Gentzom, ki je bil Metternichu naslednjih trideset let tako zaupnik kot kritik. Vzpostavil je tudi stike s pomembnimi poljskimi in francoskimi političnimi osebnostmi.
Da bi nadomestili izgubo Metternichovih rodovnih posesti v dolini Mozele, ko je Francoska republika priključila zahodni breg Rena, je cesarska kriza leta 1803 Metternichovi družini prinesla nova posestva v Ochsenhausnu s suverenimi pooblastili, nazivom kneza Svetega rimskega cesarstva in sedežem v cesarskem zboru. V poznejših diplomatskih prestrukturiranjih je bil Metternich imenovan za veleposlanika v Kraljevini Prusiji, o čemer je bil obveščen februarja 1803 in je svoj položaj prevzel novembra istega leta.
V Prusijo je prispel na kritičnem prelomnem trenutku evropske diplomacije, kjer je kmalu postal zaskrbljen zaradi ozemeljskih ambicij Napoleona Bonaparteja, novega voditelja Francije. Ta strah je delil tudi ruski dvor pod carjem Aleksandrom I., ki pa je Metternicha obveščal o ruski politiki. Do jeseni 1804 se je Dunaj odločil za ukrepe, ki so se začeli avgusta 1805, ko se je Avstrijsko cesarstvo začelo vpletati v vojno tretje koalicije. Metternichova skoraj nemogoča naloga je bila prepričati Prusijo, naj se pridruži koaliciji proti Bonaparteju. Njihov končni dogovor pa ni bil Metternichova zasluga in po porazu koalicije v bitki pri Austerlitzu je Prusija sporazum prezrla in namesto tega podpisala pogodbo s Francozi.
Pariz